Sunday, December 27, 2009

Pohajkovanje po jugovzhodu Kitajske z moralno eminenco

Težko breme in dolga pot


Mojster Zeng je govoril: "Kdor se uči, ne more biti brez velikega srca in trdne volje; kajti njegovo breme je težko in pot dolga. Nravnost, to je njegovo breme: ali ni težko? Ob smrti šele pride na cilj: ali ni to daleč?"

Po desetdnevnem počitnikovanju med nasadi pomel in mandarin, plezalnimi stenami, preizkušenimi restavracijami, založenimi trgovinami in pisano druščino sem težko znova spakiral. Zaspal sem s približno začrtano popotniško potjo, a zjutraj sem moral odigrati še zaključno tekmo domenjenega prvenstva v ping-pongu. Medtem ko sem z lahkoto napredoval prek Italijana Giulia, sem tokrat z zgrešenimi zabitki na močno rezane žogice samooklicane lokalke Apple izzval le jabolčne nasmeške. Brez presenečenj Kitajska : Slovenija = 3 : 2. Izpod kraških čudes sem si tako sit sredi dneva na poti do mesta končno določil dnevni cilj. S seboj sem imel obilno zalogo napol posušenih, božanskih kakijev, preveč za spodobnost izkušenega popotnika.



Nenehen napredek

Glede Yan Yuana je mojster dejal: "Ja, venomer sem ga videl stopati naprej, nikoli da bi stal na mestu!"

Poti na zemljevidu ni bilo niti za pošten počitek v udobnem spalnem vagonu, a ni je bilo avtoceste, temveč hribovska cesta. Posedel sem se na zadnje sedeže kakor glavni v šoli, visoko s pregledom. Malo sem zadremal do pranja avtobusa še pred makadamom, potem pa budno spremljal manevre po kadeči se cesti in poskakoval skupaj z zadnjimi kolesi. Hupa je pela tovornjakom naproti. Ob enem, do vrha naloženem z zemljo, smo obtičali.


Izogibanje jezi

Mojster je dejal: "Če raje sam več storiš in manj pričakuješ od drugih, se izogneš jezi."

Šoferja sta si skozi okni izrekla obtožbe. Motorja sta obmirovala. Obstali smo zunaj med hudimi besedami in straniščnimi potrebami. Ne, ogledal sem si, pločevini se nista dotaknili. Nadaljevali smo pot, a zopet čakali nakladanje nakladača s čelno svetilko, nadaljevali do bagarja, ki je zaprl najprej eno stran ceste, potem ko je naš šofer z vzvratno vožnjo zamenjal pas, pa še tega.


Plemeniti VIII

Mojster je dejal: "Plemenitega ne prepoznaš po malenkostih, zna pa se lotiti velikih reči. Prostak ne more prevzeti nase velikih stvari, lahko pa ga prepoznamo v malenkostih."

Skočil je ven in se stepel. Kondukterka mu je pomagala in bila po krikih sodeč v tisti temni noči najbolj besna.


Proti vmešavanju

Mojster je govoril: "Kdor uradno k temu ni pozvan, naj se v vlado ne vmešava."

Gradbena podjetja verjetno še niso popolnoma v zasebni lasti. In jezna na partijo so zadržali. Potniki smo prestopili v avtobus, ki nas je dohitel.


Devetero misli

Mojster je dejal: "Plemeniti ima devetero stvari, na katere misli: pri gledanju misli na jasnost, pri poslušanju misli na razločnost, ob izrazu lica misli na blagost; v svojem vedenju misli na spoštovanje, pri govorjenju misli na zvestobo svojim besedam, v svojih poslih misli na vestnost, v svojih dvomih misli na spraševanje, v jezi misli na resnost posledic, ob sprejemanju misli na pravičnost."

Spomnil sem se dogodka, ki me je dan pred odhodom iz vasice, kjer je delež tujih obiskovalcev največji v deželi, streznil in prizemljil. Z dvema nahrbtnikoma plezalne opreme pod računalnikom, me je iz spletnega tavanja zdramilo kričanje. Zunaj so na podu ozke uličice ležale pomaranče. Ženska je z obupanimi kretnjami lovila neizrekljivo. Razprtije niso bile moja stvar.



Neprizadetost in pravičnost

Mojster je dejal: "Plemeniti človek primarno na nič ni brezpogojno navezan in do ničesar na svetu nima brezpogojnega odpora. Le na strani pravice stoji."

Ko sem za plezalski zmenek znova spustil miško, sem nekaj metrov stran na glavni sprehajalni ulici hotelčkov, barčkov in spominčkov naletel na zbrano množico okoli ženske na kolenih, ki je objemala rešetke turističnega električnega avtomobila, kakor da bi bila priklenjena. Policaj je pobral pomaranče v vrečo.


O ljudstvu

Mojster je dejal: "Ljudstvo je mogoče pripraviti do tega, da sledi pravi stvari, ni pa ga mogoče privest do tega, da bi to razumelo."

Prodajala bi lahko na tržnici, kjer se plača davek. Ženska je trdila, da ni prodajala. Ljudje so bili videti zadovoljni. Moje srce pa je bilo že utrjeno od nezgode, v katero sem bil vpleten nekaj dni prej.


Plemeniti IV

Mojster je dejal: "Plemeniti naslavlja zahteve nase, prostak pa na druge ljudi."

Lepega sončnega dne, ko sem neuspešno brcal žogico s peresci, ne da bi se dotaknila tal, kakor vešče to za ohranitev gibčnosti telesa in bistrosti uma počno sivolase babice po mestnih parkih, ko je soplezalka Katja svetovnega porekla pričakala svoja popečena kruhka, je napihnjeni lokalni turist prestrašil Shanshana (prevod: Medved), prisrčnega psička, in bil tudi sam prestrašen. Cucek je lajal, oni pa grozil. Lastnica Katja se je postavila v bran ščenetu, ki je, kakor taki znajo, varovan za njenim hrbtom, "napadal" z leve in desne. Oni njej, naj ga prime, ona njemu, naj odide.



Plemeniti V

Mojster je dejal: "Plemeniti je samozavesten, ni pa prepirljiv, priljuden je, se pa ne spusti v prostaštvo."

Jez jeze se je podrl. Turist v športni jakni je zaflosal najprej kos, potem pa kar celo betonsko ploščo mimo Katjinega hrbta. Medved z ranjeno tačko se je potolažil med mojimi nogami, starejša dva pa sta izmenjala še nakaj maščevalnih želja, preden je besni še bolj besno zapustil njemu nenaklonjeno prizorišče. Katja je planila v jok.


Privlačni in svarilni zgled

Mojster je dejal: "Če vidiš spoštovanega človeka, pomisli na to, da bi mu postal enak. Če vidiš nevrednega človeka, se preišči v svoji notranjosti."

Razen s pomirjajočimi besedami nisem poizkusil, in ker nisem bolj moško posegel, sem si naložil križ krivde... A komu zavraga naj bi bil mož, psu ali tistemu spornemu demokratičnemu principu o živalski pravici do izražanja v deželi, kjer si nekateri svoje lastne ljubljenčke privoščijo kot novoletno pečenko?


Premislek

Mojster je dejal: "Kdor se ne zazre v daljavo, je blizu bridkosti."

Drugi dan ponovnega potovanja sem vzporedno z voznikom zasedel prvi sedež kot učitelj na šolskem izletu. Cesta se je od reke oddaljila in vse bolj vijugala v višave med riževe trase. Mlini so iz potoka jemali vodo, jo dvigali in vzdrževali pripravljalne bazene za novo riževo sezono. V blatni stoječi vodi so uživale bele race. Tisočletno drevo za mostičem, kjer se mladoporočenci manjšine Dong osrečijo, sem spoznal iz knjige, ko sem zjutraj brskal po trgovini s tradicionalnimi ročnimi izdelki. Po strmih poteh in robovih riževih polj so se v plavajoči hoji, da ramena kot težišče ne bi trpela sunkov bambusove palice z dvema obešenima košema, stopale kmetice v črnih širokih hlačah in bluzah z modrimi rokavčnicami. Lesketajoče črne lase so imele spete, kakor jih je imela ljubica za posebne priložnosti. Medtem ko je šofer slalomiral med kupi peska in kamenja, sem zrl na drugo stran grape in ugotavljal, kaj počno rdečkastobele redkvice, kot perilo obešene na lesena domovanja teh arhitekturnih mojstrov, ki jim je še žebelj odveč. Starodavno idilo je lahko zmotil samo satelitski krožnik na strehi in kajpak zavedanje samega sebe in svoje vloge. Še sanjalo se mi ni, da mi bo naslednji dan naproti prikorakal rastafarijanec iz Trinidada.



Modrec in talenti

Mož iz okolice Daxianga je dejal: "Mojster Kong je gotovo veliki mož in ima obsežno znanje, ni pa storil nič tako pomembnega, kar bi dalo slavo njegovemu imenu."

Mojster je to slišal in je takole dejal učencem: "Kakšnega poklica pa bi se jaz lahko lotil? Ali naj bom voznik ali lokostrelec? Zdi se mi, da bi se moral lotiti vozništva."

Šofer je ustavil, pomagal težakom napraviti pot ponovno prehodno, prestavil še dva kamna za vsak slučaj in lahko smo nadaljevali.



