Saturday, October 15, 2011

Popotnica današnjim protestom

Neoliberalizem nas uči, da smo sami odgovorni za svoje odločitve in dejanja. Zakaj bi tudi banke, ki skupaj z vsemi njihovimi strokovnjaki, modelčki, računalniškimi simulacijami itd. odločajo, komu dati kredit in komu ne, ne bile odgovorne za to, da so se pač odločite dati kredit napačnim podjetjem? Podjetja propadajo, ljudje izgubljajo službe, države bankrotirajo – zakaj ne bi tudi banke?

Pravijo nam, da zato ne, ker so banke preveč pomembne za celotno gospodarstvo; ker so krvni obtok, po katerem teče kri gospodarstva (denar). Razen prek bank baje ne poznamo načinov, kako dati infuzijo stagnirajočemu gospodarstvu. A jih res ne? Morda je čas, da si jih izmislimo. Se mar ne na ta način odvija razvojna evolucija?



Banke baje ne morejo propasti, ker bi s tem upniki morali odpisati svoje terjatve – depozite. Država naj bi sicer jamčila za pologe v višini do 20.000€. V vsakem primeru pa ljudje, ki danes protestirajo, najbrž nimajo kaj dosti izgubiti. Torej!?

Marijana Koren


Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Friday, March 4, 2011

Goriška pokrajina v škofijski razdelitvi


 Prejšnji teden smo v Društvu humanistov Goriške, skupaj z drugimi sedmimi društvi, ki delujejo na območju Goriške, podpisali odprto pismo predsedniku vlade. Luka Lisjak Gabrijelčič in Marijana Koren sta pripravila odgovore na vprašanja, ki jih je na društvo naslovil tednik Demokracija. Zdi se nam primerno, da širši javnosti obelodanimo naše enotno stališče o tem pomembnem vprašanju, ki čedalje bolj pogosto prejema odgovore, ki niso vredni imena resne presoje.


1.)    Kaj bi predlagana rešitev ministrstva glede pokrajin konkretno pomenila za Goriško?

Predlagana rešitev bi bila zelo slaba tako za Goriško kot za celotno Primorsko. Enotna primorska pokrajina s sedežem v Kopru bi težko zaživela. Gre za dve precej različni geografski enoti. Obstaja sicer skupna primorska identiteta, a prometno, gospodarsko in tudi politično gre za bolj različni enoti kot sta recimo savinjski in podravski del Štajerske, ki bosta po tem predlogu tvorili vsaka svojo pokrajino. Ne moremo razumeti, zakaj vlada vsem argumentom navkljub vztraja pri enotni Primorski. Argumentov v prid tej rešitvi do sedaj še nismo slišali, zgolj nekatere čustvene izlive: iz izkušnje pa vemo, da se s spodbujanjem emocij pri tako praktičnih vprašanjih, kot je regionalizacija, po navadi skrivajo parcialni interesi. 

Za Goriško bi takšna predlagana pokrajina ne pomenila izboljšave, temveč kvečjemu poslabšanje položaja. Nova Gorica bi izgubila svojo naravno in zgodovinsko funkcijo regijskega središča; Koper pa to nikakor ne bi mogel postati, ker za to nima nikakršnih pogojev. Noben del Goriške nikoli ni in nikoli ne bo mogel gravitirati proti Kopru, poleg tega pa je v Kopru poznavanje goriških problematik še slabše kot v Ljubljani. To bo zato mrtvorojena pokrajina. Jasno nam mora biti, da se Novogoričani v nobenem primeru ne bodo sprijaznili s takšno pokrajino, zato se bo takoj po njeni morebitni ustanovitvi oblikoval nekakšen goriški »separatizem«, ki bo najbrž zbral dovolj moči, da bo blokiral učinkovito sprejemanje političnih odločitev. To bo v končni fazi škodovalo tako Obali kot Goriški.

Poudariti moramo, da bo ustanovitev enotne pokrajine privedla k neučinkovitim regijskim politikam na Goriškem: ker gre za strateško izjemno pomembno obmejno pokrajino, ima to lahko globoke daljnoročne posledice za celotno državo.


