Tuesday, June 30, 2009

Moje opazke o »Naravi« kot ideološki tvorbi (na nekem primeru homofobnega populizma)


Na tem blogu se je pisalo nekaj o naravi. Toda ne o naravi, kolikor je predmet naravoslovja. V teh prispevkih se je upravičeno svarilo proti »naturalizaciji družbenega« in opozarjalo na dvomljiv status naših predstav o »naravnem«, in rad bi gradil nekoliko naprej v tej smeri, na enem primeru, Pop-klub na POP TV 28. junija (tema: parada ponosa, napad na Blažiča...) ki je ponudil lepo razstavo kopice precej topoumnih populističnih trikov, ki jih ni povsem nepotrebno izpostaviti in ki so lep primer, kako se da neko ideološko tvorbo (»Narava«) z nekim rokohitrstvom lepo izrabljati v namen zamračitve tematike diskusije. In prav ti poskusi vnaprejšnjega blokiranja racionalnosti služijo cilju takih ideoloških tvorb: predstaviti problem v neki povsem odtujeni luči, ga pre(d)staviti. Ideološka tvorba sicer ne more vplivati na razum sam, ne more, nekoliko metaforično rečeno, napasti trdnjave modus ponensa (ker se ga vsako mišljenje, tudi ideološko, mora posluževati). Zato pa rada napada »premise«. Ideološki parazit napade premise, oz. se sam ponudi kot neka lažna evidenca, na mesto neke evidence, za premiso. Ko se to že zgodi, je vsako diskutiranje ali tuhtanje že kontaminirano.

No, v oni oddaji je šlo za pravice homoseksualcev in za fizični napad na Blažiča, predstavnika skupnosti za pravice homoseksualcev v Sloveniji, iz strani »nestrpnežev« (boljši izraz bi bil preprosto kriminalcev; ne postavljajmo v ospredje (ne)tolerance, na katero so nasilneži, ki se najbrž razumejo kot »branitelji pristnih slovenskih vrednot«, zagotovo ponosni; ampak njihov prezir do zakonov in ustave RS: recimo slabi državljani, slabi Slovenci, recimo kar, da so neslovenski). Predstavnica Nove Slovenije je napadenemu postregla s tako retoriko; povzemajoč:

1) obsojam naslje, vendar... (»vendar« je vel; politično-korektni rekvizit; pred tem kar ima povedati – nekaj politično nekorektenga namreč...)
2) kar počnete je nenaravno... (ko bi le naravoslovci poznali tako dobro naravo, kot jo ona... njej je vse jasno: narava, nenarava in razlika vmes; verjemimo ji na besedo!)
3) in zato ni treba, da to javno manifestirate in nam vsiljujete vašo nenaravnost... (preko parade ponosa etc.) (takole za konsistenco: manifestira proti manifestaciji; ona svoje seksualnosti ne obeša na veliki zvon! ne... o njej le skromno pravi, da je utelešenje Naravnega Zakona)
4) ker prav s tem izzivate nasilje. (mar ni to podobno: že, si bila posiljena... to seveda obsojam, vendar... poglej, kako izzivalno si bila oblečena... krivda se razprši itn. Hipokrizija višje potence.)

Blažič je uspešno ovrgel vse njene kvazi pozicije s solidno sokratsko metodo. A mislim, da sploh ni potrebno komentirati, kar je samoumevno: da gre za nekaj tipičnega, za »desničarski« populizem. Ne bi se spuščal v to politično debato, ker se v njej ne dobro znajdem, ustavil pa bi se rad pri nekem kuriozumu, drugi točki, »nenaravnosti«. Predlagal bi, da ideologija »naravnosti« ni le še ena ideologija, ampak kar Ideologija z velikim I. Bolje povedano, z lepšo formulo:

Narava ideologije je ideologija Narave.

Glavna poteza ideologije, njen mehanizem, je najprej v prenarejanju, da ne gre za ideologijo; ideologija je stvar mišljenja, ki pravi, da ni stvar mišljenja. Morda za tem ne stoji nek avtor, gre za anonimno mišljenje, kaj vem, produkt kulture, ki pravi, da ni produkt kulture (ampak... del narave). Ideologija se nikoli ne prezentira kot ideologija, skuša izvesti neko mimikrijo: vedno se kaže kot neko samoumevno, hoče biti empirična danost, tisto naravno. (Ko nekdo reče... »pustimo vse ideologije in povejmo po pravici, direktno...« - takrat imamo najbrž opraviti z ideologijo.) Ne stvar mišljenja, ampak stvar čutov. Stvar očesa. Hoče se prisesati na konstrukcijo, ki ji pravimo realnost, a la Matrix. Bistven moment ideologije je reifikacija (...obstaja rasistično geslo, ki lepo prikaže to ideološko reifikacijo: »Non siamo noi che siamo razzisti; sono loro che sono negri.«: »Nismo mi tisti, ki smo rasisti; oni so tisti, ki so črnuhi.« - Ta primer bi bil res ustrezen, toda prav zato, ker je to izrečeno, ker ni prikrito, ker je tu neka refleksija o sami ideologiji, primer tudi ni ustrezen.)

