Thursday, October 21, 2010

Povabilo k pisanju prispevkov za revijo Društva humanistov Goriške


Spoštovani člani, simpatizerji, prijatelji DHGja ter preostali ljubitelji razjasnjujoče besede,

Vabimo vas k sodelovanju pri novonastajajoči reviji našega društva.

Revija je sestavljena iz treh sklopov
  • prvi sklop je tematski in iz različnih zornih kotov osvetljuje določeno problematiko. S tem želimo neko aktualno, vendar na obrobje potisnjeno problematiko, premisliti in razbrati pomembne implikacije, ki jih ta problematika nosi v našem vsakodnevnem življenju, tako na osebni, kot tudi lokalni ali globalni ravni. Tema prve revije je politika in znanost (glej priponko). Iztočnice iz priponke so zgolj okvirne, vsak se lahko loteva teme kot in kar si želi.
  • drugi sklop so recenzije knjig, tako strokovnih kot leposlovnih, ki so bile izdane v letu 2010.
  • zadnji sklop so preostali teksti, ki jih, po želji, hoče kdo od vas prispevati. Teksti morajo biti humanistične, družboslovne ali znanstvene narave, fenomen, ki ga obdelujejo pa mora biti jasno in premišljeno predstavljen.
Teksti so lahko esejske ali strokovne narave.

Dolžina tekstov je od 3 do 7 strani. Pisava je velikost 12, razmik med vrsticami mora biti 1,5.

Rok za oddajo tekstov je 5. 11. 2010

Tekste pošljite na RevijaDHG@yahoo.com

Za vse ostale informacije smo na voljo na zgornjem naslovu.

Pišite, čakamo vas,

Lep pozdrav,
uredništvo revije DHG



Nekaj iztočnic za pisanje prispevka:

Delovni naslov »Politika in znanost« je tako splošen, da je mogoče nanj postaviti takšno množico tematskih vprašanj, da vsako predstavlja svojo raziskovalno temo. Tako naslovljen širši projekt Društva humanistov Goriške pa se je zaradi finančnih in časovnih omejitev zožil na izdajo ene publikacije, ki bo v sebi nosila vso kaotičnost preširoko zastavljenega naslova.

Širina tega naslova je spodaj sistematizirana v nekaj sklopov, ki lahko potencialnemu piscu ponudijo neko splošno orientacijo v tej temi. Ti sklopi pa ne smejo biti razumljeni kot vnaprej začrtane omejitve te teme, ampak le kot ponujene iztočnice za premislek. Vsak pisec je zato svoboden, da povezavo med naslovnimi pojmi (politika, znanost) postavi v drugačno perspektivo.

1.       Temo politika in znanost lahko razumemo v perspektivi odnosa med družbo in razvojem tehnično naravnanih znanosti. V tej perspektivi se tema osredinja okoli sprememb, ki jih prinaša razvoj novih tehnologij, ter njihovih učinkov na družbo. V preteklosti lahko vidimo kopico tehničnih iznajdb, ki so preoblikovale tako naš vsakdanjik kot tudi temeljna družbena razmerja. Znanstvena fantastika ali kanček domišljije pa nam ponuja premislek o tem, kako bodo razvijajoče se tehnologije preoblikovale družbo prihodnosti. Zastavljajo se predvsem vprašanja možnosti, ki jih nove tehnologije prinašajo, ter morebitne potrebe po regulaciji le-teh. Ta vprašanja lahko zastavljamo splošno ali tudi zelo konkretno, mnoga nemara še niso bila postavljena, nekatera pa potrebo po premisleku zbujajo že dlje časa. Kakšne so naprimer možnosti, ki jih aktivni demokraciji ponuja svetovni splet? Kakšne so pasti svetovnega spleta in koliko je legitimna potreba po njegovem nadzoru?   Bi morala politična volja omejiti poskuse kloniranja človeka? Sta uporaba evtanazije in/ali splava družbeno/etično sprejemljiva? Bi morala politična volja na kakršen koli način omejevati znanstveno raziskovanje (npr. bioloških in nuklearnih orožij)? Kje so meje sintetičen biologije? Kakšna je vloga človekovega svobodnega odločanja, če kognitivne znanosti dokažejo vseprevladujoči determinizem?

2.       Drugi predlog je, da naslovni besedi postavimo v zvezo: politika kot znanost. V tej perspektivi postanejo zanimivi pojavi povezani s scientifikacijo političnega odločanja. Politika postane znanost o upravljanju neke populacije oz. za politiko postanejo ključne različne znanosti kot so: statistika, demografija, ekonomija ipd.

Demografija je recimo tista, ki nam daje napovedi o prihajajoči nevzdržnosti svetovnega stanja: na eni strani grozi rasti svetovnega prebivalstva pomanjkanje naravnih danosti (vode, raznih surovin, neobnovljivih virov električne energije), na drugi strani planeta pa staranje evropskega kontinenta grozi z uničenjem socialnega sistema, ki temelji na medgeneracijski solidarnosti. Migracije, ki sicer predstavljajo rešitev za evropski socialni sistem, zbujajo v različnih državah spore in odpore, bojda zaradi kulturnih nesorazmerij. Zahteva po političnem reševanju omenjenih problemov izgleda zaradi njihove grožnje legitimna, vendar nemalokrat – če že ne praviloma – zbuja etične pomisleke (npr. kitajska politika enega otroka, nedavni Sarkozyjevi prijemi, ki spominjajo na evgeniko XX. stoletja, aktualno daljšanje delovne dobe, ki zbuja proteste po starem kontinentu, uvajanje švicarske demokracije proti gradnji minaretov, …)

Na področju ekonomije se pod temo politike in znanosti lahko obregnemo ob enostavno merilo gospodarskega razvoja, ki ga predstavlja BDP. Stremljenje po doseganju čim višje številke pa mnogokrat pušča vnemar politične odločitve, ki bi pripomogle k drugačnim razvojnim prioritetam neke pokrajine ali države.    

Statistika postaja vse bolj osrednji inštrument tako političnega kot poslovnega odločanja. Učinki tega so v vse večjem oskrbovanju statističnega povprečja in zanemarjanju statističnih osamelcev (kdo bo naprimer financiral razvoj zdravil za zelo redke bolezni, če so zdravila za boj proti visokemu holesterolu najbolj dobičkonosna). Statistično razmišljanje ima po drugi strani za posledico normalizacijo pogostih pojavov, ki postanejo s tem neproblematične danosti. Če je depresiven vsak deseti prebivalec neke populacije ali če vsako drugo podjetje ne redno izplačuje plač, se nam to zdi že naravna danost naše družbe.

V Sloveniji smo na sceni političnega odločanja priča fenomenu, ti. strokovnjaku. Namesto politične argumentacije, katero lahko pričakujemo od izbrancev ljudstva, se namreč na sceni pojavljajo takšni in drugačni strokovnjaki, ki s strokovnimi mnenji zastopajo politične odločitve. O tem ali homoseksualci lahko posvojijo otroka tako svoje mnenje podaja domnevno neodvisni strokovnjak o razvoju otrok.

3.       Temo politika in znanost lahko obravnavamo tudi iz vidika medsebojnega prepletanja konceptov iz obeh sfer. Če je bilo v 2. točki prikazano, kako se politika v svojem odločanju vse bolj poslužuje znanstvenega postopanja, pa prevzema tudi znanstveno raziskovanje vse bolj demokratično obliko. Zaton posameznikov kot znanstvenih avtoritet nadomeščajo demokratične znanstvene skupnosti. Vsak raziskovalec prispeva svoj košček mozaika v globalno zakladnico znanja neke stroke. Stoke se združujejo v interdisciplinarno raziskovanje po načelu, da je skupina vedno več kot vsota posameznikov. Priča smo izginotju polihistorjev, ki bi lahko obvladovali celotno zakladnico znanja.

4.       Ne nazadnje je v navezavi politike in znanosti ključno vprašanje financiranja znanstvenega raziskovanja in izobraževanja. Naj se raziskovanje financira iz privatnih fondov in posledično tudi privatizira prek patentov in licenc? Ima javno financirano izobraževanje in raziskovanje še kakšen drugi smoter, kot je dodana vrednost, ki jo ustvarja znanje povezano z gospodarstvom?      
 

Wednesday, October 13, 2010

Servis virtualnih samomorov prepovedan, ker je “kršil pravice uporabnikov”


Ali je samomor zločin? Ali nemara greh? Kaj pa če je storjen v virtualnem prostoru?

