Tri utvare arbitražnega sporazuma

Slovensko javnost v zadnjih dneh in tednih razvnema arbitražni sporazum s Hrvaško. Tega sta že pred časom podpisala predsednika obeh vlad, nato ga je ratificiral hrvaški sabor, ki mu je zelo hitro – in to z navadno večino – sledil še državni zbor. Vmes je svoje mnenje o sporazumu izreklo še ustavno sodišče, ki ga je proglasilo za skladnega z ustavo. Pri tem pa je, skorajda hkrati, opozorilo, da bi bila lahko končna odločitev arbitražnega sodišča vendarle v nasprotju z ustavo. Zakaj? Zato ker bi utegnili z odločitvijo o arbitraži dobiti manj, kot smo pravno in dejansko imeli na dan 25.6.1991.

 (Vir: Atlas okolja, Agencija RS za okolje)

Skratka, po mnenju ustavnega sodišča imamo pred seboj ustavno skladni arbitražni sporazum, katerega učinki pa bi bili lahko protiustavni… Na temelju te ustavnopravne akrobacije smo nato zajadrali v srčiko referendumske kampanje, ki je iz nas, kot vselej, izbezala vse najboljše – kakor tudi najslabše. Mnenja so se kresala, padale so težke besede, tudi takšne o ljubosumju zaradi tako dobrega sporazuma, ogromno argumentov – še posebej s strani najvišjih predstavnikov ljudstva – pa je šlo naravnost na roke Hrvaški.

Tako je predsednik vlade povedal, da danes nimamo teritorialnega dostopa do odprtega morja in s tem demantiral ustavno sodišče. Ministrica za notranje zadeve je na glas razlagala, da njena policija nadzira le še polovico Piranskega zaliva. In ostala je politično živa. Še dobro, da ni uporabila kar izraza Savudrijska vala. Spet drugi – samozvani razumniki – pa so se posmehljivo obregnili ob nasprotnike arbitražnega sporazuma, češ da terjajo dostop do odprtega morja skorajda kot neko pravico po božjem pravu.

In Slovenija je seveda sekularna država, Boga pa – kot smo se naučili v garaži slavnih – vendarle ni; zato tudi teritorialnega dostopa do odprtega morja ne moremo imeti. Tega nam – tako minister Vlačič – odreka že samo mednarodno pravo, bolj natančno njegovo ius cogens pravilo, da se teritorialno morje lahko razteza samo 12 navtičnih milj od obale. Sloveniji pa do odprtega morja manjka kakšnih 15 milj. Tako očitno piše v Hrvaških učbenikih, ki so bili še do pred kratkim edini vir za študij mednarodnega prava v Sloveniji.

Kakorkoli že, če pustimo ta kanček ironije ob strani, bi se veljalo osredotočiti na 3 ključne argumente zagovornikov arbitražnega sporazuma, zakaj je ta sporazum dober. To so: 1. ker nam daje teritorialni, fizični stik z odprtim morjem; 2. ker izrecno onemogoča prejudice; 3. ker bomo končno rešili problem, s katerim se ubadamo že več kot 20 let, in se usmerili v prihodnost.

(Piranski zaliv, vir: MMC RTV-SLO)

Trdim, da so ti argumenti zelo šibki in kažejo zgolj na to, kako slabo so slovenski pogajalci v primerjavi s hrvaškimi opravili svoj posel.

1. Teritorialni stik: v sporazumu ni nikjer navedeno, da mora arbitražni tribunal določiti teritorialni stik slovenskih voda z odprtim morjem. Hrvaška je to možnost celo izrecno izključila s svojo enostransko izjavo, ki ji je Slovenija utemeljeno nasprotovala. Ključni argument zagovornikov arbitražnega sporazuma, da gre res za teritorialni stik z odprtim morjem, je v tem, da 3b člen narekuje, da se določi stik Slovenije z odprtim morjem. Slovenija pa je njen teritorij, s tem tudi teritorialne vode in tako tudi njihov stik z odprtim morjem.

Toda ta argumentacija spregleda ključni element. Namreč mejo. Slovenija se začne in konča na svojih mejah. Določitev meje pa je urejena, ne v 3b členu, temveč v 3a členu, ki določa, da se meja določi zgolj v skladu z mednarodnim pravom in brez upoštevanja morebitnih drugih načel in okoliščin; še najmanj zunanje pravičnosti. Torej, povedano bolj plastično, ko bo tribunal, kot mu je naloženo, najprej začrtal mejo in ugotovil, da se ta konča daleč od odprtega morja, Slovenija nikakor ne bo imela teritorialnega dostopa do odprtega morja, ampak v najboljšem primeru neke vrste koridor. V vsakem primeru manj kot na dan 25.6. 1991 in kot imamo še danes.

2. Drugi argument, da je arbitražni sporazum dober za nas, ker se je Hrvaška odrekla vseh enostranskih dejanj, storjenih po 25.6. 1991, je naravnost smešen. Zagovorniki sporazuma se namreč ponašajo z nečem, kar smo imeli že doslej. Od Badinterjeve komisije dalje izhaja, da meja med Slovenijo in Hrvaško temelji na načelu uti possidetis iuris. Dobesedno: državi posedujeta danes, kar sta posedovali na opredeljeni datum 25.6. 1991; vse, kar se spreminja naknadno brez soglasja obeh držav, je mednarodnopravno neupoštevno. Ergo, prejudici so že doslej bili mednarodnopravno neupoštevni, še posebej, ker je Slovenija nanje vselej reagirala z diplomatsko noto. To pomeni, da v tej točki arbitražni sporazum Sloveniji ne prinaša ničesar novega, še najmanj pa kakšnih pozitivnih točk.

3. Nenazadanje trditvi, da je sedaj vendarle napočil skrajni čas, da rešimo vprašanje meje, bi verjetno nasprotoval malokdo. Vprašanje je le za kakšno ceno. Najbrž ne za tako visoko, kot jo zahteva dotični arbitražni sporazum. Točki 1 in 2, opredeljeni zgoraj, sta dokaz za to.

Menim, da si Slovenija zasluži boljšo pravno podlago za razrešitev spora s sosednjo državo in je tudi nedvomno v njeni moči, da jo izpogaja.