A nazaj k Slovencem in homoseksualnosti. Pustimo vse ideologije in povejmo po pravici, direktno! Poglejte te spolne organe, kaj ni jasno, da je moški narejen za to, da gre v ženskega? – Iz časov osnovnošolske spolne vzgoje (ki se mi v retrospektivi kaže kot ideološki drill) se spomnim, kako je »tovariš«-učitelj rekel: tak glejte jo, Naravo, kako je ustvarila (je namreč ženska) perfektno zadeve: ta lulek (zagotovo ni uporabil te besede – a dopustite) in ta lulica, kako gresta skupaj, kot roka in rokavica, kot noga in nogavica, kot nož in nožnica. Kako je vse lepo in prav – zares, ta možakar je kipel od navdušenja in tudi ni bil brez ponosa nad svojim uvidom –, kako se vse klapa. -

O tej razveseljivi ugotovitvi zaščitnikov naravnega reda nihče ne dvomi; nihče tudi ne dvomi, da je le odnos M-Ž sposoben biološke reprodukcije: toda kaj ko ta ostroumna opažanja hočejo postati normativna? lahko za trenutek obstanemo in premislimo. Kot da nam narava nekaj sugerira: penis, vagina, nož, nožnica: kaj vam pri tem ni jasno? Predsednici Nove Slovenije je jasno. Narava ji sugerira, ona jo posluša. Posluša, kaj? »Naravni Zakon« (tako se je izrazila, s to globoko sintagmo; to ona zastopa (in Nova Slovenija? – moj bog, če bi stranka uporabljala za akronim NS in govorila, da se zavzema za Naravni Zakon, bi nas lahko skoraj prestrašilo, lansiralo v čase, ko je bila biologistična ideologija zedinjena s politiko, nek NS Nemčije tridesetih let; a ne bom izvajal reductio ad Hitlerum in le spomnil gospo, da naj se – glede na deklarirane afiliacije njene stranke – raje bavi z neko drugo NZ, namreč z Novo Zavezo...). Prisluškovalka kozmičnega reda in njena politizirana ontologija ima pretenzije, ki se lahko merijo s kakšnim predsokratskim naravoslovcem: ona zastopa Naravni Zakon. (Pozorni smo lahko na to, kako absolutno nepolitičen pojem uporablja v nečem, kar naj bi bil političen pogovor. Ne le nepolitičen, a tudi antidemokratičen, če dobro premislimo.)

Kolikor je mehanizem ideologije res takšen, da neko mišljenino prezentira kot naravo, je Narava prav reifikacija ideologije kot take. Je njena paradigma. Še enkrat: Ideologija ima ta mehanizem, da neko mišljenino (npr. tu nek kulturni predsodek) predstavlja ne kot mišljenino, ampak kot stvar, kot objekt, kot nekaj tam zunaj, Naravni Zakon, kot neko danost, kot nekaj neodvisnega od mišljenja. Kot nekaj naravnega. »Narava« ni le še ena ideološka formacija, ampak je prostor, kamor se ostale ideologije lahko naseljujejo. Je čisti prostor ideologije. Je ideologija na sebi. Je objektivacija ideologije kot take. (Da ne bo nesporazuma, še enkrat, ne govorim o naravi kot predmetu naravoslovja.) – Filozofsko govoreč bi bil materializem (kot ontologija materije, ne kot dialektičen, historičen, »diskurzivni materializem« etc.) najzglednejši primer »ideološke ontologije«. Zares, misel, ki postavlja »materijo« za princip sveta in ne vidi, da je s tem materija le neka mišljenina (»miselna snov«), spregleduje svoje lastno delovanje. (Ideologija je v nekem smislu nekaj obratnega »refleksiji«: je izključitev lastnega delovanja, lastnega dejanja, iz horizonta objektov mišljenja.) Toda tu ni govora o 'teoretskem', ampak o 'praktičnem': ideologija je materializem qua praksa.

Toda kaj pa če za trenutek jemljemo stvar resno in je ne tretiramo le kot čisto ideološko tvorbo? Tudi če pustimo ob strani vprašanje, ali je demokracija nekaj naravnega, ali je mikrofon, v katerega govori filozofinja narave iz Nove Slovenije nekaj naravnega, etc. in če pustimo ob strani, da vse 'nenaravne seksualne prakse' (homoseksualnost, analno, oralno občevanje, fetišizem, etc.) so dokazano prisotne tudi v živalskem svetu... In pustiti ob strani je treba tudi misel, da ker nobena žival razen novoslovenske ne išče moralnega zakona v 'naravi', je biti 'naraven' potemtakem nekaj najbolj 'nenaravnega'. Oz., če moraš v »naravi« iskati normo svojega obnašanja, moraš potemtakem biti najprej »nenaraven«. Ergo, vsako sklicevanje na »naravo« je nenaravno. – Še naprej, »narava« se kot zgled normativa, torej zunanji objekt, prikazuje le nekomu, ki je najpoprej nenaraven. Ergo, »narava« je pojem nenaravnih bitij; »narava« je torej sama nekaj »nenaravnega«. Da ne govorimo tudi o tem, da kolikor bog ni ens creatum, kar je samoumevno, in narava je kreacija, je sam nekaj nenaravnega. To je nujno. Kako s tem?

Še sreča, da vlačijo v to homofobno gonjo le »Naravo« in ne še Boga, da ne oblatijo še tistega, kar imajo za najsvetejše. V Ameriki niso tako previdni. Tam si drznejo reči, da je sam Bog proti homoseksualnosti. – To ni naključna razlika: »kristofundamentalistični populisti« pravijo, v svoji skrajni verziji, God hates fags (pripomnimo: kako božansko od Njega!); »novoslovenska populistka« pa dostopa do tega posredno. S tem je res spoštljivejša do Boga, previdnejša, mu ne polaga besed kar v usta: sklepa, da če je naredil naravo tako in tako, potem lahko ugibamo njegove namere, da so take in take, gre za stratagem, ki ga ubira, kolikor mi je znano, tudi bolj ali manj vsak katolik.