Andrej Jelen


Citati v kurzivu iz Štiri knjige: Konfucij, Mencij, Nauk o sredini, Veliki nauk; prevod Maja Miličinski.


Nekaj o Mojstru:
Confucius (551-479 pr.n.st.), moralni filozof, ki tako kot Sokrat ni napisal ničesar. Njegovo pravo ime Kong Zi so polatinili jezuitski misijonarji. Njegova "šola modrosti", ki daje veliko pozornost čaščenju prednikov, stoji v kitajski kulturi ob budizmu in taoizmu kot religija. O svojem razvoju Konfucij pove: "Petnajst sem jih imel in moja volja je bila naravnana na učenje, pri tridesetih sem bil utrjen, pri štiridesetih nisem imel nobenih dvomov več, pri petdesetih se mi je razodela volja Neba, pri šestdesetih se mi je odprlo uho, s sedemdesetimi sem lahko sledil srčnim željam, ne da bi prekoračil pravo mero."

In o piscu:
Ravnovesje med vsebino in obliko
Mojster je dejal: "Tisti, pri komer vsebina prevladuje nad obliko, je neotesan, tisti, pri komer oblika prevladuje nad vsebino, je pisar..."



Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Wednesday, December 16, 2009

Na kratko o pogajanjih

Pogajamo se vsak dan; s partnerjem, starši, prijatelji, sodelavci, šefom … , pa čeprav o tem večinoma ne razmišljamo kot o pogajanjih. Nekateri so pri tem bolj uspešni kot drugi in res je, da je za uspeh dobro imeti malo prirojene pogajalske žilice, a pogajalske tehnike so veščine, ki se jih lahko vsak nauči in jih z vajo izpili. Vsako pogajanje, še tako težko, lahko z nekaj praktičnimi zvijačami, triki in točkami, ki jih bom opisala v tem blogu, uporabite v svojo korist. Celo iz najbolj »smrtne« situacije se lahko, če ste kreativni, izvlečete s celo kožo. Kot na primer ujetnik na otoku žensk, ki se pred smrtno kaznijo reši tako, da prosi, naj ga ubije najgrša.  Tale blog bo povzetek najbolj zanimivih točk s predavanj pri predmetu Tehnike pogajanj, prof. dr. Marjana Svetličiča (eden redkih res dobrih predmetov na FDV). Na koncu zato navajam vire in literaturo.
Poznamo več vrst pogajanj; pri pozicijskih gre predvsem za željo, da porazimo nasprotno stran (v nadaljevanju NS) (zmaga – poraz), pri načelnih pogajanjih se išče skupne rešitve, tako da je izid obojestranska zmaga; lahko pa ne pride do sporazuma in obe stranki izgubita. Vzemimo za primer pomarančo: kako si jo boste s prijateljem pravično razdelili? Jo boste prerezali na pol, boste šteli krhlje, boste naredili sok in ga razdelili na pol. Vse te rešitve ne upoštevajo pomarančnih olupkov, ki so prav tako lahko uporabni (kandirani) v sladicah ali za v marmelado. Mogoče bi vi raje imeli slednje, prijatelj pa sredico. To so tako imenovana integrativna pogajanja – dobiti ne poskušaš več ali isto kot NS, ampak to, kar je bilo možno dobiti oziroma kar je bilo v tvojem interesu; pri takih pogajanjih obe strani ustvarita novo vrednost in povečata »pogajalski kolač«. Zdaj pa nekaj točk:

1. ZAGOTOVITE SI BONUS
Nekomu ste naredili uslugo; bodisi šefu, bodisi kolegu. Kot je zapisano v skromnem slovenskem DNK-ju, boste najbrž na zahvalo odgovorili: »Ah, ni problema. Malenkost…« Pozabite! Reči morate: »Vem, da bi vi na mojem mestu isto naredili zame«. Tako ostanete skromni, a si zagotovite bonus, če boste kdaj želeli, da bi vam uslugo vrnili. Zagotovili si boste najboljše pogajalsko izhodišče.

2. IŠČITE INTERESE ZA STALIŠČI
Pogajanja so večinoma neuspešna zato, ker se ljudje vkopamo v določena stališča, zavzamemo neko pozicijo, od katere ne odstopimo. V ozadju teh stališč pa vedno tičijo neki interesi, ki jih moramo pri nasprotni strani odkriti (in obratno), da bi lahko našli skupni dogovor. Ne smeš zgolj ugotavljat KAJ NS hoče, ampak ZAKAJ nekaj hoče. Slavna so recimo mirovna pogajanja med Egiptom in Izraelom leta 1978 Camp Davidu. Izrael je zavzel Sinajski polotok leta 1967. Ko so se začela pogajanja med obema država, sta bili stališči obeh nezdružljivi: Izrael je vztrajal, da obdrži del Sinaja, Egipt je zahteval, da se cel Sinaj vrne njim. Pogajalci so izrisali več zemljevidov in noben ni ustrezal. V delitvi pa sta dejansko tičala dva interesa: interes Izraela je bila varnost, saj niso želeli, da bi imeli na meji egiptovske tanke, interes Egipta pa je bila neodvisnost – Sinaj je bil njegov del vse od časov faraonov, po stoletjih grške, rimske, francoske in britanske vladavine je Egipt šele nedavno postal samostojna država in Egipčani niso bili pripravljeni prepustiti svojega ozemlja. Slednjič so se dogovorili tako, da se je Sinaj vrnilo Egiptu, ti pa so morali demilitarizirati velika območja in tako zagotoviti varnost Izraelu.

3. IMEJMO ALTERNATIVO oz. t. i. BATNO:
Ko se pogajamo, imamo vedno zastavljen nek cilj, ki bi ga radi dosegli. To vedno ni mogoče, zato moramo imeti alternative ali tako imenovano BATNO (Best Alternative to a Negotiated Agreement). Gre za tisto rešitev, ki bo obveljala, če do dogovora ne pride. Z njo krepiš svoj pogajalski položaj. Na primer: če vam do konca meseca iz podjetja X ne pošljejo dobre ponudbe za službo, kaj boste storili? Sprejeli službo v podjetju Y? Iskali službo v drugem mestu? Recimo, da vam iz podjetja X vendarle sporočijo, da vas vzamejo za določen čas, hkrati iz podjetja Y izveste, da imate možnost dobiti zaposlitev za nedoločen čas (vas pa zaradi narave dela vseeno bolj zanima delo pri X). To, da podjetju X omenite, da imate »boljšo« ponudbo iz konkurenčnega podjetja in da boste še razmislili, bo mogoče podjetje X »prisililo«, da vam bo vseeno ponudilo pogodbo za nedoločen čas. Boljša torej kot je vaša BATNA, večjo moč imate.

4. UPORABITE OBJEKTIVNA MERILA
Oprite se na objektivna merila: poiščite zakone, pravila, standarde, statistike, podobne primere iz preteklosti ali strokovno mnenje. Ana je delala kot pomočnica vzgojiteljice v vrtcu za določen čas, ob izteku pogodbe je vprašala ravnateljico, ali lahko računa na stalno mesto, ravnateljica ji je odgovorila, da ja. Takrat je specialna pedagoginja odšla na porodniško in ker se nihče ni prijavil na nadomestni razpis, je Ana sprejela nadomeščanje te pedagoginje; in podpisala pogodbo za nadomeščanje, ki pa ni predvidevala, da po njenem izteku dobi stalno delovno mesto. Ana je na to opozorila ravnateljico in ta ji je rekla, da je taka pogodba edina možna in da ne more po njej dobiti zaposlitve za nedoločen čas. Ana se je obrnila na pravno službo na SVIZU, ki ji je zagotovila, da je to mogoče. Ponovno je šla do ravnateljice in ta je vztrajala pri svojem, ko pa ji je Ana povedala za mnenje pravne službe, je popustila in Ani predlagala, naj sama pripravi osnutek pogodbe. Ana je tako slednjič le dobila delovno mesto za nedoločen čas.

5. SLABOSTI NA ZAČETKU
Je pri pogajanjih dobro slabosti predstaviti na začetku ali na koncu? Pravilen odgovor je: na začetku; tako namreč v pogajalcih nasprotne strani vzbudiš zaupanje, poleg tega se stvari, ki so povedane na začetku, na koncu (prej) pozabi.

6. NA ZAČETKU VEČJA PONUDBA, POTEM ZMANJŠUJ
Začnite z visoko ponudbo. Obstaja raziskava, v kateri so naključne ljudi spraševali, ali bi bili pripravljeni pomagati invalidni mladini 5 krat na teden; večina jih je odgovorila ne; toda takoj zatem so jim postavili še drugo vprašanje; ali bi bili pripravljeni pomagati 1x na dva meseca. Večina je odgovorila pritrdilno. Ko so drugo skupino že v prvo vprašali le, ali bi bili pomagati invalidom 1x na dva meseca, jih je veliko več prošnjo zavrnilo.

7. NE POZABITE, DA SE POGAJATE Z LJUDMI
Poskusite čim boljše spoznati nasprotno stran – informirajte se o njej, z njo vzpostavite tudi neformalne odnose (pridite na pogajanja prej, namenite čas neformalnemu druženju). Če je iz drugega kulturnega okolja, se nujno pozanimajte o njenih navadah. Predvsem pa se izogibajte konfliktom; dober pogajalec brzda svoja čustva, jih zna uravnotežiti, uporablja razum, se skuša vživeti v kožo nasprotnika. Biti moraš mehek do ljudi in trd do problema. Izbruhi jeze, nepotrpežljivost, nesramnost ali arogantnost ne bodo v pomoč.