Matej Avbelj 

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Nostalgija ali o svobodi po Igorju Dernovšku

Alenka Puhar, v svojem že legendarnem delu Prvotno besedilo življenja, opisuje nenehno sklicevanje na zlato preteklost s strani inteligence 19. stoletja. Na primerih pokaže, kako so generacija za generacijo tarnali nad sodobno razbrzdano, neukrotljivo in neubogljivo mladino ter posledično nad propadom družine in razkrojem  idilične vaške skupnosti. Po drugi strani pa so povzdigovali v zvezde zlate stare čase, kjer je bil svet jasen in pravilno razporejen, kjer so vladali pristni odnosi med člani družine, kjer so otroci, iz ljubezni do staršev, jih v spoštljivosti in ponižnosti ubogali in starši so, iz ljubezni do otrok, se za njih popolnoma žrtvovali. Vsak izmed teh avtorjev, ki bi lahko drugemu bil oče ali sin, so preko celotnega stoletja uporabljali vedno isto formulo: »Dandanes je svet pokvarjen, zloben, grabežljiv, nekoč pa je bil lep, preprost, jasen in medsebojno prijazen.« Avtorica nameni nadaljnih 400 strani, da pokaže, da to še zdaleč ni res. Starševska skrb za otroke se je skozi leta večala, kar je za posledico imelo manjšo smrtnost otrok, (ki je na začetku stoletja bila skoraj 50%!!!), večjo skrb za higieno ter oblačila. Opuščalo se je povezovanje otrok, v katerih je v lastnem blatu otrok preživel 6 mesecev, ter različne magične uroke, kot je pljuvanje otrok v obraz ter po porodu dajanje otroka v razžarelo krušno peč, da se mu napne »starikavi« gubasti obraz. Skozi stoletje se je tudi vedno bolj večala empatija do otroka, kar je prinašalo s seboj posledično opuščanje nenehnega pretepanja otrok (ker otrok itak pozabi na udarce) ter vedno večja skrb proti spolni zlorabi, ki je bila v preteklosti mnogo bolj prisotna, kot je danes. Ena pomembnejših točk pa je bila postopno šolanje otrok. Še sredi stoletja je bilo popolnoma normalno, da otroci (od 6. leta dalje) delajo tako v tovarnah kot v rudnikih ali plavžih, da ne govorimo o delu na kmetiji. Sklep, ki se avtorici ponudi je, da propagirana zlata doba je zgolj utvara, saj je svet iz konca stoletja bil svetlobna leta bolj normalen, prijazen in lep, kot je bil svet iz začetka 19. stoletja.

Avtorica izpostavlja ta refleks, refleks strahu pred sedanjostjo in opevanjem preteklosti, torej nostalgijo, kot upor konzervativizma proti novemu in liberalnemu. Vendar moramo se vprašati, ali nostalgija res pripada konzervativnemu (tj. desnemu) političnemu spektru?

Zadnje čase me nenehno zaskeli v ušesih, ko slišim ravno iz ust levo usmerjenih komentatorjev, aktivistov in umetnikov, kako je bilo nekoč boljše in kako smo danes manj svobodni kot takrat. Pred kratkim sem na Radiu študent slišal nekoga, ki je zatrjeval, da je danes obdobje sužnosti in mizerije, medtem ko je v 80. letih bilo mnogo več svobode, kot je danes. Ta izjava me ne bi presenetila, če bi prišla iz ust Mirana Potrča. Problem je, da je to izjavo podal Igor Dernovšek, frontman pank skupine Niet. Vehementno in brez kančka sramu je pljuval, kako lepo in rožnato je bilo pod staro jugo in kako je danes grozno in slabo. Normalen človek se seveda vpraša, kaj zaboga je za gospoda Dernovška svoboda. Verjetno je zanj svoboda imeti koncerte v skrivnih luknjah in upati, da tokrat ne vskoči milicija in se s pendreki znaša nad 16-letnimi mulci, nesvoboda in mizerija pa imeti koncert pred 2000 ljudmi in pri tem pobrati 4000€. Verjetno je zanj svoboda imeti debelo kartoteko zgolj zaradi načina oblačenja in nesvoboda biti novinar Dnevnika (kar namreč dotični osebek tudi je) in napadati vsakega politika, kadarkoli se ti zaželi.
 

Lahko bi še in še naštevali, vendar nimamo prostora. Dejstvo je, da diskurz opevanja Jugoslavije in posebno 80. let nima nikakršne resnične osnove. Finančno in ekonomsko je Juga tonila vedno bolj in bolj, tako da od samoupravljanja bi nazadnje ostala samo samopašnost. To, da je delavec imel več pravic kot danes, je nora izmišljotina, saj ima vsak posameznik dandanes ne samo več garantiranih pravic, ampak tudi možnost, da se njegov glas sliši in da se organizira. Tisti, ki pravijo, da si nekoč dobil delo takoj, ko si doštudiral, izrekajo sicer resnico, vendar ne celotne. Delo je bilo mnogokrat tudi ječa, saj je človek lahko delal točno tisto, kar je dobil, bazirano seveda na svojem pedigreju. In tu je še zadnja točka, svoboda. Vedno se je lažje upirati, vendar je infantilno zahtevati, da te bodo ljudje cenili vedno, ko se boš uprl. Ko  je diktatura, je scati po parlamentu herojsko dejanje, ko je svoboda, je to neumno dejanje. Svoboda zahteva od človeka več miselne energije in več napora. V 80. ni bilo več svobode, bilo je osvobajanje, bili so akti, ki so hoteli pripeljati do normalnejšega sveta.

In zdaj je tu. In ljudje so ugotovili, da ne znajo delati nič pozitivnega, da se znajo zgolj upirati. In tako jočejo, da je konec umetnosti, konec filozofije, konec politike, da živimo v dolgočasnem svetu, brez nikakršne vizije za prihodnost. Vendar vsakdo (tudi vsakdo od njih), ki trezno in dobro premisli, bi izbral raje današnji čas kot osemdeseta.

Miha Kosovel

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

So res naredili sintetično življenje?

V spletnem Delu in na strani Žurnala je bila objavljena novica z naslovom Znanstvenikom prvič uspelo ustvariti sintetično življenje oziroma Ustvarili umetno življenje. Naslova ne bi mogla biti bolj zavajajoča, v nadaljnem tekstu pa ni najti dobre pojasnitve za kaj naj bi se šlo. Za kakšno raziskavo gre, bom razložil v štirih točkah:

1. Branje: V prvi stopnji so raziskovalci z inštituta Johna Craiga Venterja prebrali celoten zapis na DNA bakterije Mycoplasma mycoides. Kar so prebrali so nato spravili v računalnik. Del digitaliziranega zapisa bi izgledal nekaj takega kot

“...AGGAATAAGATAGATAGAAGATATGAATGAAGGAGAGAGATTACACGATAGGGCCAATACGGATCACAGGGATTACAAAGCATAGACTAGACATCGATACGGTAGCTATAAATCGATCGCCCTGCTAGG...",

celotna dolžina genoma bakterije, ki so ga prebrali pa obsega 1.08 miljona takšnih črk DNA.

2. Urejanje: Ko so zaporedje črk v DNA enkrat imeli na računalniku, so raziskovalci zaporedje lahko poljubno preuredili. Lahko si predstavljate, da so raziskovalci kombinacije štirih črk A, C, T in G premetavali kar v Wordu. Delo v Wordu bi bilo precej zamudno in zato za tak namen obstajajo posebni programi, a bistvo urejanja DNA zaporedja v osnovi ostaja blizu urejanju Wordovega besedila. Če bi torej imeli DNA zaporedje bakterije v Wordu bi lahko copy-pejstali gene drugih bakterij, brisali celotne odseke DNA, dopisovali druge gene itd.