Žižek izpostavi dejstvo, kako je Cerkev vedno bolj v branu naturalizma, ki ga lahko skiciramo kar z verzom nekega pop komada, ki prav uteleša isto ideološkost, navkljub svojem nedolžnem videzu: »me and you baby are nothing but mammals so let's do it like they do on the Discovery Channel«. - Če je ljubezen nekaj »naravnega«, potem je ponižana v biološki proces. Če pa ljubezen razumemo drugače – kakor bi se spodobilo – potem ne more imeti povezave ne z »naravnostjo« ne s spolom.– Težava naj bi bila le v tem, da ta ljubezen ni rodovita. – Za Cerkev je, kolikor mi je znano, oralni seks sprejemljiv kolikor je predigra med zakonskima partnerjema, ki se finalizira v moški ejakulaciji v žensko. Glede tega so precej specifični. Skratka, delno je sprejemljiv, ker omogoča tisto »naravno«, čeprav sam ni nekaj »naravnega«. – Homoseksualni odnos torej, platonski moment v njem, ne more biti nekaj grešnega (ker ljubezen ne more biti determinirana s spolnostjo); le po svojem seksualnem momentu je nekaj grešnega (za Cerkev), ker se ne finalizira v reprodukciji (tj. je »nenaravno«). – Torej bi moral biti homoseksualni akt prav na isti stopnji greha kot npr. seks zaradi užitka (ne v reproduktivne namene), s kondomom ali s coitus interruptus. – Toda kako bi pa zgledala katoliška evalvacija vzdržnega para npr. dveh lezbik, ki se ljubita, a sta spolno vzdržni (torej se le platonsko ljubita)? Kakor je Blažič skušal opozoriti (a ga je preglasilo neko drugo homofobno trobilo), obstaja neka druga rodovitost, ki ni le naravna rodovitost. – Kaj ni to ravno tisto, kar bi morali slišati od »katolikov«, slišimo pa od homoseksualca? – Vsekakor homoseksualec zahteva razširitev pojma ljubezen na nekaj, kar je nepovezano s spolom ali »naravo«. –

Blažič je dejal: »vsa človeška seksualnost je naravna«; sicer je dejal ravno nasprotno resnici, kajti vsa človeška seksualnost je nenaravna. Tj. prežeta s »strukturami«, nič biološkega. Psihoanalitski nauk se prav s tem izogne »ideološki« nozologiji, ko »zdravje« in »bolezen« postavlja v termine kvantifikacije in ne »reificira«, »ontologizira« s tem te razlike, ki ni nepodobna razliki »naravno/nenaravno«. Čeravno je Blažičeva »taktika« proti nasprotniku pravilna, v nekem smislu, bi jo moral obrniti na glavo, saj tako vseeno še vedno deluje v okvirih ideologije nasprotnika.

Zaključujem s tem: v prvem stoletju krščanstva, v času, ko je nastajalo, ko se je vse odločalo... ko so sestavljali deset Božjih zapovedi v skrajšani, poenostavljeni formi, ki je danes poznana, - le ni šlo samo za preurejanje, ampak je bila ena zapoved izključena. Zares, ne vsem znano dejstvo, tudi »kristofundamentalistom«, ki se grejo »dobesednega branja Božje Besede« (tj. dobesedno branje nečesa, kar je že samo v sebi interpretacija, nedobsesedno branje). Zapoved, ki je bila izključena (a prisotna pri Mojzesu), se glasi:

»Ne delaj si rezanih podob.«

Mar to ne podpira tistega, kar je bilo zgoraj rečeno? Kaj je »rezana podoba«, če ne drugega kot »ideološka reifikacija«, o kateri govorim? Seveda tu ni mesto, da bi imeli teološke razprave o zgodovini krščanstva; mogoče se motim – je diskutabilno: ne bom skrival svojih kart - rad bi namignil, da je izključitev 'simptomatska'. Da je bila ona ikonoklastična zapoved odstranjena, s tem da je, češ, neaktualna oz. da »v resnici« pomeni nekaj drugega, »izdelovati podobe, a jih ne častiti«... če obstaja ta svoboda preinterpretiranja in »aktualiziranja«, zakaj potem fiksacija na tisti dve mesti, kjer je homoseksualnost v SP »prepovedana«? Teolog Marion loči idol (predmet čaščenja) od ikone (le podoba tistega, kar naj bi se častilo: napotitev), a izpostavlja, da so tudi 'metafizične iznajdbe' lahko idoli (same Božje predikate lahko imamo za potencialne »rezane podobe«: Omnipotenca, Omniprezenca, Omniscienca...). Metafizične reprezentacije božjega, ki se namestijo na Božji prestol in preglasijo božje, da ni več slišno. – Takšna »rezana podoba« je danes »Narava«. In ni le en malik kar tako, ampak sam glavar tega pandemonija. Idol vseh idolov. – Mar nismo narejeni po Njegovi podobi, in ne po podobi »Narave« (čeprav iz »zemlje«, a to je »causa materialis«, torej nebistveno). Da na to pozabimo in nato dobimo zgled, podobo v »Naravi«, bi moralo biti smatrano kot največje nespoštovanje božjega daru, kot nehvaležnost sama. (Ignorirali bomo svobodno voljo in 'božansko iskro' v nas, in se raje zgledovali po 'inferiorni kreaciji'.) – Prav v tem smislu, v kolikor gre homoseksualcem tudi za to (neposredno ali posredno, hote ali nehote), da afirmirajo nek pomen ljubezni, ki je neodvisen od spola, se ne zgledujejo po »Naravi« (na razliko njih 'nasprotnikov') in – moj bog, ne morem se odpovedati dramatičnim zaključkom – me mika reči, da če je »Narava« na strani Nove Slovenije, tedaj je Bog vsekakor na strani homoseksualcev.


