O živčnosti v izpitnem obdobju

Smo v času, ko je izpitno obdobje v polnem razmahu. Prav to dejstvo me je danes napeljalo k temu, da sem se odločil premisliti, sicer nekoliko počezno, katera je osnovna dinamika tega pojava v navezavi na znanje in izkazovanje znanja.

Pisal bom o dveh vidikih tega neprijetnega pojava: 1. o tem, da ima lahko živčnost vsaj dva izvora, ki sta si v logičnem nasprotju in 2. o težavah določanja mesta, kjer se živčnost pojavi ali o tem, kako se živčnost reproducira in preskakuje od subjekta na subjekt.

Velika večina nas je izkusila obliko živčnosti, ki se pojavlja takrat, ko moramo izkazati svoje znanje. Nekatere oblivajo potoki potu, nekateri se nenadzorovano tresejo, spet drugi pa bolj ali manj zavestno a vztrajno in nervozno potresavamo z nogo, da bi skozi motorično sprostitev odvedli nekaj presežkov psihične energije, ki se je zgostila v prenapetih živcih. Samoumeven izvor živčnosti je tu najprej praznina, manko v znanju ali tisto, čemur smo navajeni reči neumna glava, ki se, čeprav se je bolj ali manj trudila z učenjem, praktično ničesar ni naučila. Znanje tu ni sistematizirano z vzročno-posledičnimi povezavami, zato so povezave zgolj asociativne, brez trdnih logičnih povezav (najskrajnejši predstavnik asociativnega znanja je tisto znanje, ki je pridobljeno po metodah različnih mnemo-tehnik, ki jih je eno malo morje). Površno znanje je tako ogroženo samo s seboj; ko ponikne ena asociativna vez, takoj za njo zgrmi v brezno celotna serija, ki za seboj pusti le odprta usta in trapasto strmeče oči. Živčnost v tem primeru izvira iz možnosti brkljarije, ki grozi, da bo vsak čas porušila videz znanja, oz. da bo razbila utvaro, v katero ne bomo mogli več verjeti, utvaro, ki zamolklo šepeta besede »saj se boš znašel … na nek način«. 

Drugi izvor živčnosti je prav nasproten in izvira iz polnosti nekega znanja, iz presežnega znanja ali iz situacije, ko smo toliko že investirali v neko pridobivanje znanja, da pri izkazu le tega preprosto ne smemo zgrešiti, kajti spodlet bi predstavljal časovni bankrot. Obsežnejše in bolj kvalitetno je znanje, tem večja je živčnost, kajti človek ima kaj izgubiti. »Vse vedeti« lahko postane tudi »preveč vedeti, da bi lahko zgrešil«, ta pa lahko vodi celo v »nič vedeti«. Vendar pa vidik investiranega časa, ki lahko gre v izgubo, ne izčrpa te strani živčnosti. Skušajmo si zamisliti (ali se spomniti na) situacijo, ko smo dosegli zavidljiv nivo znanja, ki se je zgradil na podlagi skorajda sholastičnega večtedenskega študija. Tudi v tej situaciji se lahko primeri natančna repriza zgornjega slučaja: znanje, ki je bilo sklenjeno v trden oklep logično in sistematično povezane vednosti, klecne pod težo živčnosti in se sesuje kot hiša iz kart. Kakopak je prvi pomislek ta, da je bil zopet na delu le videz vednosti, blef, ki mu je tako lahko in prijetno nasesti. Zagotovo je tudi ta razlaga ena izmed možnih, najbrž je celo najpogosteje tista pravilna, a vendar se za tem pojavom skriva še neka zanimiva dinamika primerov, ko ta razlaga ni prava. Dopuščam možnost, da je mogoče nekaj zares znati in hkrati klecniti na preizkusu znanja. Mislim, da je ta vidik mogoče zadovoljivo razložiti prek vpeljave druge točke, ki sem jo najavil v uvodnih besedah.