S popularizacijo pojma virtualna realnost (ki so ga v slovenščino prevedli popolnoma neprimerno in zavajajoče kot “navidezna resničnost”) na začetku devetdesetih se je ta predstavljala kot nekaj “tam onkraj” – za žicami ter ničlami in enicami, kot nekaj sanjskega, kar ne uboga fizikalnih zakonov. Povezana je bila z velikimi čeladami in rokavicami, s katerimi je posameznik doživljal simulacijo nekega drugega okolja od tistega, kjer se je takrat fizično nahajal. Z razmahom interneta se je virtualnost razširila oziroma poglobila, saj so se računalniški uporabniki začeli množično srečevati v nekem novem okolju, v katerem je vprašanje fizične razdalje odpadlo, hkrati pa je postalo vse prisotno na enaki ravni in z enako hitrostjo.




Druženje je – poleg trgovanja – nedvomno ena od osnovnih oblik uporabe interneta. IRC, Messenger, forumi, socialna omrežja in ostale oblike virtualne komunikacije so vedno privlačile računalniške uporabnike. A vse to ni bilo nič v primerjavi s tem, kar je prinesel Facebook. Enostaven umesnik in poudarek na izmenjavi fotografij je nagovoril tudi množico tistih, ki prej računalnika skorajda niso uporabljali, oziroma vsaj ne v take namene.

Ena ključnih novosti pa je bil tudi prehod iz vzdevka, ki si ga je uporabnik nadel v prejšnjih oblikah spletnih skupnosti, do pravega imena in priimka z osebno fotografijo, kakor nastopa na Facebooku. Če so se mnoge prejšnje oblike druženja poigravale z osebno identiteto ali vsaj temeljile na neprepoznavnosti uporabnika, je Facebook tista platforma, ki je uporabnike najbolj razgalil. Oziroma drugače: je tista platforma, na kateri se uporabniki najraje razgaljajo kar sami.

Tako se je v manj kot treh desetletjih zgodila neverjetna razlika – od družbe skrivanja in vohunov je nastala družba eksibicionistov, kjer vsakdo brez sramu razgali sebe, kot da je virtualnost res le nekaj navideznega, ki nima tiste teže fizičnega sveta. Hkrati pa se vse bolj pogosto dogaja, da se ljudje v družbi pogovarjajo o tem, kaj se je zgodilo na Facebooku – kdo je kaj komu rekel, kaj je kdo “lajkal” in kdo je kaj objavil.

Facebook je s tem zrasel v korporacijo in začel osebne podatke in medosebne povezave prodajati organizacijam, ki so prej morale plačevati fokusne skupine in za podobne analize trga, da bi lahko izvedele stvari, ki jih zdaj ljudje z veseljem kar sami objavljajo.

A za celotno spletno druženje je poleg te splošne radodarnosti z informacijami značilno še nekaj – življenje je večno. Nikjer ne obstaja možnost za nekaj tako žalostnega in nemisljivega kot je smrt. Na Facebooku ni prostora niti za možnost, da uporabniku nekaj ni všeč (kljub mnogim prošnjam in zahtevam ne obstaja gumb “I don’t like”), češ da kritika ni prava smer. Le pozitivne izjave so mogoče in prav takšne aplikacije.



In tako se je med stotinami aplikacij našel tudi Seppukoo, ki je ponudil nekaj zelo enostavnega, a tudi prav toliko izvirnega – uporabnikom Facebooka je ponudil možnost virtualnega samomora: osebni profil je spremenil v spominski zid s poslednjimi besedami, sporočilo o dejanju pa poslal vsem “prijateljem”. Seppukoo (po japonski besedi za “rezanje želodca”) je torej ponudil odrešitev od svojega virtualnega življenja.

Avtorji servisa, italijanski medijski umetniki Les Liens Invisibles, so najprej ustvarili kopico profilov znanih osebnosti, ki so že storile samomor. Tako so Jim Morrison, Kurt Cobain, Ian Curtis, Vladimir Majakovski najprej pridno nabirali prijatelje, se družili, pisali po zidovih in se navduševali nad objavljenimi vsebinami, nato pa 5. novembra 2009 vsi skupaj storili samomor. Odziv je bil velikanski, saj jim je v nekaj minutah sledilo še 50.000 drugih uporabnikov. Seppukoo je pervertiral tudi Facebookovo logiko prijateljevanja, saj je tekmovanje v številu prijateljev zamenjal s tekmovanjem na koliko ljudi uporabnik s svojim samomorom vpliva tako, da so ga tudi sami storili. Čim bližji “prijatelj” je naredil samomor, tem več točk je lahko za to dobil.


Ob tem velja omeniti, da Seppukoo ni zares uničil profila, ampak le spremenil njegov videz (namesto modrega je postal rdeč), ob ponovni prijavi pa se je stran povrnila v svoje staro stanje. A to je bilo že dovolj – že 16. decembra se je namreč družba, ki hrani vse te osebne podatke in ki sploh ne omogoča njihovega izbrisa, odločila tožiti mali umetniški kolektiv zaradi – kršenja pravic.

Odvetniška pisarna Perkins Coie, ki zastopa tudi Microsoft, Google, Intel, T-Mobile in skorajda vse ameriške demokrate vključno s predsednikom Obamo, je tako v imenu Facebooka vložila zahtevo za izklop servisa in izbris vseh pridobljenih podatkov.

V obrazložitvi nameravane tožbe so med drugim zapisali, da je Seppukoo pridobival podatke, ki pripadajo drugim, pa tudi da je kršil intelektualno lastnino Facebooka. “Težava” je bila namreč v tem, da je uporabnik Facebookovo geslo vnesel na strani Seppukoo, ta je nato ustvarila spominski zid na samem Facebooku, ti zidovi pa so bili nato prikazani tudi na strani Seppukoo, skupaj z vsemi podatki iz profilne strani. Facebook je torej menil, da gre za neustrezno komercialno delovanje in kršenje zasebnosti in avtorskih pravic.

A kot je v odgovoru zapisala odvetnica Les Liens Invisibles, pri Seppukoo ni šlo za komercialno dejavnost, ampak umetniški projekt, prav tako pa tudi ne za krajo podatkov, saj so se uporabniki Facebooka sami odločili, da bodo posredovali podatke in s tem zaključili svojo prisotnost na tem najbolj popularnem omrežju. Ob tem je še poudarila, da informacije, ki jih morajo izbrisati, sploh ne pripadajo Facebooku, ampak njegovim uporabnikom:

“Facebook ne more zahtevati izbris podatkov, ki mu ne pripadajo, saj s tem deluje proti svobodni volji lastnikov teh podatkov. To ni zaščita zasebnosti, temveč prej kršenje svobodne volje državljanov, da lahko odločajo svobodno in vsak zase, kako bodo uredili svojo osebno sfero.”

Pismo je bilo poslano 22. decembra, Facebook pa nanj še do danes ni odgovoril. Servis ne deluje več, spominski zidovi in lestvica najbolj vplivnih samomorilcev pa je še vedno tam.

Zgodba je nemara precedens novega svetovnega reda. Svoje osebne podatke smo radodarno posredovali korporaciji, ki tako de facto postane njihova lastnica in lahko sama odloča o tem, kdo jih lahko uporablja in kdo ne.

In ker so takšni podatki prava zlata jama za raziskovalce trga, je misel, da bi nekdo s posebno gesto oznanil odhod iz skupnosti, popolnoma blasfemična.

Izhoda ni, virtualno življenje je večno.


Za več informacij in celotno dokumentacijo si oglejte stran www.seppukoo.com.


Blaž Kosovel
 


Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Monday, September 6, 2010

O posvečenem prostoru resnice


Začelo se je tako. Pred nekaj tedni sem se zapletel v pogovor z mojim kolegom. Podrobnosti pogovora bodo zgolj zameglile bistvo, ki ga želim tu izpostaviti, kar je pomembno je, da mi v nekem trenutku le-ta kolega zatrdi: „ ... vendar ta-in-ta filozof je boljši od tega-in-tega.“ Vsak dan, ki je od takrat minil, mi to izjavo predočuje kot vedno bolj problematično.

Torej, kaj sploh pomeni „Filozof A je boljši od filozofa B“?

Obdržimo v našem vpraševanju naivnost in preprostost. V kolikor je en filozof boljši od drugega, pomeni, da, analogno na avtomehanike, boljše opravlja svoje delo oz. boljše dosega cilje svojega dela od drugega. Kaj pa je cilj/smoter dela filozofa, po katerem bi lahko opredelili, da je en filozof boljši od drugega? Oziroma lažje, kaj sploh je cilj dela filozofa? Cilj avtomehanika je spraviti avto v optimalno delovanje na čim krajši in čim cenejši način. Cilj literarnega komparativista je kritično in racionalno pristopiti ter razumeti specifike literarnih del in njihova kategorizacija. Cilj družboslovca je na racionalen in praktični način opisati ustroj delovanja družbe. Kaj pa je cilj filozofa? Njegov cilj je motriti in ugotoviti resnico, resnico stvarstva, resnico, ki je onkraj parcialnih ciljev, ki tiči implicitno v vsaki parcialnosti, s katero se ukvarjajo druge vede in znanosti.

