Pravkar prebiram še eno legendarno Cankarjevo pripoved. Hlapec Jernej in njegova pravica je klasično cankarjansko branje in iz tega vidika ne potrebuje dodatnega opisa. V pričujočem komentarju se bom osredotočila le na osnovni konflikt te klasike, zato ga kratko obnavljam.
Hlapec Jernej je štirideset let delal na Sitarjevi kmetiji. V tem času se je v potu in žuljih njegovih rok kmetija širila in bogatila ter v njegovem trudu pridobila sedanjo razkošno obliko. Gospodar Sitar je bil z Jernejem zadovoljen in ga njegovem položaju navkljub ni obravnaval toliko kot hlapca, temveč bolj kot sebi enakovrednega člana gospodinjstva, ki je pri mizi vedno sedel ob gospodarju. Nekega dne pa stari Sitar umre, hlapec Jernej se znajde kot najstarejši pri hiši, gospodar pa postane Sitarjev sin, t.i. mladi Sitar. Ta je kot kaže nekoliko travmiran od položaja, ki ga je v hiši zasedal hlapec Jernej, ter ga odžene iz kmetije rekoč, da je že dolgo čakal ta trenutek. Hlapec Jernej se ozira po domačiji, ki jo je soustvarjal štirideset let, in ugotavlja, da je s to zemljo spletel tako močne vezi, da se mu je od nje težje posloviti kot od lastne matere (!). Ker to ločitev občuti kot globoko krivico, se odpravi iskati svojo pravico do župana, sodnikov itd., da bi se lahko vrnil na domačijo s sodbo, da mu pripada ostati tam do svojih poslednjih dni.
Hlapec Jernej je štirideset let delal na Sitarjevi kmetiji. V tem času se je v potu in žuljih njegovih rok kmetija širila in bogatila ter v njegovem trudu pridobila sedanjo razkošno obliko. Gospodar Sitar je bil z Jernejem zadovoljen in ga njegovem položaju navkljub ni obravnaval toliko kot hlapca, temveč bolj kot sebi enakovrednega člana gospodinjstva, ki je pri mizi vedno sedel ob gospodarju. Nekega dne pa stari Sitar umre, hlapec Jernej se znajde kot najstarejši pri hiši, gospodar pa postane Sitarjev sin, t.i. mladi Sitar. Ta je kot kaže nekoliko travmiran od položaja, ki ga je v hiši zasedal hlapec Jernej, ter ga odžene iz kmetije rekoč, da je že dolgo čakal ta trenutek. Hlapec Jernej se ozira po domačiji, ki jo je soustvarjal štirideset let, in ugotavlja, da je s to zemljo spletel tako močne vezi, da se mu je od nje težje posloviti kot od lastne matere (!). Ker to ločitev občuti kot globoko krivico, se odpravi iskati svojo pravico do župana, sodnikov itd., da bi se lahko vrnil na domačijo s sodbo, da mu pripada ostati tam do svojih poslednjih dni.
(Vir: http://www.kellscraft.com)
Značilnost vsake tragedije je po Heglu ta, da predstavi konflikt dveh volj, ki imata vsaka zase pravico do obstoja; gre torej za soočenje oz. nekompatibilnost dveh stališč, ki sta vsako zase po svoji logiki utemeljeni, vendar kljub temu nezdružljivi, saj običajno izhajata iz različnih načel. Druga značilnost dobrih konfliktov pa je ta, da kot klasike vztrajajo skozi čas. Oboje je značilno za povest o hlapcu Jerneju.
Čeprav se nam v dobi enakopravnosti lahko dozdeva, da je tematika hlapcev in gospodarjev ter njihovih pravic nek residuum preteklosti, sta osnovni konflikt Hlapca Jerneja in iskanje njegove pravice v današnjem času prav toliko živa kot tedaj. Danes pač ne govorimo več o razmerjih med gospodarji in hlapci, čeprav družbene vloge, ki jih ti nazivi označujejo, še vedno obstajajo – to lahko postane jasno ravno skozi spor o pravici hlapca Jerneja.
Osnovni načeli, ki se spopadata v konfliktu Hlapca Jerneja, govorita o pojmovanju lastnine in teoriji njene upravičene pridobitve. Za mladega Sitarja je lastnina, skladno z veljavnimi pravnimi normami, pravica, ki po neki že obstoječi družbeni razdelitvi nekomu pripada ter se po določenih pravilih tudi prenaša naprej. Jernejevo stališče pa bi lahko strnili v neko delovno teorijo lastnine, kakršno je naprimer postavil John Locke, ko je razpravljal o prvi zasedbi lastnine. Zemlja oz. kakršna koli druga oblika lastnine pripada tistemu, ki jo je prvi pričel obdelovati, tj. vanjo vlagati svoje delo.
