Saturday, August 28, 2010

Hlapec Jernej in njegova pravica


Pravkar prebiram še eno legendarno Cankarjevo pripoved. Hlapec Jernej in njegova pravica je klasično cankarjansko branje in iz tega vidika ne potrebuje dodatnega opisa. V pričujočem komentarju se bom osredotočila le na osnovni konflikt te klasike, zato ga kratko obnavljam.

Hlapec Jernej je štirideset let delal na Sitarjevi kmetiji. V tem času se je v potu in žuljih njegovih rok kmetija širila in bogatila ter v njegovem trudu pridobila sedanjo razkošno obliko. Gospodar Sitar je bil z Jernejem zadovoljen in ga njegovem položaju navkljub ni obravnaval toliko kot hlapca, temveč bolj kot sebi enakovrednega člana gospodinjstva, ki je pri mizi vedno sedel ob gospodarju. Nekega dne pa stari Sitar umre, hlapec Jernej se znajde kot najstarejši pri hiši, gospodar pa postane Sitarjev sin, t.i. mladi Sitar. Ta je kot kaže nekoliko travmiran od položaja, ki ga je v hiši zasedal hlapec Jernej, ter ga odžene iz kmetije rekoč, da je že dolgo čakal ta trenutek. Hlapec Jernej se ozira po domačiji, ki jo je soustvarjal štirideset let, in ugotavlja, da je s to zemljo spletel tako močne vezi, da se mu je od nje težje posloviti kot od lastne matere (!). Ker to ločitev občuti kot globoko krivico, se odpravi iskati svojo pravico do župana, sodnikov itd., da bi se lahko vrnil na domačijo s sodbo, da mu pripada ostati tam do svojih poslednjih dni.


Značilnost vsake tragedije je po Heglu ta, da predstavi konflikt dveh volj, ki imata vsaka zase pravico do obstoja; gre torej za soočenje oz. nekompatibilnost dveh stališč, ki sta vsako zase po svoji logiki utemeljeni, vendar kljub temu nezdružljivi, saj običajno izhajata iz različnih načel. Druga značilnost dobrih konfliktov pa je ta, da kot klasike vztrajajo skozi čas. Oboje je značilno za povest o hlapcu Jerneju.

Čeprav se nam v dobi enakopravnosti lahko dozdeva, da je tematika hlapcev in gospodarjev ter njihovih pravic nek residuum preteklosti, sta osnovni konflikt Hlapca Jerneja in iskanje njegove pravice v današnjem času prav toliko živa kot tedaj. Danes pač ne govorimo več o razmerjih med gospodarji in hlapci, čeprav družbene vloge, ki jih ti nazivi označujejo, še vedno obstajajo – to lahko postane jasno ravno skozi spor o pravici hlapca Jerneja.

Osnovni načeli, ki se spopadata v konfliktu Hlapca Jerneja, govorita o pojmovanju lastnine in teoriji njene upravičene pridobitve. Za mladega Sitarja je lastnina, skladno z veljavnimi pravnimi normami, pravica, ki po neki že obstoječi družbeni razdelitvi nekomu pripada ter se po določenih pravilih tudi prenaša naprej. Jernejevo stališče pa bi lahko strnili v neko delovno teorijo lastnine, kakršno je naprimer postavil John Locke, ko je razpravljal o prvi zasedbi lastnine. Zemlja oz. kakršna koli druga oblika lastnine pripada tistemu, ki jo je prvi pričel obdelovati, tj. vanjo vlagati svoje delo.

Uporaba sintagme hlapcev in gospodarja seveda ni več v duhu časa, so pa razmerja med lastniki in delavci ali obdelovalci neke tuje lastnine in njihovi konflikti prav takšni kot v pripovedi o hlapcu Jerneju; in še več: tudi splošno družbeno prepričanje, napram kateremu hlapec Jernej zaman išče svojo pravico, je iz tega vidika prav tako močno usidrano v duh časa kot tedaj.