Ta delitev ciljev/smotrov je očigledno platónska, kjer se določene vede ukvarjajo s parcialnim, iluzoričnim, medtem ko pa se filozof ukvarja z absolutnim, in je s treznega današnjega (današnjega ne kot trendovskega, temveč kot živeti v svetu hic et nunc) vidika v nebo vpijoči nesmisel. Ali lahko filozofija sploh še trdi, da je njen cilj spoznati resnico? Vprašanje bom še nekoliko zbanaliziaral: študent, ki gre študirati psihologijo, bo usposobljen za teoretično in praktično poznavanje ustroja človekovega duševnega aprata. Ali bo vsakdo, ki bo šel študirati filozofijo tudi usposobljen za spoznanje resnice? In, ali študenti filozofije sploh še v to verjamejo? Nadalje, ali filozofija, filozofija kot institut, lahko sploh še trdi, da si lasti resnico nad stvarstvom, ali ni nekega tihega konsenza, da za to so bolj primorani znanstveniki narave? In končno, ali študenti filozofije sploh še verjamejo v filozofijo kot tisto, ki naj bi pripeljala do neke resnice?

Da bi podkrepil mojo rezoniranje bom podal še eno resnično anekdoto, ki sem jo iz prve roke slišal že pred nekaj leti in jo vedno znova rad ponovim. Neki študent je bil na izpitu iz fenomenologije pri profesorju Branku Klunu. Le-ta ga je povpraševal o intencionalni zavesti pri Husserlu. Študent je zbrbrljal zahtevani odgovor, nakar ga profesor resno pogleda in mu reče: „Kolega vidim, da znate, ampak, ali mislite, da je to res?“ Študentu se je zdelo to vprašanje tako smešno kot neumno, češ, kaj pa to vprašanje sploh počne v študiju filozofije. In to ni bil edini. Vsakemu študentu filozofije, ki sem mu povedal to prigodo, se je isto namrdnil ali pa začel nekaj fantazirati o temu, kaj sploh pomeni to res in kaj sploh pomeni resnica itd. Vendar če se še filozofi tako pohujšujejo nad vprašanji, ali je tisto o čemer govorijo zares res, potem je povsem upravičeni očitek tistih zunaj, da je filozofija le čvekanje in ukvarjanje samih s sabo; in obratno, je opravičeno vsako čvekanje imenovati filozofiranje.
 
 
 
Na tak način lahko tudi razumemo navdušenost filozofov (oz. študentov filozofije) nad Heglom. Enkrat sem celo nekega študenta po uri Nemške klasične filozofije slišal izjaviti, da Hegel je vrhunec filozofije in vse, kar se je zgodilo po njem je zgolj neuspešen poskus narediti nekaj novega po njem. In vendar, če bi ga vprašal, ali meni, da je to kar govori Hegel resnično, v smislu, da je to zares res, bi me pogledal, kot da sem padel iz krompirjevca.

No, ko smo že pri Heglu, ali ni nekoč tudi on pokazal njegovo nezanimanje za vprašanja o tem, ali je to, kar govori, resnično. Na očitek nekega (kot kaže zelo pronicljivega) študenta, da se njegovo govoričenje ne sklada z dejstvi, (kar bi lahko prevedli, da se ne sklada s svetom, o katerem Hegel govori,) je Hegel v svojem imperatorskem slogu izjavil, da je to pač toliko slabše za dejstva, (oziroma za resnico o svetu, o katerem govori, da govori resnico.)

Ostanimo naivni. V kolikor tako Hegla, kot preostale manj slavne udeležence tega spisa, ne zanima, ali je resnica, ki jo dokazujejo in izrekajo, zares res, s čim se torej sploh zares ukvarjajo? Ali ni neka globoka razpoka med resnico, kot jo razumemo v vsakodnevju, v življenju v svetu hic et nunc, in resnico, ki jo izgovarja filozofija? Ali ni filozofska resnica bolj podobna literarnemu učinku, kot je za leposlovje estetski učinek? Ali ni v tem primeru filozofija neka specifična literarna smer, ki proizvaja filozofsko resnico? Analogno na umetnost, ali ni filozofija posvečen prostor, kjer se zgodi resnica, kot je muzej neki posvečen prostor, kjer se zgodi umetnost? (In ali si ne delita tako umetnost kot filozofija isto krizo? Ali nista oba že izredno skeptična do samih sebe?)

A vendar, ali sta obe resnici tako raznorodni, da je zgolj slučaj, da uporabljamo isti označevalec? Trdim, da ne. Za pomoč se bom tu obrnil na Derridaja.

Derrida v svojem razmišljanju o smrti poveže dva avtorja iz dveh koncev zgodovine filozofije, Sokrata in Heideggra. Sokrat v Fajdonu imenuje filozofijo kot skrb za lastno umiranje v smislu melete thanatou, kar bi lahko heideggerjansko brali kot skrb za smrt. Torej v točki soočenja s smrtjo, tistega, česar nihče ne more prevzeti namesto mene, se posameznik individuira, obrne k sebi. Ta obrat k sebi, razmišljanje, prevpraševanje o sebi v svetu in svetu okoli mene rodi filozofijo. Filozofija se torej rodi v točki skrivnosti par excellence, ki je smrt. In vendar bi lahko tej zgodbi nekaj dodali, kar kroji nadaljnjo usodo filozofije. Sokrat pred to skrivnostjo ne obmolkne, temveč začne govoriti. Začne govoriti zgodbo. V individuirajoči trenutek soočenja s smrtjo poseže univerzalizirajoči trenutek govorice. Ta govorica hoče ta travmatični fenomen faktičnosti smrti udomačiti. Sam trenutek je povsem parodičen, saj oče-filozof Sokrat za to udomačitev ne uporabi več razuma, temveč neko zgodbo, kot da bi hotel pokazati dvojno igro filozofije, torej tiste edine, ki se hoče soočiti s poslednjimi skrivnostmi, ter tiste, ki v istem zamahu te skrivnosti udomačuje. Soočenje in predočenje faktičnosti se v istem trenutku obrne v kritiko faktičnosti, v njegovo izničitev.

In ali ni parodičen – kot je konec koncev parodičen vsak posameznik, ki je pod vplivom greha napuha – fenomen Hegla. Ali ni njegovo dokončanje metafizike ravno pokazalo votlost le-te. Nočem biti žaljiv, Hegel je zagotovo eden večjih svetovnih umov. Vendar pa njegova resnica ni resnica, za katero bi vztrepetali v nočnih urah, ko ne moremo zaspati. Ni resnica pred katero bi padli na kolena. Je logično-intelektualistična resnica, resnica omejena na glavo in ne na srce, je stricto sensu akademska resnica. Nič nam ne pove, če nismo že prej študirali filozofijo, če se nismo izgubljali v prepirih racionalistov in empiristov, razsvetljencev in nemških klasikov. To je resnica, ki nam nič ne pove in nam ne naredi nobenega impakta v našem življenju. Je brez-vezna v pravem pomenu besede, saj med svetom, o katerem ona govori, in svetom, v katerem živimo hic et nunc, ni nikakršne veze.

Vsa postheglovska (postmetafizična) filozofija začenši s Kierkegaardom (ali Nietzchejem, če vam je ljubše,) želi ravno ponovno vzpostaviti to vez, vez med mojim življenjem in filozofijo.

In vendar: ali ni filozofija kot že vzpostavljen institut, kot posvečen prostor, tudi moč te filozofije udomačil? Ali ni filozofija kot posvečen prostor še razmišljanje o nam najbolj lastnih stvareh spremenila v debato v aeropagitu? V filozofiji kot posvečenem prostoru je vsako vpraševanje in vsaka diskusija na isti ravni. Da bi lahko filozofija postala zares tehtna, bi se potemtakem morala samoukiniti. Uničiti ta posvečeni prostor zgolj zato, da bi lahko resnico jemali resno.

Uničenje tega posvečenega prostora moramo jemati tudi strukturalno. V drugih vedah je vsako preizpraševanje, ki je izven strokovno zamejenega, izvrženo v filozofijo, češ „nehaj filozofirati!“ Z ukinitvijo tega filozofskega prostora bi lahko filozofija vstopila v preostale vede kot njen notranji refleksivni element.