Raziskovalci v tem primeru tako radikalno v DNA zapis niso posegli. Spremenili so le nekaj kosov DNA zaporedja, vendar tako, da na delovanje celice to ne bi smelo vplivati. Na nepomembnih mestih zaporedja DNA so črke premetali in preoblikovali v laboratotiju specifični žig. Bakterija s tako DNA je tako označena kot krava, ki ima za ušesom odtisnjeno svojo številko. Če bi recimo taka bakterija pobegnila iz laboratorija, bi zaradi žiga lahko izsledili laboratorij, ki ji je lastnik.

3. Sinteza: Ko so imeli končno verzijo zaporedja DNA v računalniku, so to hoteli imeti še v epruveti. Podjetje Blue Heron Biotechnology je znanstvenikom po naročilu kemično sintetiziralo naročeno DNA. Po koncu prvih treh korakov so tako raziskovalci imeli v epruveti spremenjen, sintetiziran genom bakterije M. mycoides.

4. Presaditev: Sama gola DNA v epruveti ne počne nič in zato so jo morali vnesti v ustrezno celico. Sintetiziran genom so zato vsadili v bakterijo druge podvrste, ki jo bom imenoval receptorska.

Podobno kot pri transplantaciji organov imamo tudi tukaj nekoga, ki daje (donor), in nekoga, ki sprejema (receptor). Posebnost te biokemične transplantacije je v tem, da DNA niso prenesli direktno iz ene celice v drugo, temveč da so DNA donorja naredili sintetično in jo nato prenesli v receptorja.

Kar se je nato zgodilo je bilo, da je po sprejemu donorskega genoma receptorska bakterija svoj stari genom zavrgla in se začela vesti po navodilih nove DNA, ki jo je imela v sebi. Kmalu je postala enaka donorju, celotna zgradba in sestava receptorske celice je čez čas ustrezala sestavi in zgradbi donorske celice.

Kaj lahko po tej razlagi zaključimo

Preglejmo še enkrat vse korake: bakteriji Mycoplasma mycoides Capri so raziskovalci prebrali nukleotidno zaporedje, ga preuredili, sintetizitali in vnesli v Mycoplasma mycoides Capricolum. “Nova” bakterija se po presaditvi vede kot donorska bakterija. Pravzaprav nova bakterija ni nova, saj bakterijo Mycoplasma mycoides Capri sicer najdemo v naravi. Edina razlika med Mycoplasma mycoides Capri, ki jo najdemo v naravi, in bakterijo nastalo na koncu opisanih štirih korakov, je samo dodan podpis avtorjev.

Mirno lahko zaključimo, da na bakteriji ni nič sintetičnega in da v raziskavi ni bilo ustvarjeno nobeno sintetično življenje. Mogoče bi lahko bil rekli, da so naredili sintetičen genom, ampak tudi to je malo za lase privlečeno. Že res, da je DNA v bakteriji bila ustvarjena kemično na naših strojih in ne s celično biološko mašinerijo, ampak načina sinteze se v končnem izdelku ne pozna. DNA, umetno narejena ali ne, je vedno samo DNA. Na isti način je voda vedno samo voda, ne glede na kemijski način po katerem je nastala.

Konkreten dosežek raziskovalne skupine je omenjen le redkokje (ne na slovenskih portalih). Precej težko je prebrati takšno količino podatkov brez da bi delali napake. Ob kemični sintezi 1.08 miljona nukleotidnih baz pa naletimo na enako oviro. Ko genom najprej preberemo in ga nato sintetiziramo obstaja možnost, da bakterijska celica ne bo delovala zaradi seštetih napak branja in sinteze. Prav zaradi izbrisa ene same nukleotidne črke na zaporedju, so raziskovalci doživeli zastoj raziskav, saj jim presaditev ni delovala, dokler napake niso izsledili.

Kar nameravajo s to bakterijo v naslednjih letih narediti, je zmanjšati število genov v genomu na najnižjo možno raven. Bakterija bi se s tem poenostavila in mogoče bila zaradi tega bolj razumljiva. Po vsem tem procesu pa bi svoje jedro bioloških procesov še vedno nujno obdržala in zato ne bila drugačna od življenja kot ga poznamo. Da bi lahko nekaj imenovali umetno življenje, bi to moralo biti izgrajeno na principih, ki se vsaj malo razlikujejo od znanega.

M. mycoides JCVI-syn1 po vsaditvi novega genoma (vir: www.jcvi.com, celotna povezava s klikom na sliko)

Odgovor na to, koliko bodo opisane nove metode prišle prav raziskovalcem, bom prepustil času. Za konec bi se raje spet vrnil na naslove časopisnih člankov, ki so v prvi vrsti sprožili to pisanje. Prav zanimivo je namreč spremljati naslove glede na oddaljenost od vira. Naslove novičkarskih člankov sem naštel že na začetku. Na strani inštituta, kjer so raziskave potekale, najdemo že bolj premišljen naslov, ki se glasi “First Self-Replicating Synthetic Bacterial Cell”. Če naslov prevedem in preoblikujem bi ta izgledal kot Prva umetna bakterijska celica zmožna samopodvajanja. Med prvo umetno bakterijsko celico in prvim umetnim življenjem je mogoče majhna razlika, vendar je zadnja besedna zveza bolj kričeča in zato uporabljana od novinarjev.

Naslov originalnega članka objavljenega v znanstveni reviji pa gre “Creation of a Bacterial Cell Controlled by a Chemically Synthesized Genome”. Tu ni napihovanja novice, v naslovu ni govora o ničemer sintetičnem, ampak le o kemični sintezi. Zaključek te objave bo zato nasprotje veličastnega naslova.

S  sprehodom od naslova do naslova smo šli prek sintetičnega življenja in sintetične bakterijske celice, nismo pa pristali niti pri sintetičnem genomu, ampak le pri kemično sintetiziranem genomu.

Jaka Kragelj

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Ni vsak kamen, ki pade v parlament, simbolno dejanje

Od sredinih dijaško-študentskih (vrstni red ni naključen) kravalov je minilo že dovolj časa, da so se pričeli oglašati številni tkalci javnega mnenja: psihologi, sociologi in filozofi. Novinarji jih sprašujejo za bolj ali manj strokovno mnenje o razlogih, zakaj je prišlo do fizične oskrunitve stavbe državnega zbora. Pričakovanja novinarjev so jasna in tega se zavedajo tudi nekateri vprašani: odgovoriti morajo na takšen način, da bo za dejanji metanja granitnih kock, jajc in ostalega potrošnega materiala postalo vidno, da ne gre le za gnev, ampak za simbolno dejanje zoper stavbo, ki kot spomenik simbolizira marsikatero državno kategorijo. Kakšen nesmisel!

Stavba državnega zbora in sproščene enote policije (Vir: MMC RTV-Slo)

Nauk spodnje zgodbe želi biti: ni vsak kamen, ki prileti v stavbo državnega zbora, simbolno dejanje.