Protest delavcev Gorenja 
(Vir: http://www.delo.si/clanek/88345 , foto: Foto: Blaž Samec, Delo)

V recesijskem letu smo videli stečaje mnogih podjetij in prizori delavcev, ki odhajajo iz podjetja po tem, ko so vanje vložili štirideset let dela, v rokah pa jim je ostalo le nekaj terjatev za mesečne plače, so postali vsakdanji. Kljub bedi teh prizoru pa bo marsikdo v skladu z družbeno prakso rekel: lastnik je tisti, ki v podjetje vloži kapital in ga s tem ustvari in zažene, delavec pa pač prodaja, ker ima v lasti, svojo delovno silo; da pa s svojo delovno silo skozi leta tudi sam soustvarja to podjetje ni bistveno, saj sam kljub temu ni njegov lastnik. Stvar postane nekoliko bolj konfliktne narave, ko človek sreča kakšnega trendovskega delodajalca, ki se v skladu s sodobni menedžiranjem zgraža: »Nekdo pride k meni iskati delo in prva stvar, katero me vpraša je: Koliko bom zaslužil? – jaz pa mu rečem: Koliko pa boš ti doprinesel mojemu podjetju?« Moj odgovor je seveda bil, da človek ne prid k njemu delat zato, da bi kaj doprinesel njegovemu podjetju, ampak zato, da dobi plačilo, in ko bo končal delati, bo prav tako odšel, ne da bi iz podjetja odnesel, kar je vanj doprinesel.

Tovrstni problem je v ekonomiji oz. menedžmentu dobro znan problem upravljanja, ki se pojavi tedaj, ko lastnik podjetja ni isti oseba kot njegov upravljalec (menedžer z lepo slovensko besedo), kar vodi do konflikta dveh volj. Menedžer bo namreč podjetje vodil tako, da bo od njega v danem trenutku ali kratkoročni perspektivi imel čim več koristi, lastnik pa bi rad naprej plodil svoj kapital v obliki ponovnega vlaganja ali pa izplačila dobička. Neka že utečena strategija reševanja tega problema je, da se konflikt odpravi na takšen način, da postane sam menedžer lastnik podjetja. Neka legenda naprimer kroži, da je bila prva poteza Jankoviča ob vstopu v Mercator ta, da je prisili zaposlene, da svoj denar vložijo v Mercatorjeve delnice. Takšne poteze pa so običajno omejene na vrhnji menedžment podjetja, običajni delavci pa ostanejo iz njih izvzeti. Kot izjema se vzpostavlja dobra praksa japonskih podjetij, v katerih bojda delavci z leti dela poleg tega, da se povzpenjajo po hierarhiji podjetja, postajajo vedno le bolj tudi njegovi lastniki. Prav smešna pa je po drugi strani situacija delniških družb, ki se preprodajajo na borzi: če pomislim, sem tudi sama prek delnic solastnica kakšnega podjetja, za katerega niti ne vem, s čim se ukvarja, vendar imam iz naslova delnic neke lastniške pravice nad njim, delavec, ki v njem morebiti dela že štirideset let, pa najbrž nikakršnih.

Metelkova

Drugi zanimiv primer sodobnih hlapcev in gospodarjev (lastnikov in obdelovalcev lastnine) so t.i. squat-i. Gre za zapuščene prostore nekih neznanih lastnikov, katere (ker so že zapuščeni in na razpolago) zasede skupina ljudi ter začne v njih živeti in delovati. Do konflikta pride običajno še po dolgem času, ko lastnik opazi, da so njegovi prostori zasedeni in preoblikovani v drugačne namembnosti (v Sloveniji je recimo splošno znan primer Metelkove, čeprav obstajajo še mnogi drugi). No, če bi o teh primerih povprašali mojo mamo, bi najbrž podobno kot sopotniki hlapca Jerneja na poti do njegove pravice povedala, da ta prostor seveda ni njihov ter da človek ne more kar tako zasesti tuje lastnine ter dodala sklep po analogiji, da je to tako, kot če bi kar nekdo prišel in se vselil v našo hišo. Analogija seveda po mojem nekoliko šepa, saj od omenjenih zapuščenih prostorov nima nihče ne individualne ne družbene koristi, čeprav pravica do njih ali vsaj do najemnine pripada nemarnemu lastniku. Predstavljate pa si lahko kašnega sqouatter-ja, ki kot hlapec Jernej pravi: »Štirideset let sem živel v tem prostoru, delal v njem, ga ohranjal … kje je zdaj moja pravica?«

Toliko v premislek o družbi, v kateri, čeprav ne več s tem imenom, še obstajajo hlapci Jerneji in gospodarji ter konflikti in lastnina, ki najbrž ni najbolj učinkovito (kot bi rekli ekonomisti) ali najbolj pravično (kot bi rekli hlapci) razporejena.