Jure Kralj

Prispevek izraža stališče avtorja in ne nujno tudi društva.

Monday, June 22, 2009

Das Leben und die Anderen

POZOR: Pričujoči sestavek razkriva detajle iz filma Das Leben der Anderen, zaradi tega svetujem vsakemu, ki tega filma še ni gledal, da moj prispevek ne prebere, v kolikor želi obdržati presenečje in napetost v filmu. V kolikor je pa tiste vrste človek, ki vedno prebere opise filmov preden jih pogleda, je zagotovo že prebral marsikaj o tem filmu in zaradi tega lahko tudi sledeči sestavek.


Film Življenje drugih je od inteligence doživel vrsto kritik. Predvsem naj ne bi prikazal sistemskosti komunističnega terorja in ga izvedel na kaprice vladajočega kadra. Ker se seveda inteligenca sebe zelo spoštuje in meni, da se vse vrti okoli nje, se je tako indetificirala s prisluškovanim pisateljem Dreymanom in ga tudi smatrala za centralno figuro filma.


Mogoče pa moramo perspektivo obrniti, na kar nas že naslov opozarja. V nasprotju s Kocbekovim Mikrofonom v zidu, imamo v Življenju drugih opravka s Stasijevim agentom Wieslerjem, katerega delo je prisluškovanje in zasliševanje domnevnih političnih prestopnikov.


V začetku filma smo gledalci tudi priča enemu takih zasliševanj. Komunistična avantgarda je zasliševalno tehniko povzdignila na raven visoke znanosti, kjer npr. preko prisilne budnosti in ponavljanja enega in istega vprašanja do ure natančno vedo, kdaj bo obtoženec klonil in postal – njihov ovaduh. Vso zasliševanje poteka strokovno, sistematično, hladno in brez užitka. Ali pač...


V nasprotju z današnjim svetom, kjer se ljudje pehajo za užitki in tega ne morejo nikoli doseči, režim, kakršen je bil komunističen, ravno temelji na užitku. Kot so zgodnji angleški utilitaristi, v nasprotju s konceptom »lepe duše«, zagovarjali, je treba človekovo negativno naravo sprostiti ter jo uporabiti skupnosti v prid. Režim temelji na teh impliciranih prikritih gnusobah, v katerih so si udeleženci med seboj solidarni, družba pa se potaplja v bolezensko stanje, kjer vsak sprošča svojo patologijo »družbi v prid«: voajerji opazujejo, agresivneži pretepajo, opravljivci špijonirajo. Brezrazredna družba se začne, ko vsak vzdržuje režim z nekim degradirajočim opravilom – in v tem še patološko uživa.


Dovolimo si en kratek preskok do naših sosedov in njihovega zloglasnega Jožefa Fritzla. Mediji so ga takoj označili kot norca. Vendar, v čem se vidi njegova norost. Ne zaradi tega, ker je seksal s svojo hčerko. To je konec koncev le kršenje neke konvencije. Ne zato, ker je imel dvojno življenje, enega v kleti drugega zunaj nje. Dvojno življenje v manjši obliki živijo vsi poročeni moški, ki imajo ljubice. V njegovi obsesivni neeksplicirani patološki maniji po kontroli, ki se mu je kazala kot želja po normalni lepi avstrijski družini, se je kazala njegova norost. Njegova izjava, da je hotel samo zavarovati svojo družino, brez da bi zares videl, kaj dela s tem ljudem, ki so z njim živeli v tisti luknji, je povsem paralelna z izjavami vodstvenih elit v komunizmu, da hočejo s takimi metodami zgolj zavarovati komunizem in s tem pomagati ljudem. Komunizem je bil poln Fritzlov.


Die Sonate vom gutten menschen


Zapeljan od sovraštva do ljudi »tipa« Dreyman, se Stasijev agent Wiesler loti svojega nečednega posla. Ko nekaj časa prisluškuje pisatelju Dreymanu in njegovi partnerici Chrsti-Marii, pa doživi neko spremembo v sebi. Nenadoma ni več zgolj opazovalec in zapisovalec, ni več zgolj zver brez oči in jezika, pošast zgolj z ušesi, kot ga je okarakteriziral Kocbek. Drugi, katere je prej le strokovno analiziral in kategoriziral, se mu pokažejo kot drugi, kot drugost. Kot drugost, ki ga nagovori in zahteva od njega odgovor.


Dovolimo si še en kratek preskok, tokrat v filozofijo Rudolfa Otta. Če bi poskušali ekstrahirati pojem iracionalnega v njegovi filozofiji, bi rekli nekako tako, da iracionalno ni tisto, ki je v nasprotju z racionalnim oz. kar je v razmerju do racionalnega napačno. Iracionalno je tisto, ki je pred racionalnim izrekanjem v jeziku, pred tvorjenjem logičnih stavkov. Iracionalna je torej tista resnica, katera pride direktno v nas in katero posledično vracionaliziramo v jeziku. Sveto je po Ottu takšna iracionalna resnica, je resnica ki nam predučuje nekaj povsem, popolnoma drugega, Ganz Andere. To povsem drugo izzove v nas po eni strani občutje majhnosti, ustvarjenosti, nevrednosti, grešnosti, po drugi strani pa nam vzbudi občutje privlačnosti in energičnost za delovanje.