8. PRAVILA USPEŠNEGA GOVORA:
Začnite udarno (predstavite stvar v zgodbi, anekdoti). Govor naj ima vodilno temo, jezik naj bo preprost. Končajte prepričljivo, motivirajte, mobilizirajte. Velikokrat pomaga ilustrirati problem tako, da NS postavite v vašo kožo oziroma da jim potrkate na vest. Recimo: želite si, da bi se v vašem kraju uredilo pločnik na nevarnem odseku mesta, ker je nevarno za šolarje. Na sestanku pri županu poudarite dejstvo, da ima tudi on otroke in ga vprašate, kako bi se počutil, če bi morali njegovi otroci vsak dan hoditi po takšni nevarni cesti. Drug primer: stara stavba na FDV-ju ni bila protipotresno grajena, fakulteta je od ministrstva zahtevala denar za obnovo, a jim ga slednje ni želelo dati. Dekan je problem na sestanku ponazoril tako, da je uporabil zgodbo o tem, kako se je v neki državi zrušila fakulteta in pod seboj pokopala študente. (To se je takrat res zgodilo in je bila novica v vseh črnih kronikah.) Nato je vprašal ljudi iz ministrstva: »Če se kaj takega zgodi pri nas, kdo bo to sporočil staršem umrlih in jim pojasnil, zakaj problema nismo pravočasno rešili, ko je bilo še mogoče? Kdo bo prevzel odgovornost?« In ministrstvo je primaknilo sredstva.
Če na kratko povzamem: bistveno pri pogajanjih je, da se nanje dobro pripravimo, spoznamo NS, si pripravimo možne alternative oz. BATNE, se vživimo v kožo nasprotnika, dobro poslušamo in sprašujemo po razlogih (Zakaj ja …, Zakaj ne …, Zakaj mislite tako …,), parafraziramo NS (Če sem vas prav razumel, vi pravite, da …) smo kreativni pri odkrivanju skupnih interesov, ki tičijo za različnimi stališči, smo vztrajni, potrpežljivi, brzdamo čustva in smo nekonfliktni (izbruhe jeze lahko ublažimo s sklicevanjem na čustva – Čutim, da tega ne bi smeli tako narediti (o čustvih se je namreč nemogoče »objektivno« prepirati). Čisto za konec pa si velja zapomniti še dve življenjski modrosti: NIČ ni dogovorjeno, dokler ni VSE dogovorjeno in … včasih, ko ne gre in ne gre in ne gre se velja zgledovati tudi po Luciani.
VIRI:
  • Svetličič, Marjan: Osnove tehnike pogajanj. Fakulteta za družbene vede. Ljubljana, 2005
  • Fisher, Rogerm William Ury in Bruce Patton: Kako doseči dogovor. Umetnost pogajanj. Gospodarski vestnik. Ljubljana, 1998.

Jerneja Grmadnik
Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Wednesday, November 25, 2009

Kakšno zvezo ima kvantna mehanika z zavestjo, 3. del

Od kar sem napisal prvi in drugi del je minilo kar nekaj časa, kar sploh ni tako pomembno, saj je ta del precej neodvisen. Prvi zapis o tem kakšno zvezo ima kvantna mehanika z zavestjo je govoril predvsem o osnovah te veje fizike, s katerimi sem hotel pokazat, kako na primer kemiki uporabljajo teorijo za izračune lastnosti molekul pri čemer si ne dovoljujejo filozofiranja, ker jim je odveč. Kot protiutež sem v drugem delu predstavil visokoleteče interpretacije in možne ontologije, ki se na teorijo prilegajo. Razmišljanja v teh dveh dosedanjih zapisih se sučejo okoli fizike in filozofije, tokrat pa bom predstavil pogled biologa ali natančneje rečeno fiziologa, ki se ukvarja s tem, kako bi možgani sploh lahko delovali po načelih kvantne mehanike.
Na Stanforski enciklopediji filozofije sta predstavljeni dve zamisli o prepletu nevrofiziologije in kvantne mehanike. Oba modela je skoval dvojec fizik-fiziolog in oba bom predstavil v nadaljevanju.

Beck & Eccles

En model pripada F. Becku in J. C. Ecclesu. Prvi od teh dveh bistrih glav je kot že oznanjeno fizik, drugi pa fiziolog. Eccles je s svojim delom pripomogel veliko k razumevanju stika med živčnimi celicami imenovanega sinapsa in za to prejel Nobelovo nagrado. Okoli področja, ki ga najbolj pozna, je Eccles začel razvijati svoje razmišljanje in na pomoč mu je pozneje priskočil fizik Beck. Po njunem mnenju torej kvantna mehanika vskoči v možganske procese ravno v sinapsi.

Da lahko razložim kaj je njujina zamisel, bom na kratko razložil klasičen model prenosa signala v sinapsi. Umetniška upodobitev sinapse s katero si lahko pomagamo med razlago je na sliki 1. Proces prenosa se začne, ko signal pripotuje po nevronu do konca, do stika tih dveh celic. Takrat se iz enega izmed veziklov (na sliki v zeleni barvi), nekakšnih membranskih mehurčkastih tvorb, sprosti nevrotransmiter. To so molekule, ki se vežejo na receptorje na drugem nevronu, ki nato prične prevajati signal naprej.


slika 1

Zamisel Ecclesa lahko razumemo ob bolj podrobnem pregledu sproščanja nevrotransmiterja iz veziklov. Izmed vseh veziklov v končiču prve živčne celice se ob prispelem signalu sprosti le en, drugi so v trenutku zavrti. Trenutni stop signal vsem veziklom spominja na kvantno delovanje na daljavo. Drugi, še bolj asociativni pojav je, da se količina nevrotransmiterja sprošča vedno v enakih paketih. Eccles intuitivno zaznava, da bi lahko tukaj imela prste vmes kvantna mehanika, in ima zato že pripravljen mehanizem delovanja. Po njegovem mnenju so vezikli pred sprostitvijo nameščeni v nekakšni posebni strukturi (slika 2), kar jim omogoča, da med seboj kvantno interagirajo, posameznemu veziklu pa omogoča sprostitev s pomočjo kvantnomehanskega tunnelling efekta. To hipotezo je fizikalni del dvojca podprl z nekaj enačbami, ki v končni izpeljavi pripeljejo do valovne funkcije za sprostitev nevrotransmiterja iz vezikla. To pomeni, da se neurotransmiter ne sprosti vsakič, ko signal prispe do sinapse, ampak da se sproščanje pokorava neki verjetnostni porazdelitvi, ki jo narekuje valovna funkcija. Dogajanje na membrani nevrona pred sinapso, kjer so vsidrani vezikli, v tem modelu torej ni deterministično.

slika 2

Ne ustrašite se zdaj, kajti to nikakor ne pomeni, da nevroni delujejo naključno in po svoje, kakor se jim zahoče. Saj vendar iz vsakdanjega življenja vidimo, da morajo možgani, ki nas upravljajo delovati po nekih pravilih. Tako se tudi vezikel od signalu za sproščanje sprosti s povprečno verjetnostjo 0.25, kvantna mehanika pa poskrbi za majhne variacije. Kako torej ta majhna variacija v verjetnosti sproščanje le vpliva? Ker imamo v možganih na miljarde sinaps, se lahko z majhnim popravkom v vsaki od teh naše vedenje pobegne determinizmu. Recimo torej, da je duh nekaj, kar v vsaki sinapsi povzroči majhno odstopanje od povprečne verjetnosti sproščanja neurotransmiterja, kar v seštevku pomeni makroskopsko viden učinek.

Jaz sem do tega modela zelo zadržan zaradi več razlogov. O opisani sturkturi na presinaptičnem nevronu nisem našel niti članka, fizikalni del z enačbami pa je zelo preprost in meni predstavlja naiven pogled fizikov na svet biologije na molekularnem nivoju. Kljub temu ta primer razvije nekaj filozofije in zelo mi je všeč Ecclesov seznam štirih dobrih točk njegove lastne teorije: je nevroanatomska, v soglasju z evolucijo (česar nisem obravnaval), uporablja mikrostrukture v nevronih, ter da temelji na kvantni fiziki, seveda.

Hameroff & Penrose

Zamisel drugega para znanstvenikov mi je ljubša, predvsem zato ker je bolj prefinjena na način, da upošteva vse velikostne razrede: drugačno interpretacijo kvantne mehanike, mehanizem na molekularnem nivoju in na nivoju povezav živčnih celic, s tem pa tudi možganov. Ta opis skoka čez vse nivoje od atoma do možganov hipoteze ne naredi pravilnejše, zaradi špekulativnosti je zaenkrat celo nepreverljiva, jo pa naredi zanimivejšo, poda sveže ideje in izgleda že bolj znanstvena.