Znano je, da velika večina »protestnikov« ni vedela, proti čemu protestirajo, za njihovo navzočnostjo v Ljubljani ni stala nikakršna politična ideja. Človek bi tako ali tako pričakoval preveč, mnogo preveč, če bi mislil, da imajo študentske organizacije kakršenkoli konkreten predlog za dopolnitev zakona o malem delu. Pred slabim mesecem jih je minister Svetlik celo spodbudil, da naj pripravijo amandmaje, iz česar seveda ni bilo nič, če so pa že en mesec pred tem pričeli s pripravo »protestov«. Nekateri temu rečejo prioritete. Če že od študentskih organizacij ne more človek pričakovati zametka kakšne bilke politične kulture, četudi tiste najbolj sramežljive, pa bi najbrž lahko povsem upravičeno pričakoval, da je vsaj večina samooklicanih protestnikov informirana glede zakonskih sprememb in ima zato izoblikovano idejo, v imenu katere so se na ta dan znašli pred državnim zborom (ravno takrat je tudi zasedal). Ampak izkazalo se je, da ni ne informiranosti in ne ideje.

Dogodek je že veliko razumnikov zmotno postavilo ob bok delavskim protestom (ti se seveda pišejo brez navedkov). Kar druži delavce, ki protestirajo, in krdelo, ki se je formiralo v sredo, je le kolegialnost, ki nastane povsem samodejno, ko si množica deli skupen prostor in čas. Tu pa se primerjava tudi ustavi. Ustavi se zato, ker med sindikati in študentskimi organizacijami ni mogoče potegniti nikakršne vzporednice. Sindikati v Sloveniji, pa če z njimi simpatiziramo ali ne, so kar dobro organizirana interesna združenja, ki angažirano in mnogokrat vsebinsko posegajo v delo zakonodajalca. Nekdo bi lahko ugovarjal, češ da si sindikati lahko privoščijo ustanovitev delovne skupine, ki pripravlja amandmaje k zakonom, ki so v proceduri, vendar temu ugovoru odgovarja vesolja Slovenija že vsaj dva dni. Če ima ŠOU-Lj. možnost ponuditi 3.000.000 € za nakup lokala Bachus, potem najbrž ne bi smel imeti težav z izplačilom nekaj napotnic študentom ekonomije in prava, ki bi v popoldanskem času te amandmaje lahko pripravili (povprečen študent bi bil zadovoljen že s 5€/h). Ampak volje za pravo politično delovanje, ki edino daje težo in kredibilnost zahtevam, ni.

 

Vojska z naperjenim orožjem zoper delavce, USA 1912 (Vir: Wiki)

 
Ko se torej na cesto zapodi krdelo, ki v ozadju nima jasne vizije, informacij, politične ideje, predvsem pa pameti, primerjava z delavskim protestom pade na polni črti. Zgovorno ni le to, da ko delavce vprašaš za program zahtev, znajo v povprečju bolje artikulirati svojo voljo, ampak to, da imajo predvsem dobre voditelje, ki zmorejo osmisliti dejanja – tudi nasilna – pa čeprav le demagoško. Dejanje, kakršno je bilo obmetavanje stavbe državnega zbora, ni bilo nikakršen sestop iz ideje k akciji, kakor bi radi predstavili nekateri. Natančneje: za dejanji krdela ni mogoče videti nikakršnega simbolnega obmetavanja državnega zbora, tj. političnega telesa, ampak le neposredno in barbarsko izživljanje nad mrtvim marmorjem in okenskim steklom. Dejanje je simbolno šele takrat, kadar množica iz neke jasno artikulirane ideje stopi v akcijo, da bi s pestjo poteptala tisto, kar ne more s političnim delovanjem. Le takšna dejanja so protesti, ki padejo pod politične kategorije, vse ostalo so izgredi, ki so materija za izključno policijsko obravnavo. To pa predpostavlja, da je pred samo akcijo že obstajalo neko politično delovanje ali vsaj volja za vsebinsko poseganje v zakonske predloge. Slednje dijaki in študenti niso pokazali in to predvsem zato ne, ker jim primanjkuje artikulirano vodstvo. Zato za sredinimi izgredi krdela ne morem videti simbolnega dejanja, ampak le razgreta srca mladih najstnikov, ki se v vrtoglavem ugodju pijane glave postavljajo pred svojimi vrstnicami in vrstniki.

Gregor Kardinar

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Z denarjem do več denarja – Sorosov primer iz denarne zgodovine

George Soros je ime, ki se pojavlja pod oznako filantropa in mecena – predvsem pa pod oznako valutnega mojstra. V tem zapisu se mu bom posvetil zlasti pod zadnjo oznako, ki postavi premo-sorazmerno z njegovim zavidanja vrednim ekonomskim čutom – na določeni ravni – pod vprašaj njegovo filantropijo. Vendar pa prikazati Sorosa kot zlikovca ni namen tega pisateljevanja, namen je predvsem osvetliti globalni učinek, ki so ga proizvedla nekatera specifična dejanja in manevri. Sorosova osebna zgodovina je dolga, za nas pa postane zanimiva predvsem od leta 1970 dalje, ko soustanovi Quantum Group of Funds na Nizozemskih Antilih (avtonomno ozemlje Nizozemske), kjer, kot se za ugledno otočje spodobi, ne poznajo davka na dohodek, premoženje in dediščino. Pogledali si bomo, kako je Soros kot glavni upravljalec hedge sklada leta 1992 spravil na kolena Bank of England (centralno banko Združenega kraljestva) in s tem svojemu skladu s preprostim, a genialnim, manevrom prisvojil okrog 2 milijardi $. Ampak za začetek najprej nekaj informacij iz ozadja, ki so morebiti malce zapletene in dolgovezne, a so ključne za celostno razumevanje sicer preprostega Sorosovega manevra.

                                          Nizozemski Antili 

Zgodba je tesno zvezana z ukrepi Evropske skupnosti (danes je preimenovana v Evropsko unijo) natančneje z evropskim mehanizmom deviznih tečajev, ki je v prenovljeni različici še danes del Evropskega monetarnega sistema (ureja dvoletno prehodno obdobje vstopanja države kandidatke v EMU). Leta 1979 so se nekatere evropske države pod vodstvom Francije in Nemčije odločile, da se odpovedo povsem fleksibilnemu deviznemu tečaju. To je preprosto pomenilo, da valutni trg ne ureja z igro ponudbe in povpraševanja valutnih tečajev samodejno, ampak da centralne banke aktivno posegajo z operacijami na odprtem trgu in s tem ubranijo želeni nivo valutnega tečaja. Cilj takšnega posega je bil prilagodljivo fiksiranje valutnih tečajev, s čimer bi onesposobili velika tečajna nihanja in s tem povečali stabilnost monetarnih sistemov (predvsem doseganje stabilne inflacije) znotraj Evropske skupnosti. Fiksno stopnjo deviznega tečaja je vsaka država dobila glede na povprečje vseh deviznih tečajev, ki so nastopali znotraj mehanizma. Razen Italije, kot seveda veleva trajna zgodovinska značilnost tega naroda, so morale vse države skrbeti za to, da devizni tečaj ni upadel ali zrasel za več kot 2,25% (za Italijo je bila ta meja skoraj 3x večja, 6%).