Uporaba sintagme hlapcev in gospodarja seveda ni več v duhu časa, so pa razmerja med lastniki in delavci ali obdelovalci neke tuje lastnine in njihovi konflikti prav takšni kot v pripovedi o hlapcu Jerneju; in še več: tudi splošno družbeno prepričanje, napram kateremu hlapec Jernej zaman išče svojo pravico, je iz tega vidika prav tako močno usidrano v duh časa kot tedaj.
Čeprav se nam v dobi enakopravnosti lahko dozdeva, da je tematika hlapcev in gospodarjev ter njihovih pravic nek residuum preteklosti, sta osnovni konflikt Hlapca Jerneja in iskanje njegove pravice v današnjem času prav toliko živa kot tedaj. Danes pač ne govorimo več o razmerjih med gospodarji in hlapci, čeprav družbene vloge, ki jih ti nazivi označujejo, še vedno obstajajo – to lahko postane jasno ravno skozi spor o pravici hlapca Jerneja.
Osnovni načeli, ki se spopadata v konfliktu Hlapca Jerneja, govorita o pojmovanju lastnine in teoriji njene upravičene pridobitve. Za mladega Sitarja je lastnina, skladno z veljavnimi pravnimi normami, pravica, ki po neki že obstoječi družbeni razdelitvi nekomu pripada ter se po določenih pravilih tudi prenaša naprej. Jernejevo stališče pa bi lahko strnili v neko delovno teorijo lastnine, kakršno je naprimer postavil John Locke, ko je razpravljal o prvi zasedbi lastnine. Zemlja oz. kakršna koli druga oblika lastnine pripada tistemu, ki jo je prvi pričel obdelovati, tj. vanjo vlagati svoje delo.
Uporaba sintagme hlapcev in gospodarja seveda ni več v duhu časa, so pa razmerja med lastniki in delavci ali obdelovalci neke tuje lastnine in njihovi konflikti prav takšni kot v pripovedi o hlapcu Jerneju; in še več: tudi splošno družbeno prepričanje, napram kateremu hlapec Jernej zaman išče svojo pravico, je iz tega vidika prav tako močno usidrano v duh časa kot tedaj.
Protest delavcev Gorenja
(Vir: http://www.delo.si/clanek/88345 , foto: Foto: Blaž Samec, Delo)
V recesijskem letu smo videli stečaje mnogih podjetij in prizori delavcev, ki odhajajo iz podjetja po tem, ko so vanje vložili štirideset let dela, v rokah pa jim je ostalo le nekaj terjatev za mesečne plače, so postali vsakdanji. Kljub bedi teh prizoru pa bo marsikdo v skladu z družbeno prakso rekel: lastnik je tisti, ki v podjetje vloži kapital in ga s tem ustvari in zažene, delavec pa pač prodaja, ker ima v lasti, svojo delovno silo; da pa s svojo delovno silo skozi leta tudi sam soustvarja to podjetje ni bistveno, saj sam kljub temu ni njegov lastnik. Stvar postane nekoliko bolj konfliktne narave, ko človek sreča kakšnega trendovskega delodajalca, ki se v skladu s sodobni menedžiranjem zgraža: »Nekdo pride k meni iskati delo in prva stvar, katero me vpraša je: Koliko bom zaslužil? – jaz pa mu rečem: Koliko pa boš ti doprinesel mojemu podjetju?« Moj odgovor je seveda bil, da človek ne prid k njemu delat zato, da bi kaj doprinesel njegovemu podjetju, ampak zato, da dobi plačilo, in ko bo končal delati, bo prav tako odšel, ne da bi iz podjetja odnesel, kar je vanj doprinesel.