To iracionalno, to sveto je v popolnosti simbolizirano s Sonato za dobre ljudi, »Sonata, katero vsak, ki jo sliši, ne more več biti slab človek.« Tu Drugo, ki ga preko slušalk nagovarja, sprva izzove spregledanje svoje grešnosti in gnusnosti, mu predoči svojo patološkost, v nadalje pa mu vzbudi uživanje v lepih umetnostih ter mu da energijo za doseganje dobrega.


Umetniški par, kateremu Wiesler prisluškuje, ga ne izzove z njuno mogočnostjo, temveč ravno z njuno krhkostjo. Absolut se mu prikaže ravno v njuni krhkosti, njuni navadnosti, njuni žalosti. Sonata za dobro ljudi je tako neke vrste evangelij (v Pavlovem pomenu besede, kot Božji nagovor), ki Wieslerja pripelje do spreobrnitve. Wiesler tako žrtvuje svoje življenje (Mt 10,39) za druge, za dosego nečesa dobrega in s tem izgubi vse, še svojo digniteto. (Nihče v totalitarizmu ne more biti heroj).


Napačno je zaradi tega razumeti Življenje drugih kot politični film. Wiesler se ne spreobrne politično, ampak se žrtvuje za nekaj kar je povsem višje od vsakodnevja in svetovnega nazora.


Na koncu filma vidimo zanimiv prizor, kjer ljudje prebirajo svoja življenja – Stasijeve kartoteke z izpiski prisluškovanja. Ne moremo si zanikati povezave s tradicionalnim mitom o posmrtnem predočenju svojega lastnega življenja. Dreyman ve, da je premalo kakorkoli bi se zahvalil Wieslerju osebno, v tem, bebavo prisotnem vsakodnevnem svetu.


Wiesler, kateri se je popolnoma žrtvoval in ni zahteval nič v zameno, postane večen.


Miha Kosovel

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Wednesday, June 17, 2009

Nekaj pomislekov o pojmu zasebne lastnine


Pravkar sem ob učenju Makroekonomije v učbeniku z vajami naletela na grandiozno napako. V nalogi je bilo potrebno napisati, kakšen tip lastnine je značilen za centralno-plansko gospodarstvo. Na prazno črto sem seveda vpisala, da je to »družbena lastnina«, nakar povsem presenečena v rešitvah vidim, da naj bi se pravilen odgovor glasil »državna lastnina«. Ker ne dvomim v kompetence avtorja tega učbenika, sem prepričana, da gre le za grandiozen lapsus, saj bi nekdo, ki je v socializmu živel mnogo več let kakor jaz, nedvomno moral vedeti, da takrat vendarle nismo govorili o državni, temveč o družbeni, ljudski lastnini.

Insinuirati, da je lastnina v trenutnih ali preteklih komunističnih državah de facto državna, četudi ideologija govori o družbeni lastnini, bi bilo tako, kot če bi danes državam s pretežno tržnim gospodarstvom dejali, da so same sicer prepričane, da v njih prevladuje zasebno lastništvo, da pa to vendarle ni res, saj – naprimer – zasebna lastnina sploh ne obstaja. Pri tem pomisleku sem se zamislila nad tem, ali je nemara mogoče zagovarjati takšno stališče: tj. stališče, da zasebna lastnina ne obstaja. V pričujočem prispevku bom to poskušala, pred tem pa bi opozorila, da ne gre za zagovor stališča, da osebna lastnina ne bi smela obstajati ali da je osebna lastnina protisloven pojem, kar bi bilo iz določenih ozirov lažje zagovarjati, iz drugih pa tudi ne, temveč bom poskušala zagovarjati stališče, da zasebne lastnina de facto - vsaj v določenih ozirih - ne obstaja tam, kjer in kakor bi morala, tj. v konkretnih primerih tržnega gospodarstva.

Najprej je seveda potrebno razčistiti teren argumentacije. V ta namen bom podala dve definiciji, predpostavki oz. premisi. 1.) Najbolj osnoven, temeljen element osebne lastnine je posameznikovo telo. Ker je vsakdo lastnik svojega telesa, je posledično tudi lastnik lastnih sposobnosti, posledično lastnega dela in posledično (četudi tukaj obstaja nek preskok) lastnik predmetov, ki jih obdeluje oz. v katere je vložil svoje delo. Argumentacija je Lockova (John Locke: Two treatises of govornment), torej argumentacija - če že ne prvega - vsaj najpomembnejšega teoretika zasebne lastnine. 2.) Lastnina je pravica svobodnega razpolaganja in upravljanja s predmeti, ki nekomu pripadajo oz. so v njegovi lasti.