Poglavitna naloga evropskega mehanizma deviznih tečaj je bila zagotavljanje stabilne inflacije, kar pa je zahtevalo strogo disciplino pri izvajanju denarne in fiskalne politike paktirajočih držav. Vendar pa je padec berlinskega zidu v letih, ki so sledili, zahteval visoke državne izdatke v procesu unifikacije Nemčije, kar je vodilo v darežljivo fiskalno politiko. Vemo pa, da izdatno trošenje države (infrastruktura, sinergijski projekti, razvojni projekti …) nezadržno vodi v povečevanje količine denarja v obtoku in s tem v visoko inflacijo. Kot se v teh razmerah spodobi je Deutsche Bundesbank (nemška centralna banka) za to, da bi omejila inflacijo, zvišala obrestno mero. Preprosto povedano: denar je postal dražji, zato je postala potrošnja dražja, temu je sledila umiritev rasti cen in dosežena je bila spodobna raven inflacije. Povišanje obrestne mere v Nemčiji je imelo direktne učinke v Združenem kraljestvu, ker je sistem fiksnega deviznega tečaja v evropskem mehanizmu deviznih tečajev zahteval usklajevanje obrestnih mer med državami. Zato je morala Bank of England, da bi 2,25% omejitev spremembe tečaja ne bila presežena, prav tako povišati obrestno mero. Vendar pa je bilo leta 1992 v Združenem kraljestvu gospodarsko stanje zelo mizerno. Povišanje obrestne mere, kot rečeno, vedno podraži denar, kar ima za posledico to, da slabe gospodarske razmere še dodatno poslabša. Eno izmed najbolj osnovnih makroekonomskih načel in vodil denarne politike veleva, da v obdobju gospodarske stagnacije centralne banke znižujejo obrestno mero, kajti s tem postanejo krediti cenejši, zato se poveča investicijska dejavnost narodnega gospodarstva, temu sledi ustvarjanje novih delovnih mest in s tem postanejo razmere bolj ugodne za gospodarski razcvet. Združeno kraljestvo se je torej znašlo v nemogoči situaciji: evropski mehanizem deviznih tečajev je zahteval povišanje obrestne mere, da bi valutni tečaj ostal v želenih mejah, stanje v narodnem gospodarstvu pa njeno znižanje, da bi se spodbudila investicijska dejavnost in s tem gospodarska rast.

                                          Bank of England

Natančno ta razkorak je izkoristil Soros, ko je stopil v vojno s centralno banko Združenega kraljestva. Posameznik in 10 milijard $ arzenala v zaledju proti državi (ta znesek, zgolj za predstavo o kakšni številki govorimo, ker je časovni zamik skazil primerljivost, znaša približno 25% slovenskega BDP-ja v letu 2009). Soros se je dobro zavedal, da je narodno gospodarstvo pomembnejša prioriteta kot nadnacionalni mehanizem uravnavanja deviznih tečajev in da zato obrestna mera preprosto ne more ostati dolgo na visoki stopnji. Takrat je stavil, da bosta visoka stopnja brezposelnosti in slabe gospodarske razmere Združeno kraljestvo prisilila v depreciacijo funta in naposled izhod iz evropskega mehanizma deviznih tečajev. Opremljen z 10 milijardami $ je začel t.i. špekulativni napad na funt prek nemške marke. Tako si je izposojal funte in stavil na to, da bo vrednost funta v naslednjih tednih deprecirala oz. upadla (short pozicija), s funti je nato kupoval nemške marke (oz. finančne instrumente, ki so bili denominirani v markah), računajoč, da bo vrednost marke porasla (long pozicija). V razmerah fiksnega deviznega tečaja, kakršnega je postavljal evropski mehanizem deviznih tečajev, je morala imeti centralna banka Združenega kraljestva velike rezerve mark, da je lahko pokupila tako velike količine funta, ki so jih Soros in njegovi sledniki želeli prodati takoj, ko so si jih izposodili. Soros se je zavedal, da te rezerve niso neomejene in da centralna banka slej ko prej ne bo mogla več kupovati funtov, zaradi česar bo depreciacija funta proti marki neizbežna posledica.

Ko so centralni banki rezerve kopnele, se je odločila za poslednji manever: iz že tako visoke 10% obrestne mere je najavila, da jo bo zvišala na 12%, čez nekaj ur pa celo na 15%. S tem je želela spodbuditi trenutno povpraševanje ostalih subjektov po funtu in s tem nanje prenesti nalogo kupovanja funta, ki bi jo morala opravljati sama, a jo je zaradi kopnenja rezerv opravljala čedalje teže. Vendar Soros in ostali veliki valutni igralci temu manevru, ki je bil izključno namenjen zavajanju, niso nasedli, vedeli so, da je to poslednji bojni krik centralne banke, ki je potrošila vse topove iz svojih rezerv. Že čez nekaj ur, na črno sredo iz dne 16.11.1992, je centralna banka razglasila kapitulacijo in zapustila evropski mehanizem deviznega tečaja. Seveda je takoj zatem sledil ponoven upad obrestne mere na 10%. Kaj pa posledice?

Soros in valutni igralci, ki so se mu pridružili pri uresničevanju strategije, so si pred 16.11.1992 izposodili milijardne količine funtov in jih takoj prodali ter investirali v sredstva denominirana (ovrednotena) v markah. Ker valutni trg ni bil več v ravnotežju (zasičen je bil s funti), ti pa so kar deževali po valutnem polju, na katerem so primanjkovale marke (povpraševanje po njih je bilo ogromno), je bila neizbežna posledica nova vzpostavitev ravnotežja z apreciacijo (visokim vrednotenjem) marke in depreciacijo (nizkim vrednotenjem) funta. V naslednjih tednih je funt v primerjavi z marko izgubil kar 15% svoje vrednosti. Kaj to pomeni? Zamislimo si, da smo si pred črno sredo izposodili 100.000 funtov in jih prodali za marke po tečaju DEM/GBP=2,9. Dobili smo 290.000 DEM. Po črni sredi je devizni tečaj DEM/GBP postopoma upadel za 15% na DEM/GBP=2,465. Da bi v teh novih razmerah dobili nazaj 100.000 funtov, kolikor jih dolgujemo nekemu posojilodajalcu, pa ne potrebujemo več izhodiščnih 290.000 DEM, kolikor smo jih dobili ob prvi valutni zamenjavi, ampak le še 246.500 DEM. Preostalih 43.500 DEM smo lepo pospravili v žep (v našem primeru smo zanemarili obresti izposojanja funta, ampak te bi ne bistveno znižale abnormnega 15% donosa). Takšne valutne špekulacije predstavljajo pač klasični princip trgovanja na valutnem trgu. Ampak pri Sorosu je dejansko šlo za več kot špekulacijo, saj je z 10 miljardami $ (tem pa so v pomoč priskočili dodatne milijarde iz ostalih hedge skladov) sam dejansko ustvarjal valutno realnost funta v iztekajočih dneh leta 1992. Soros ni bil človek, za katerega bi veljalo, da se je podal v »go with the flow«, ampak je sam ta »flow« ustvaril.