V tem primeru je za razliko od prejšnjega glavni idejni vodja Roger Penrose, ki je fizik. Pričakovano se s problemom povezave kvantne mehanike in zavesti spopade na njegovem področju, fiziki. Kot pri večini drugih poskusov vpleta zavesti v kvantno mehaniko se tudi po njegovem mnenju pojav, ki ni skladen z determinizmom, zgodi med kolapsom valovne funkcije, ko izmed množice možnih stanj izmerimo le eno. Na tem mestu potem doda nekaj začimb, ki njegovo razmišljanje naredijo zanimivejše. Penrose pravi, da običajni fizikalni kvantnomehanski opis sistemov ni popolen, ker v svojih enačbah ne zajema gravitacije. Gravitacija naj bi torej v prihodnosti bila vključena v teorijo. Z upoštevanjem te majhne a nezanemarljive sile pa bi ugotovili, da imamo v izoliranem kvantnem sistemu sčasoma superpozicijo različnih ukrivljenosti prostora-časa (slika 3). Različna ukrivljenost je namreč rezultat je različne lege mase, torej atomov, elektronov v prostoru. Taka superpozicija ukrivljenosti prostora-časa s časom postane nestabilna in sama kolapsira v eno možnost, druge pa odmrejo.


slika 3

Ker se valovna funkcija ne poruši ob meritvi ali opazovanju, ampak ob nekih svojih notranjih kriterijih neodvisnih od opazovalca Penrose to redukcijo valovne funkcije imenuje »objective reduction« ali krajše OR. V nasprotji s Penrosovo zamislijo bi lahko redukcijo klasične kopenhagenske interpretacije imenovali subjektivna redukcija (SR), saj redukcijo valovne funkcije po kopenhagensko sprožimo z opazovanjem, z našim vpletanjem.

Z objektivno redukcijo se torej zgodi trenutek zavesti , da smo zavestni pa le en trenutek ni dovolj, naša zavest je po Penrosovo sestavljena iz več zaporednih OR, ki potem tvorijo tok zavesti. Da dosežemo dovolj veliko število trenutkov zavesti mora biti predpostavljeni kvantni sistem v naših možganih dovolj velik. OR se namreč zgodi ko produkt časa in energije sistema preseže kritično točko. Več časa kot je sistem v superpoziciji bolj postaja nestabilen. Prav tako je z energijo ali drugače rečeno velikostjo sistema - večji kot je, bolj je nestabilen. Če predstavim na primeru, ima en izoliran elektron tako majhno energijo, da v celotnem času vesolja ne doživi zavestnega trenutka, pa če si ga še tako želi. V sistemu več elektronov produkt časa in energije prej preseže kriterij za OR in zavestni trenutki so pogostejši. Če imamo v naših možganih dovolj velik kvantni sistem, se OR dogajala tako pogosto, da bi lahko mnogo trenutkov zavesti doživljali kot tok zavesti.

Hameroffovi mikrotubuli

Penrose je izdelal svojo teorijo, ki zaheteva velik izoliran sistem v kvantni superpoziciji, za katerega pa potem ni vedel kje v možganih bi se lahko nahajal. Lahko je namreč predstavljati si kvantni računalnik, produkt tehničnega mišljenja inžinirjev, v katerem so pogoji natančno nadzorovani, in ki je izoliran od okolja, ter ohlajeni na temperature blizu absolutne ničle. Malo težje je kaj takega najti v živem bitju, pravzaprav nemogoče. Od okolja izoliran sistem je namreč potreben, da se superpozicija lahko vzpostavi. Ob stalnem trkanju zunanjih atomov v naš sistem, se koherenca prehitro podira, saj lahko od odbitega atoma z meritvijo dobimo informacijo o sistemu. Ob višji temperaturi so trki silovitejš in pogostejši, superpozicije stanj več atomov težko verjetne in to je ključni argument za to, da naši možgani ne morejo biti kvantni računalnik. Mogočepa kje le obstajajo kakšne bljižnice in nepričakovane rešitve problema, biologija nas vedno rada preseneti. Možnosti torej niso velike, treba je najti strukturo v možganih, ki bi zadostovala pogojem, kar pa je že izven Penrosovega področja. Na srečo fizik tu ni ostal sam, pridružil se mu je fiziolog Hameroff, ki je že dolga leta gojil navdušenje za mikrotubule. Drugi dvojec Hamerff-Penrose se je s tem izoblikoval in zdaj je čas, da razložim biokemijski del o mikrotubulih.

Mikrotubuli spadajo med proteine citoskeleta, ki daje celicam oporo, kot jo daje nam naše okostje. Lahko si jih predstavljate kot stebre, ki štrlijo navzven iz jedra celice proti membrani in jo podpirajo (slika 4A). Ta predstava pa ni popolna, saj mikrotubuli niso statični, ampak dinamični in aktivni. Zelo pomembno vlogo imajo na primer pri celični delitvi, ko vlečejo kromosome narazen v dve bodoči ločeni jedri (slika 4B).

slika 4

Hameroff se je za mikrotubule navdušil prav zato, ker se lahko vedejo tako koordinirano in zapleteno. Če si na sliki 5A mikrotubul pogledamo od bližje lahko vidimo, da je ta sestavljen iz veliko manjših podenot, ki se združujejo v nekakšno cev. Ta je lahko mnogo daljša kot na sliki in kar ji omogoča tvorbo omenjenih »stebrov« ali dolgih rok za vleko kromosomov. Na tej sliki se že skoraj vidi posamezne atome, kar pomeni, da smo sedaj prešli v podmikroskopski svet in s tem v svet kvantnih pojavov. Slika 5B predstavlja posamezno podenoto, tubulin, ki gradi mikrotubul, pri čemer shematsko prikazuje, da se lahko molekula prepogiba med dvema možnima stanjema. Ker je med tubulini stlačeni v cevast mikrotubul vlada napetost, se ti komolčijo in s svojo obliko vplivajo na obliko okoliških podenot. Razporeditev podenot v mikrotubulu naj bi bila takšna, da ravnovesno stanje ni nikoli doseženo. Zato se lahko v mikrotubulu s časom pojavljajo različni vzorci razporeditev dveh oblik tubulina, ki potem potujejo vzdolž dolge cevi in prenašajo signal (slika 5C). Če ima mikrotubul nekakšen »input« na začetku cevi in če ima končno tarčo, ki ji sporoča prejeti signal, potem je mogoče tudi, da se s procesom potovanja vzorcev črnobelih tubulinov (slika 5C), informacija na tej poti z nekakšnim algoritmom tudi obdeluje.



slika 5

Na sliki spodaj (slika 6) je prikazana razporeditev mikrotubulov v nevronih, ki potekajo od leve proti desni, ob tem pa jih drugi proteini povezujejo prečno (krajše navpične črtice). Če primerjate to sliko s sliko 5A, vidite da so tukaj mikrotubuli razporejeni drugače, od enega konca nevrona proti drugemu, namesto radialno iz centra. Takšna razporeditev pomeni daljše mikrotubule in tak sistem mikrotubulov je s svojo velikostjo primeren kandidat za Penrose-ov model.

Na tem mestu vemo že dovolj, da si lahko odgovorimo na vprašanje, kako se dogodki na podatomskem svetu, lahko ojačajo do makrosveta na nivo naših vsakdanjih dejanj. Prehod kvantne mehanike v makroskopski svet se prične v jedru posameznega tubulina, kjer protein gradi več aromatskih molekul. To aromatsko jedro proteina je takšne kemične narave, da se tukaj lahko elektroni prosteje gibajo, kar povzroči, da imamo dve energijsko enakovredni stanji, ko so elektroni nagačeni v enem koncu ali drugem skrajnem koncu. Ta pozicija elektronov potem preko različnih molekularnih vzvodov vpliva na obliko tubulina; Elektroni zbrani na »desni« povzročijo, da se tubulin nahaja v določeni od izmed oblik med katerima z lahkoto preklaplja, elektroni zbrani na drugem kocu jedra, nemudoma povzročijo, da tubulin preklopi v drugo možno obliko. Če so elektroni v sredici proteina v superpoziciji, je v superpoziciji tudi celotna podenota – tubulin. Na tem mestu se vedenje elektronov prenese na nivo proteina (več tisoč atomov). Ker pa se tubulini med sabo čutijo zaradi prej omenjene nagačenosti in komolčenja, se ob tem lahko razvije superpozicija po celem mikrotubulu kot enem sistemu. Ko se v superpozicijo postavi dovolj velik del mikrotubula, je dosežena kritična točka, ki jo predvideva Penrose, in zgodi se objektivna redukcija, ter s tem zavestni trenutek. Rezultat kolapsa valovne funkcije je nov vzorec razporedbe oblik tubulinov, ki se zatem prenese naprej v makroskopski svet na raven nevrona, ta pa se zaradi tega recimo sproži in vpliva na celotno trenutno stanje v možganih.


slika 6

Hameroff Penrose-ov model je polznanstven in zaenkrat nepreverljiv. Kar pa nam lepo pokaže je, da preostane fiziologom podmikroskopskega sveta še veliko presenetljivih odkritji v svetu biologije, ki jih človeški tehnični um težko predvidi.


Jaka Kragelj


Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Znanstveni članki

Ker je Miha že omenil prednosti informacijske dobe v navezavi na znanstveno ali poljudno raziskovanje in zanimanje, vas bi rada še jaz opozorila, da imate vsi, ki ste vpisani v Univerzo v Ljubljani ali včlanjeni v NUK, dostop do znanstvenih člankov prek Mrežnika Narodne univerzitetne knjižnice. Opozarjam predvsem na tuje strežnike, kot so Proquest direct, ScienceDirect, SAGE Journals Online. Do mnogih člankov lahko dostopate od doma, do nekaterih pa samo iz prostorov NUK-a. Če ne poznate vašega gesla, se obrnite na knjižnico vaše fakultete oz. na NUK.