Vir: Delo



2.)    Katere rešitve zastopate in kaj naj bi doprinesle ljudem?

Zavzemamo se za takšno oblikovanje pokrajin, kjer se bo upoštevalo predvsem ekonomske, zgodovinske in prometne dejavnike, pri čemer je seveda zelo pomembna tudi identiteta prebivalstva. Pokrajina bo lahko zaživela in opravljala svojo institucionalno vlogo le, če se bodo državljani z njo identificirali.  V nasprotnem primeru bo mrtvorojena tvorba, ki bo prinesla samo dodatne težave. Način razprave o pokrajinah, kjer se išče nekakšno magično številko (šest, osem, dvanajst, štirinajst pokrajin), se nam zdi povsem brezpredmetna: o številu pokrajin lahko govorimo šele na koncu, po tehtni analizi na samem terenu. Zadnje čase pa izgleda, kot da vsi želijo iz klobuka potegniti številko, ki bo sama po sebi rešila vprašanje. Takšna ruleta ni samo neumna, temveč tudi škodljiva, ker nas odvrača od resničnih vprašanj pri regionalizaciji, ki je zapleten projekt. Pri oblikovanju pokrajin je potrebno izhajati iz konkretnih dejavnikov in interesov.

Poleg tega je potrebno skrbno pretehtati stroške dodatne birokracije, ki bi se vzpostavili pri regionalizaciji, in jih primerjati s koristmi, ki bi jih doprinesla decentralizacija Slovenije. Izogniti bi se morali situaciji, ko bi regionalni uradi prinesli preveč dodatnih delovnih mest v javnem sektorju, ki je v Sloveniji že tako preveč razraščen. Regionalizacija ima smisel, če jo bo spremljala reorganizacija javne uprave, kjer se bo del državnih uslužbencev »preselilo« na pokrajinske uprave. Skrben premislek o koristih in stroških utegne dvigniti debato o regijah iz dnevnopolitičnega kramljanja v trezen premislek o nacionalnem interesu.

Marsikateri državljani ne čutijo potrebe po ustanovitvi pokrajin, ker vprašanja regionalne politike ne občutijo kot faktorja v svojem vsakodnevnem življenju. Kljub temu pa se pomanjkanje učinkovite in konsistentne regionalne politike v Slovenije kaže na številnih področjih, čeprav se mnogi tega ne povsem zavedajo. Tisti, ki delujemo v kulturni in društveni dejavnosti, smo dnevno soočeni s paradoksi, ki so posledica zastoja v procesu regionalizaciji. Obstajajo številne institucije regionalnega značaja (gledališča, muzeji, knjižnice itd.), ki nimajo učinkovito urejenega financiranja. Ker nimamo pokrajin, ki bi bile ustrezne vmesne enote, ki bi se ukvarjale z ustanovami regionalnega značaja, so te institucije odvisne bodisi od oddaljenega centra bodisi bremenijo proračune občin: po navadi ene same občine, tiste, v kateri imajo te institucije sedež. Kot primer lahko vzamemo kar naše društvo: čeprav smo društvo regionalnega značaja in so naši projekti namenjeni prebivalcem celotne pokrajine, se naše financiranje napaja skoraj izključno iz sredstev, ki nam jih precej velikodušno namenja mestna občina Nova Gorica. Širše gledano to pomeni dvoje: da na številnih področjih sploh nimamo regionalne politike (ne obstaja regionalna politika za področje kulture, mladinskih dejavnosti, pa tudi turizma, prometa itd.) in da zato mestna občina prostovoljno prevzema nase nekatere obveznosti, ki bi jih po vsej logiki morale izvajati pokrajina. Njen proračun je zaradi tega neprimerljivo bolj obremenjen kot proračun drugih občin, ker poleg svojih občanov servisira tudi prebivalce širše regije. Za zdaj se lahko tolažimo, da to velja tudi za vsa ostala regijska središča. Če bo pa prišlo do ustanovitve pokrajin v skladu z vladnim predlogom, bomo priča nedopustni situaciji: mestna občina Nova Gorica bo še skoraj gotovo naprej vzdrževala večji del svoje regijske infrastrukture (preprosto zato, ker je in bo ostala regionalno središče: to je družbeno in geografsko dejstvo, ki ga noben zakon ne more spremeniti), nekatere druge mestne občine pa bodo tega razbremenjene, ker bo njihove pristojnosti prevzela pokrajina. To bo Novo Gorico (pa tudi Kranj, Slovenj Gradec in mogoče še kakšno drugo središče) postavilo v slabši položaj od ostalih mestnih občin in oslabilo njeno konkurenčnost in učinkovitost. Jasno je, da je za Novo Gorico in za celotno regijo takšna situacija dolgoročno pogubna.