                                          Zehn deutsche Mark
 

Nekateri izračuni so pokazali, da je Soros s svojim manevrom vsakemu Britancu »vzel« 20 funtov. Poleg tega je pošteno pretresel nacionalno gospodarstvo in ustvaril prepih v evropskem mehanizmu deviznih tečajev, ki je v 90' letih postavljal temelje za uvedbo Evropske monetarne unije skupaj z evrom. Sorosovo ime se pojavi tudi v azijski finančni krizi, ki je kulminira leta 1997. Špekulativni napadi so se vršili zoper azijske države po podobni logiki, kot je zgoraj opisana, le da so bile posledice veliko bolj katastrofalne za družbo. Tajska je denimo vse špekulativne napade povezala z imenom Soros, jih etiketirala pod zahodnim kolonializmom, ki da se širi v finančne posle, kar je naposled vodilo v uvedbo kapitalskih omejitev, s čimer je upadla selitev predvsem ameriškega kapitala v to državo. Zaradi takšnih finančnih viharjev so padale vlade, vojaške hunte so pridobivale na moči in sploh se je za določeno obdobje tudi zaradi špekulativnih napadov na valute, če nekoliko karikiram, ustavil veličastni gospodarski pohod azijskih tigrov, ki so zakorakali navkreber po koncu 2. svetovne vojne. Da ne bo pomote, nočem trditi tega, da je špekulativni napad na Tajsko, kjer se je azijska finančna kriza začela, edini razlog za pričetek te krize, je pa nedvomno prilil nekaj olja na ogenj dolgov te države, ki so bili denominirani v dolarjih. Ko domača valuta izgublja na vrednosti v razmerju z dolarjem, v katerem moraš odplačevati kredite, se višina tvojih kreditov iz dneva v dan povečuje, dokler se pač ne znajdeš v situaciji plačilne nesposobnosti, na robu bankrota.

Ali iz te in podobnih zgodb sledi to, da je Soros družbeno neodgovoren akter, ki si čisti vest s humanitarnim delovanjem in mecenstvom takšnih in drugačnih vrst? Ali je le igralec na globalnem parketu, ki zgolj igra po notah tržnih zakonitosti, ki so onkraj morale, onkraj dobrega in zlega? Da bi ta blog zapis ne postal še daljši in zato še manj berljiv, kot najbrž že je, bom odgovore nečimrno prepustil morebitnim komentarjem.

Gregor Kardinar

 Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Prihajajo študentski protesti – gremo na žur!

Spet prihajajo študentski protesti. Tokrat bo Študentska organizacija zanje porabila najmanj 50.000,00€, kar znese približno 21 letnih štipendij, za katere bodo protestirali. Ljubljanske ulice bo zopet zasedlo rajanje študentov, ki bodo predvsem izkazovali to, kar jim pomeni študentsko življenje. Ponavlja se scenariji iz pred štirih let, ko so se na t.i. črno sredo (19.4.2006) študentje angažirali proti Bajukovim reformam študentskega dela – z edino razliko, da je podmladek Nove Slovenije tokrat na strani protestnikov.

No, protestirali so češ še za celo kopico drugih stvari. Tudi sedanji Zakon o malem delu ima določene pomanjkljivosti, o katerih se študentje (ta termin se sedaj že v splošnem uporablja za označevanje pripadnikov Študentske organizacije Slovenije) sicer niso pripravljeni pogajati. Vendar: povod teh protestov je vedno lahko le eden in isti – reforma študentskega dela in posledično izpad iz proračuna Študentskih organizacij. 

                                          19.4.2006, protest študentov (ups, koncert)
 

Prav žalostno je, da se študenti, ta cvet bodoče inteligence, vedejo kot najbolj ozkogleda interesna skupina, ki jih skrbi samo za svoje bone in ohranjanje študentskega dela, pri čemer ne zmorejo niti te koristoljubne daljnogledosti, da bodo čez nekaj let tudi sami (uspešno ali ne) prenehali biti študenti in takrat sami ne bodo zmogli dobiti zaposlitve – zaradi študentskega dela. Kaj šele, da bi videli izkrivljanje, ki ga na trgu delovne sile povzroča študentsko delo in nesorazmerne profite nekaterih na račun tega. Kaj šele, da bi onkraj lastnega interesa utegnili videti bedo naraščajoče brezposelnosti in zanikrnih pokojnin, za katere je malo delo – čeprav ne optimalna, lahko vsaj zasilna rešitev. Za tako ozkogledo mišljenje si protestirajoči študentje ne zaslužijo niti ene dodatne štipendije. Nasedajo argumentom, da brez študentskega dela ne bodo mogli študirat, čeprav imajo od študentskega dela v sedanjem formatu lahko korist le študentje, ki dejansko nimajo nobene intence študirati, temveč bi le radi bili zaposleni in prejemali redne prihodke. Ker pa je dandanes lažje dobiti status študenta kot pa redno zaposlitev, je tudi študentsko delo – brez zdravstvenega, pokojninskega itd. zavarovanja – v redu. Če pa zmore kdo študirati ob 8 urnem delovniku, je jasno, kako neresno je pri nas opredeljen študij – kar je pravzaprav to, zaradi česar bi morali študentje protestirati.

Kar me ob organizaciji teh protestov najbolj skeli, je grozljiva moč propagande. Koliko dodatnih študentov lahko na ulico spravi dodatni evro, porabljen za oglaševanje protestov? Ko bomo odgovorili na to vprašanje, bomo videli, kako poceni je študentski intelekt. Študentje in dijaki, ki bodo v sredo za dva glaža vina in en povprečen bend protestirali proti malemu delu, ne da bi v resnici vedeli, kaj jim sedanje študentsko delo prinaša, so sramota za študentski stan. 

Bolj razdelan članek z naslovom "Študent sem, torej delam: študentsko delo ali o pravici biti najbloj poceni delovna sila na trgu", začinjen z nekaj anekdotami, si lahko preberete tukaj.

P.S. Videla sem propagandne plakate, ki razobešeni po celi Ljubljani, vabijo: "Skupaj na štrajk!" A ni to žalitev za delovsko gibanje? Štrajk? S čim boste pa grozili ... z odpovedjo brezplačnemu študiju?

Marijana Koren

Prispevek odraža mnenje avtorice in ne nujno tudi društva. 

Amor fati, I. del

V tem blogu bo šlo za kratek (a jedrnat) razmislek o Nietzschejevem mottu, amor fati, ljubezen do usode.

Amor fati je rešitev enačbe človeškega stanja; odgovor na uganko človeške eksistence in morda kar formula sreče. Kaj pa vam je konec koncev v življenju še povzročalo trpljenje, če ne to, da niste zmogli z nasmeškom in dobrodošlico sprejeti »strelice vse nasprotne usode«?

Da bi razumeli, zakaj je Nietzscheju to odgovor na človeško uganko, se obregnimo najprej ob misel volje do moči. V delu z istim imenom jo Nietzsche opredeli tako, to voljo do moči: je tisto, iz česar lahko izpeljemo vse ostale živalske gone; a poda še druge opredelitve, npr., je rezultanta vseh teh parcialnih gonov, sil; a obenem: »sila ne obstaja«, so le učinki; še dalje pa celo, volja sama ne obstaja, je fikcija; reče tudi: volja interpretira, je moč interpretacije etc.