Moja argumentacija pa bo šla v sledečo smer: če uspem pokazati, da v sodobni družbi posameznik nima popolne lastniške pravice nad lastnim telesom, potem bom tudi pokazala, da – vsaj v določenih ozirih – ne moremo govoriti o osebni lastnini kot temeljni obliki lastništva v naši družbi. Ali mi torej družba, v kateri živim, omogoča svobodno razpolaganje z lastnim telesom? Menim, da ne. Kot ženski mi naprimer po tretjem mesecu nosečnosti ne pusti narediti splava. Dejali boste: seveda, ker zarodek (potencialni otrok in državljan), četudi se prehodno nahaja v tvojem telesu ni tvoja last in tudi ni last tebe in tvojega partnerja. Res je, ampak čigava last pa je ta otrok? Svoja nedvomno ne, ker ne more še razpolagati s svojim telesom in tega tudi ne bo mogel početi še nekaj časa po rojstvu. Je torej last države ali družbe? Na nek način »da«, saj ima država oz. družba pravico, da z njim razpolaga (mi ga odvzame), če naprimer z njim ne bom ravnala tako, kot družba od mene zahteva. Problem bi lahko razrešili tako, da rečemo, da gre za spor o začasnem skrbništvu nad nekom, ki še ne zmore biti lastnik lastnega telesa. Ampak pustimo to sporno temo ob stran in se vrnimo k naši. Država ne dopušča tudi, da svobodno razpolagam z mojim telesom (kot telesom odraslega, duševno zdravega, svobodnega itd. državljana). In ne govorim o zaporih, klinikah za duševno zdravje ali drugi primerih, v katerih bi z razpolaganjem z mojim telesom lahko škodila drugim, temveč o primerih, kjer bi lahko brez kršitve lastnine drugega razpolagala z lastnim telesom. Država mi tako ne dopušča, da prodajam lastno telo (se prostituiram), ne dopušča mi, da uničujem lastno telo (se drogiram, vozim avto brez varnostnega pasu ali motor brez čelade) ali da ga uničim (naredim samomor). Skratka popolnega lastništva nimam niti nad lastnim telesom, ki je kot tako temelj vsakega nadaljnjega lastništva.


Prispevek noče kontrirati zasebnemu lastništvu, ki ima nedvomno svojo normativno vrednost, tržnemu gospodarstvu, noče legalizirati prostitucije, splava po tretjem mesecu nosečnosti ali karkoli podobnega (o tem se tukaj ne izrekam), temveč le vreči nekaj vprašanj na tako samoumeven pojem, kot je zasebna lastnina.

Marijana Koren

Prispevek izraža stališče avtorice in ne nujno tudi društva.

Friday, June 12, 2009

O tem, kar nas na drugih fascinira, na nas samih pa niti ne toliko

Pred kratkim sem brala eno izmed uvajalnih knjig v antropologijo (Layton: An introduction to theory in Anthropology), ki – kot se za uvajalno knjigo spodobi – nazorno predstavlja različne antropološke teorije na konkretnih etnografskih primerih. Ena izmed pomembnejših tem antropologije in njenih objektov preučevanja je sistem menjave določene skupnosti, tj. sistem pravil, ki določajo, kaj se lahko menja s čim, s kom se kaj menja, in predvsem obratno, kaj se s kom ali s čim ne sme menjati.


V omenjenem delu je bil tako opisan primer sistema menjave neke afriške etnične skupnosti manjšega obsega. (Mimogrede, za vse tiste, ki tega ne veste: »etnična skupnost manjšega obsega« je politično korektni termin za to, kar smo nekoč imenovali »pleme«, le da zaradi določenih asociacij tega izraza s Spencerjevo teorijo, na katero je dandanes povsem nespodobno samo pomisliti, tega izraza v antropologiji uradno ne uporabljamo več. Škoda le, da nihče sploh ne ve, kaj ta »etnična skupnost manjšega obsega« sploh pomeni, če ravno ne pomisli, da je to tisto, kar je bilo nekoč imenovano »pleme«.) Če se povrnem, ta etnična skupnost manjšega obsega ima zelo zanimiv sistem menjave (žal knjige nimam več pri sebi, tako da ne morem navesti točnega imena in vseh detajlov): znotraj množice objektov, ki se v skupnosti lahko menjujejo, tako obstajajo nekateri (recimo jim predmeti tipa A), ki se lahko menjujejo samo med seboj (tj. predmet tipa A za predmet tipa A), in nekateri drugi (recimo jim premeti tipa B), ki imajo mnogo večjo vrednost kot predmeti tipa A ter se načeloma ne menjujejo. Le izjemoma se tako lahko zgodi, da se predmet tipa B menja za predmet tipa A. »Oh, kako zanimiv sistem menjave! Predvsem v primerjavi z našim, kjer smo z uvedbo denarja pristali na to, da pač iz praktičnih razlogov blago menjamo za denar in obratno. Seveda obstaja tudi v naši »etnični skupnosti večjega obsega« menjava blago za blago, vendar je ta relativno izrinjena zaradi uporabe denarja«, je izrazita predpostavka v omenjenem poglavju. Vendar, ali je to res? Ali je naš sistem menjave res tako prekleto preprost in nevreden raziskovanja v primerjavi z drugimi družbami?

Četudi pustimo ob strani, da je na svetovni ravni 10% celotne menjave opravljeno na barter način (tj. blago za blago) in da imamo določena pravila menjave (naprimer vzvod za denar oz. celo vzvod brez denarja in drugi finančni inštrumenti), ki so tako kompleksna, da jih niti sami ekonomisti ne razumejo, ter so po mnenju nekaterih povzročila celo svetovno recesijo, ali pa naprimer menjava denar za denar ali obresti za denar ali pa recimo razna nedoumljiva pravila menjave (tipa: Bavčarju kredit: ja, tebi: ne) … četudi torej te tipe menjav pustimo ob stran iz dveh razlogov: prvič, ker so tako normativna in tako zavestno postavljena in torej na nek način nespontana, da morda niso več zanimiva za antropološko preučevanje; ter drugič, ker vse prej kot da bi izkazovala neka pravila menjave, izkazujejo ravno nasprotno pomanjkanje le-teh, saj izgleda, da lahko v naši družbi karkoli menjamo za karkoli … skratka: četudi te primere pustimo ob strani, menim, da je naš sistem menjave v resnici mnogo kompleksnejši, kot izgleda na prvi pogled.