3.)    Kako so Vaše pobude sprejeli na Vladi RS  in kako poteka dialog?

Kolikor nam je znano, se na vladi na našo pobudo do sedaj še niso odzvali.


4.)    Na predsednika vlade ste naslovili odprto pismo. Za kašne rešitve se v njem zavzemate? Kaj želite z odprtim pismom doseči?

V Društvu humanistov Goriške smo se pridružili odprtemu pismu, ki ga je oblikoval Forum za Goriško. V njem smo pozvali predsednika vlade, naj se aktivneje vključi v projekt regionalizacije in naj ga ne prepusti neodgovornim politikantom. Jasno smo se zavzeli za ustanovitev Goriške pokrajine: prepričani smo, da predsednik vlade kot domačin razume potrebo in smiselnost njene ustanovitve. Od njega pričakujemo, da se bo izpostavil za nekaj, za kar sam dobro ve, da je nujna in racionalna rešitev. Če tega ne bo storil, tega žal ne bomo mogli razumeti drugače, kot da je popustil lobijem in parcialnim interesom ali se uklonil kratkoročnim političnim kalkulacijam. S pismom smo ga hoteli opomniti, kaj velikanska večina ljudi, institucij in civilne družbe v njegovi regiji, ne glede na politično pripadnost, pričakuje od njega.

5.)    Se je predsednik vlade že odzval na Vaše odprto pismo in kaj od odziva pričakujete?

Zaenkrat odziva, kolikor nam je znano, ni bilo. Upamo, da bomo lahko s pismom končno spodbudili široko, poglobljeno in temeljito razpravo. Vemo, da so argumenti na naši strani, zato ne zahtevamo ničesar drugega od resne in utemeljene debate s tistimi, ki odločajo o regionalnih politikah.


6.)    Je možno, da se oblikovanje pokrajin spelje že v letošnjem letu, kot si to želi ministrica? Bodo pristojni dosegli konsenz z lokalno skupnostjo?

Predsednik vlade je pred kratkim dejal, da oblikovanje pokrajin ni prioriteta te vlade. Če upoštevamo hitrost, s katero vlada sprejema ukrepe, ki jih je označila za svojo prioriteto, mislimo, da regionalizacije v tem mandatu ni pričakovati. Poleg tega je za sprejetje pokrajinske zakonodaje potrebna dvotretjinska večina, do česar najbrž ne bo prišlo. V zadnjih dveh letih je projekt – tako se nam vsaj zdi – povsem zastal: težko je pričakovati, da bodo v naslednjem letu in pol uspeli nadomestiti zamujeni čas. Tako, kot je nova ministrica zastavila projekt, mislimo, da konsenz z lokalnimi skupnostmi ne bo mogoč. Predlog, ki smo ga videli, ne more biti izhodišče za resno razpravo. Mislimo, da ne govorimo samo v svojem imenu, ko rečemo, da se nam je za tistim, ki se ukvarjamo z vprašanjem regionalizacije, zadnji predlog ministrice Trobec Bučan zdel nesramno norčevanje iz zdrave pameti. Ne vemo, če smemo tolažiti z dejstvom, da ga nihče ni vzel resno: očitno tudi sama ministrica ne, saj se je od njega po nekaj tednih distancirala. Razumeli bi, če bi se vlada odločila, da projekt regionalizacije začasno zamrzne: tako pa enostavno in preprosto ne vemo, pri čem smo. Ne vemo, kateri predlog je mišljen resno in kateri je namenjen zgolj tolaženju javnosti, da projekt ni zastal in da ministrstvo dejansko nekaj počne. To ustvarja mnoge frustracije in oddaljuje možnost racionalnega soočenja mnenj. Nesprejemljivo pa se nam zdi, da se je k tako pomembnemu projektu pristopilo s takšno površnostjo in nonšalanco. Od vladajoče politike bi pričakovali več resnosti. 


