Friday, March 4, 2011

Goriška pokrajina v škofijski razdelitvi


 Prejšnji teden smo v Društvu humanistov Goriške, skupaj z drugimi sedmimi društvi, ki delujejo na območju Goriške, podpisali odprto pismo predsedniku vlade. Luka Lisjak Gabrijelčič in Marijana Koren sta pripravila odgovore na vprašanja, ki jih je na društvo naslovil tednik Demokracija. Zdi se nam primerno, da širši javnosti obelodanimo naše enotno stališče o tem pomembnem vprašanju, ki čedalje bolj pogosto prejema odgovore, ki niso vredni imena resne presoje.


1.)    Kaj bi predlagana rešitev ministrstva glede pokrajin konkretno pomenila za Goriško?

Predlagana rešitev bi bila zelo slaba tako za Goriško kot za celotno Primorsko. Enotna primorska pokrajina s sedežem v Kopru bi težko zaživela. Gre za dve precej različni geografski enoti. Obstaja sicer skupna primorska identiteta, a prometno, gospodarsko in tudi politično gre za bolj različni enoti kot sta recimo savinjski in podravski del Štajerske, ki bosta po tem predlogu tvorili vsaka svojo pokrajino. Ne moremo razumeti, zakaj vlada vsem argumentom navkljub vztraja pri enotni Primorski. Argumentov v prid tej rešitvi do sedaj še nismo slišali, zgolj nekatere čustvene izlive: iz izkušnje pa vemo, da se s spodbujanjem emocij pri tako praktičnih vprašanjih, kot je regionalizacija, po navadi skrivajo parcialni interesi. 

Za Goriško bi takšna predlagana pokrajina ne pomenila izboljšave, temveč kvečjemu poslabšanje položaja. Nova Gorica bi izgubila svojo naravno in zgodovinsko funkcijo regijskega središča; Koper pa to nikakor ne bi mogel postati, ker za to nima nikakršnih pogojev. Noben del Goriške nikoli ni in nikoli ne bo mogel gravitirati proti Kopru, poleg tega pa je v Kopru poznavanje goriških problematik še slabše kot v Ljubljani. To bo zato mrtvorojena pokrajina. Jasno nam mora biti, da se Novogoričani v nobenem primeru ne bodo sprijaznili s takšno pokrajino, zato se bo takoj po njeni morebitni ustanovitvi oblikoval nekakšen goriški »separatizem«, ki bo najbrž zbral dovolj moči, da bo blokiral učinkovito sprejemanje političnih odločitev. To bo v končni fazi škodovalo tako Obali kot Goriški.

Poudariti moramo, da bo ustanovitev enotne pokrajine privedla k neučinkovitim regijskim politikam na Goriškem: ker gre za strateško izjemno pomembno obmejno pokrajino, ima to lahko globoke daljnoročne posledice za celotno državo.


Vir: Delo



2.)    Katere rešitve zastopate in kaj naj bi doprinesle ljudem?

Zavzemamo se za takšno oblikovanje pokrajin, kjer se bo upoštevalo predvsem ekonomske, zgodovinske in prometne dejavnike, pri čemer je seveda zelo pomembna tudi identiteta prebivalstva. Pokrajina bo lahko zaživela in opravljala svojo institucionalno vlogo le, če se bodo državljani z njo identificirali.  V nasprotnem primeru bo mrtvorojena tvorba, ki bo prinesla samo dodatne težave. Način razprave o pokrajinah, kjer se išče nekakšno magično številko (šest, osem, dvanajst, štirinajst pokrajin), se nam zdi povsem brezpredmetna: o številu pokrajin lahko govorimo šele na koncu, po tehtni analizi na samem terenu. Zadnje čase pa izgleda, kot da vsi želijo iz klobuka potegniti številko, ki bo sama po sebi rešila vprašanje. Takšna ruleta ni samo neumna, temveč tudi škodljiva, ker nas odvrača od resničnih vprašanj pri regionalizaciji, ki je zapleten projekt. Pri oblikovanju pokrajin je potrebno izhajati iz konkretnih dejavnikov in interesov.

Poleg tega je potrebno skrbno pretehtati stroške dodatne birokracije, ki bi se vzpostavili pri regionalizaciji, in jih primerjati s koristmi, ki bi jih doprinesla decentralizacija Slovenije. Izogniti bi se morali situaciji, ko bi regionalni uradi prinesli preveč dodatnih delovnih mest v javnem sektorju, ki je v Sloveniji že tako preveč razraščen. Regionalizacija ima smisel, če jo bo spremljala reorganizacija javne uprave, kjer se bo del državnih uslužbencev »preselilo« na pokrajinske uprave. Skrben premislek o koristih in stroških utegne dvigniti debato o regijah iz dnevnopolitičnega kramljanja v trezen premislek o nacionalnem interesu.