Predpostavimo, da nas kot antropologe zanima le tisti prekriti, ne-eksplicirani sistem pravil menjave, ki se tiče običajnega vsakdanjega življenja, to so tista pravila, ki jih nihče jasno ne izreče, a vendarle uravnavajo odnose med ljudmi na podlagi nekega molčečega občutka o tem, kaj je spodobno narediti in kaj ne. Recimo, da mi soseda podari glavo solate. A si predstavljate, kako nespodobno bi bilo, če bi ji želela v zameno dati evro ali dva? Sosedine glave solate ni mogoče zamenjati za denar, a vendarle – kot vsak dar – zahteva povračilo. Povrnem pa ji lahko le tako, da ji podarim košarico češenj, paradižnikov ali jajc. Vendarle pa ne katerihkoli, temveč le tistih, ki so bodisi zrasla na mojem vrtu ali se zvalila v mojem kurniku. Zopet bi bilo povsem nespodobno, če bi ji vračala jajca ali paradižnike, ki sem jih kupila pri Najboljšem sosedu, kvečjemu lahko povrnem z nečem, kar je recimo nastalo v moji pečici. Drugi primer: na cesti me neznanec prosi za cigareto. Čeprav bi mu je najraje ne dala, saj postajajo cigareti vse bolj luksuzna dobrina, mu pa vendarle nikoli ne bom rekla: ali mi lahko daš 15 centov, kolikor je recimo ekonomska cena cigarete. Pa tudi če bi mi ponujal denar, bi bilo seveda povsem neprimerno ga sprejeti – saj gre vendarle za cigaret! Tretjič: če me prijatelj povabi na zabavo, za katero je – lahko sklepam – zapravil celotno premoženje, je povsem na mestu, če mu pri tem prinesem kakšno žgano pijačo, vino, morda torto ipd. (gosti sok, čips že malo manj primerno), povsem neprimerno pa bi bilo, če bi mu v roke podtaknila 10€, češ: na, za vse stroške. Dalje: če si od sosede sposodim mleko ali moko, ji vrnem z drugim mlekom ali moko, nikoli z denarjem. Takšne primere bi lahko naštevali v nedogled, jasna pa je poanta, da denar v naši kulturi ni univerzalno sredstvo, s katerim menjamo blago. In dalje, tudi omenjeno blago ni prosto izmenljivo eno z drugim: ne gre namreč solata za cigaret ali pa torta za sposojeno mleko.

Zgodbe še ni konec: če mi nekdo v lokalu plača pijačo, je edini način, kako mu lahko za to povrnem, da mu jo ob drugi priložnosti plačam nazaj. Ali še huje, si predstavljate do kakšnega moralnega ogorčenja bi prišlo, če bi mi nekdo naredil uslugo, jaz pa bi mu to hotela povrniti z denarjem. To je bodisi korupcija bodisi povsem nedostojno vedenje. Načeloma uslugo menjamo z uslugo; kvečjemu lahko za določeno vrsto minornih uslug upnika povabimo na pijačo, na večerjo itd. Če bi želeli, bi lahko naredili celo klasifikacijo tega, kako se lahko usluge vrača: nekatere se tako lahko vrača z materialnimi dobrinami (naprimer, če grem k nekomu na vandimo, mi to lahko povrne z grozdjem, vinom in seveda primerno malico ali kosilom (če slednjega ne pripravi, je svinja, tako kot sem jaz, če mu ne pridem pomagat trgat grozdja)), druge usluge se lahko vrača le z uslugami (če nekomu pomagam, ko to potrebuje, ali če nekomu posodim zapiske, lahko pričakujem od njega isto, ko bom jaz to potrebovala). Tretjič pa obstajajo tudi usluge, za katere se sploh ne spodobi omeniti, da bodo kadarkoli povrnjene. Običajno gre za primere, ko pomagamo človeku, ki je v stiski: če ima naprimer nekdo bližnjega na smrtni postelji, in jaz zaradi tega hodim zanj v trgovino, mu pospravljam stanovanje itd., bi bilo od njega povsem nespodobno reči: »To ti bom povrnil.«

Če so vas ti primeri zdolgočasili, potem je nekaj resničnega v moji tezi; morda vas namreč ne bi, če bi opisovala, kako neko čudno ljudstvo menja školjke za bambus, vendar ne bambusa za svinjo. Prispevek je hotel pokazati le, da imamo tudi mi objekte tipa A in objekte tipa B, C itd. ter točno določena, neizrečena pravila o tem, kako se z njimi ravna in posluje, da pa vendarle mogoče, ko to opazujemo na nas samih, ni tako fascinantno, kot je na drugih.

Marijana Koren

Prispevek izraža stališče avtorice in ne nujno tudi društva.

Thursday, June 11, 2009

Piknik

Lep pozdrav vsem članom in simpatizerjem DHGja in tudi stalnim ter naključnim bralcem tega bloga. V imenu društva vas obveščam, da čez natanko mesec dni, torej v soboto 11.7.2009, bo v Bači pri Modreju (v bližini železniške postaje Most na Soči) prvi tradicionalni piknik DHGja.
Piknik bo potekal v sproščenem vzdušju na obrežju reke Bače.