v imenu Društva humanistov Goriške:
Luka Lisjak Gabrijelčič in Marijana Koren


Prispevek odraža stališče društva.

Wednesday, January 19, 2011

Vabilo k pisanju

Vabimo vas k sodelovanju pri tretji številki revije RAZPOTJA.

Revija je sestavljena iz več sklopov


  • prvi sklop je tematski in iz različnih zornih kotov osvetljuje določeno problematiko. S tem želimo neko aktualno, vendar na obrobje potisnjeno problematiko, premisliti in razbrati pomembne implikacije, ki jih ta problematika nosi v našem vsakodnevnem življenju, tako na osebni, kot tudi lokalni ali globalni ravni. Tema druge številke je Svoboda informacij? (glej spodaj). Iztočnice iz priponke so zgolj okvirne, vsak se lahko loteva teme kot in kar si želi.
  • drugi sklop so recenzije knjig, tako strokovnih kot leposlovnih, ki so bile izdane v letu 2010.
  • tretji sklop je premislek o filmih. V tem sklopu avtorji podajo razmislek o problematikah, ki jih podajajo določeni filmi. Filmi morajo biti iz leta 2010.
  • zadnji sklop so preostali teksti, ki se reflektirano in premišljeno lotevajo neke aktualne problematike.
Teksti so lahko esejske ali strokovne narave. Vendar naprošamo pisce, da pišejo jasno in razumljivo, saj je revija namenjena širokemu krogu bralstva. Ker to ni znanstvena revija, naj se citati in reference pojavljajo zgolj tam, kjer je nujno.

Dolžina tekstov je od 3 do 7 strani (recenzije lahko tudi krajše). Pisava je velikost 12, razmik med vrsticami mora biti 1,5.

Rok za oddajo tekstov je 28. 2. 2011 (zaželeno tudi prej)

Tekste pošljite na RevijaDHG@yahoo.com

Za vse ostale informacije smo na voljo na zgornjem naslovu.

Pišite, čakamo vas,

Lep pozdrav,
uredništvo revije DHG

iztočnice-------------------------------------------------


Svoboda informacij?

Tema tretje številke Razpotij je svoboda informacij in informiranja. Vprašaj v naslovu nakazuje, da iščemo prispevke, ki se bodo lotevali vprašanj, povezanih s konceptom svobodnega pretoka informacij, njegovimi morebitnimi mejami in protislovji, političnimi in socialnimi implikacijami ter drugimi vprašanji, povezanimi s to temo.
Tema je zastavljena kot presečišče dveh problematik: tradicionalnega razsvetljenskega ideala svobode govora in izražanja ter mnogo sodobnejšega pojma informacije, na katerega so vezani sodobni fenomeni informacijske revolucije in informacijske družbe. Sprejemamo prispevke, ki se ukvarjajo z različnimi vidiki bodisi ene bodisi druge problematike, kakor seveda tudi njune povezanosti.
V spodnjem seznamu predlagamo nekaj možnih sklopov, v katere se lahko vključujejo posamezni prispevki. Ti sklopi so mišljeni zgolj kot iztočnice za avtorje. Ni nujno, da so prispevki omejeni le na spodaj predlagane vidike: z veseljem bomo sprejeli članke, ki se bodo problematike lotevali tudi iz drugih perspektiv.