Vendar je takšen scenarij še zame, ki sem se zaprisegel naivnosti, prenaiven. Žalostna resnica je, da z ukinitvijo instituta filozofije, bi vsako vpraševanje v ostalih znanstvenih vedah bilo še bolj diskreditirano, vpraševanju in razmišljanju pa bi manjkala resni pristop in rigoroznost, ki ju filozofija kot institut goji.

(Opravičujem se bralcem za preveč vprašajev!)



Miha Kosovel


Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Saturday, August 28, 2010

Hlapec Jernej in njegova pravica


Pravkar prebiram še eno legendarno Cankarjevo pripoved. Hlapec Jernej in njegova pravica je klasično cankarjansko branje in iz tega vidika ne potrebuje dodatnega opisa. V pričujočem komentarju se bom osredotočila le na osnovni konflikt te klasike, zato ga kratko obnavljam.

Hlapec Jernej je štirideset let delal na Sitarjevi kmetiji. V tem času se je v potu in žuljih njegovih rok kmetija širila in bogatila ter v njegovem trudu pridobila sedanjo razkošno obliko. Gospodar Sitar je bil z Jernejem zadovoljen in ga njegovem položaju navkljub ni obravnaval toliko kot hlapca, temveč bolj kot sebi enakovrednega člana gospodinjstva, ki je pri mizi vedno sedel ob gospodarju. Nekega dne pa stari Sitar umre, hlapec Jernej se znajde kot najstarejši pri hiši, gospodar pa postane Sitarjev sin, t.i. mladi Sitar. Ta je kot kaže nekoliko travmiran od položaja, ki ga je v hiši zasedal hlapec Jernej, ter ga odžene iz kmetije rekoč, da je že dolgo čakal ta trenutek. Hlapec Jernej se ozira po domačiji, ki jo je soustvarjal štirideset let, in ugotavlja, da je s to zemljo spletel tako močne vezi, da se mu je od nje težje posloviti kot od lastne matere (!). Ker to ločitev občuti kot globoko krivico, se odpravi iskati svojo pravico do župana, sodnikov itd., da bi se lahko vrnil na domačijo s sodbo, da mu pripada ostati tam do svojih poslednjih dni.


Značilnost vsake tragedije je po Heglu ta, da predstavi konflikt dveh volj, ki imata vsaka zase pravico do obstoja; gre torej za soočenje oz. nekompatibilnost dveh stališč, ki sta vsako zase po svoji logiki utemeljeni, vendar kljub temu nezdružljivi, saj običajno izhajata iz različnih načel. Druga značilnost dobrih konfliktov pa je ta, da kot klasike vztrajajo skozi čas. Oboje je značilno za povest o hlapcu Jerneju.

Čeprav se nam v dobi enakopravnosti lahko dozdeva, da je tematika hlapcev in gospodarjev ter njihovih pravic nek residuum preteklosti, sta osnovni konflikt Hlapca Jerneja in iskanje njegove pravice v današnjem času prav toliko živa kot tedaj. Danes pač ne govorimo več o razmerjih med gospodarji in hlapci, čeprav družbene vloge, ki jih ti nazivi označujejo, še vedno obstajajo – to lahko postane jasno ravno skozi spor o pravici hlapca Jerneja.

Osnovni načeli, ki se spopadata v konfliktu Hlapca Jerneja, govorita o pojmovanju lastnine in teoriji njene upravičene pridobitve. Za mladega Sitarja je lastnina, skladno z veljavnimi pravnimi normami, pravica, ki po neki že obstoječi družbeni razdelitvi nekomu pripada ter se po določenih pravilih tudi prenaša naprej. Jernejevo stališče pa bi lahko strnili v neko delovno teorijo lastnine, kakršno je naprimer postavil John Locke, ko je razpravljal o prvi zasedbi lastnine. Zemlja oz. kakršna koli druga oblika lastnine pripada tistemu, ki jo je prvi pričel obdelovati, tj. vanjo vlagati svoje delo.

Uporaba sintagme hlapcev in gospodarja seveda ni več v duhu časa, so pa razmerja med lastniki in delavci ali obdelovalci neke tuje lastnine in njihovi konflikti prav takšni kot v pripovedi o hlapcu Jerneju; in še več: tudi splošno družbeno prepričanje, napram kateremu hlapec Jernej zaman išče svojo pravico, je iz tega vidika prav tako močno usidrano v duh časa kot tedaj.

Protest delavcev Gorenja 
(Vir: http://www.delo.si/clanek/88345 , foto: Foto: Blaž Samec, Delo)

V recesijskem letu smo videli stečaje mnogih podjetij in prizori delavcev, ki odhajajo iz podjetja po tem, ko so vanje vložili štirideset let dela, v rokah pa jim je ostalo le nekaj terjatev za mesečne plače, so postali vsakdanji. Kljub bedi teh prizoru pa bo marsikdo v skladu z družbeno prakso rekel: lastnik je tisti, ki v podjetje vloži kapital in ga s tem ustvari in zažene, delavec pa pač prodaja, ker ima v lasti, svojo delovno silo; da pa s svojo delovno silo skozi leta tudi sam soustvarja to podjetje ni bistveno, saj sam kljub temu ni njegov lastnik. Stvar postane nekoliko bolj konfliktne narave, ko človek sreča kakšnega trendovskega delodajalca, ki se v skladu s sodobni menedžiranjem zgraža: »Nekdo pride k meni iskati delo in prva stvar, katero me vpraša je: Koliko bom zaslužil? – jaz pa mu rečem: Koliko pa boš ti doprinesel mojemu podjetju?« Moj odgovor je seveda bil, da človek ne prid k njemu delat zato, da bi kaj doprinesel njegovemu podjetju, ampak zato, da dobi plačilo, in ko bo končal delati, bo prav tako odšel, ne da bi iz podjetja odnesel, kar je vanj doprinesel.

Tovrstni problem je v ekonomiji oz. menedžmentu dobro znan problem upravljanja, ki se pojavi tedaj, ko lastnik podjetja ni isti oseba kot njegov upravljalec (menedžer z lepo slovensko besedo), kar vodi do konflikta dveh volj. Menedžer bo namreč podjetje vodil tako, da bo od njega v danem trenutku ali kratkoročni perspektivi imel čim več koristi, lastnik pa bi rad naprej plodil svoj kapital v obliki ponovnega vlaganja ali pa izplačila dobička. Neka že utečena strategija reševanja tega problema je, da se konflikt odpravi na takšen način, da postane sam menedžer lastnik podjetja. Neka legenda naprimer kroži, da je bila prva poteza Jankoviča ob vstopu v Mercator ta, da je prisili zaposlene, da svoj denar vložijo v Mercatorjeve delnice. Takšne poteze pa so običajno omejene na vrhnji menedžment podjetja, običajni delavci pa ostanejo iz njih izvzeti. Kot izjema se vzpostavlja dobra praksa japonskih podjetij, v katerih bojda delavci z leti dela poleg tega, da se povzpenjajo po hierarhiji podjetja, postajajo vedno le bolj tudi njegovi lastniki. Prav smešna pa je po drugi strani situacija delniških družb, ki se preprodajajo na borzi: če pomislim, sem tudi sama prek delnic solastnica kakšnega podjetja, za katerega niti ne vem, s čim se ukvarja, vendar imam iz naslova delnic neke lastniške pravice nad njim, delavec, ki v njem morebiti dela že štirideset let, pa najbrž nikakršnih.

Metelkova

Drugi zanimiv primer sodobnih hlapcev in gospodarjev (lastnikov in obdelovalcev lastnine) so t.i. squat-i. Gre za zapuščene prostore nekih neznanih lastnikov, katere (ker so že zapuščeni in na razpolago) zasede skupina ljudi ter začne v njih živeti in delovati. Do konflikta pride običajno še po dolgem času, ko lastnik opazi, da so njegovi prostori zasedeni in preoblikovani v drugačne namembnosti (v Sloveniji je recimo splošno znan primer Metelkove, čeprav obstajajo še mnogi drugi). No, če bi o teh primerih povprašali mojo mamo, bi najbrž podobno kot sopotniki hlapca Jerneja na poti do njegove pravice povedala, da ta prostor seveda ni njihov ter da človek ne more kar tako zasesti tuje lastnine ter dodala sklep po analogiji, da je to tako, kot če bi kar nekdo prišel in se vselil v našo hišo. Analogija seveda po mojem nekoliko šepa, saj od omenjenih zapuščenih prostorov nima nihče ne individualne ne družbene koristi, čeprav pravica do njih ali vsaj do najemnine pripada nemarnemu lastniku. Predstavljate pa si lahko kašnega sqouatter-ja, ki kot hlapec Jernej pravi: »Štirideset let sem živel v tem prostoru, delal v njem, ga ohranjal … kje je zdaj moja pravica?«

Toliko v premislek o družbi, v kateri, čeprav ne več s tem imenom, še obstajajo hlapci Jerneji in gospodarji ter konflikti in lastnina, ki najbrž ni najbolj učinkovito (kot bi rekli ekonomisti) ali najbolj pravično (kot bi rekli hlapci) razporejena.


