Thursday, October 21, 2010

Povabilo k pisanju prispevkov za revijo Društva humanistov Goriške


Spoštovani člani, simpatizerji, prijatelji DHGja ter preostali ljubitelji razjasnjujoče besede,

Vabimo vas k sodelovanju pri novonastajajoči reviji našega društva.

Revija je sestavljena iz treh sklopov
  • prvi sklop je tematski in iz različnih zornih kotov osvetljuje določeno problematiko. S tem želimo neko aktualno, vendar na obrobje potisnjeno problematiko, premisliti in razbrati pomembne implikacije, ki jih ta problematika nosi v našem vsakodnevnem življenju, tako na osebni, kot tudi lokalni ali globalni ravni. Tema prve revije je politika in znanost (glej priponko). Iztočnice iz priponke so zgolj okvirne, vsak se lahko loteva teme kot in kar si želi.
  • drugi sklop so recenzije knjig, tako strokovnih kot leposlovnih, ki so bile izdane v letu 2010.
  • zadnji sklop so preostali teksti, ki jih, po želji, hoče kdo od vas prispevati. Teksti morajo biti humanistične, družboslovne ali znanstvene narave, fenomen, ki ga obdelujejo pa mora biti jasno in premišljeno predstavljen.
Teksti so lahko esejske ali strokovne narave.

Dolžina tekstov je od 3 do 7 strani. Pisava je velikost 12, razmik med vrsticami mora biti 1,5.

Rok za oddajo tekstov je 5. 11. 2010

Tekste pošljite na RevijaDHG@yahoo.com

Za vse ostale informacije smo na voljo na zgornjem naslovu.

Pišite, čakamo vas,

Lep pozdrav,
uredništvo revije DHG



Nekaj iztočnic za pisanje prispevka:

Delovni naslov »Politika in znanost« je tako splošen, da je mogoče nanj postaviti takšno množico tematskih vprašanj, da vsako predstavlja svojo raziskovalno temo. Tako naslovljen širši projekt Društva humanistov Goriške pa se je zaradi finančnih in časovnih omejitev zožil na izdajo ene publikacije, ki bo v sebi nosila vso kaotičnost preširoko zastavljenega naslova.

Širina tega naslova je spodaj sistematizirana v nekaj sklopov, ki lahko potencialnemu piscu ponudijo neko splošno orientacijo v tej temi. Ti sklopi pa ne smejo biti razumljeni kot vnaprej začrtane omejitve te teme, ampak le kot ponujene iztočnice za premislek. Vsak pisec je zato svoboden, da povezavo med naslovnimi pojmi (politika, znanost) postavi v drugačno perspektivo.

1.       Temo politika in znanost lahko razumemo v perspektivi odnosa med družbo in razvojem tehnično naravnanih znanosti. V tej perspektivi se tema osredinja okoli sprememb, ki jih prinaša razvoj novih tehnologij, ter njihovih učinkov na družbo. V preteklosti lahko vidimo kopico tehničnih iznajdb, ki so preoblikovale tako naš vsakdanjik kot tudi temeljna družbena razmerja. Znanstvena fantastika ali kanček domišljije pa nam ponuja premislek o tem, kako bodo razvijajoče se tehnologije preoblikovale družbo prihodnosti. Zastavljajo se predvsem vprašanja možnosti, ki jih nove tehnologije prinašajo, ter morebitne potrebe po regulaciji le-teh. Ta vprašanja lahko zastavljamo splošno ali tudi zelo konkretno, mnoga nemara še niso bila postavljena, nekatera pa potrebo po premisleku zbujajo že dlje časa. Kakšne so naprimer možnosti, ki jih aktivni demokraciji ponuja svetovni splet? Kakšne so pasti svetovnega spleta in koliko je legitimna potreba po njegovem nadzoru?   Bi morala politična volja omejiti poskuse kloniranja človeka? Sta uporaba evtanazije in/ali splava družbeno/etično sprejemljiva? Bi morala politična volja na kakršen koli način omejevati znanstveno raziskovanje (npr. bioloških in nuklearnih orožij)? Kje so meje sintetičen biologije? Kakšna je vloga človekovega svobodnega odločanja, če kognitivne znanosti dokažejo vseprevladujoči determinizem?