Marijana Koren


Prispevek odraža mnenje avtorice in ne nujno tudi društva. 

Wednesday, August 18, 2010

Samo model. Samo model?


Pretekli november se je tik pred Kobenhavensko konferenco o globalnem segrevanju zgodil manjši škandal imenovan Climategate. Nekdo je vdrl v računalniški sistem univerze in razkril dopisovanja raziskovalcev klimatskih sprememb. Za samo znanost o klimatskih spremembah razkriti emaili ne pomenijo veliko, ne doprinašajo novih dognanj in ne zavračajo uveljavljenih teorij in hipotez. Ob novicah o tem dogodku pa se je spremenil javni odnos do te teme. Ustvarilo se je nezaupanje do rezultatov raziskav o globalnem segrevanju, ki je naraščalo s špekulacijami o pomenu razkritih emailov.

Če koga zanima kaj več o samem Climategateu, si lahko na Guardianovem blogu Freda Pearcea prebere več o tem. Jaz se v znanost klimatskih sprememb ne bom spuščal, porabil jo bom samo za primere ob razpravi.

V času po Climategatu sem od večih prijateljev in znancev slišal, da je bilo končno pokazano, da znanost o globalnih spremembah ni več tako gotova in da so končno razkrili luknje v razlagah, ki da jih še raziskovalci ne razumejo in nanje nimajo odgovora. Res je, prav gotovo je v tej znanosti še veliko nedorečenega. Kot naravoslovcu pa mi nedorečenosti in nejasnosti v raziskavah še ne pomenijo, da so moje hipoteze ali teorije napačne. Zato me dejstvo, da tudi na področju klimatskih sprememb ni vse z vso gotovostjo zaključeno, ne preseneča in ne vliva nezaupanja do raziskovalcev tega področja.

Si pa lahko predstavljam, da je to novico sprejel drugače kdo drug, ki je imel drugačno predstavo o tem, kako naj bi ta znanost potekala. Izjava na katero se bom obesil v tokratnem zapisu je bila nekaj takega:''Pri globalnem segrevanju ne drži vse s tako gotovostjo kot si misliš, drevesne letnice po katerih sklepajo na temperaturo v preteklih desetletjih so le model.''

Na izjavo imam dve pripombi, prva je, da so drevesne letnice le podatki in ne model. Zato bom poskušal najprej poskušal razložiti kaj je model. Druga pripomba je, da jaz ne vidim kaj je narobe s tem, da je nekaj samo model.

input, putput, output

Najkrajše povedano je model nekaj, s pomočjo česar podatke obdelamo in nato dobimo rezultat. V primeru z merjenjem debeline letnic dreves je rezultat, ki ga dobimo po obdelavi, neka temperatura.

Kako naj si torej predstavljamo model? Če si dovolim uporabiti primerjavo, lahko rečem, da je model kot stroj v katerega nabasamo podatke. Ti podatki so potem obdelani z orodji stroja. Po obdelavi nam stroj izvrže rezultat. Orodja stroja so lahko kaj takega kot sorazmerja fizikalnih količin, predpostavke in tudi poenostavitve, pa še kaj bi se našlo. Na kratko torej: input, nekaj vmes, output.

Če ta domišljiski opis prenesem na primer drevesnih letnic, so vnešeni podatki debelina drevesnih letnic. Model je zbirka pravil, ki podatke obdela. Kar je pri obdelavi upoštevano so povezave med debelino in temperaturo, odšteti je treba tudi vplive sušnih in deževnih obdobji, predpostaviti npr. da je drevo vedno bilo zdravo. Kot končni rezultat pa v tem primeru dobimo neko temperaturo, recimo da povprečno letno temperaturo.