Marijana Koren


Prispevek odraža mnenje avtorice in ne nujno tudi društva. 

Wednesday, August 18, 2010

Samo model. Samo model?


Pretekli november se je tik pred Kobenhavensko konferenco o globalnem segrevanju zgodil manjši škandal imenovan Climategate. Nekdo je vdrl v računalniški sistem univerze in razkril dopisovanja raziskovalcev klimatskih sprememb. Za samo znanost o klimatskih spremembah razkriti emaili ne pomenijo veliko, ne doprinašajo novih dognanj in ne zavračajo uveljavljenih teorij in hipotez. Ob novicah o tem dogodku pa se je spremenil javni odnos do te teme. Ustvarilo se je nezaupanje do rezultatov raziskav o globalnem segrevanju, ki je naraščalo s špekulacijami o pomenu razkritih emailov.

Če koga zanima kaj več o samem Climategateu, si lahko na Guardianovem blogu Freda Pearcea prebere več o tem. Jaz se v znanost klimatskih sprememb ne bom spuščal, porabil jo bom samo za primere ob razpravi.

V času po Climategatu sem od večih prijateljev in znancev slišal, da je bilo končno pokazano, da znanost o globalnih spremembah ni več tako gotova in da so končno razkrili luknje v razlagah, ki da jih še raziskovalci ne razumejo in nanje nimajo odgovora. Res je, prav gotovo je v tej znanosti še veliko nedorečenega. Kot naravoslovcu pa mi nedorečenosti in nejasnosti v raziskavah še ne pomenijo, da so moje hipoteze ali teorije napačne. Zato me dejstvo, da tudi na področju klimatskih sprememb ni vse z vso gotovostjo zaključeno, ne preseneča in ne vliva nezaupanja do raziskovalcev tega področja.

Si pa lahko predstavljam, da je to novico sprejel drugače kdo drug, ki je imel drugačno predstavo o tem, kako naj bi ta znanost potekala. Izjava na katero se bom obesil v tokratnem zapisu je bila nekaj takega:''Pri globalnem segrevanju ne drži vse s tako gotovostjo kot si misliš, drevesne letnice po katerih sklepajo na temperaturo v preteklih desetletjih so le model.''

Na izjavo imam dve pripombi, prva je, da so drevesne letnice le podatki in ne model. Zato bom poskušal najprej poskušal razložiti kaj je model. Druga pripomba je, da jaz ne vidim kaj je narobe s tem, da je nekaj samo model.

input, putput, output

Najkrajše povedano je model nekaj, s pomočjo česar podatke obdelamo in nato dobimo rezultat. V primeru z merjenjem debeline letnic dreves je rezultat, ki ga dobimo po obdelavi, neka temperatura.

Kako naj si torej predstavljamo model? Če si dovolim uporabiti primerjavo, lahko rečem, da je model kot stroj v katerega nabasamo podatke. Ti podatki so potem obdelani z orodji stroja. Po obdelavi nam stroj izvrže rezultat. Orodja stroja so lahko kaj takega kot sorazmerja fizikalnih količin, predpostavke in tudi poenostavitve, pa še kaj bi se našlo. Na kratko torej: input, nekaj vmes, output.

Če ta domišljiski opis prenesem na primer drevesnih letnic, so vnešeni podatki debelina drevesnih letnic. Model je zbirka pravil, ki podatke obdela. Kar je pri obdelavi upoštevano so povezave med debelino in temperaturo, odšteti je treba tudi vplive sušnih in deževnih obdobji, predpostaviti npr. da je drevo vedno bilo zdravo. Kot končni rezultat pa v tem primeru dobimo neko temperaturo, recimo da povprečno letno temperaturo.


Še en primer bi lahko bil napoved segrevanja ozračja v prihajajočem stoletju glede na trenutne razmere. Potrebovali bi podatke o trenutni temperaturi, podatke o pričakovanih koncentracijah CO2,  in oceno naravnih vgradnih procesov CO2. Za napoved bi upoštevati povezavo med segrevanjem in količino toplogrednih plinov na prvem mestu, potem pa še kaj drugega. Vse zveze med temi podatki, ki bi nam na koncu dali napoved sestavljajo model za napovedovanje. Je pa res, da tukaj že na nivoju podatkov nekaj ocenjujemo in pričakujemo, kar je seveda še par spremenljivk in negotovosti več.

Namišljeni tornadi in teoretični plini

Zdaj vemo kaj je model in lahko se vprašamo kaj naj bi pomenilo, da je nekaj ''samo'' model. Obtožba leti na to, da v sestavljanju modela nujno uporabljamo poenostavitve. Poenostavitve so nujne, tornada zagotovo ne bomo simulirali atom po atom, to bi bilo precej nepraktično.

Pri simulaciji tornada bi se kdo lahko pritožil, da je to slab opis tornada, ker njegova bistvena lastnost manjka. Simuliran tornado namreč ne podira hiš. Lahko bi se igrali norčka in vprašali zakaj naj bi se znanstveniki sploh ukvarjali z računalniškimi tornadi, saj niso ti tisti, ki so nevarni. Naj se raje ukvarjajo s tistimi, ki podirajo hiše, kot pa z nekimi namišljenimi. Pri tem pa je vendar jasno, da pri preučevanju nastanka tornada podrtih hiš še ne potrebujemo in da je eksperimentiranje s tornadi v realnosti precej težje. Težje hkrati pomeni, da se manj naučimo, kljub realnemu tornadu, ki ga preučujemo. S poenostavljanjem ni torej nič narobe, dokler vemo zakaj in kako ga uporabljamo.


Naslednji očitek bi lahko bil to, da sorazmerja in zveze (npr. med debelino letnic in temperaturo) mogoče ne veljajo v vseh primerih oziroma se nanašajo na nek abstrakten fizikalen sistem, ki ima malo veze z realnostjo. V splošni kemiji je dobro znan sistem enačb, ki opisujejo idealen plin (pV=nRT). To je teoretičen plin pri katerem so delci plina točkasti, se med sabo ne privlačijo ali odbijajo. Pri sobni temperaturi in atmosferskem tlaku se večina plinov vede v skladu z modelom idealnega plina. Ko tlak večamo se razlike med napovedmi modela in meritvami večajo. Enačbe za idealni plin prav tako ne govorijo o faznih spremembah (utekočinjenju pri nižjih temperaturah). Vendar je enačba zelo koristen pripomoček pri opisovanju veliko dovolj preprostih procesov, da pa se jo seveda razširiti in zakomplicirat, da je uporabna tudi v bolj eksotičnih pogojih. Brez osnovne enačbe seveda tudi enačb z razširitvami ne bi bilo.

Lahko se sedaj še sami sprašujete kdaj se nek opis dovolj tiče realnosti, da ga imamo za več kot ''le'' teorijo. Kako ločimo med opisom in realnostjo v primeru preučevanja pojavov subatomarnega sveta? Tam je teorija, ki jo imamo, edini in najboljši opis. Je ta edini opis nevreden upoštevanja ker ne vemo, če je realen? Ali je sploh treba ukvarjati z realnostjo ali nas zanima samo napovedljivost - da se rezultati in teorija skladajo?

Modeliranje našega okusa

Naslednji filozofsko kulinaričen primer lahko lepo prikaže do sedaj omenjene očitke in razloži zakaj to niso usodne pomanjkljivosti.

Sam vem, katera hrana mi je dobra in katera ne, za nove kombinacije pri kuhanju pa uporabljam nasvete ter občutek. Ali bi lahko z nekim opisnim modelom napovedoval, kaj mi bo dobro in kaj ne? Kako bi lahko vnaprej vedel, zakaj mi je lubenica ljubša od melone? V obeh sadežih je veliko molekul, ki dražijo receptorje na celicah mojega jezika. Od tam pelje na tisoče povezav v možgane, se prepleta, poveže z raznimi centri v možganih in nekako proizvede določen občutek. Nesmiselno se je ukvarjati s tako zapletenim biološkim pojavom. Raje bom poskusil postavit opisni model. Ker v vsakdanu prav dobro shajamo brez podobnih norčij, je primer smešen, a poskusimo vseeno.