2.       Drugi predlog je, da naslovni besedi postavimo v zvezo: politika kot znanost. V tej perspektivi postanejo zanimivi pojavi povezani s scientifikacijo političnega odločanja. Politika postane znanost o upravljanju neke populacije oz. za politiko postanejo ključne različne znanosti kot so: statistika, demografija, ekonomija ipd.

Demografija je recimo tista, ki nam daje napovedi o prihajajoči nevzdržnosti svetovnega stanja: na eni strani grozi rasti svetovnega prebivalstva pomanjkanje naravnih danosti (vode, raznih surovin, neobnovljivih virov električne energije), na drugi strani planeta pa staranje evropskega kontinenta grozi z uničenjem socialnega sistema, ki temelji na medgeneracijski solidarnosti. Migracije, ki sicer predstavljajo rešitev za evropski socialni sistem, zbujajo v različnih državah spore in odpore, bojda zaradi kulturnih nesorazmerij. Zahteva po političnem reševanju omenjenih problemov izgleda zaradi njihove grožnje legitimna, vendar nemalokrat – če že ne praviloma – zbuja etične pomisleke (npr. kitajska politika enega otroka, nedavni Sarkozyjevi prijemi, ki spominjajo na evgeniko XX. stoletja, aktualno daljšanje delovne dobe, ki zbuja proteste po starem kontinentu, uvajanje švicarske demokracije proti gradnji minaretov, …)

Na področju ekonomije se pod temo politike in znanosti lahko obregnemo ob enostavno merilo gospodarskega razvoja, ki ga predstavlja BDP. Stremljenje po doseganju čim višje številke pa mnogokrat pušča vnemar politične odločitve, ki bi pripomogle k drugačnim razvojnim prioritetam neke pokrajine ali države.    

Statistika postaja vse bolj osrednji inštrument tako političnega kot poslovnega odločanja. Učinki tega so v vse večjem oskrbovanju statističnega povprečja in zanemarjanju statističnih osamelcev (kdo bo naprimer financiral razvoj zdravil za zelo redke bolezni, če so zdravila za boj proti visokemu holesterolu najbolj dobičkonosna). Statistično razmišljanje ima po drugi strani za posledico normalizacijo pogostih pojavov, ki postanejo s tem neproblematične danosti. Če je depresiven vsak deseti prebivalec neke populacije ali če vsako drugo podjetje ne redno izplačuje plač, se nam to zdi že naravna danost naše družbe.

V Sloveniji smo na sceni političnega odločanja priča fenomenu, ti. strokovnjaku. Namesto politične argumentacije, katero lahko pričakujemo od izbrancev ljudstva, se namreč na sceni pojavljajo takšni in drugačni strokovnjaki, ki s strokovnimi mnenji zastopajo politične odločitve. O tem ali homoseksualci lahko posvojijo otroka tako svoje mnenje podaja domnevno neodvisni strokovnjak o razvoju otrok.

3.       Temo politika in znanost lahko obravnavamo tudi iz vidika medsebojnega prepletanja konceptov iz obeh sfer. Če je bilo v 2. točki prikazano, kako se politika v svojem odločanju vse bolj poslužuje znanstvenega postopanja, pa prevzema tudi znanstveno raziskovanje vse bolj demokratično obliko. Zaton posameznikov kot znanstvenih avtoritet nadomeščajo demokratične znanstvene skupnosti. Vsak raziskovalec prispeva svoj košček mozaika v globalno zakladnico znanja neke stroke. Stoke se združujejo v interdisciplinarno raziskovanje po načelu, da je skupina vedno več kot vsota posameznikov. Priča smo izginotju polihistorjev, ki bi lahko obvladovali celotno zakladnico znanja.