Marijana Koren

Saturday, November 14, 2009

Google Scholar

Vsem, ki ste bolj počasni v razumevanju prednosti dobe informatike, in tistim, ki se jezite nad premajhno založenostjo naših knjižnic, sporočam, da obstaja GOOGLE SCHOLAR. Ta brskalnik deluje natanko kot Google, vendar išče med znanstvenimi članki in bazami podatkov mednarodnih knjižnic. Zelo priročno za študente in druge, kateri se ukvarjajo z znanostjo in humanistiko.

M.K.

Friday, November 6, 2009

Javna razmišljanja o funkciji negacije - II. del

V nadaljevanju našega razmišljanja o premenah negacije in negativnosti, se bomo obregnili ob Heglovo t.i. spekulativno logiko. V našem zainteresiranem horizontu si bomo vzeli iztočnico, ki jo bomo dokazovali, namreč, da kjer je eno, je tam tudi delo negativnega. Če je denimo do Hegla v filozofiji veljalo, da je sodba, ki jo postavi razum, neko poenotenje, pa od tega trenutka dalje sodba šele razbije in pomnogoteri tisto, kar se zdravemu razumu dozdeva, da izvorno poenoti. Pokazali bomo, da je poenotenje šele učinek poteze razstavitve in prav samo to razstavljanje, določanje momentov in elementov sodbe, ki tvorijo notranjo zgradbo nastajajočih pojmov, se nam bo pokazalo kot vsebina spekulativne logike, kar bo moč misliti čisto le skozi delo negativnega ali negacije kot notranje vsemu, kar stopa v misel. Negacija se bo s tem preobrazila v precej bolj masiven koncept, v negativnost, ki odpira sleherno perspektivo, iz katere je sploh mogoče gledati obe površini istega, misli in mišljenega. Negativno nam bo naposled postalo natanko tista točka, ki misel neločljivo poveže z mišljenim.

Pogljemo najprej hitro konceptualno-zgodovinsko ozadje. Avtorstvo formulacije, da je sodba izvorno razločevanje in ne poenotenje, gre pripisati Hölderlinu. V kratkem tekstu z naslovom Sodba in bit (1795) je izpostavil etimološko značilnost nemške besede Ur-theil(ung), katero bi lahko zasilno slovenili kot pra-del(itev). Sodba (Urteil) je za Hölderlina izvorna razločitev subjekta in objekta, ki po številnih interpretacijah (prim. Dieter Heinrich) predstavlja njegovo kritiko Fichtejevega absolutnega jaza kot pogoja zavesti. Za Hölderlina zavest vselej že implicira refleksivno strukturo, kar pomeni, da zavest brez svoje minimalne predhodne podvojitve ni možna. Sicer pa Hölderlin v dotičnem tekstu postavlja za izvor enotnost biti, v kateri sta subjekt in objekt združena. Torej je zanj razdelitev, ki jo implicira sodba, sekundarna glede na enotnost subjekta in objekta v biti. Prav na tej točki pa moramo postaviti razliko med Hölderlinom in Heglom, za katerega je vsaka enotnost posredovana in zato možna le prek razločitve, pa naj gre za bit ali za kaj drugega. Sodba ni neka zunanja funkcija, ki vnese razliko v izvorno nerazločeno bit, ampak je sama bit vselej že razločena.

Tezo, da je sodba izvorno razločevanje in ne enotenje, pa je možno prikazati na stavku, ki v tradicionalni logiki velja za samo načelo enotenja, tj. stavku oz. načelu neprotislovnosti, ki ga lahko izrazimo bodisi na pozitiven način: vse je enako samemu sebi ali A=A; bodisi na negativen način: A ne more hkrati biti A in ne-A. Sodba A=A, ki naj bi povzemala načelo identitete, bi po tradicionalni logiki ne smela razpasti na razlikovane elemente (kolikor je pogoj ali paradigma vsakega enotenja), vendar pokazati je mogoče, da je prav nasprotno. Prikaz negativne narave tega načela, je moč podati na dva načina: 1. na ravni nekega subjekta ali govorca, ki sodbo izjavi ali 2. na ravni samega pojma identitete, tj. kot misli same na sebi, tj. brez predhodnega postavljanja pravil igre tipa kdo govori in kaj je govorjeno.

Poglejmo si prvi način. Izjava, da je identiteta ohranjevanje nečesa v sabienakosti, implicira, da je identiteta različna od različnosti. Preberimo zadnji stavek še enkrat – dalje. S tem pa tisti, ki to načelo identitete zatrjujejo, beri: izjavljajo, »ne vidijo, da s tem že sami povedo, da je identiteta nekaj različnega […]« (Hegel). Spekulativna logika torej demonstrira tudi drugo stran miselnega določanja, ki se zgodi onstran tega, kar nekdo izjavi (subjekt izjave), kot spontani ali vsaj nehoteni akt negacije izjave, akt, ki se zgodi na sceni mišljenja, ki še ni prišlo do vednosti. Enostavno identiteto je izjava izneverila in s tem se je pokazalo, da ima identiteta odnos z različnostjo – saj je različna od različnega – ki se določi v izjavljanju (v nehotenem, a izvedenem miselnem določilu), ki krni uspeh predpostavljenega identitetnega krožnega samonanašanja. Vendar pa je spekulativna logika v tem prvem načinu prikaza negativne narave načela neprotislovnosti predvsem zunanje aplicirana na nekega subjekta govorice, govorca in njegovo izjavo, ki zaradi tega prikaže le neko naključno gibanje, v katerem se govorica poigrava z ne povsem določeno mislijo svojega subjekta. Tu smo razliko med govorcem in njegovo izjavo predpostavljali že od samega začetka našega premišljevanja. V tej demonstraciji je A še vedno bodisi A bodisi ne-A, ta razcep je impliciran, ker se sam A nahaja v dveh zunanje določenih momentih, deloma v zavestni izjavi in deloma v nehotenem izjavljanju, ki ga slišimo mi kot budni spremljevalci. Toda, da je A v načelu neprotislovnosti v natanko istem oziru tako A kot ne-A, da torej vzpostavlja te momente razkroja, je potrebno pokazati pri A-ju samem na sebi, kar pomeni, da mora postati negacija negativnost A-ja samega, neodvisno od spodletelega izjavljanja ali modrovanja nekega »mislečega« govorca. Tu je bila prikazana pač zgolj protislovnost izjave z izjavljenim, vedenega z mišljenim oz. hotenega z nehotenim. Ali še bolj določno rečeno: protislovje je bilo šele protislovje modrovanja o tem načelu, ne pa že protislovje tega načela kot stvari same ali, kar je za Hegla isto, mišljenega načela neprotislovnosti.

Poglejmo si sedaj drugi način. Načelo neprotislovnosti lahko vzamemo torej tudi kot stvar samo, zgolj kot A=A in si ogledamo njegovo gibanje. V drugem načinu demonstracije, ki je lasten izpeljani in ne aplicirani spekulativni logiki, tega načela nihče ne izreka, če pa bi kdo rekel, da si ga misel, ki ga misli, tudi izreka, potem bomo tudi mi izrabili samovoljno izražanje in bomo rekli, da je mišljenje sinonim izrekanja in zato nasploh nimamo nikakršnega nepotrebnega vnaprejšnjega razločka, kot smo ga imeli zgoraj. V mišljenju se torej to načelo podrobneje določi tako, da ni ničesar, kar bi bilo hkrati A in ne-A, oz. negativno, da »ni ničesar, kar ne bi bilo niti A niti ne-A, da ni tretjega, ki bi bilo ravnodušno do nasprotja« (Hegel). Opazimo lahko, da dvojna uporaba negacije v načelu neprotislovnosti vzpostavi načelo izključenega tretjega (glej: postavljeno 1. […] bi bilo hkrati A in ne-A in negirano 2. […] bi bilo niti A niti ne-A). Vendar pa, če se vrnemo k Heglu, je tisto tretje dano in sicer kot A sam. Uvid v to nam omogoča formalizacija. Afirmirani A je mogoče formalizirati kot +A, negiranega pa kot –A, kar nam daje v pogled to, da je sam A v mišljenju, kot tisto tretje brez predznaka, dano in zapisljivo kot +/– (A). A v oklepajih simbolizira izključeni, izolirani A. Nadalje, kolikor se ta tretji A nanaša na +A, se bi ne smel nanašati na –A (in seveda nasprotno), če velja načelo neprotislovnosti, bi ga ne smelo biti, a kot kaže, je, oz. kot pravi Hegel, se ravnodušno nanaša na oboje. Ker je torej A nanesen tako na +A kot na –A, sta oba člena v obravnavanem načelu negaciji samih sebe in kolikor sta pač v protislovju s pomenom sodbe, predstavljata ravno njeno razpustitev in razločevanje v neenaka momenta, ne pa poenotenja. Slednje pa je ravno to, kar smo s Heglom želeli pokazati, namreč, kako sodbe izvorno razgrajujejo svojo vsebino, pri čemer je videz enotnosti zgolj učinek rezoniranja, zunanje refleksije oz. tega, čemur smo navajeni reči zdravi razum.