Sestavil bom seznam jedi, ki so mi všeč in ki jih ne maram. 
+1: puranji file, riž, rezanci, smetanova omaka, na žaru, svinjina, bučke, gobice, sir, naravna omaka
 -1: paprika, paradižnikova solata, koruza, pomfri, sladko kislo

S seštevanjem točk posameznih jedi lahko napovemo menije, ki jih še nismo jedli, a nam bodo všeč. Model je še kar v redu, osebi ki mi predloži tak seznam bi lahko skuhal večerjo in ne bi udaril močno mimo, ni pa težko videti, da je preveč poenostavljen. Takšen kot je, ne upošteva kombinacij jedi. Določene jedi raje jemo skupaj kot druge, pri tem modelu pa ločimo le na dobro in slabo. Bolje bi bilo, če bi imeli še točkovanje +2, +3 itd. Nadalje se najljubše jedi se iz seznama ne da razbrati. Z zavedanjem vsega tega in malo volje bi se ga dalo narediti boljšega.

Drugi problem je, da je model uporaben le, ko se gre za glavne jedi. Jaz se tega pri uporabi zavedam, a uporabiti ga utegne nekdo drug, ki pod njemu ljube jedi doda sladoled in dobi: smetanov sladoled s koščki piščanca. Če pa menija ne sestavljamo po pravilu priloga-meso-omaka, maksimalno število točk dobimo, da zmečemo vse +1 jedi na en krožnik. Precej slabo.


Nauk filozofsko kulinaričnega modela je, da je zaradi približkov naš opis lahko daleč od dejanskega naravnega pojava (ekscitacija brbončic na jeziku in celotno dogajanje v možganih), ampak še vedno nekako deluje. Nadalje, obstajajo dobri modeli, ki natančno opisujejo izbrani pojav, in slabši modeli, ki so omejeni le na določene primere ali pa dajo le grobo napoved. Ampak tudi najboljše modele lahko uporabimo slabo (smetanov sladoled s koščki piščanca), pri nepopolnih pa z zavedanjem vseh slabosti in poenostavitev, dobimo smiselne rezultate (idealni plini, uspešna večerja narejena po zgornjem seznamu).

Model gor, model dol, a do sedaj prav nič o bodočem segrevanju
 
Kako torej vsa ta suhoparna debata pripomore k razpravi o klimatskih spremembah, ki jo imamo s prijatelji v najljubšem baru? Ko med pogovorom naslednjič naletite na to temo, lahko moje mnenje kot argument povzamete ali če vam je ljubše tudi spodbijate.


Sam trdim, da model sicer lahko jemljemo kot le neke na kup zmetane enačbe, ki se realnega sveta ne tičejo najbolj direktno, ampak moramo vedeti, da je to najožje dojemanje pojma modela. V širšem pojmovanju ta namreč ne zajema samo vseh sorazmerij, poenostavitev in drugih zvez. Če pogledamo širše, vidimo, da za razumevanje samih modelov potrebujemo tudi druga, ne tako eksplicitna znanja.

Da lahko raziskovalec sestavi nekakšen model, mora ta imeti zajetno poznavanje naravnih pojavov iz njegovega področja, poznati mora vse metodologije merjenja, pridobvanja podatkov, ob opisovanju pojavov pa se zaveda vsega kar je izpustil in zreduciral v približke. Model tako nikoli ni le model, ampak tudi vse preostalo znanje, ki sodi zraven.

Ob razpravljanju o delu klimatologov zato vstopamo v prostor, ki ga oni precej poznajo, mi pa smo nasprotno šibki v naših argumentih. Drugače je seveda, ko razpravljamo politične odločitve, ki iz teh dognanj sledijo. Tu ima lahko vsak svoje mnenje. Zagovarjamo lahko neskončno rešitev, od tehnoloških (varčne hiše, električni avtomobili), do tistih iz kategorije nazaj k naravi (samoomejevanje, samopreskrba s svojo nivo), spodbujamo različne alternativne in/ali obnovljive vire energije. Problematiko lahko tudi ignoriramo razlagajoč, da nas bo na koncu tako ali tako pobralo od izbruha enega vulkana ali trka asteroida.

Sam se lahko strinjam ali ne strinjam z večino klimatologov, a kot biokemik z mojim znanjem k razpravi ne morem kompetentno pristopiti. Nasprotno imam lahko pri delanju politike tako kot vsak tudi sam svoje kakršnokoli mnenje. Na tem področju bi idealno vsak prispeval k javni razpravi.


Jaka Kragelj


Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Sunday, August 1, 2010

Goreči grm bankovcev


Avgusta 1994 je umetniški kolektiv z imenom K Foundation zažgal miljon angleških funtov. Bill Drummond in Jimmy Cauty sta to storila na odročnem otoku (ker je sicer zažiganje denarja nelegalno.) Ta vsota je predstavljala vse, kar sta zaslužila z glasbenim bendom The KLF, ki je imel nekaj hitov.



Dejanje požiganja denarja sta posnela, posnetek lahko brez težav dobite na Netu: Watch the K Foundation Burn a Million Quid. Gledanje posnetka mi daje podobne občutke, kot če bi gledal kak snuff film, na kar se vprašam, če ni morda prav to namen posnetka - da se zgrozim nad tem, da me takšna reč lahko zgrozi.

Stvar sta snemala z domačo kamero in nista prodala pravice filma kakšni TV; ne gre za to, da bi s sežigom denarja zaslužila še več denarja. Novembra '95 se odločita, da razpustita K Foundation in se zavežeta 23 letni tišini o dogodku. Kljub temu je Drummond parkrat vendarle spregovoril.

Fundacijo sta ustanovila z namero, da bi z denarjem, ki sta ga prislužila s pop bendom (kot že rečeno, the KLF) - pomagala umetnikom, ki niso imeli tolikšnega uspeha kot onadva, a na koncu vendarle skleneta drugače:

We realised that struggling artists are meant to struggle, that's the whole point. Instead the duo decided to create art with the money.

Skratka, namesto, da sta denar uporabila za financiranje mladih umetnikov, sta naredila umetnino iz denarja. - In to je, ga sežgala. Na javnih predvajanjih filma so ljudje predvsem spraševali reči tipa: kaj pa če tvoj otrok zboli in bi potrebovali denar za operacijo in zakaj nista denarja raje podarila ljudem, ki ga potrebujejo? - Nisva žgala hrane ali oblek - le papir, sta odgovorila.

Ker sama nista ponudila interpretacije umetniškega dejanja, ne bom niti jaz. Namen tega bloga je le, da usmerim vašo pozornost na to presenetljivo in nenavadno gesto, obenem pa da opozorim na sledeče.

Če brskate material na Netu o sežigu, boste videli, kako se postopoma, od 1994 naprej, njuna gorečnost za dejanje zmanjšuje. Najprej imajo njune izjave še nek anarhističen, uporen prizvok, kasneje pravita, da sama ne vesta, zakaj sta to storila - da je dejanje brez smisla in kasneje še da najdevata nove in nove smisle vsak dan (tj., da je dejanje, ki sta ga naredila v preteklosti, vir vselej novih smislov v sedanjosti: da je nesmiselno, a osmišljujoče). Nazadnje pa vendarle leta 2004 Drummond izjavi, da mu je žal. - Da skratka dejanje obžaluje ... zdaj je dejanje le še nesmiselno in nič več.



To pa ne zmanjša umetniškega dejanja. Gotovo je dejanje poskus osvoboditve iz krempljev vseprisotnosti trga, vseprisotnosti menjave v človeških odnosih. Tako bi tudi smislu lahko rekli denar duha. - Kar smo izgubili v funtih, smo pridobili v smislu (življenja). - Prelahko! - požig naj bo še brez vsakršnega smisla. Šele tako, vnemar, zastonj, tjavendan - šele tako je požig zares to, kar mora biti. Ni nikakršnega povratka, nikakršne menjave v drugo valuto, v npr. "valuto smisla".

Bodisi umetnika nista na ravni svoje umetnine ali pa - kar je bolj verjetno, a vseeno - sta namerno šele s tem, ko izrazita obžalovanje, zares ločita od svoje umetnine, in ona od njiju. Umetnina se emancipira od umetnika.

Tem bolj se ogenj njune strasti ugaša, tem močneje žari goreči grm bankovcev iz 1994.



Jure Kralj


Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva. 