Več informacij bo na voljo čez nekaj časa.
V kolikor vas zanima biti naš član oz. biti na naši e-mail listi, obiščite našo spletno stran www.dhg.si ali pa pustite vaš elektronski naslov na dhgoriske@gmail.com

Miha Kosovel (podpredsednik DHG)

Wednesday, June 3, 2009

Prihajajo EU-volitve - in kaj zdaj?

Na plakatih z modrim ozadjem me pozivajo naj se odločim, kako naj bo pridelana naša hrana, kakšno vrsto energije želim, kako naj uskladim delo in kariero, pa tudi to, kako naj bodo odprte naše meje. To naj bi bile (po Eurobarometru) nekatere izmed ključnih tem za državljane Evropske unije. Pozivi pa niso le na plakatih, saj se enaka promocija masivno dogaja povsod, med drugim tudi na internetu, kjer še niti na mail ne morem skočiti ne da bi ob strani gledal podajanje teh pomembnih vprašanj.

A zakaj mene sprašujejo o tem in nas hkrati vabijo na volitve? Oziroma drugače: zakaj vabilo na volitve želi, da se odločim med različnimi alternativami? Kot pojasnijo na slovenski izpostavi Evroparlamenta, želijo s tem spodbuditi, da se do tem opredelijo vsi kandidati za evroposlance, s čemer želijo poudariti, da naš glas nekaj šteje tudi na ravni Evropske unije in da tudi mi lahko soodločamo o prihodnosti. A res?

Kako pa je potem mogoče, da so vsi referendumi v posameznih državah, kjer so odločali o skupni prihodnosti, gladko propadli? Še več, ko so državljani Francije in Nizozemske večinsko zavrnili en skupen dokument, je sledil nov. In da se ne bi zgodilo enako še enkrat, tokrat v Franciji in na Nizozemskem ni bilo več referenduma, skoraj vse države pa so novo pogodbo podpisale, ne da bi jo sploh prebrale. Demokratično možnost odločanja, ki naj bi bil temeljen za Unijo, je tako pokazala le Irska, kjer je na koncu okoli 100.000 ljudi več glasovalo proti in s tem zavrnilo možnost državne ratifikacije. Medtem pa smo si v Sloveniji želeli, da bomo pogodbo ratificirali prvi, a nam še niti to ni uspelo, saj so nas prehiteli Madžari.

Sicer pa je pri sprejemanju nove evropske ustave veliko širino pokazal tudi naš komisar Potočnik, ki na vprašanje, kakšen je scenarij v primeru, če bo Francija na referendumu rekla ne, odvrnil: »To se ne bo zgodilo.« Tudi ko ga je novinar še nekajkrat vprašal enako vprašanje, je na njegovem birokratskem obrazu visel še vedno enak nasmešek in tudi iz ust so mu prihajale enake besede.

Nihče izmed birokratov, ki snujejo novo evropsko stvarnost, ni bil ne takrat ne potem pri Lizbonski pogodbi pripravljen, da pa se mogoče ljudstvo ne strinja z odločitvami, ki jih sprejemajo. In kaj se je zgodilo po irskem referendumu? Ali so mogoče uvideli, da se lahko nekateri tudi ne strinjajo s tem, kar oni snujejo? Ne, rezultat so »obžalovali,« kmalu pa že začeli razmišljati o ponavljanju referenduma. Prosim – ali bodo zdaj vse podkupili, da bodo mislili tako, kot je edino prav?

Takšne stvari švignejo mimo kot da ni nič, nato pa nas zaradi poraznega obiska prejšnih volitev začnejo z obširno marketinško akcijo prepričevati naj gremo na volitve, ker naš glas šteje, še posebej zato, ker je to sploh edina možnost demokratičnega odločanja na ravni Unije. In ker je bila udeležba v Sloveniji pred petimi leti še posebej porazna, so se oglasili nekateri EU-jevci, češ da obžalujejo, da v novih EU-državah ni tudi večjega navdušenja nad demokratičnim odločanjem. V spodbudo pri letošnjih volitvah so nam zato podali proporcionalno višji kos iz skupnega proračuna, namenjenega oglaševanju volitev, ki znaša skupaj 21 milijonov evrov.

Evropski parlament torej oglašuje volitve, kot da je politično odločanje nekaj, kar se spodbudi z oglasom. Kot da ne gre za volitve državljanov, ampak za izbiro potrošnikov. Evropski parlament torej oglašuje volitve, da lahko sploh legitimira svoje početje, kjer milijoni evrov letijo skozi okno, vrhunski birokrati pa se odločajo o tem, koliko krive naj bodo banane in kakšni napisi ter slikice naj krasijo cigaretne škatlice, poleg tega pa prepovedujejo postopke pridelovanja hrane, ki so veljali stoletja, češ da so nehigienski. Vsi rezultati nato padejo v kategorijo »Evropske direktive« in se razširjajo po Uniji.

In kar je še najbolj šokantno: med vsem tem pa za štiridnevno mesečno selitev v parlament v Strasbourgu na letni ravni porabijo 200 milijonov evrov. Vse le zaradi francoskega prestiža, ki mu še vedno nihče ne ugovarja, večina poslancev pa se izgovarja, da nima neposredne moči to spremeniti.

In po vsem tem nas vabijo na volitve. A bolj kot to, so zanimive posledice marketinške kampanje – v njenem duhu je namreč potrebno natančneje spremljati naše izvoljence, čeprav dvomim, da v Bruslju to tudi želijo. Bomo videli.

Blaž K


Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.