Ni vsak kamen, ki pade v parlament, simbolno dejanje

Od sredinih dijaško-študentskih (vrstni red ni naključen) kravalov je minilo že dovolj časa, da so se pričeli oglašati številni tkalci javnega mnenja: psihologi, sociologi in filozofi. Novinarji jih sprašujejo za bolj ali manj strokovno mnenje o razlogih, zakaj je prišlo do fizične oskrunitve stavbe državnega zbora. Pričakovanja novinarjev so jasna in tega se zavedajo tudi nekateri vprašani: odgovoriti morajo na takšen način, da bo za dejanji metanja granitnih kock, jajc in ostalega potrošnega materiala postalo vidno, da ne gre le za gnev, ampak za simbolno dejanje zoper stavbo, ki kot spomenik simbolizira marsikatero državno kategorijo. Kakšen nesmisel!

Stavba državnega zbora in sproščene enote policije (Vir: MMC RTV-Slo)

Nauk spodnje zgodbe želi biti: ni vsak kamen, ki prileti v stavbo državnega zbora, simbolno dejanje.

Znano je, da velika večina »protestnikov« ni vedela, proti čemu protestirajo, za njihovo navzočnostjo v Ljubljani ni stala nikakršna politična ideja. Človek bi tako ali tako pričakoval preveč, mnogo preveč, če bi mislil, da imajo študentske organizacije kakršenkoli konkreten predlog za dopolnitev zakona o malem delu. Pred slabim mesecem jih je minister Svetlik celo spodbudil, da naj pripravijo amandmaje, iz česar seveda ni bilo nič, če so pa že en mesec pred tem pričeli s pripravo »protestov«. Nekateri temu rečejo prioritete. Če že od študentskih organizacij ne more človek pričakovati zametka kakšne bilke politične kulture, četudi tiste najbolj sramežljive, pa bi najbrž lahko povsem upravičeno pričakoval, da je vsaj večina samooklicanih protestnikov informirana glede zakonskih sprememb in ima zato izoblikovano idejo, v imenu katere so se na ta dan znašli pred državnim zborom (ravno takrat je tudi zasedal). Ampak izkazalo se je, da ni ne informiranosti in ne ideje.

Dogodek je že veliko razumnikov zmotno postavilo ob bok delavskim protestom (ti se seveda pišejo brez navedkov). Kar druži delavce, ki protestirajo, in krdelo, ki se je formiralo v sredo, je le kolegialnost, ki nastane povsem samodejno, ko si množica deli skupen prostor in čas. Tu pa se primerjava tudi ustavi. Ustavi se zato, ker med sindikati in študentskimi organizacijami ni mogoče potegniti nikakršne vzporednice. Sindikati v Sloveniji, pa če z njimi simpatiziramo ali ne, so kar dobro organizirana interesna združenja, ki angažirano in mnogokrat vsebinsko posegajo v delo zakonodajalca. Nekdo bi lahko ugovarjal, češ da si sindikati lahko privoščijo ustanovitev delovne skupine, ki pripravlja amandmaje k zakonom, ki so v proceduri, vendar temu ugovoru odgovarja vesolja Slovenija že vsaj dva dni. Če ima ŠOU-Lj. možnost ponuditi 3.000.000 € za nakup lokala Bachus, potem najbrž ne bi smel imeti težav z izplačilom nekaj napotnic študentom ekonomije in prava, ki bi v popoldanskem času te amandmaje lahko pripravili (povprečen študent bi bil zadovoljen že s 5€/h). Ampak volje za pravo politično delovanje, ki edino daje težo in kredibilnost zahtevam, ni.

 

Vojska z naperjenim orožjem zoper delavce, USA 1912 (Vir: Wiki)

 
Ko se torej na cesto zapodi krdelo, ki v ozadju nima jasne vizije, informacij, politične ideje, predvsem pa pameti, primerjava z delavskim protestom pade na polni črti. Zgovorno ni le to, da ko delavce vprašaš za program zahtev, znajo v povprečju bolje artikulirati svojo voljo, ampak to, da imajo predvsem dobre voditelje, ki zmorejo osmisliti dejanja – tudi nasilna – pa čeprav le demagoško. Dejanje, kakršno je bilo obmetavanje stavbe državnega zbora, ni bilo nikakršen sestop iz ideje k akciji, kakor bi radi predstavili nekateri. Natančneje: za dejanji krdela ni mogoče videti nikakršnega simbolnega obmetavanja državnega zbora, tj. političnega telesa, ampak le neposredno in barbarsko izživljanje nad mrtvim marmorjem in okenskim steklom. Dejanje je simbolno šele takrat, kadar množica iz neke jasno artikulirane ideje stopi v akcijo, da bi s pestjo poteptala tisto, kar ne more s političnim delovanjem. Le takšna dejanja so protesti, ki padejo pod politične kategorije, vse ostalo so izgredi, ki so materija za izključno policijsko obravnavo. To pa predpostavlja, da je pred samo akcijo že obstajalo neko politično delovanje ali vsaj volja za vsebinsko poseganje v zakonske predloge. Slednje dijaki in študenti niso pokazali in to predvsem zato ne, ker jim primanjkuje artikulirano vodstvo. Zato za sredinimi izgredi krdela ne morem videti simbolnega dejanja, ampak le razgreta srca mladih najstnikov, ki se v vrtoglavem ugodju pijane glave postavljajo pred svojimi vrstnicami in vrstniki.