Gregor Kardinar

Prispevek izraža stališče avtorja in ne nujno tudi društva.

Tuesday, November 3, 2009

Razmišljanja o religiji in politiki: razpela v šolah

Novica dne v Italiji prvič po dolgih tednih ni povezana s spolnimi škandali politikov ali s pravosodnimi težavami predsednika vlade, temveč se tiče nečesa povsem drugega, nečesa, kar se dotika samega bistva italijanske identitete. Na pritožbo italijanske državljanke finskega rodu je Evropsko sodišča za človekove pravice razsodilo, da italijanska praksa, po kateri v vseh javnih šolah visijo razpela, krši načelo verske svobode in enakosti verskih skupnosti pred zakonom. Povedano drugače: po razsodbi strasbourškega sodišča se bodo iz učilnic italijanskih javnih šol morala umakniti razpela, ki so sto petdeset let služila kot simbol krščanskih vrednot, na katerih naj bi slonela javna izobrazba v tej tradicionalno katoliški deželi.

Razsodba je, razumljivo, že dvignila veliko prahu. Ne dvomimo, da ga bo v prihodnjih dnevih, tednih in mesecih še več. Zlasti, ker je prišla kot nepričakovano darilo za vse tiste, ki pozornost javnega mnenja vse preradi usmerjajo stran od perečih težav, ki pestijo državo, in jo osredotočajo na drugotne teme, pri katerih pride njihova spretnost bolje do izraza kot pri spopadanju s stvarnimi političnimi in gospodarskimi problemi. Kljub neizbežni politizaciji, ki bo sledila in ki zagotovo ne bo v ničemer pripomogla k teoretski razpravi o sekularizmu, niti ne bo koristila ugledu Katoliške cerkve, se mi zdi ta primer tako simptomatičen, da lahko služi kot vreden uvod v temeljito refleksijo o vprašanjih odnosa med politiko in religijo na Zahodu.

V ta namen sem se odločil, da bom za blog Društva humanistov Goriške objavil serijo refleksij, ki zadevajo vprašanja laicizma, sekularizacije in odnosa med cerkvijo in državo. Nedvomno je namreč, da je to vprašanje, ki se je še pred desetletji na Zahodu zdelo večinoma rešeno, v zadnjih letih zopet vzniknilo kot eno izmed perečih vprašanj naše dobe. Če so še na začetku osemdesetih let na Zahodu vsi bolj ali manj verjeli, da so vprašanja o statusu religije v moderni družbi zasluženo arhivirana v ropotarnici 19. stoletja, smo danes soočeni ne toliko s prerodom te razprave, kolikor z njeno nepričakovano mutacijo. Od žgočih debat o islamu in pluralni sekularni družbi, prek shizme glede vprašanja biotehnologije, pa vse do politično korektnih ofenziv na tradicionalna praznična poimenovanja (»Merry Christmas vs. Happy Holidays«): razpravam o odnosu med religijo in politiko se ni več mogoče izogniti.

In s tem, čemur se ne moremo izogniti, se moramo spopasti.

V prvih objavah, ki bodo sledile, bom poskušal osvetliti določene vidike omenjene specifične razprave (o vprašanju križev v italijanskih šolah): upam, da tiste vidike, ki bodo potonili v politizaciji razprave. Kasnejše objave bodo namenjene splošnejšim temam, a tudi reflektiranim odzivom na različne dnevnopolitične polemike, povezane s tem vprašanjem.

Libera chiesa in libero stato

Vrnimo se torej v Italijo. Takoj na začetku se moramo lotiti določenih predsodkov in napačnih predstav. Med njimi je gotovo prepričanje, da je italijanska praksa razobešanja razpel v javnih prostorih (ne le v šolah, temveč tudi v sodnih dvoranah, v državnih pisarnah, uradih, v parlamentu, itd.) nekaj anahronističnega, kar izvira iz stoletnega vpliva Katoliške cerkve na družbeno in politično življenje. To ne drži. Takšno prakso sicer lahko res imamo za anahronistično, vendar iz povsem drugačnih razlogov, kot se to ponavadi domneva.

Razpela v javne šole je v šestdesetih letih 19. stoletja uvedel Cavourjev liberalni režim; prav tisti režim, torej, ki je javno razglašal načelo »svobodne cerkve v svobodni državi« (libera Chiesa in libero Stato). Moti se, kdor domneva, da je bilo to dejanje znak dobrikanja Katoliški cerkvi, ki je bila takrat, spomnimo se, tako sovražno nastrojena proti združeni italijanski državi, da dolga desetletja sploh ni priznavala njene legitimnosti. Ravno nasprotno: to je bilo sredstvo v boju proti Cerkvi. Obvezno razobešanje razpel v javne šole je bilo eno izmed številnih poskusov sakralizacije državne avtoritete v taktiki legitimizacije monarhične oblasti. Italijanska savojska monarhija je bila namreč res zagrizeno laicistična in v veliki meri tudi antiklerikalna, nikakor pa ni bila anti-religiozna, še manj pa anti-katoliška. Ni je toliko zanimala sekularizacija kot taka, temveč predvsem neodvisnost politične sfere od ekleziastične avtoritete. Oziroma natančneje: primarnost politično-državnega pred cerkvenim.

Dante proti Avguštinu

Nikakor ni naključje, da je kulturna politika italijanske liberalne države kot Nacionalnega pesnika promovirala prav Danteja, da je prav njega povzdignila na piedestal prvorazrednega predstavnika narodne duše. Zakaj prav religioznega Danteja, čigar aristokratska, anti-buržoazna, »pro-nemška« in »anti-francoska« stališča se tako slabo ujemala z deklarirano ideologijo mlade liberalne države? Zakaj pred-klasičnega Danteja, do katerega je bila kasnejša literarna tradicija vedno sumničava in ga je dojemala kvečjemu kot predhodnika Velikanov renesanse, edinih resničnih utemeljiteljev nacionalnega jezika in njegove literature? Zakaj je, skratka, srednjeveški Dante proti vsem pravilom odvzel primat renesančnemu Petrarki?


Čeprav je Dante v marsičem predstavljal ravno nasprotje vsega, za kar se je zavzemala liberalna država, je imel eno ključno prednost: med srednjeveškimi misleci je bil tisti, ki je najbolj dosledno in prepričljivo utemeljil primat posvetne oblasti nad cerkveno.

Dantejeva konceptualizacija religije in politike (predvsem v traktatu De Monarchia) je v pravoverni katoliški tradiciji, v katero se nedvomno uvršča (čeprav so mu poskušali naprtiti obtožbo averoizma), na drugi skrajnosti kot Sveti Avguštin, ki je odrekal vsakršno sakralnost posvetni oblasti (tudi krščanski posvetni oblasti). Ta afriški cerkveni oče ni imel nobenih utvar o naravi politike in se je v svoji Božji državi poldrugo tisočletje pred Michaelom Corleonom (Boter I) retorično vprašal: "Kaj drugega so kraljestva, če odmislimo pravico, kakor velike lopovske združbe? In kaj so lopovske združbe, če ne majhna kraljestva? (Remota itaque iustitia quid sunt regna nisi magna latrocinia? Quia et latrocinia quid sunt nisi parua regna?) V avguštinovski tradiciji je zemeljska država degradirana na policijsko funkcijo: njena naloga je, da zagotavlja pravico (v strogo pravnem pomenu besede: red in mir); če še tega ne zmore, se ne kaj dosti razlikuje od mafijskih združb (s katerimi je, po Avguštinovo, v vsakem primeru strukturno podobna). Resnična država je tista v nebesih, res publica coelestis: njena nepopolna zemeljska vzporednica je kvečjemu Katoliška cerkev (civitas peregrina), nikakor pa ne katera koli empirična posvetna skupnost. Po več kot pol tisočletja helenistično-rimske sakralizacije politične avtoritete je Sveti Avguštin prvi zahodni filozof, ki popolnoma de-sakralizira posvetno oblast. Brez njega si današnjega koncepta ločitve Cerkve in države ne moremo niti predstavljati.

V popolnem nasprotju z avguštinsko tradicijo, ki je bila vse do vzpona aristotelske sholastike nesporna avtoriteta zahodnega krščanstva (in ki se je zmagoslavno vrnila z luteransko teologijo), je bil Dante nedvomno najpomembnejši zahodni srednjeveški teoretik posvečene posvetne oblasti, sakralizirane monarhije. Države, ki ima svojo avtonomno vlogo v odrešenjski zgodovini sveta. Od Boga posvečene Države, če hočete. Sicer različne od tiste, ki jo je skozi stoletja konceptualizirala vzhodna krščanska tradicija (ki jo je Max Weber označil z neologizmom "cezaropapizem"), v kolikor je ohranjala razločenost med duhovno in posvetno oblastjo, a vendar znotraj posvečenega političnega korpusa.

Petsto let kasneje, ko si je liberalna in laična savojska država tako očitno prizadevala utrditi legitimnost s sakralizacijo svoje politične avtoritete – pri tem je bila zvesta mati fašizma –, je v Danteju odkrila svojega posthumnega zaveznika. Pri tem je bilo seveda potrebno določene stvari pozabiti: recimo dejstvo, da si Dante svete monarhije ni predstavljal kot italijanske nacionalne države, temveč kot univerzalno krščansko Cesarstvo pod žezlom nemških kraljev. A to je bilo mogoče zamegliti s poudarjanjem njegovega gorečega domoljubja in zavzemanja za zedinjeno Italijo.