Najbrž nas je že veliko opazilo, da je živčnost visoko prenosljiva »bolezen«. Možnost in s tem nevarnost okužbe v prostoru, kjer se nahaja le ena sama živčna oseba, je mogoče dokazovati z zanemarljivimi stopnjami značilnosti. Tako se živčnost premika iz človeka na človeka, kdaj se pri nekomu pomudi za daljše obdobje, drugič pa se nahaja na dveh mestih simultano. Premika, premešča in reproducira se tako dolgo in tolikokrat, da kmalu za seboj izbriše sledi svojega izvora, dokler ne ustvari videza, kot da je od vedno že bila prisotna in dejavna. Živčnost je lahko tako trdovratna, da se trenutka, ko smo postali živčni, ne moremo niti več spomniti – kot da bi sama živčnost trenutek, ko se je pojavila, za seboj izbrisala, da bi pred seboj ustvarila svojo nepopustljivo hegemonijo. Tako lahko postane nekdo, ki premore resnično znanje, ki je povezano v koherenten sistem, živčen preprosto zato, ker se živčnosti okuži od nekoga drugega. Dejanskega razloga za živčnost ta oseba sploh nima in zato se lahko primeri, da tudi sam notranji razlog živčnosti sploh ne obstaja. V tem primeru se na človeka živčnost dobesedno prisesa kot nekakšen tujek, ki pa ga občuti karseda osebno.

Gregor Kardinar

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.  

Gattaca

GATTACA je naslov filma, ki nam, preden si ga pogledamo, povzroči težave, ker ne vemo, kako ga pravilno izgovoriti. Ne sprašujte se, kako se ga izgovarja, beseda namreč ne pomeni nič in ni iz angleščine. Naslov ni niti iz kakšnega drugega jezika, ki bi ga lahko govorili, ampak je napisan v jeziku DNA. Štiri črke G, A, T in C predstavljajo štiri gradnike DNK (Gvanin, Adenin, Timin, Citozin). Lahko bi si mislili, da to zaporedje biokemikom ali molekularnim biologom pove kaj več, ampak to ni tako, avtorji so si tak naslov preprosto izmislili.

 

V filmu smo premaknjeni v čas ali bolje rečeno v svet, kjer lahko pred zanositvijo izberemo genetsko najbolj popolnega od zarodkov, spočetih v epruveti. Tak svet se ponaša z otroci, ki so bolj postavni, ne potrebujejo očal, nimajo predispozicije za rakava obolenja ali srčni napad in še veliko drugih prednosti. Boljši geni omogočajo kvalitetnejše življenje, uspešnejšo kariero, boljšega partnerja. Kako naj se v takem svetu znajde gensko povprečen človek? Kot vemo, se kdaj pač zgodi in vsega ne moremo načrtovati. Vincent, katerega zgodbi skozi film sledimo, je spočet ''iz ljubezni'', po navadni poti, z vsemi genskimi slabostmi, ki bi morale sicer biti izključene. Kot tak že v izhodišču nima možnosti postati astronavt ali npr. olimpijski prvak in je s tem obsojen na dela ljudi nižjega razreda. A Vincent noče biti čistilec oken, kakor mu narekujejo geni, z vso močjo se takemu genskemu determinizmu upira. To proizvede snov za zgodbo filma in ustvari polemiko med dvemi pogledi: genskim determinizmom in močjo volje posameznika. Boj med tema pogledoma je glavna tema filma.

GATTACA je znanstveno-fantastičen film, ki bi lahko bil v svojem žanru malo bolje sprejet, kot je. Razlog je predvsem v tem, da se lahko znanstveno fantastiko gleda na različne načine. Tistim, ki gledajo te filme zaradi akcije, posnetkov vesolja ali nepredstavljivo napredne tehnologije, film ni všeč. GATTACA naštetega namreč ne vsebuje, vsebuje pa meni toliko bolj pomembne elemente - fiktivno okolje uporabi, da lažje predstavi določeno temo ali filozofski problem. GATTACA na ta način razpravo o vplivu genov zelo uspešno preoblikuje v film. Natančneje povedano ta vzame pod drobnogled družbeno dojemanje genskega determinizma, ki se izoblikuje z dostopom genskih tehnologij.