Rad bi se vprašal, zakaj ta ekstremna oscilacija v opredelitvi volje. Navedek:

»Ni ne »duha«, ne razuma, ne mišljenja, ne zavesti, ne duše, ne volje, ne resnice, vse same neuporabne fikcije.« (Nietzsche tu pravi, da volja ne obstaja!)

A vašo pozornost bi rad ulovil pri tem navedku:

»Zmagoviti pojem »sila«, s katerim so naši fiziki ustvarili Boga in svet, potrebuje še dopolnilo: treba mu je dodati še notranjo voljo, ki jo označujem »volja do moči«, se pravi kot nepotešeno hotenje po izkazovanju moči; ali uporabi, izvajanju moči, kot ustvarjalni gon in tako naprej.«

Kaj sploh je moč? Moč, moči. Zagotovo nek moči postati dejansko. Dvomim, da si kdo od nas moč lahko misli še drugače. Če nam kdo reče, imam moč, da to storim, vendar tega ne bom storil, ga bomo posumili strahopetništva. In upravičeno, ker moč je moči postati dejansko. Oz. je zmorenje.

A moči ne verjamemo na besedo, temveč, kolikor je moč moči postati dejansko, ostaja le možnost. Če je bistvo moči prav v moči postati dejansko, tedaj če moč ostane le možnost, ji zmanjka prav tista dejanskost, ki bi jo potrdila kot moč. Hočem reči to, da edini način, da dokažemo moč, je ta, da jo preprosto udejanjimo.

Nietzsche zato pravi, da volja do moči pride do vpadljivosti le takrat, ko je zablokirana; skratka, pravzaprav zaobstoji – ker je na sebi fikcija – le kot nekaj, kar postane za nas vpadljivo kot neuresničena težnja-k. To za nas pa ne more pomeniti drugega kot nemoč. Skratka, »volja do moči« obstaja le kot spodletela. Zakaj? Ker kot uspela pač ni volja, težnja, a kar dejanskost!

Razumimo to točko, ki nam obenem razloži nenehno navzrkrižje mišljenja tega filozofa, ki more in mora enkrat v krščanstvu videti najvišjo šibkost, a obenem zmagovito moč (ni premagala vse ostale tradicije, čeprav s »hlapčevsko moralo« in z mečem?) – v Kristusu »idiota na križu« in obenem nadčloveka, v Judih neokusne nizkotneže, ki jim je mar le za golo preživetje (in so brez bolj plemenitih instinktov), a v isti sapi za najbolj pametne, spretne, duhovne ljudi, etc. Vse, kar je potrjeno v dejanskosti kot zmagovito, je že maksimum moči. (Razmišljajte, kolikor hočete, a vedno boste prisiljeni uvideti, da je dejanskost maksimum moči.) – Seveda tu ni protislovja v tem, da on napada dejanskost; saj je tudi sam del dejanskosti in njenega večnega polemosa.

Maksimum moči bi bilo preprosto tisto, kar je zmožno vse dejanskosti, tj. kar absolutno zmore. Takšne formulacije pa dobimo pri Heglu, natanko takrat, ko opisuje um. Tako je »/.../ izkazano, da je um, - /.../ - substanca, kot tudi neskončna moč /.../« In: »Da je takšna ideja tisto resnično, večno, kratkomalo močno, da se razodeva v svetu in se nič v svetu ne razodeva razen nje, njenega veličastja in časti /.../« (Iz Hegel, Um v zgodovini.) Božja omnipotenca je v tem, da je vsaka Njegova misel, intenca, volja – isto kot dejanskost; Bog je bitje, pri katerem te razlike ni: in prav zato je neskončno močno bitje. Kar misli, to je; kar hoče, to je.

Chesterton zato v Nietzscheju in Tolstoju razbere neko »budistično blokado«: o prvem pravi, da se ne more odločiti za eno pot, ker so vse poti enako dobre (o drugem pa ravno nasprotno, a seveda z istim rezultatom). Prav ima Chesterton, saj je maksimum moči za človeško bitje prav absolutno zmorenje reči JA! vsemu, ker vsako zanikanje ostane v odnosu privacije, manka, nedejanskosti, nemoči!

Nietzschejev amor fati zgošča namero postati le še pritrjevalec, kot se izrazi, kot izrazi svoj življenjski cilj – postati tak, ki bo govoril vsemu le »Ja!« - vsemu in vsem, »Ja in amen!« - to je bil Nietzschejev osebni ideal. – Kako? Si ni predstavljal moči na bolj patetične načine, z dobrimi starimi »velikimi Evropejci« (vsem znana klapa: Julij Cezar, Aleksander Veliki, Napoleon Bonaparte, etc.)?

Ne nujno, saj je tudi želja po oblasti, vladanju njemu toliko kot še en izkaz notranje šibkosti. Želja, da si podjarmimo drugo, drugačno, zunanje, je izraz notranje nemoči. (Vidite, kako tudi to sledi iz gornjih razmislekov?)

Pritrjevanje vsemu pomeni, da v vsem vidimo umno, ja, celo dobro, da dejanskost enačimo s hotenim, ker jo enačimo z maksimalno močjo. (Vsak »tako se je zgodilo« zamenjati s »tako sem hotel!« - kot pravi sam.)

Slovita Heglova formula, da KAR JE UMNO, JE DEJANSKO in KAR JE DEJANSKO, JE UMNO, je prav takšna formula absolutne potrditve, pozicija pritrjevalca, pozicija, ki bi jo rad dosegel Nietzsche, oz. kdor si želi reči vsemu »Ja!« -

Tu bi vas – v upanju, da sem bil razumljiv in vsaj malo zanimiv - naslednjič rad popeljal k razmisleku o Previdnosti.

Jure Kralj

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva. 
 

Razmišljanje o pojmu pravne države v luči novega družinskega zakonika

Že nekaj časa lahko v slovenskem javnem prostoru zasledimo prekomerno, človek bi rekel celo neokusno rabo pojma pravna država. Omenjeni pojem je bil že tolikokrat uporabljen in izrabljen, da je že zaradi tega izgubil del svojega pomena. Kar seveda ne preseneča, saj nam razmere dajejo slutiti, da je to najbolj priročen pojem, ki ga občan lahko uporabi, ko želi karkoli že opravičiti ali pa izsiliti. Z njim lahko opraviči kakšno rečenico, ki jo estetski ali pa moralni čut a priori obsoja, kot je denimo neokusno izražanje svoje nestrpnosti, nad to pa zabije žebelj pretveze o svobodi govora, češ da jo, karkoli že napleta, ščiti pravna država.