Še en primer bi lahko bil napoved segrevanja ozračja v prihajajočem stoletju glede na trenutne razmere. Potrebovali bi podatke o trenutni temperaturi, podatke o pričakovanih koncentracijah CO2,  in oceno naravnih vgradnih procesov CO2. Za napoved bi upoštevati povezavo med segrevanjem in količino toplogrednih plinov na prvem mestu, potem pa še kaj drugega. Vse zveze med temi podatki, ki bi nam na koncu dali napoved sestavljajo model za napovedovanje. Je pa res, da tukaj že na nivoju podatkov nekaj ocenjujemo in pričakujemo, kar je seveda še par spremenljivk in negotovosti več.

Namišljeni tornadi in teoretični plini

Zdaj vemo kaj je model in lahko se vprašamo kaj naj bi pomenilo, da je nekaj ''samo'' model. Obtožba leti na to, da v sestavljanju modela nujno uporabljamo poenostavitve. Poenostavitve so nujne, tornada zagotovo ne bomo simulirali atom po atom, to bi bilo precej nepraktično.

Pri simulaciji tornada bi se kdo lahko pritožil, da je to slab opis tornada, ker njegova bistvena lastnost manjka. Simuliran tornado namreč ne podira hiš. Lahko bi se igrali norčka in vprašali zakaj naj bi se znanstveniki sploh ukvarjali z računalniškimi tornadi, saj niso ti tisti, ki so nevarni. Naj se raje ukvarjajo s tistimi, ki podirajo hiše, kot pa z nekimi namišljenimi. Pri tem pa je vendar jasno, da pri preučevanju nastanka tornada podrtih hiš še ne potrebujemo in da je eksperimentiranje s tornadi v realnosti precej težje. Težje hkrati pomeni, da se manj naučimo, kljub realnemu tornadu, ki ga preučujemo. S poenostavljanjem ni torej nič narobe, dokler vemo zakaj in kako ga uporabljamo.


Naslednji očitek bi lahko bil to, da sorazmerja in zveze (npr. med debelino letnic in temperaturo) mogoče ne veljajo v vseh primerih oziroma se nanašajo na nek abstrakten fizikalen sistem, ki ima malo veze z realnostjo. V splošni kemiji je dobro znan sistem enačb, ki opisujejo idealen plin (pV=nRT). To je teoretičen plin pri katerem so delci plina točkasti, se med sabo ne privlačijo ali odbijajo. Pri sobni temperaturi in atmosferskem tlaku se večina plinov vede v skladu z modelom idealnega plina. Ko tlak večamo se razlike med napovedmi modela in meritvami večajo. Enačbe za idealni plin prav tako ne govorijo o faznih spremembah (utekočinjenju pri nižjih temperaturah). Vendar je enačba zelo koristen pripomoček pri opisovanju veliko dovolj preprostih procesov, da pa se jo seveda razširiti in zakomplicirat, da je uporabna tudi v bolj eksotičnih pogojih. Brez osnovne enačbe seveda tudi enačb z razširitvami ne bi bilo.

Lahko se sedaj še sami sprašujete kdaj se nek opis dovolj tiče realnosti, da ga imamo za več kot ''le'' teorijo. Kako ločimo med opisom in realnostjo v primeru preučevanja pojavov subatomarnega sveta? Tam je teorija, ki jo imamo, edini in najboljši opis. Je ta edini opis nevreden upoštevanja ker ne vemo, če je realen? Ali je sploh treba ukvarjati z realnostjo ali nas zanima samo napovedljivost - da se rezultati in teorija skladajo?

Modeliranje našega okusa

Naslednji filozofsko kulinaričen primer lahko lepo prikaže do sedaj omenjene očitke in razloži zakaj to niso usodne pomanjkljivosti.

Sam vem, katera hrana mi je dobra in katera ne, za nove kombinacije pri kuhanju pa uporabljam nasvete ter občutek. Ali bi lahko z nekim opisnim modelom napovedoval, kaj mi bo dobro in kaj ne? Kako bi lahko vnaprej vedel, zakaj mi je lubenica ljubša od melone? V obeh sadežih je veliko molekul, ki dražijo receptorje na celicah mojega jezika. Od tam pelje na tisoče povezav v možgane, se prepleta, poveže z raznimi centri v možganih in nekako proizvede določen občutek. Nesmiselno se je ukvarjati s tako zapletenim biološkim pojavom. Raje bom poskusil postavit opisni model. Ker v vsakdanu prav dobro shajamo brez podobnih norčij, je primer smešen, a poskusimo vseeno.