Tukaj genskega determinizma ne bom polemiziral, bi pa rad kot biokemik zapisal nekaj o tehnologijah, ki se pojavljajo v filmu. Svet ''Gatake'' omogočijo predvsem že omenjena tehnologija, ki omogoča, da dobi otrok najboljše gene. V filmu sicer ne povedo natančno, kako to počnejo. 'Izboljševanje otrok'' bi lahko bilo narejeno na več načinov. Možnost je, da izmed zarodkov nastalih z oploditvijo v epriveti izberemo tistega, ki faktorja tveganja (npr. za šibkejše srce) ni podedoval in le tega vstavimo v maternico. Novica (nove biologije) o nečem takem je bila objavljena pred malo več kot letom. Recimo, da lahko v prihodnosti obstajajo tudi drugačne možnosti s ''popravljanjem'' genov. A napovedoval ne bom nič in raje zapisal: napovedovat je težko, še težje, če gre za prihodnost.

Druga tehnologija, ki omogoči obstoj ''Gatake'', je sekundno branje zaporedja DNK. V filmu lahko namreč stopimo do posebnih trafik, kjer zaposlenim izročimo las nekoga, v naslednjem trenutku pa nam že izročijo seznam vseh lastnosti lastnika lasu. Ali je sekundno branje celotnega genoma možno? Še kar zanimivo vprašanje, če pomislimo na to, da hitrost s katero lahko prebiramo DNK nepresano raste, cena takih storitev pa eksponentno pada (spodnji graf).

Verjetno prav takšna hitrost prebiranja DNK, kot jo vidimo v filmu, ni dosegljiva, a to niti ni tako pomembno. Nekaj ur ali dan časa čakanja na rezultate za razliko od sekundnega branja ne bi spremenilo veliko, rezultati povrnjeni v dnevu, bi še vedno omogočali obstoj sveta ''Gattake''. »Gatako« bodo tehnologije v prihodnosti omogočale, vprašanje je, kako se bo razvilo družbeno mnenje. Film prikaže eno možnost razvoja družbenega mnenja o genskih tehnologijah. Čeprav je ta vidik vreden premisleka zaradi morebitnih diskriminacij zaradi genov, bi se po mojem mnenju v družbeno zavest prej zapisalo nekaj drugega. V javno zavest bi prej prišle trač storitve, kot na primer ''Ugotovite kdo je vaš idealni DNK partner''. Znanstveni in medicinski dosežki, ki jih take tehnologije omogočajo, so vsekakor pomembni, a v javno zavest se prebijejo tehnologije, kot so facebook ali youtube, torej zabava.

Modra črta, ki predstavlja ceno ene prebrane črke DNA je v dvajsetih letih padla za šest velikostnih razredov. (vir: http://www.synthesis.cc/2009/09/the-bio-economist.html, nazadnje obiskano dne 8.6.2010)

Tudi če zaporedje preberemo v sekundi, ostaja problem razumevanja nepregledne gruče Ajev, Cjev, Tjev in Gjev oziroma natančneje povedano, kaj kateri gen počne. GATTACA je posnet v devetdesetih in takrat je bil duh genskega determinizma verjetno bolj prisoten kot danes. Sanje o genu za inteligenco, nagnjenosti h kriminalu so se razblinile ob bližjem pogledu na človeški genom in znanje, ki se je od začetka moderne genetike nabiralo skozi desetletja, je pokazalo, da so stvari malce bolj zapletene, kot bi si kdaj želeli.

Ste na primer pomislili, zakaj pri nanizanki CSI Miami iz DNA, ki so jo našli na kraju zločina, ne izdelajo računalniški model obraza zločinca. Pri iskanju tega bi jim pomagala že barva oči. Ta pa ni tako enostavno napovedljiva, določa jo več genov in mutacij, katerih vzajemno učinkovanje je težko napovedati. Kljub temu je napredek opazen tudi na tem področju in zanimivo se je vprašati, do kam bomo z razumevanjem prišli (Biosingularity Blog – Show me your DNA and I'll  tell you your eye color). Zgodbe za prihodnost so drugačne od tistih, ki smo jih preposlušali v otroštvu. Pepelka danes verjetno ne bi več izgubila čevlja ampak facebook profil, v prihodnosti pa mogoče le nekaj prhljaja z zadostno količino DNK.