Kljub vsem svojim "napakam" je bil Dante ideološko še vedno bolj prikladen zaveznik od individualističnega Petrarke, tega nebrzdanega Avguštinovega občudovalca. Dante se je s svojo komunitarno vizijo skladne politično-religiozne skupnosti, v kateri cerkvena oblast sprejema avtoriteto sakralizirane politične oblasti, ne da bi se odpovedala svoji duhovni avtonomiji, utegnil zdeti kot predhodnik doktrine "Libera chiesa in libero stato".

Jezus kot žandar

Naj bo torej jasno: Kristus ni bil postavljen v italijanske državne šole, urade in sodišča zaradi svoje slave, še manj zaradi slave njegove Cerkve in najmanj kot »simbol krščanskih tradicij« (to ni bila kategorija 19. stoletja). Priveden je bil, skupaj z Dantejem, kot priča v pravdi za državno legitimnost. In kot stalen opomin vernim državljanom na besede apostola Pavla v Pismu Rimljanov (13:1): »Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo.«

Razprave torej ne moremo začeti, če pred tem ne dodobra razumemo, da so razpela v italijanskih šolah tu izvorno in prvenstveno zaradi države in ne zaradi Cerkve. Povedano s surovim cinizmom: laična država je Kristusa potrebovala kot žandarja, ki bi bdel nad podložniki, za posvetno zvestobo katerih Cerkev ni bila več pripravljena jamčiti.

***

V naslednjem prispevku se bomo poglobili v vsebino razsodbe evropskega sodišča za človekove pravice in vzeli v pretres kategorijo "verskega simbola". Pokazali bomo, da je ta kategorija teoretsko nevzdržna, njena dosledna uporaba v praksi pa pripelje do absurdnih odločitev, ki so v popolnem nasprotju z izvorno zahodno koncepcijo verske tolerance.


Luka Lisjak Gabrijelčič

Prispevek izraža stališče avtorja in ne nujno tudi društva.

Thursday, October 29, 2009

Nekaj drobtinic o vsakršnem telesnem kaznovanju otrok

Descartes je tisti mislec, ki se ga splošno krivi za vzpostavitev nepremostljive razlike med duhom in telesom. Razlike, na kateri naj bi gradila celotna moderna misel in na podlagi katere so še vedno oblikovane temeljne smernice zahodnega tako znanstvenega kot laičnega mišljena. Ali je ta zareza v zgodovini mišljenja res Descartesovo maslo ali ne, ni vprašanje tega bloga. Da pa ta način mišljenja kontaminira sodobno laično misel in ji podtika predpostavke, na katerih gradi nadaljnje distinkcije, je jasno tudi iz predloga novega družinskega zakonika, ki med drugim prepoveduje tudi vsakršno obliko telesnega kaznovanja otrok.

Ne glede na vsa vprašanja, ki jih odpira predlog novega družinskega zakonika in tudi prepoved vsakršne oblike telesnega kaznovanja otrok, se bom na tem mestu posvetila le eni malenkosti.
Javna debata okrog prepovedi vsakršne oblike telesnega kaznovanja otrok se namreč koncentrira okoli vprašanja, ali je klofuta (kot primer posega v fizično integriteto otroka) vzgojni ukrep ali nemara fizično nasilje nad otrokom, kakor trdijo zagovorniki zakona. Njihova argumentacija je namreč sledeča: ker je v splošnem telesno nasilje nad drugo osebo prepovedano, ni razloga zakaj bi se smeli slepiti in upravičevati kakršnokoli telesno nasilja nad otroci kot metodo vzgoje. Problematizirala bom dve točki te argumentacije in sicer: 1.) ali je otrok oseba in 2.) ali je klofuta fizično oz. telesno nasilje.

»Oseba« je eden izmed osrednjih pojmov, na katerih so utemeljene različne razsežnosti sodobne, zahodne kulture. Na makro ravni je oseba poslednji element, atom ali monada družbenega sistema. Iz tega vidika je ta samostojna entiteta opredeljena prek sposobnosti avtonomnega odločanja in posledič
no sposobnosti tvorjenja odnosov, tj. razmerji do drugih avtonomnih entitet. Ta koncept je temeljen za sodobno družbo, saj omogoča naprimer pravni sistem, v katerem se na osebo prilepijo določene pravice in dolžnosti, ekonomski sistem, ko se na osebo prilepi lastništvo in svobodno razpolaganje z njim, politični sistem prek pravice političnega odločanja itd. Na mikro ravni pa se z vzpostavitvijo neke samoidentitete prek referenčne točke, ki ji pravimo oseba, razprejo tudi moralne razsežnosti, ki so vezane na to osebo: od odgovornosti in svobode tja do vesti.

Pojma osebe ne smemo na noben način mešati s pojmom človeka ali posameznika. Vemo namreč, da so naprimer podjetja opredeljena kot pravne osebe; torej so neke samostojne entitete sposobne avtonomnega odločanja, za katerega tudi kazensko odgovarjajo. V zadnjih časih se med drugim govori tudi o t.i. družbeni in okoljski odgovornosti podjetij, prek katerih bi lahko celo opredelili kot moralna nekatera podjetja, ki naprimer ne onesnažujejo okolja, zaposlujejo veliko število dobro plačanih ljudi itd. Po drugi strani pa za opredeljevanje vedenja otrok ne uporabljamo moralnih kategorij: če že, rečemo, da so hudobni, nevzgojeni itd., ne rečemo pa, da so nepošteni, nemoralni, saj od njih ne pričakujemo poznavanja moralnih načel in razmišljanja o posledicah njihovih dejanj. Otrokom prav tako pravno,
ekonomsko in politično ne priznavamo sposobnosti sprejemanja odločitev in niti odgovornosti za njihova dejanja. Zaradi tega imajo otroci svojega zakonitega zastopnika, ki so običajno njihovi starši. Kljub uporabljeni pravni terminologiji, se je treba zavedati, da starši ne zastopajo otrok le v pravnem in ekonomskem smislu, temveč tudi naprimer v moralnem: če se otrok grdo vede, je nevzgojen, za kar so krivi starši; če otrok ne pride primerno pripravljen v šolo, so zato odgovorni starši, ki ga niso prisilili, da napiše domačo nalogo itd.

Poudariti je torej potrebno, da so vse pravice, ki so vezane neposredno na otroka, izključno pravice otroka napram staršem. Kolikor so starši zakoniti zastopniki otroka, so pooblaščeni, da v njegovem imenu uveljavljajo njegove pravice; tako tudi v primeru, ko kdo (ki ni starš) zganja fizično nasilje nad otrokom. S takšnim zakonom tako država ali kakšna višja integracija z njenimi smernicami posega v integriteto družine, vendar le iz strani dodeljevanja pravic otoku, ne pa tudi iz strani prevzemanja odgovornosti za njegove dolžnosti. Ob predpostavki, da je »vsakršna« oblika telesnega nasilja vzgojna institucija, pa posega in krni sam vzgojni proces, ki naj bi otroka ravno naučil prevzemanja odgovornosti za njegova dejanja in toliko oblikoval v osebo, ki bo sposobna to odgovornost prevzeti nase. Ob vsem poudarjanju pravic otrok pa še nikomur ni padlo na pamet, da bi napisal zakonik o pravicah vzgojiteljev, ki v zadnjih desetletjih vse bolj izgubljajo vzvode avtoritete. Vendar »Ne!«, pravijo zagovorniki zakona, »avtoriteto se lahko doseže še kako drugače kakor prek fizičnega nasilja!«. »Prav«, odgovarjam, »v Ameriki je že dolga praksa ta, da se tiste otroke, pri katerih beseda ne zaleže in katere se ne da umiriti na lep način, diagnosticira s kakšno tistih otroških bolezni: saj veste: ADHD, conduct disorder (!) in podobno. Če že ne klofuta, bo pa Ritalin® umiril tiste, katerim beseda ne pomaga!« Priporočamo ga lahko seveda tudi tistim staršem, ki niso sposobni mirno spremljati razgrajanja svojih otrok, ne da bi pri tem vpili ali jim – bog ne daj – primaznili klofuto. Različnim oblikam nasilja se tako lahko izognemo z "nenasilnim" zdravljenjem duševnih motenj. Vendar to je že druga zgodba.

Druga točka, ki je želela biti osrednja točka bloga, a bo ostala smernica za premislek, je kategorizacija klofute kot telesnega nasilja. Klofuta je seveda metafora za vse ostale oblike tistega »vsakršnega« telesnega nasilja: ščipanje, vlečenje za ušesa, udarjanje po riti oz. kakršnekoli oblike povzročanja telesne bolečine (kot sem prebrala v neki propagandni brošuri). V tej kategorizaciji oz. razločevanju med fizičnim in psihološkim nasiljem se kaže tista baje Descartesova dediščina, o kateri radi govorijo nekateri medicinski antropologi. Imanentni problem tega zakona je namreč, da se osredotoča in potencira kriminalizacijo le tistih oblik »nasilja«, ki so oprijemljive. Težko opredeljive oblike t.i. psihološkega nasilja, za katerega se bodo vsi strinjali, da pušča na razvoj otroka bolj dolgotrajne posledice kot rdečica, ki izgine v nekaj minutah, pa pušča ob stran. Za širšo razpravo o opredelitvi pojma nasilja žal na tem mestu ni več prostora. Obregnila bi se le ob problematičnost tega, da si zakon domišlja, da želi sankcionirati telesno nasilje prek šibke opredelitve, ki jo zaznamuje zveza »telesna bolečina«. V resnici sankcionira nekaj povsem drugega. Vsakdo, ki je bil kdaj sklofutan, ve, da bolečina, ki jo klofuta povzroči, ni telesne narave. Klofuta (vlečenje za ušesa, tepenje po riti itd.) je predvsem stvar ponižanja, sramu in nebogljenosti. Kolikor klofuta sploh ima kakršenkoli učinek, je ta daleč onkraj »telesne bolečine«, ki naj bi bila razlog njene kriminalizacij.