Seveda takšna uporaba pojma pravna država, prek katere je slednja vpoklicana, da bi opravičila kakšno neokusnost, ni nič novega, še manj pa nekaj alarmantnega. Veliko večja nevarnost nastane takrat, ko pojem pravne države izrablja v izkrivljene namene sam zakonodajalec, natančneje takrat, ko želi upravičiti sprejem zakona, ki je neživljenjski. S tem merim na to, da želi prek abstraktnega zakona ustvariti neko realnost, ki do tega trenutka ni obstajala. Nevarnost takšnega ravnanja tiči predvsem v tem, da obstoj izsiljene realnosti ni nič drugega kot odsev partikularnega interesa zakonodajalca ali pa kakšne interesne skupine, ki nanj pritiska.

Vzemimo nov družinski zakonik, ki si med drugim prizadeva poleg ureditve statusa otrok, ki že bivajo v istospolni partnerski skupnosti, uzakoniti tudi možnost posvojitve. Mnogi, ki takšni praksi niso povsem naklonjeni, a ji tudi niso povsem nenaklonjeni, opozarjajo, da slovenska družba še ni pripravljena na sprejetje takšne prakse, bo pa v neki nedoločljivi prihodnosti. Po njihovem prepričanju bi ceno te družbene nepripravljenosti plačal prav posvojeni otrok sam, saj družba, ki domnevno na takšno prakso še ni navajena, otroka v istospolni skupnosti stigmatizira. Stigmatizacija otroka obstaja kot problem zato, ker otrok ni pravica staršev, ampak oseba z vso karakteristiko, ki jo ta pojem vnaša v svet. Otrok je torej oseba, ki jo stigmatizacija lahko prizadene. Ustvarjati razmere, celo pravne razmere, skozi katere bi lahko bil nekdo prizadet, se zdi skregano z vsako zmožnostjo razsojanja, ki jo premoremo.

Intuitivno bi se ta argumentacija morala povzpeti na piedestal večnih resnic, vendar pa, ko se človek vpraša, katera so še preostala znamenja, ki so jih otroci primorani nositi, odkar jih je ovila nit usode, sprevidi, da je takšnih pečatov, ki si jih otroci niso vtisnili sami, neštevno mnogo. Vprašanje je, do kod bomo argument stigmatizacije razpotegnili – to je nevralgičnega pomena. Če mu ne nadenemo nobenih meja, potem bi bilo pod obnebjem njegove veljave povsem legitimno vprašati se, ali je prav, da imajo heteroseksualni invalidni starši otroke, ali je prav, da jih imajo revni starši itd. Skratka, ali je v teh in podobnih primerih stigmatizacija še v mejah vzdržnega? Lepo vas prosim, kdo bo arbiter v teh nemogočih razmerah? Arbiter vzdržnosti – to je živo protislovje. Poleg tega pa že zdravi razum posumi zaradi naključnosti, ponavljam, naključnosti posledic, ki nastanejo iz takšne ali drugačne stigmatizacije. Posledice za otroka, ki živi v skupnosti z invalidnima staršema, so lahko bolj negativne, kot bi bile posledice, ki bi izhajale iz življenja v istospolni skupnosti. Ali pa nasprotno, tega pač ne more predvideti noben psiholog ali psihiater, kajti tu gre za mimohod naključja v pravem pomenu besede.

Obstaja pa še druga stran zgornjega problema. Vprašati se moramo, kako je mogoče spoznati, kdaj je neka družba pripravljena na uzakonjenje nekih praks, ki jih sicer tradicionalno zavrača. Kdaj torej nastopi tista točka v času neke družbe, ko zakonodajalec ne izsili neke realnosti, temveč ponudi pravni okvir, da zaščiti neko prakso, ki si je pridobila pravico biti? Še najbolj nevešče oko lahko opazi, da se med tradicijo in novimi praksami bije nepremostljivi boj. Tradicija po svojem lastnem pojmu ne more sama absorbirati vase nove prakse, pa naj intelektualci še tako izumljajo himerične pojme kot je živa tradicija. Vsak vpis novega v tradicijo je nasilen, ker je tisto, kar je novo, njena zunanja meja, ki predstavlja negativno plat njene definicije, rob njenega obsega. Prav zato je tradicija neprestano v negativnem odnosu z vsem tistim, kar je novo, progresivno, napredno – kar pa še ne pomeni, da je povsem monolitna tvorba, ki da ji ni zadano nikakršno formiranje in oblikovanje. Saj je, kot vse na tem svetu, tudi sama nastala. Naj poskusim torej ponuditi neko rešitev omenjenega problema.

Tradicija obstaja kot vsakokratna realnost, na katero naleti zakonodajalec, ko kalibrira domet svoje prakse. Vračajoč se k primeru novega družinskega zakonika v drugem členu, ki si prizadeva urediti probleme istospolnih skupnosti, razmišljam, da družba, ki temelji na tradicionalni celici heteroseksualne družine, ne bo nikdar zares pripravljena na to, da bi povsem ravnodušno sprejela zakonik, kakršen je trenutno v obravnavi, vse dokler bodo homoseksualci v manjšini. Glede česar lahko s statistično gotovostjo sklepamo, da bo ostalo vedno tako. Naloga zakonodajalca zato je, da se umesti na nepremostljivi razkorak med zadržano avtoriteto tradicije in bučnim glasom nove prakse. Obstoj istospolnih skupnosti je realnost, ki je nova toliko, kolikor še nima pravnega okvira, ki bi ji podelil jasno družbeno vlogo. Zato v tem primeru zakonodajalec ne ustvarja tistega problema, ki sem ga zgoraj imenoval poskus izsiliti neko realnost, ampak kaže na problem tega, kaj pomeni umno ravnanje.

Na tem mestu si zaradi dolžine, ki bi od bralca zahtevala preveč časa, ne morem privoščiti daljše ekspertize o tem, kaj natančno um je, ampak naj zadošča, da ga opredelim z navezavo na odgovornost. Umno ravnanje zakonodajalca ni samo upoštevanje strokovnih ugotovitev pri odločanju, ampak prav toliko tudi vnaprejšnje privzemanje odgovornosti za posledice odločitev, ki onemogoča sklicevanje na stroko ob morebitnih negativnih izidih. Njegova naloga ni ta, da lahkotno udejanja glas večine ali pa herojsko za vsako ceno zaščiti manjšino, ampak da prisluhne glasu uma, ki ga je edini zmožen voditi skozi pot, na kateri zaradi magnetnega polja med tradicijo in novimi praksami ne deluje noben vnaprej zagotovljen kompas, ki bi ga usmerjal proti levi ali desni. Privzemanje odgovornosti je tesno zvezano s tavajočim naključjem, kajti brez odprtosti za množico možnih izidov, izmed katerih so nekateri ugodni, drugi pa neugodni, bi pojem odgovornosti sploh ne bil potreben. Potemtakem ali je družba pripravljena na sprejetje nove prakse, ki jo uokviri pravna ureditev, sploh ni vprašanje, ki si ga lahko zastavimo vnaprej, in zaradi tega ne more biti kriterij pri odločanju. V resnici je prav nasprotno, zastavimo si ga lahko le v neki sedanjosti, prek katere lahko za nazaj ugotavljamo, ali je družba nanj bila pripravljena.

Gregor Kardinar

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.