 

 

 

 

Jaka Kragelj

 

 

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Sem za arbitražni sporazum - toda vseeno bom obkrožila proti!

Res je, da v preteklih devetnajstih letih Slovenija ni izpogajala boljšega sporazuma od prihajajočega arbitražnega, saj nikakor ni vseeno, kdo naposled odloči o poteku meja po morju in kopnem. Arbitražno sodišče, ki je ustanovljeno prav v ta namen, je gotovo najugodnejša in najfleksibilnejša mednarodno-pravna instanca, pristojna za odločanje o  mejnem sporu, ki ga Slovenija in Hrvaška nista uspeli sami razrešiti. Če je edina “zunanja” alternativa arbitražnemu sporazumu razsodba Meddržavnega sodišča v Haagu, potem je rešitev, kakor se ponuja skladna predloženemu arbitražnemu sporazumu, manj tvegana. 

Ni zanemarljivo dejstvo, da v okviru pogajanj pretekle vlade do mejnega spora, ki naj bi ga reševalo sodišče v Haagu, sploh ni prišlo; nemara zato, ker so se pogajanja pretekle vlade nekje na sredi poti ustavila in trčila na neprekoračljiv zid, ki naj bo z arbitražnim sporazumom končno že prekoračen. Toda edino, kar z dvomom načenja obe možni rešitvi, je uvid, da med odločanjem o arbitražnem sporazumu ali njegovi že spodleteli alternativi razsodbe sodišča v Haagu sploh ne gre za odločitev med dobrim in slabim, temveč za odločitev med slabim in slabšim. Ne prek haaškega sodišča in niti s pomočjo predlaganega arbitražnega sporazuma ne bo Slovenija obdržala ozemlja, ki si ga je izborila ob osamosvojitvi. In to je vendar naš edini cilj. Vendar pa je dviganje prahu okoli spodletelega poskusa reševanja mejnega spora pretekle vlade nepotrebno, saj s to izjemno pogruntavščino, da lahko mejni nesporazum rešimo prek arbitražnega sporazuma, načenjamo povsem novo pot.

Jasno je, da se zaplete že pri prvem koraku, ker se vlada obnaša, kakor da je sporazum, ki sta ga Pahor in Kosorjeva podpisala 4. novembra 2009, edini možni arbitražni sporazum. Toda to sploh ni res. Sporazum Pahor-Kosor je prvi poskus rešitve mejnega spora, toda ni treba, da je zadnji, kaj šele odločilni. Daleč od tega, da si boljšega izhodišča ne moremo izboriti, daleč od tega, da ne moremo izpogajati ugodnejšega arbitražnega sporazuma in daleč od tega, da je to naša edina možnost, ki je ne smemo zavoziti. Obstaja bistvena razlika med “prvi” in “edini”: prvi nastop arbitražnega sporazuma ni nujno, da je kar že edini.

Arbitražni sporazum, ki bi vseboval odločbo, da ima Slovenija teritorialni izhod v mednarodne vode, bi bil ugodnejši od sedanjega arbitražnega sporazuma, ki vsebuje odločbo, da mora arbitrarno sodišče določiti stik Slovenije z odprtim morjem. In to je le en predlog spremenjene odločbe arbitražnega sporazuma. Skratka, na tem področju se da postoriti še marsikaj in zavajajoče je mišljenje, da je sporazum Pahor-Kosor edini možni in najugodnejši sporazum.

Banalno je morda dejstvo, da smo komaj po devetnajstih letih spoznali, da v politiki nahajamo sposobnost diplomatskega reševanja mejnih sporov in predlog arbitražnega sporazuma, kakor ga sedaj predlaga vlada, je ključen korak v tej smeri, toda to je prvi korak in ni treba, da kar že zadnji. Arbitražni sporazum: da! Toda ne arbitražni sporazum iz dne 9. novembra 2009.

Mateja Možir 

Prispevek odraža mnenje avtorice in ne nujno tudi društva.