To je le nekaj razpršenih drobtinic v debati, ki bi potrebovala mnogo bolj sistematično in predvsem širšo razpravo, kot jo tukaj lahko ponudim.


Marijana Koren

Prispevek izraža stališče avtorja in ne nujno tudi društva.

Monday, October 19, 2009

Kako moramo brati Sveto pismo

Sveto pismo ima ta dvojni značaj, da je po eni strani po svojem bistvu knjiga za vse, knjiga za odrešenje vseh, velika knjiga evropske kulture, knjiga, katero naj bi si vsak vzel v roke in prebiral. Po drugi strani pa je ta knjiga vseh knjig, preprosto rečeno, zapletena in povsem nerazumljiva. V kolikor vsak Evropejec ne bi imel že nekega določenega predznanja o okvirnih dogodkih, ki se dogajajo v Svetem pismu, ne bi kaj dosti pobral iz te knjige, oziroma, kar bi pobral iz nje, bi bilo milje daleč od tistega, kar je knjiga (ali pisec določenega teksta) hotela povedati. Lep primer za to je, npr. ko indijski guruji želijo razlagati biblijo.

Zaradi esencialne spornosti te knjige so se skozi leta rodili katekizmi. Namesto, da bi ljudje (in tudi župniki), ko so hoteli odgovor na neko določeno problematiko, viseli leta in leta pred mizo in študirali Sveto pismo, so preprosto pogledali v katekizem in stvar je bila več ali manj rešena. Tako se je biblija umaknila v liturgično raven in molitev, za vsakdanje življenje pa smo imeli njen ekstrakt v katekizmu. Tako je veljalo v katolištvu do II. vatikanskega koncila leta 1965.

Seveda marsikdo, ki se je cenil preveč, ni hotel brati zgolj dodelanih ekstraktov in obnovljenih rezultatov, temveč je hotel sam brati biblijo in razbrati iz nje njen pomen. Zgodovinsko so to bili ljudje, kateri so hoteli odvzeti Katoliški (ali Pravoslavni) Cerkvi njeno nezmotljivo tradicijo razlage Svetega pisma. Te skupine so trdile, da je Cerkev skozi zgodovino ta tekst popolnoma preinterpretirala v svojo zlobno korist, zato so se odločile, da bodo ponovno povrnile prvotni pomen Svetega pisma.

Te skupine lahko na grobo razdelimo na dve, namreč protestantske skupine in denominacije, ki zahtevajo dobesedno branje biblije, ter humaniste in filozofe, ki biblijo berejo metaforično. V kratkih vrsticah, ki so mi na voljo bom poskušal. pokazati, zakaj sta oba pristopa napačna Ker sem za uvod porabil skorajda ves moj prostor, bom moral ta sestavek razdeliti na (vsaj) dva dela.

Najprej se bom usmeril v napačnost dobesednega branja Svetega pisma. Namen ni zgolj kritika evangeličanskih skupin in sekt. Problem je še hujši. Mnogokdaj mi je kak nevernež rekel, da so pravi kristjani le protestanti, ki biblijo berejo dobesedno. Katoliki vedo, da niso zmožni izpolnjevati napisanega, zato nenehno preinterpretirajo in si s tem olajšujejo življenje. Če bi temu osebku že mogoče dopustil, da marsikdaj in pri marsikom velja druga točka, mu v prvo ne morem pod nikakršno točko privoliti.

Poleg tega, da nam sam pogled na štiri evangelije odvrača od ideje, da bi evangelije brali dobesedno, nam mora biti jasnih še nekaj ključnih točk. Predrazumevanje dobesednega branja Svetega pisma je dobesedno razumevanje, da je v njem Božja beseda in da je Bog z njo spregovoril ljudem. Prejšnjikrat sem gledal neki dokumentarec, v katerem se je nek ameriški protestant, profesor na univerzi (?!?!?), šopiril, da, v kolikor je Bog hotel nagovoriti ljudi, jih je nagovoril jasno in razločno, da ga bo lahko vsak razumel. Če odštejemo ošabnost tega gospoda, profesorja, ki polaga Bogu, kako naj nagovarja ljudi, moramo reči, da ima prav na popolnoma zgrešen način. Verjetno je bilo piscem in prerokom povsem jasno, kaj hoče Bog od njih. Problem se je zgodil, ko so hoteli ta doživljaj, ta dogodek vere, ubesediti. Torej, kar je potrebno prvo vedeti je, da Sveto pismo ni Koran, ki je le zemeljski izvod tistega Korana, ki počiva v nebesnih višavah pri Alahu, temveč je Sveto pismo napisano od ljudi. Od ljudi za ljudi. Mohamedu je bilo lahko, on je zgolj poslušal kaj mu je angel Đibril govoril in on je ponavljal za njim in drugi so pisali. Medtem ko pa je že Mojzesu bilo težko, ko je zaradi svoje nagle jeze razbil table in jih je moral spet pisati. Kaj šele tistemu, ki je moral to napisati.

Torej, pisec, katerega delo je vključeno v kanon Svetega pisma, je bil soočen z določeno Božjo prisotnostjo, s trenutkom vere, z razodevajočo se Božjo voljo, tisto, kar je napisal, pa je njegova refleksija, njegovo teološko podajanje nečesa neizrekljivega, oz. bolje, nedefinirajočega. Da bi to izrazil (in predvsem, da bi to izrazil ljudem, svojim sodobnikom, katerim je bilo tudi namenjeno), uporabi prispodobe, ki so bile ljudem tistega časa razumljive. Relacija, ki se dogaja ni zgolj Bog-kmet iz South Dakote, temveč Bog-pisec pisec-njegovi sodobniki-...-kmet iz South Dakote. Zaradi tega imamo tudi štiri evangelije. Vsak je namenjen določeni skupini ljudi. Torej, Sveto pismo ni Božja Beseda, ampak Božja Beseda je v Svetem pismu.

Da bi stvar še dodatno zakomplicirali, moramo vedeti, da so poleg piscev tu še redaktorji. Zaradi tega je dr. Tinetu Hribarju Nova Zaveza eno sračje gnezdo. (Sedaj lahko le še čakamo, kdaj bo ugotovil, da je sračje gnezdo tudi Stara Zaveza.) Redaktorji niso zgolj postavljali po nekem narativno zaokroženem redu obstoječe spise, temveč so nekatere tudi skupaj spojili. Npr. 1. Mojzesova knjiga je bila napisana v babilonskem suženjstvu, torej za vsemi ostalimi Mojzesovimi knjigami. Če poleg tega pogledamo natančneje 1. Mojzesovo knjigo (ali Genezo), njeno drugo in tretje poglavje, bomo ugotovili, da sta dva vira spojena v enega. Da imamo v bistvu opravka z dvema zgodbama, dvema viroma, katera sta spojena v eno pripoved. To spoznamo po dveh točkah. (1.) zgodbi se med seboj razlikujeta, (2.) pisca (oziroma vira) uporabljata različne nazive za Boga. Tradicionalno jima pravimo elohist in jahvist, saj eden uporablja besedo Elohim (ali Bog), drugi, starejši, pa še izgovarja tetragram JHVH, ki se ga kasneje ne sme več izgovoriti. Celotna 1. Mojzesova knjiga naj bi sestojila iz štirih virov (poleg omenjenih še devtoronomist in duhovniški vir). Vsak avtor je pisal svojim naslovljencem in ima zaradi tega specifične točke, ki jih hoče izpostaviti, in svoje specifične retorične prijeme, s katerimi hoče svojim sodobnikom približati razodevajočo Božjo Besedo.

Vsaka refleksija vere, vsak poskus ubeseditve transcendentnega v človeku bolj razumljive pojme, je pa že po definiciji teologija. Zaradi tega govorimo npr. o Markovi teologiji, o Lukovi teologiji, o Pavlovi teologiji (o vsem tem več v sklepnem prispevku).

Za konec vzemimo primer, katerega mi je sugeriral moj ljubi profesor dr. Franc Zore v dodatnih individualnih urah v baru Vesolje: predstavljajmo si, da čez tisoč let dobijo transkripcijo nekega navadnega pogovora iz našega časa. »V bistvu sem šel potem domov,...«, »dejansko je moje mnenje tako...«, »dobesedno smo spili pol Soče...« V kolikor bi nas to ljudstvo bralo dobesedno, ne bi popolnoma nič razumelo, o čem smo se sploh pogovarjali...

(nadaljevanje sledi... čim prej!)

Miha Kosovel



Prispevek izraža stališče avtorja in ne nujno tudi društva.