Gregor Kardinar

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Prihajajo študentski protesti – gremo na žur!

Spet prihajajo študentski protesti. Tokrat bo Študentska organizacija zanje porabila najmanj 50.000,00€, kar znese približno 21 letnih štipendij, za katere bodo protestirali. Ljubljanske ulice bo zopet zasedlo rajanje študentov, ki bodo predvsem izkazovali to, kar jim pomeni študentsko življenje. Ponavlja se scenariji iz pred štirih let, ko so se na t.i. črno sredo (19.4.2006) študentje angažirali proti Bajukovim reformam študentskega dela – z edino razliko, da je podmladek Nove Slovenije tokrat na strani protestnikov.

No, protestirali so češ še za celo kopico drugih stvari. Tudi sedanji Zakon o malem delu ima določene pomanjkljivosti, o katerih se študentje (ta termin se sedaj že v splošnem uporablja za označevanje pripadnikov Študentske organizacije Slovenije) sicer niso pripravljeni pogajati. Vendar: povod teh protestov je vedno lahko le eden in isti – reforma študentskega dela in posledično izpad iz proračuna Študentskih organizacij. 

                                          19.4.2006, protest študentov (ups, koncert)
 

Prav žalostno je, da se študenti, ta cvet bodoče inteligence, vedejo kot najbolj ozkogleda interesna skupina, ki jih skrbi samo za svoje bone in ohranjanje študentskega dela, pri čemer ne zmorejo niti te koristoljubne daljnogledosti, da bodo čez nekaj let tudi sami (uspešno ali ne) prenehali biti študenti in takrat sami ne bodo zmogli dobiti zaposlitve – zaradi študentskega dela. Kaj šele, da bi videli izkrivljanje, ki ga na trgu delovne sile povzroča študentsko delo in nesorazmerne profite nekaterih na račun tega. Kaj šele, da bi onkraj lastnega interesa utegnili videti bedo naraščajoče brezposelnosti in zanikrnih pokojnin, za katere je malo delo – čeprav ne optimalna, lahko vsaj zasilna rešitev. Za tako ozkogledo mišljenje si protestirajoči študentje ne zaslužijo niti ene dodatne štipendije. Nasedajo argumentom, da brez študentskega dela ne bodo mogli študirat, čeprav imajo od študentskega dela v sedanjem formatu lahko korist le študentje, ki dejansko nimajo nobene intence študirati, temveč bi le radi bili zaposleni in prejemali redne prihodke. Ker pa je dandanes lažje dobiti status študenta kot pa redno zaposlitev, je tudi študentsko delo – brez zdravstvenega, pokojninskega itd. zavarovanja – v redu. Če pa zmore kdo študirati ob 8 urnem delovniku, je jasno, kako neresno je pri nas opredeljen študij – kar je pravzaprav to, zaradi česar bi morali študentje protestirati.

Kar me ob organizaciji teh protestov najbolj skeli, je grozljiva moč propagande. Koliko dodatnih študentov lahko na ulico spravi dodatni evro, porabljen za oglaševanje protestov? Ko bomo odgovorili na to vprašanje, bomo videli, kako poceni je študentski intelekt. Študentje in dijaki, ki bodo v sredo za dva glaža vina in en povprečen bend protestirali proti malemu delu, ne da bi v resnici vedeli, kaj jim sedanje študentsko delo prinaša, so sramota za študentski stan. 

Bolj razdelan članek z naslovom "Študent sem, torej delam: študentsko delo ali o pravici biti najbloj poceni delovna sila na trgu", začinjen z nekaj anekdotami, si lahko preberete tukaj.

P.S. Videla sem propagandne plakate, ki razobešeni po celi Ljubljani, vabijo: "Skupaj na štrajk!" A ni to žalitev za delovsko gibanje? Štrajk? S čim boste pa grozili ... z odpovedjo brezplačnemu študiju?

Marijana Koren

Prispevek odraža mnenje avtorice in ne nujno tudi društva.