Thursday, July 8, 2010

Naša vsakdanja elektrika


Od začetnih izkušenj z jantarjem, ki se je začel svetiti, če ga je človek podrgnil, pa do prvih poskusov z električnim tokom s trzanjem žabjih krakov je minilo najmanj dva tisoč let. Elektrika, kot je pojav dobil ime po jantarju (starogrško elektron), je od začetkov njene manipulacije konec 18. stoletja do danes nesluteno vplival na razvoj civilizacije, ki jo lahko označim kar za električno civilizacijo in preostali del razmišljanja na različne načine utemeljujem to oznako.
 
Pa začnimo naštevanje: televizija, radio, prenosni telefoni, hladilniki, feni za lase, razsvetljava, nekoč walkmani, discmani, danes mp3 playerji, ipadi,... in računalniki. In še ogromno izpuščenega. To je nekaj najbolj samoumevnih elementov vsakdanjika (v največji meri zahodnega) človeka, poleg zraka, hrane, pijače, življenjskega prostora in spolne želje. To je tisto, kar nam danes pomeni elektrika. Druženje ali branje ob prižgani luči ponoči, pisanje seminarskih nalog (še 20 let nazaj so bili pri nas v igri pisalni stroji), igranje, dopisovanje, skypanje na računalniku, pisanje mailov prijateljem, sorodnikom, ponudnikom ali profesorjem, in seveda pobiranje z neta skoraj česarkoli si že človek zaželi, od glasbe, filmov do knjig. Preveč je, da bi se res lotil naštevanja pa tudi preveč dolgočasno, ker je tako samoumevno.
 
Že samo s tem naštevanjem smo na dobri poti do oznake 'električna civilizacija'. Poleg vseh teh stvari, ki smo se jih bolj ali manj navadili, bi rad izpostavil še neko drugo plat pojava elektrike in sicer (samo)spoznavno. Elektrika kot zrcalo in ne zgolj kot roka. Vendar o tem nekoliko kasneje.
Vse do Luigija Galvanija, profesorja anatomije v Bologni, ki se je nekega dne leta 1780 pri seciranju žab v laboratoriju po nesreči z nožem dotaknil živca v žabjem kraku, tako da je ta nepričakovano trznil, so sicer poznali elektrostatične pojave (seveda ne pod tem imenom), niso se pa ukvarjali s kvantitativnim spoznavanjem električnega toka. Da ta obstaja, je sicer prvi ugotavljal Francoz du Fay nekje pol stoletja pred njim. Galvani je napisal Razpravo o silah elektrike pri mišičnem gibanju, ki je izzvala množično zanimanje pri fiziologih. Nekateri so odkritje primerjali s francosko revolucijo, ki se je bila zgodila ravno nekaj let poprej, drugi so mislili, da bo mogoče z njo obujati mrtve in pozdraviti številne bolezni. Poskusov se je lotil vsak, ki je premogel dve kovini in žabo. Od vsega začetka je torej električni tok povezan s človeškim živčnim sistemom in v tem smislu tudi z možgani. Glavno proučevanje možganov danes poteka jasno z električnimi napravami kot so elektrode, CT naprave ('computed tomography') in naprave za jedrsko magnetno resonanco.

 Optični telegraf
 
Nadalje se je elektrika začela uporabljati za namene komunikacije. Vse do prvega desetletja 19. stoletja je najhitrejši način komunikacije bil tako imenovani optični telegraf. V Franciji je 1792 začela delovati linija optičnih telegrafov, ki je štela 556 stolpov z znaki na razmiku okoli 30 km. Ta je povezovala sever Francije z njenim jugom, kar je prišlo zelo prav Napoleonu, ki se je hotel braniti pred zunanjimi sovražniki, zato je dograditev sistema tudi podprl. Hitrost prenosa je bila okoli 2 besedi na minuto mimo določene točke, kar je še vedno bolje od kresov za obveščanje ob vdorih Turkov nekaj stoletij poprej (no, tam sploh ni bilo možnosti kodiranja signala, šlo je samo za to ali Turki prihajajo ali ne, torej 1 ali 0, digitalno rečeno). Električni telegrafi so v vsej praktičnosti razkrili lastnost elektrike, da neverjetno hitro potuje po (električno prevodni) snovi, poleg tega pa lahko nese motnjo oziroma sporočilo veliko bolj daleč kot zvok, ki se pogosto zaduši že na manj kot kilometru razdalje. S telegrafi se je začelo prvo omreževanje sveta z električnimi žilami, ki je mejo med celinami prvič preseglo 1858 s položitvijo čezatlantskega kabla na morsko dno (na relaciji Irska-Kanada). Sicer je deloval samo dva tedna in so ga morali še dvakrat polagati, preden je povezava 1866 končno res zaživela. Leta 1902 je bil planet prvič okrog in okrog povezan z električno komunikacijsko žilo.

Sledil je izum telefona, za katerega je bilo potrebno odkritje materialov, ki so električno dovzetni za nagle spremembe zračnega pritiska, čemur pravimo zvok v običajnem pomenu besede, in ki zvočne impulze tako pretvarjajo v električne in obratno (patentiral ga je Bell 1876). Kasneje se je prenos zvočne informacije preselil tudi kar na potovanje po zraku. Prvi koraki so se zgodili najprej z odkritjem brezžičnega prenosa na daljavo z za tisti čas intrigantnimi poskusi Nikole Tesle, ki so burili domišljijo, in Marconijevim sodelovanjem pri razvoju in postavitvi prve redne radiotelegrafske linije (1898). Kmalu potem je bilo mogoče v potujoče elektromagnetno valovanje zakodirati tudi zvočno sporočilo, kar se je manifestiralo z množičnim izbruhom radijskih postaj po svetu v dvajsetih letih preteklega stoletja. Že tu je komunikacija dosegla neslutene razsežnosti – poslušati človeka, ki je oddaljen več sto kilometrov je bilo nekaj povsem novega. Od tod do mobilnih telefonov je sicer še več kot pol stoletja razvoja, z njimi pa se je 'tisti na drugi strani' še bolj približal, imamo ga tako rekoč pri roki, če le pritisne na gumb, ko ga pokličemo.

Nikola Tesla
 
Svetloba je kot oblika elektromagnetnega valovanja bila dojeta v 1860-ih, kar se je seveda zgodilo postopoma, vendar najbolj prelomno z Maxwellovo teorijo elektromagnetnega (EM) polja (1865). S tem bolj teoretičnim odkritjem se je začela tudi pot manipuliranja s sliko. Tako kot so se naučili manipulirati z radijskim spektrom EM valovanja, so se kasneje naučili tudi z njegovim vidnim spektrom. Rezultat je bil, za začetek, televizija, bolj splošno rečeno pa slikovni prenos. Za to je bilo potrebno le še odkritje, da lahko s katodnimi žarki (curki elektronov), vzbujamo nek določen tip snovi, da zažari za kratek čas, recimo televizijski zaslon. Tako se je začelo še bolj kompleksno kodiranje slike in njen prenos na daljavo (ki pa še vedno poteka v radijskem delu EM spektra).
 
O tem kakšne posledice je imelo to za družbo je bilo napisane ogromno literature, moj namen je tu samo 'kukanje' v električne temelje naše civilizacije. Neposredni prenosi iz skoraj kjerkoli, dopisovanje v realnem času z ljudmi od vsepovsod, prenos vojnih spopadov v živo, posnetki iz vsakdanjih žurov na youtube, igranje računalniških igric z nekom iz Japonske, dogovarjanje za prevoz iz Ljubljane v Gorico z neznano osebo v treh minutah preko ustrezne internetne strani, sestavljanje ogromnih lahko dostopnih baz podatkov (v smislu vtipkaš – najdeš), recimo obsežnih družinskih dreves, pogled na Sonce preko satelita SOHO v realnem času na internetu, GPS navigacija na nekaj metrov natančno, Google Earth,... Spet bi bilo preveč dolgočasno naštevati dalje. Z električno manipulacijo je svet tako rekoč vedno pri roki, priročnost sveta je v tem smislu postala nekako pretežno električne (oziroma elektromagnetne) narave. Zdi se mi, da tudi Heideggrov pojem biti v svetu z električnim medijem dobi svojo poudarjeno nazorno podobo, čeprav pri njem seveda nikakor ni bil mišljen v tehnološkem smislu.

Kako izgleda Zemlja ponoči

Električne 'motnje' je v 'sporočila' prvi preoblikoval Morse s svojo znano abecedo (1809). Tako je nastala prva električno kodirana informacija, ki je sicer bila sestavljena le iz dolgih in kratkih piskov. Brez večjega poglabljanja bi ugibal, da je tu bil storjen prvi uvodni korak v dobo informatike, ki temelji na elektronski tehnologiji. Kar je v tej smeri sledilo v razvoju manipulacije elektrike je bila še iznajdba pomnjenja podatkov na magnetno dovzetnih medijih. Prostor informacije se je neverjetno zmanjšal, saj sedaj za eno knjigo ne potrebujemo enega litra prostornine, kolikor ga recimo zavzema ena knjiga, temveč manj kot kubični milimeter ustrezno namagnetene snovi. 
 