Tovrstni problem je v ekonomiji oz. menedžmentu dobro znan problem upravljanja, ki se pojavi tedaj, ko lastnik podjetja ni isti oseba kot njegov upravljalec (menedžer z lepo slovensko besedo), kar vodi do konflikta dveh volj. Menedžer bo namreč podjetje vodil tako, da bo od njega v danem trenutku ali kratkoročni perspektivi imel čim več koristi, lastnik pa bi rad naprej plodil svoj kapital v obliki ponovnega vlaganja ali pa izplačila dobička. Neka že utečena strategija reševanja tega problema je, da se konflikt odpravi na takšen način, da postane sam menedžer lastnik podjetja. Neka legenda naprimer kroži, da je bila prva poteza Jankoviča ob vstopu v Mercator ta, da je prisili zaposlene, da svoj denar vložijo v Mercatorjeve delnice. Takšne poteze pa so običajno omejene na vrhnji menedžment podjetja, običajni delavci pa ostanejo iz njih izvzeti. Kot izjema se vzpostavlja dobra praksa japonskih podjetij, v katerih bojda delavci z leti dela poleg tega, da se povzpenjajo po hierarhiji podjetja, postajajo vedno le bolj tudi njegovi lastniki. Prav smešna pa je po drugi strani situacija delniških družb, ki se preprodajajo na borzi: če pomislim, sem tudi sama prek delnic solastnica kakšnega podjetja, za katerega niti ne vem, s čim se ukvarja, vendar imam iz naslova delnic neke lastniške pravice nad njim, delavec, ki v njem morebiti dela že štirideset let, pa najbrž nikakršnih.
Tovrstni problem je v ekonomiji oz. menedžmentu dobro znan problem upravljanja, ki se pojavi tedaj, ko lastnik podjetja ni isti oseba kot njegov upravljalec (menedžer z lepo slovensko besedo), kar vodi do konflikta dveh volj. Menedžer bo namreč podjetje vodil tako, da bo od njega v danem trenutku ali kratkoročni perspektivi imel čim več koristi, lastnik pa bi rad naprej plodil svoj kapital v obliki ponovnega vlaganja ali pa izplačila dobička. Neka že utečena strategija reševanja tega problema je, da se konflikt odpravi na takšen način, da postane sam menedžer lastnik podjetja. Neka legenda naprimer kroži, da je bila prva poteza Jankoviča ob vstopu v Mercator ta, da je prisili zaposlene, da svoj denar vložijo v Mercatorjeve delnice. Takšne poteze pa so običajno omejene na vrhnji menedžment podjetja, običajni delavci pa ostanejo iz njih izvzeti. Kot izjema se vzpostavlja dobra praksa japonskih podjetij, v katerih bojda delavci z leti dela poleg tega, da se povzpenjajo po hierarhiji podjetja, postajajo vedno le bolj tudi njegovi lastniki. Prav smešna pa je po drugi strani situacija delniških družb, ki se preprodajajo na borzi: če pomislim, sem tudi sama prek delnic solastnica kakšnega podjetja, za katerega niti ne vem, s čim se ukvarja, vendar imam iz naslova delnic neke lastniške pravice nad njim, delavec, ki v njem morebiti dela že štirideset let, pa najbrž nikakršnih.
Metelkova
(Vir: http://www.donacije.si/)
Drugi zanimiv primer sodobnih hlapcev in gospodarjev (lastnikov in obdelovalcev lastnine) so t.i. squat-i. Gre za zapuščene prostore nekih neznanih lastnikov, katere (ker so že zapuščeni in na razpolago) zasede skupina ljudi ter začne v njih živeti in delovati. Do konflikta pride običajno še po dolgem času, ko lastnik opazi, da so njegovi prostori zasedeni in preoblikovani v drugačne namembnosti (v Sloveniji je recimo splošno znan primer Metelkove, čeprav obstajajo še mnogi drugi). No, če bi o teh primerih povprašali mojo mamo, bi najbrž podobno kot sopotniki hlapca Jerneja na poti do njegove pravice povedala, da ta prostor seveda ni njihov ter da človek ne more kar tako zasesti tuje lastnine ter dodala sklep po analogiji, da je to tako, kot če bi kar nekdo prišel in se vselil v našo hišo. Analogija seveda po mojem nekoliko šepa, saj od omenjenih zapuščenih prostorov nima nihče ne individualne ne družbene koristi, čeprav pravica do njih ali vsaj do najemnine pripada nemarnemu lastniku. Predstavljate pa si lahko kašnega sqouatter-ja, ki kot hlapec Jernej pravi: »Štirideset let sem živel v tem prostoru, delal v njem, ga ohranjal … kje je zdaj moja pravica?«
Toliko v premislek o družbi, v kateri, čeprav ne več s tem imenom, še obstajajo hlapci Jerneji in gospodarji ter konflikti in lastnina, ki najbrž ni najbolj učinkovito (kot bi rekli ekonomisti) ali najbolj pravično (kot bi rekli hlapci) razporejena.
Marijana Koren
Prispevek odraža mnenje avtorice in ne nujno tudi društva.