4.       Ne nazadnje je v navezavi politike in znanosti ključno vprašanje financiranja znanstvenega raziskovanja in izobraževanja. Naj se raziskovanje financira iz privatnih fondov in posledično tudi privatizira prek patentov in licenc? Ima javno financirano izobraževanje in raziskovanje še kakšen drugi smoter, kot je dodana vrednost, ki jo ustvarja znanje povezano z gospodarstvom?      
 

Wednesday, October 13, 2010

Servis virtualnih samomorov prepovedan, ker je “kršil pravice uporabnikov”


Ali je samomor zločin? Ali nemara greh? Kaj pa če je storjen v virtualnem prostoru?

S popularizacijo pojma virtualna realnost (ki so ga v slovenščino prevedli popolnoma neprimerno in zavajajoče kot “navidezna resničnost”) na začetku devetdesetih se je ta predstavljala kot nekaj “tam onkraj” – za žicami ter ničlami in enicami, kot nekaj sanjskega, kar ne uboga fizikalnih zakonov. Povezana je bila z velikimi čeladami in rokavicami, s katerimi je posameznik doživljal simulacijo nekega drugega okolja od tistega, kjer se je takrat fizično nahajal. Z razmahom interneta se je virtualnost razširila oziroma poglobila, saj so se računalniški uporabniki začeli množično srečevati v nekem novem okolju, v katerem je vprašanje fizične razdalje odpadlo, hkrati pa je postalo vse prisotno na enaki ravni in z enako hitrostjo.




Druženje je – poleg trgovanja – nedvomno ena od osnovnih oblik uporabe interneta. IRC, Messenger, forumi, socialna omrežja in ostale oblike virtualne komunikacije so vedno privlačile računalniške uporabnike. A vse to ni bilo nič v primerjavi s tem, kar je prinesel Facebook. Enostaven umesnik in poudarek na izmenjavi fotografij je nagovoril tudi množico tistih, ki prej računalnika skorajda niso uporabljali, oziroma vsaj ne v take namene.

Ena ključnih novosti pa je bil tudi prehod iz vzdevka, ki si ga je uporabnik nadel v prejšnjih oblikah spletnih skupnosti, do pravega imena in priimka z osebno fotografijo, kakor nastopa na Facebooku. Če so se mnoge prejšnje oblike druženja poigravale z osebno identiteto ali vsaj temeljile na neprepoznavnosti uporabnika, je Facebook tista platforma, ki je uporabnike najbolj razgalil. Oziroma drugače: je tista platforma, na kateri se uporabniki najraje razgaljajo kar sami.

Tako se je v manj kot treh desetletjih zgodila neverjetna razlika – od družbe skrivanja in vohunov je nastala družba eksibicionistov, kjer vsakdo brez sramu razgali sebe, kot da je virtualnost res le nekaj navideznega, ki nima tiste teže fizičnega sveta. Hkrati pa se vse bolj pogosto dogaja, da se ljudje v družbi pogovarjajo o tem, kaj se je zgodilo na Facebooku – kdo je kaj komu rekel, kaj je kdo “lajkal” in kdo je kaj objavil.

Facebook je s tem zrasel v korporacijo in začel osebne podatke in medosebne povezave prodajati organizacijam, ki so prej morale plačevati fokusne skupine in za podobne analize trga, da bi lahko izvedele stvari, ki jih zdaj ljudje z veseljem kar sami objavljajo.

A za celotno spletno druženje je poleg te splošne radodarnosti z informacijami značilno še nekaj – življenje je večno. Nikjer ne obstaja možnost za nekaj tako žalostnega in nemisljivega kot je smrt. Na Facebooku ni prostora niti za možnost, da uporabniku nekaj ni všeč (kljub mnogim prošnjam in zahtevam ne obstaja gumb “I don’t like”), češ da kritika ni prava smer. Le pozitivne izjave so mogoče in prav takšne aplikacije.



In tako se je med stotinami aplikacij našel tudi Seppukoo, ki je ponudil nekaj zelo enostavnega, a tudi prav toliko izvirnega – uporabnikom Facebooka je ponudil možnost virtualnega samomora: osebni profil je spremenil v spominski zid s poslednjimi besedami, sporočilo o dejanju pa poslal vsem “prijateljem”. Seppukoo (po japonski besedi za “rezanje želodca”) je torej ponudil odrešitev od svojega virtualnega življenja.