Marsikateri državljani ne čutijo potrebe po ustanovitvi pokrajin, ker vprašanja regionalne politike ne občutijo kot faktorja v svojem vsakodnevnem življenju. Kljub temu pa se pomanjkanje učinkovite in konsistentne regionalne politike v Slovenije kaže na številnih področjih, čeprav se mnogi tega ne povsem zavedajo. Tisti, ki delujemo v kulturni in društveni dejavnosti, smo dnevno soočeni s paradoksi, ki so posledica zastoja v procesu regionalizaciji. Obstajajo številne institucije regionalnega značaja (gledališča, muzeji, knjižnice itd.), ki nimajo učinkovito urejenega financiranja. Ker nimamo pokrajin, ki bi bile ustrezne vmesne enote, ki bi se ukvarjale z ustanovami regionalnega značaja, so te institucije odvisne bodisi od oddaljenega centra bodisi bremenijo proračune občin: po navadi ene same občine, tiste, v kateri imajo te institucije sedež. Kot primer lahko vzamemo kar naše društvo: čeprav smo društvo regionalnega značaja in so naši projekti namenjeni prebivalcem celotne pokrajine, se naše financiranje napaja skoraj izključno iz sredstev, ki nam jih precej velikodušno namenja mestna občina Nova Gorica. Širše gledano to pomeni dvoje: da na številnih področjih sploh nimamo regionalne politike (ne obstaja regionalna politika za področje kulture, mladinskih dejavnosti, pa tudi turizma, prometa itd.) in da zato mestna občina prostovoljno prevzema nase nekatere obveznosti, ki bi jih po vsej logiki morale izvajati pokrajina. Njen proračun je zaradi tega neprimerljivo bolj obremenjen kot proračun drugih občin, ker poleg svojih občanov servisira tudi prebivalce širše regije. Za zdaj se lahko tolažimo, da to velja tudi za vsa ostala regijska središča. Če bo pa prišlo do ustanovitve pokrajin v skladu z vladnim predlogom, bomo priča nedopustni situaciji: mestna občina Nova Gorica bo še skoraj gotovo naprej vzdrževala večji del svoje regijske infrastrukture (preprosto zato, ker je in bo ostala regionalno središče: to je družbeno in geografsko dejstvo, ki ga noben zakon ne more spremeniti), nekatere druge mestne občine pa bodo tega razbremenjene, ker bo njihove pristojnosti prevzela pokrajina. To bo Novo Gorico (pa tudi Kranj, Slovenj Gradec in mogoče še kakšno drugo središče) postavilo v slabši položaj od ostalih mestnih občin in oslabilo njeno konkurenčnost in učinkovitost. Jasno je, da je za Novo Gorico in za celotno regijo takšna situacija dolgoročno pogubna.



3.)    Kako so Vaše pobude sprejeli na Vladi RS  in kako poteka dialog?

Kolikor nam je znano, se na vladi na našo pobudo do sedaj še niso odzvali.


4.)    Na predsednika vlade ste naslovili odprto pismo. Za kašne rešitve se v njem zavzemate? Kaj želite z odprtim pismom doseči?

V Društvu humanistov Goriške smo se pridružili odprtemu pismu, ki ga je oblikoval Forum za Goriško. V njem smo pozvali predsednika vlade, naj se aktivneje vključi v projekt regionalizacije in naj ga ne prepusti neodgovornim politikantom. Jasno smo se zavzeli za ustanovitev Goriške pokrajine: prepričani smo, da predsednik vlade kot domačin razume potrebo in smiselnost njene ustanovitve. Od njega pričakujemo, da se bo izpostavil za nekaj, za kar sam dobro ve, da je nujna in racionalna rešitev. Če tega ne bo storil, tega žal ne bomo mogli razumeti drugače, kot da je popustil lobijem in parcialnim interesom ali se uklonil kratkoročnim političnim kalkulacijam. S pismom smo ga hoteli opomniti, kaj velikanska večina ljudi, institucij in civilne družbe v njegovi regiji, ne glede na politično pripadnost, pričakuje od njega.

5.)    Se je predsednik vlade že odzval na Vaše odprto pismo in kaj od odziva pričakujete?

Zaenkrat odziva, kolikor nam je znano, ni bilo. Upamo, da bomo lahko s pismom končno spodbudili široko, poglobljeno in temeljito razpravo. Vemo, da so argumenti na naši strani, zato ne zahtevamo ničesar drugega od resne in utemeljene debate s tistimi, ki odločajo o regionalnih politikah.


6.)    Je možno, da se oblikovanje pokrajin spelje že v letošnjem letu, kot si to želi ministrica? Bodo pristojni dosegli konsenz z lokalno skupnostjo?

Predsednik vlade je pred kratkim dejal, da oblikovanje pokrajin ni prioriteta te vlade. Če upoštevamo hitrost, s katero vlada sprejema ukrepe, ki jih je označila za svojo prioriteto, mislimo, da regionalizacije v tem mandatu ni pričakovati. Poleg tega je za sprejetje pokrajinske zakonodaje potrebna dvotretjinska večina, do česar najbrž ne bo prišlo. V zadnjih dveh letih je projekt – tako se nam vsaj zdi – povsem zastal: težko je pričakovati, da bodo v naslednjem letu in pol uspeli nadomestiti zamujeni čas. Tako, kot je nova ministrica zastavila projekt, mislimo, da konsenz z lokalnimi skupnostmi ne bo mogoč. Predlog, ki smo ga videli, ne more biti izhodišče za resno razpravo. Mislimo, da ne govorimo samo v svojem imenu, ko rečemo, da se nam je za tistim, ki se ukvarjamo z vprašanjem regionalizacije, zadnji predlog ministrice Trobec Bučan zdel nesramno norčevanje iz zdrave pameti. Ne vemo, če smemo tolažiti z dejstvom, da ga nihče ni vzel resno: očitno tudi sama ministrica ne, saj se je od njega po nekaj tednih distancirala. Razumeli bi, če bi se vlada odločila, da projekt regionalizacije začasno zamrzne: tako pa enostavno in preprosto ne vemo, pri čem smo. Ne vemo, kateri predlog je mišljen resno in kateri je namenjen zgolj tolaženju javnosti, da projekt ni zastal in da ministrstvo dejansko nekaj počne. To ustvarja mnoge frustracije in oddaljuje možnost racionalnega soočenja mnenj. Nesprejemljivo pa se nam zdi, da se je k tako pomembnemu projektu pristopilo s takšno površnostjo in nonšalanco. Od vladajoče politike bi pričakovali več resnosti. 


v imenu Društva humanistov Goriške:
Luka Lisjak Gabrijelčič in Marijana Koren


Prispevek odraža stališče društva.