Sestavil bom seznam jedi, ki so mi všeč in ki jih ne maram. 
+1: puranji file, riž, rezanci, smetanova omaka, na žaru, svinjina, bučke, gobice, sir, naravna omaka
 -1: paprika, paradižnikova solata, koruza, pomfri, sladko kislo

S seštevanjem točk posameznih jedi lahko napovemo menije, ki jih še nismo jedli, a nam bodo všeč. Model je še kar v redu, osebi ki mi predloži tak seznam bi lahko skuhal večerjo in ne bi udaril močno mimo, ni pa težko videti, da je preveč poenostavljen. Takšen kot je, ne upošteva kombinacij jedi. Določene jedi raje jemo skupaj kot druge, pri tem modelu pa ločimo le na dobro in slabo. Bolje bi bilo, če bi imeli še točkovanje +2, +3 itd. Nadalje se najljubše jedi se iz seznama ne da razbrati. Z zavedanjem vsega tega in malo volje bi se ga dalo narediti boljšega.

Drugi problem je, da je model uporaben le, ko se gre za glavne jedi. Jaz se tega pri uporabi zavedam, a uporabiti ga utegne nekdo drug, ki pod njemu ljube jedi doda sladoled in dobi: smetanov sladoled s koščki piščanca. Če pa menija ne sestavljamo po pravilu priloga-meso-omaka, maksimalno število točk dobimo, da zmečemo vse +1 jedi na en krožnik. Precej slabo.


Nauk filozofsko kulinaričnega modela je, da je zaradi približkov naš opis lahko daleč od dejanskega naravnega pojava (ekscitacija brbončic na jeziku in celotno dogajanje v možganih), ampak še vedno nekako deluje. Nadalje, obstajajo dobri modeli, ki natančno opisujejo izbrani pojav, in slabši modeli, ki so omejeni le na določene primere ali pa dajo le grobo napoved. Ampak tudi najboljše modele lahko uporabimo slabo (smetanov sladoled s koščki piščanca), pri nepopolnih pa z zavedanjem vseh slabosti in poenostavitev, dobimo smiselne rezultate (idealni plini, uspešna večerja narejena po zgornjem seznamu).

Model gor, model dol, a do sedaj prav nič o bodočem segrevanju
 
Kako torej vsa ta suhoparna debata pripomore k razpravi o klimatskih spremembah, ki jo imamo s prijatelji v najljubšem baru? Ko med pogovorom naslednjič naletite na to temo, lahko moje mnenje kot argument povzamete ali če vam je ljubše tudi spodbijate.


Sam trdim, da model sicer lahko jemljemo kot le neke na kup zmetane enačbe, ki se realnega sveta ne tičejo najbolj direktno, ampak moramo vedeti, da je to najožje dojemanje pojma modela. V širšem pojmovanju ta namreč ne zajema samo vseh sorazmerij, poenostavitev in drugih zvez. Če pogledamo širše, vidimo, da za razumevanje samih modelov potrebujemo tudi druga, ne tako eksplicitna znanja.

Da lahko raziskovalec sestavi nekakšen model, mora ta imeti zajetno poznavanje naravnih pojavov iz njegovega področja, poznati mora vse metodologije merjenja, pridobvanja podatkov, ob opisovanju pojavov pa se zaveda vsega kar je izpustil in zreduciral v približke. Model tako nikoli ni le model, ampak tudi vse preostalo znanje, ki sodi zraven.

Ob razpravljanju o delu klimatologov zato vstopamo v prostor, ki ga oni precej poznajo, mi pa smo nasprotno šibki v naših argumentih. Drugače je seveda, ko razpravljamo politične odločitve, ki iz teh dognanj sledijo. Tu ima lahko vsak svoje mnenje. Zagovarjamo lahko neskončno rešitev, od tehnoloških (varčne hiše, električni avtomobili), do tistih iz kategorije nazaj k naravi (samoomejevanje, samopreskrba s svojo nivo), spodbujamo različne alternativne in/ali obnovljive vire energije. Problematiko lahko tudi ignoriramo razlagajoč, da nas bo na koncu tako ali tako pobralo od izbruha enega vulkana ali trka asteroida.