1) Informacijska teorija ter teorija medijev. Kaj je pravzaprav informacija? V čem se razlikuje od podatka in kako je povezana s konceptom medija? Ali lahko ideal svobode govora in izražanja, ki je bil v svoji genezi tesno povezan s svobodo vesti, avtomatično prenesemo na svobodo širjenja, izmenjave in posredovanja informacij? In če ne, kako lahko na novo definiramo polje človekove svobode v upravljanju z informacijami?
2) Svoboda govora in njegove meje. Vprašanje »sovražnega govora« kot mejnega primera ali poskusnega kamna svobode govora. – Kje je meja med pravico javnosti do informiranja in pravico do zasebnosti (kar odpira nadaljnje vprašanje odnosa med javnim in zasebnim). – Kako uskladiti pravico do svobodnega izražanja mnenj in pravico do dobrega imena? Je sploh smiselno vztrajati pri zadnji kategoriji ali bi morali iti proti njeni ukinitvi, kot npr. v ZDA? – Ustavnopravni vidiki zaščite svobode govora in njihova aplikacija v Sloveniji (s tem vprašanjem je povezana tudi kontroverzna slovenska sodna praksa, vključno s prepovedjo literarnih del, zaporo spletnih strani itd.) – Kaj pa vprašanje blasfemije oz. žalitve religioznih čustev (spomnimo se na znamenitih karikatur Mohameda)? – S temi vprašanji je tesno povezana tudi široka problematika svobode tiska in medijev nasploh. Po eni strani lahko v številnih državah opazujemo poskus krčenja svobode medijev s strani političnih oblasti (npr. pri naših sosedih Italiji in Madžarski), po drugi pa smo soočeni z vse večjo oblastjo samih medijev, kar odpira vprašanje o novinarski etiki (v kontekstu, ko se mediji vse pogosteje razglašajo za nadzornike oblasti, je tudi zanje na mestu znamenito vprašanje, »kdo nadzira nadzornike?«)
3) Aktualna razsežnost. Številni fenomeni, ki smo jim priča zadnjem času, kot so Wikileaks ali (ne)uspeh »piratskih strank« po Evropi, kličejo k premisleku. Ali lahko resnično pripomorejo h krepitvi »demokracije od spodaj« ali gre za »informacijski terorizem«? – S tem je tesno povezana podtema avtorskih pravic, tako v Sloveniji (SAZAS) kot drugod. Pri tem se odpira široka problematika lastništva nad intelektualno in umetniško produkcijo, obuditve zamisli o »ustvarjalni gmajni« (creative commons) in polemike okoli tega, do katere mere smemo koncept zasebne lastnine aplicirati na informacije (mar ni DNK tudi zgolj informacija?)
4) Tema, o kateri je vredno posebej premisliti, je tudi poplava informacij. Do katere mere nam sodobno (pre)obilje informacij dejansko pomaga k boljši informiranosti? Ali sodobne tehnologije (npr. internet) res pripomorejo k bolj egalitarni participaciji v izmenjavi informacij ali dejansko povečujejo moč določenih centrov moči, ki imajo znanje in možnost za filtriranje tega neskončnega števila informacij? – Kakšna je vloga sodobnih tehnologij pri preobrazbi tradicionalnega načina difuzije informacij (pomislimo npr. na fenomen Wikipedije)?

Na ta in podobna (ali pa tudi čisto drugačna) vprašanja pričakujemo vaša razmišljanja, analize, komentarje, vrednotenja. Prispevki naj bodo dolgi med 3 in 7 strani v wordu (z velikostjo črk 12 in razmikom 1,5). Zaradi narave revije, ki ni znanstvena publikacija, temveč časnik, namenjen širši poglobljeni javni razpravi, avtorje prosimo, naj sklice na bibliografske reference omejijo na nujno potrebno.

Thursday, January 13, 2011

Thursday, January 6, 2011

DHG na televiziji

Danes na TV Primorka
Miha Kosovel in Jure Kralj o društvu in reviji
ob 17h in 22h

vabljeni k ogledu