Manipulacija elektrike pomeni tudi spust v mikro svet (milijoninke metra), še več, tudi v nano svet (milijardinke metra), tako na tehnološkem kot na znanstvenem področju, kar gre tako ali tako z roko v roki. Kvantna mehanika na primer in 'opazovanje' atomskega sveta namreč temelji povsem na elektronskih napravah. Naše roke v mikro in nano svetu je EM valovanje ustreznih valovnih dolžin (torej mikrometrskih, nanometrskih). Iz njihove interakcije s snovjo lahko skonstruiramo sliko tega očem nevidnega sveta. Dimenzije so tako majhne, da ne moremo več govoriti o sliki kot takšni (naravno dani), temveč o konstrukciji slik, saj so te valovne dolžine manjše od valovne dolžine vidne svetlobe in moramo sliko nekako spretno sestaviti – seveda z elektronsko manipulacijo. Vsakršno poseganje v ta svet dosegamo z električno izjemno občutljivimi materiali, ki jih uspemo kontrolirati z našimi relativno velikimi in okornimi rokami, vse skupaj pa s pomočjo električnih vezij, ki ta stik stabilizirajo tako, da nekaj majhnega (trk dveh delcev) spremeni nekaj velikega (številko na zaslonu). Merimo lahko nanometrske premike in čase reda 10 na -15 sekunde in to dogajanje prenašamo v makro svet.
 
Elektrika je tako temelj znanosti, saj so računi, s katerimi danes preverjamo hipoteze veliko preveč zapleteni in zamudni, da bi jih delali na roko. Ob odkrivanju delovanja celice so na primer za izračun nekega električnega potenciala celične zaklopke porabili dva tedna. Danes je to narejeno v nekaj minutah. Pa tudi če pomislimo na preprostejše račune za trenutne praktične potrebe se s hvaležnostjo spomnemo kalkulatorja, ki nam prihrani več časa, kot si mislimo. Računanje za namene vesoljskih poletov, kjer je potrebno upoštevati čim več realnih dejavnikov in se čim manj zanašati na idealizirane približke, je brez računalnikov nepredstavljivo, da napovedi vremena ne omenjam. V visoki znanosti pa tudi računalniški izračuni lahko trajajo dolgo, na primer izračun mase enega osnovnega delca lahko traja tudi po več mesecev.
 
Še eno področje, na katero je človek prodrl s pomočjo elektrike, je vesolje in spoznavanje le-tega. Seveda se zvezde opazujejo že odkar se človek zaveda sebe in okolja, saj so ena izmed najbolj stalnih stvari na svetu (odtod ime zvezde stalnice) in so bile do supernove, ki je eksplodirala okrog leta 1600, tudi pojmovane kot takšne. Opazovanje zvezd je tako nudilo osnovo za koledarje in določanje časa. Vendar je človek zvezde opazoval samo v vidnem delu spektra, odkar pa se je slika o EM spektru poenotila, se je začelo raziskovanje vesolja tudi v drugih delih spektra, kar nam je dalo veliko podatkov o dogajanju v vesolju. Slike s svetovno znanega Hubblovega teleskopa v mnogih primerih niso narejene v vidnem delu spektra, temveč so šele naknadno obarvane, oblike pa se ujemajo z obstoječimi objekti v vesolju.
 
Zanimivo je pomisliti na prodor elektrike na področje umetnosti, najočitneje glasbe. Pred časom sem na radiu slišal zaporedno predvajano muziko iz osemdesetih, devetdesetih in iz preteklega desetletja. Očitna je bila sprememba zvoka k bolj sintetičnemu oziroma elektronsko predelanemu in generiranemu. V glasbi se je elektronika, ki se je sprva uporabljala za ozvočevanje in snemanje sicer začela uporabljati v kreativne namene že s pionirsko elektronsko skupino Kraftwerk na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Vnašanje zvokov električnega izvora v glasbo je potem postajala vse pogostejša praksa. Ne samo, da je zvok pridobil na raznih efektih, ki jih generirajo razne elektronske komponente (noise, distorzija, razno razni efekti), temveč se kot glasba danes predstavljajo tudi povsem elektronsko sintetizirani zvoki.

 Skupina Kraftwerk v lutkovni različici
  
Eno glavnih vprašanj, ki jih je manipulacija elektrike prinesla, je med drugim tudi tisto o pristnem in umetnem. Večkrat lahko slišimo in beremo o nepristnih odnosih pri komunikaciji preko Facebooka, o računalniško retuširanih slikah, zavajajočih hologramih, o negativnem odnosu do elektronske glasbe kot nenaravne in podobno. Posebno zanimiv pojav je internet, ki omogoča brskanje po neštetih kotičkih, ki do neke mere sovpadajo s kotički v naših glavah. Ne bom pozabil, kako sem pred leti prvič nekoga gledal brskati po netu: ko je brezobzirno odpiral in zapiral okna, skakal od enega do drugega in tako dalje, sem mislil, da bom izgubil tla pod nogami. Prešel me je velik občutek nelagodja človeka, kot da bi se izgubil v labirintu. Digitalni svetovi, če lahko tako rečem, imajo povsem realne učinke. Nikjer lebdeči virtualni svet interneta (no, podatki že morajo biti shranjeni na namagnetenih materialih strežnikov) deluje kdaj tudi kot utopija, v kateri lahko svoje podobe poljubno konstruiramo in (so)ustvarimo svoj svet, tako kot ga (so)ustvarimo na primer z urejanjem stanovanja.
 
Seveda se pri tako 'lebdečem' stanju stvari kaj hitro pojavijo možnosti zlorab. Pojav hekerstva ali računalniških virusov je dobro znan, za slikovne, video in zvočne ponaredke smo prav tako že vsi slišali in podobno. Če privzamemo elektronske podatke za dejstva, so izkrivljanja možna prej kot pri fizičnih dokumentih, ki se jih je seveda sicer tudi ponarejalo na veliko. Sprašujem se, kaj ostane kot jamstvo. Verjetno samo zaupanje v vir(e). Elektrika je bolj izmuzljiva, peresno lahka in zato verjetno hramba podatkov z njeno pomočjo zahteva še več pozornosti, kot je je bilo do sedaj namenjene temu. Kakršenkoli namagneten material se zlahka razmagneti, ne samo, če ga fizično poškodujemo kot knjigo, temveč že z vplivom magnetov ali že kar s previsoko temperaturo, pri kateri se spremenijo magnetne lastnosti materiala za hrambo podatkov.
 
Manipulacija elektrike je torej ena glavnih predpostavk sodobne znanosti in izgradnje našega vedenja o delovanju narave in človeka. In ravno pri slednjem se lahko vprašamo ali to velja le za biološko delovanje človeka ali pa s poseganjem v električne lastnosti človeka (torej živčni sistem) segamo tudi v tiste vidike njegovega bivanja, ki presegajo golo biološkost. Tega vidika se je najbolj intenzivno lotila nevroznanost.
 
Za zaključek, ker nikoli ni odveč, naj pripomnim, da moje podane perspektive na civilizacijo kot električno ne gre jemati v kakšnem absolutnem ali reduktivističnem smislu. To je zgolj ena od njenih plati, ki se mi zdi ključna. Morda se bo ta vidik komu zdel preveč znanstveno utesnjujoč, vendar sam znanosti razumem kot širšo racionalno dejavnost postavljanja modelov, ne pa kot izključujoče podajanje slike sveta ali kaj podobnega. V tem smislu menim, da je elektromagnetizem tisto presečno področje znanosti, tehnologije, (umetniškega) ustvarjanja in celo mišljenja, ki nosi vprašanja za nas same v prihodnosti, za spoznavanje tega, kdo smo. Ne v smislu, da je elektrika orodje za spoznavanje sveta, temveč, da spoznavamo, v kakšnem smislu in do kolikšne mere smo tudi sami elektrika, in to ne v instrumentalnem smislu besede, temveč v nekem odprtem, raziskovalnem, samoiskalskem smislu elektrike kot poimenovanja vezi med naravo in človekom. Mogoče bi bilo bolj prijetno za ušesa, če bi namesto o elektriki v tem kontekstu govoril kar o svetlobi kot vezi človeka s svetom.


Peter Lukan

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.