Sam se lahko strinjam ali ne strinjam z večino klimatologov, a kot biokemik z mojim znanjem k razpravi ne morem kompetentno pristopiti. Nasprotno imam lahko pri delanju politike tako kot vsak tudi sam svoje kakršnokoli mnenje. Na tem področju bi idealno vsak prispeval k javni razpravi.


Jaka Kragelj


Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Sunday, August 1, 2010

Goreči grm bankovcev


Avgusta 1994 je umetniški kolektiv z imenom K Foundation zažgal miljon angleških funtov. Bill Drummond in Jimmy Cauty sta to storila na odročnem otoku (ker je sicer zažiganje denarja nelegalno.) Ta vsota je predstavljala vse, kar sta zaslužila z glasbenim bendom The KLF, ki je imel nekaj hitov.



Dejanje požiganja denarja sta posnela, posnetek lahko brez težav dobite na Netu: Watch the K Foundation Burn a Million Quid. Gledanje posnetka mi daje podobne občutke, kot če bi gledal kak snuff film, na kar se vprašam, če ni morda prav to namen posnetka - da se zgrozim nad tem, da me takšna reč lahko zgrozi.

Stvar sta snemala z domačo kamero in nista prodala pravice filma kakšni TV; ne gre za to, da bi s sežigom denarja zaslužila še več denarja. Novembra '95 se odločita, da razpustita K Foundation in se zavežeta 23 letni tišini o dogodku. Kljub temu je Drummond parkrat vendarle spregovoril.

Fundacijo sta ustanovila z namero, da bi z denarjem, ki sta ga prislužila s pop bendom (kot že rečeno, the KLF) - pomagala umetnikom, ki niso imeli tolikšnega uspeha kot onadva, a na koncu vendarle skleneta drugače:

We realised that struggling artists are meant to struggle, that's the whole point. Instead the duo decided to create art with the money.

Skratka, namesto, da sta denar uporabila za financiranje mladih umetnikov, sta naredila umetnino iz denarja. - In to je, ga sežgala. Na javnih predvajanjih filma so ljudje predvsem spraševali reči tipa: kaj pa če tvoj otrok zboli in bi potrebovali denar za operacijo in zakaj nista denarja raje podarila ljudem, ki ga potrebujejo? - Nisva žgala hrane ali oblek - le papir, sta odgovorila.

Ker sama nista ponudila interpretacije umetniškega dejanja, ne bom niti jaz. Namen tega bloga je le, da usmerim vašo pozornost na to presenetljivo in nenavadno gesto, obenem pa da opozorim na sledeče.

Če brskate material na Netu o sežigu, boste videli, kako se postopoma, od 1994 naprej, njuna gorečnost za dejanje zmanjšuje. Najprej imajo njune izjave še nek anarhističen, uporen prizvok, kasneje pravita, da sama ne vesta, zakaj sta to storila - da je dejanje brez smisla in kasneje še da najdevata nove in nove smisle vsak dan (tj., da je dejanje, ki sta ga naredila v preteklosti, vir vselej novih smislov v sedanjosti: da je nesmiselno, a osmišljujoče). Nazadnje pa vendarle leta 2004 Drummond izjavi, da mu je žal. - Da skratka dejanje obžaluje ... zdaj je dejanje le še nesmiselno in nič več.



To pa ne zmanjša umetniškega dejanja. Gotovo je dejanje poskus osvoboditve iz krempljev vseprisotnosti trga, vseprisotnosti menjave v človeških odnosih. Tako bi tudi smislu lahko rekli denar duha. - Kar smo izgubili v funtih, smo pridobili v smislu (življenja). - Prelahko! - požig naj bo še brez vsakršnega smisla. Šele tako, vnemar, zastonj, tjavendan - šele tako je požig zares to, kar mora biti. Ni nikakršnega povratka, nikakršne menjave v drugo valuto, v npr. "valuto smisla".

Bodisi umetnika nista na ravni svoje umetnine ali pa - kar je bolj verjetno, a vseeno - sta namerno šele s tem, ko izrazita obžalovanje, zares ločita od svoje umetnine, in ona od njiju. Umetnina se emancipira od umetnika.

Tem bolj se ogenj njune strasti ugaša, tem močneje žari goreči grm bankovcev iz 1994.



Jure Kralj


Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.