Avtorji servisa, italijanski medijski umetniki Les Liens Invisibles, so najprej ustvarili kopico profilov znanih osebnosti, ki so že storile samomor. Tako so Jim Morrison, Kurt Cobain, Ian Curtis, Vladimir Majakovski najprej pridno nabirali prijatelje, se družili, pisali po zidovih in se navduševali nad objavljenimi vsebinami, nato pa 5. novembra 2009 vsi skupaj storili samomor. Odziv je bil velikanski, saj jim je v nekaj minutah sledilo še 50.000 drugih uporabnikov. Seppukoo je pervertiral tudi Facebookovo logiko prijateljevanja, saj je tekmovanje v številu prijateljev zamenjal s tekmovanjem na koliko ljudi uporabnik s svojim samomorom vpliva tako, da so ga tudi sami storili. Čim bližji “prijatelj” je naredil samomor, tem več točk je lahko za to dobil.


Ob tem velja omeniti, da Seppukoo ni zares uničil profila, ampak le spremenil njegov videz (namesto modrega je postal rdeč), ob ponovni prijavi pa se je stran povrnila v svoje staro stanje. A to je bilo že dovolj – že 16. decembra se je namreč družba, ki hrani vse te osebne podatke in ki sploh ne omogoča njihovega izbrisa, odločila tožiti mali umetniški kolektiv zaradi – kršenja pravic.

Odvetniška pisarna Perkins Coie, ki zastopa tudi Microsoft, Google, Intel, T-Mobile in skorajda vse ameriške demokrate vključno s predsednikom Obamo, je tako v imenu Facebooka vložila zahtevo za izklop servisa in izbris vseh pridobljenih podatkov.

V obrazložitvi nameravane tožbe so med drugim zapisali, da je Seppukoo pridobival podatke, ki pripadajo drugim, pa tudi da je kršil intelektualno lastnino Facebooka. “Težava” je bila namreč v tem, da je uporabnik Facebookovo geslo vnesel na strani Seppukoo, ta je nato ustvarila spominski zid na samem Facebooku, ti zidovi pa so bili nato prikazani tudi na strani Seppukoo, skupaj z vsemi podatki iz profilne strani. Facebook je torej menil, da gre za neustrezno komercialno delovanje in kršenje zasebnosti in avtorskih pravic.

A kot je v odgovoru zapisala odvetnica Les Liens Invisibles, pri Seppukoo ni šlo za komercialno dejavnost, ampak umetniški projekt, prav tako pa tudi ne za krajo podatkov, saj so se uporabniki Facebooka sami odločili, da bodo posredovali podatke in s tem zaključili svojo prisotnost na tem najbolj popularnem omrežju. Ob tem je še poudarila, da informacije, ki jih morajo izbrisati, sploh ne pripadajo Facebooku, ampak njegovim uporabnikom:

“Facebook ne more zahtevati izbris podatkov, ki mu ne pripadajo, saj s tem deluje proti svobodni volji lastnikov teh podatkov. To ni zaščita zasebnosti, temveč prej kršenje svobodne volje državljanov, da lahko odločajo svobodno in vsak zase, kako bodo uredili svojo osebno sfero.”

Pismo je bilo poslano 22. decembra, Facebook pa nanj še do danes ni odgovoril. Servis ne deluje več, spominski zidovi in lestvica najbolj vplivnih samomorilcev pa je še vedno tam.

Zgodba je nemara precedens novega svetovnega reda. Svoje osebne podatke smo radodarno posredovali korporaciji, ki tako de facto postane njihova lastnica in lahko sama odloča o tem, kdo jih lahko uporablja in kdo ne.

In ker so takšni podatki prava zlata jama za raziskovalce trga, je misel, da bi nekdo s posebno gesto oznanil odhod iz skupnosti, popolnoma blasfemična.

Izhoda ni, virtualno življenje je večno.


Za več informacij in celotno dokumentacijo si oglejte stran www.seppukoo.com.


Blaž Kosovel
 


Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.