Saturday, October 15, 2011

Popotnica današnjim protestom

Neoliberalizem nas uči, da smo sami odgovorni za svoje odločitve in dejanja. Zakaj bi tudi banke, ki skupaj z vsemi njihovimi strokovnjaki, modelčki, računalniškimi simulacijami itd. odločajo, komu dati kredit in komu ne, ne bile odgovorne za to, da so se pač odločite dati kredit napačnim podjetjem? Podjetja propadajo, ljudje izgubljajo službe, države bankrotirajo – zakaj ne bi tudi banke?

Pravijo nam, da zato ne, ker so banke preveč pomembne za celotno gospodarstvo; ker so krvni obtok, po katerem teče kri gospodarstva (denar). Razen prek bank baje ne poznamo načinov, kako dati infuzijo stagnirajočemu gospodarstvu. A jih res ne? Morda je čas, da si jih izmislimo. Se mar ne na ta način odvija razvojna evolucija?



Banke baje ne morejo propasti, ker bi s tem upniki morali odpisati svoje terjatve – depozite. Država naj bi sicer jamčila za pologe v višini do 20.000€. V vsakem primeru pa ljudje, ki danes protestirajo, najbrž nimajo kaj dosti izgubiti. Torej!?

Marijana Koren


Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Friday, March 4, 2011

Goriška pokrajina v škofijski razdelitvi


 Prejšnji teden smo v Društvu humanistov Goriške, skupaj z drugimi sedmimi društvi, ki delujejo na območju Goriške, podpisali odprto pismo predsedniku vlade. Luka Lisjak Gabrijelčič in Marijana Koren sta pripravila odgovore na vprašanja, ki jih je na društvo naslovil tednik Demokracija. Zdi se nam primerno, da širši javnosti obelodanimo naše enotno stališče o tem pomembnem vprašanju, ki čedalje bolj pogosto prejema odgovore, ki niso vredni imena resne presoje.


1.)    Kaj bi predlagana rešitev ministrstva glede pokrajin konkretno pomenila za Goriško?

Predlagana rešitev bi bila zelo slaba tako za Goriško kot za celotno Primorsko. Enotna primorska pokrajina s sedežem v Kopru bi težko zaživela. Gre za dve precej različni geografski enoti. Obstaja sicer skupna primorska identiteta, a prometno, gospodarsko in tudi politično gre za bolj različni enoti kot sta recimo savinjski in podravski del Štajerske, ki bosta po tem predlogu tvorili vsaka svojo pokrajino. Ne moremo razumeti, zakaj vlada vsem argumentom navkljub vztraja pri enotni Primorski. Argumentov v prid tej rešitvi do sedaj še nismo slišali, zgolj nekatere čustvene izlive: iz izkušnje pa vemo, da se s spodbujanjem emocij pri tako praktičnih vprašanjih, kot je regionalizacija, po navadi skrivajo parcialni interesi. 

Za Goriško bi takšna predlagana pokrajina ne pomenila izboljšave, temveč kvečjemu poslabšanje položaja. Nova Gorica bi izgubila svojo naravno in zgodovinsko funkcijo regijskega središča; Koper pa to nikakor ne bi mogel postati, ker za to nima nikakršnih pogojev. Noben del Goriške nikoli ni in nikoli ne bo mogel gravitirati proti Kopru, poleg tega pa je v Kopru poznavanje goriških problematik še slabše kot v Ljubljani. To bo zato mrtvorojena pokrajina. Jasno nam mora biti, da se Novogoričani v nobenem primeru ne bodo sprijaznili s takšno pokrajino, zato se bo takoj po njeni morebitni ustanovitvi oblikoval nekakšen goriški »separatizem«, ki bo najbrž zbral dovolj moči, da bo blokiral učinkovito sprejemanje političnih odločitev. To bo v končni fazi škodovalo tako Obali kot Goriški.

Poudariti moramo, da bo ustanovitev enotne pokrajine privedla k neučinkovitim regijskim politikam na Goriškem: ker gre za strateško izjemno pomembno obmejno pokrajino, ima to lahko globoke daljnoročne posledice za celotno državo.


Vir: Delo



2.)    Katere rešitve zastopate in kaj naj bi doprinesle ljudem?

Zavzemamo se za takšno oblikovanje pokrajin, kjer se bo upoštevalo predvsem ekonomske, zgodovinske in prometne dejavnike, pri čemer je seveda zelo pomembna tudi identiteta prebivalstva. Pokrajina bo lahko zaživela in opravljala svojo institucionalno vlogo le, če se bodo državljani z njo identificirali.  V nasprotnem primeru bo mrtvorojena tvorba, ki bo prinesla samo dodatne težave. Način razprave o pokrajinah, kjer se išče nekakšno magično številko (šest, osem, dvanajst, štirinajst pokrajin), se nam zdi povsem brezpredmetna: o številu pokrajin lahko govorimo šele na koncu, po tehtni analizi na samem terenu. Zadnje čase pa izgleda, kot da vsi želijo iz klobuka potegniti številko, ki bo sama po sebi rešila vprašanje. Takšna ruleta ni samo neumna, temveč tudi škodljiva, ker nas odvrača od resničnih vprašanj pri regionalizaciji, ki je zapleten projekt. Pri oblikovanju pokrajin je potrebno izhajati iz konkretnih dejavnikov in interesov.

Poleg tega je potrebno skrbno pretehtati stroške dodatne birokracije, ki bi se vzpostavili pri regionalizaciji, in jih primerjati s koristmi, ki bi jih doprinesla decentralizacija Slovenije. Izogniti bi se morali situaciji, ko bi regionalni uradi prinesli preveč dodatnih delovnih mest v javnem sektorju, ki je v Sloveniji že tako preveč razraščen. Regionalizacija ima smisel, če jo bo spremljala reorganizacija javne uprave, kjer se bo del državnih uslužbencev »preselilo« na pokrajinske uprave. Skrben premislek o koristih in stroških utegne dvigniti debato o regijah iz dnevnopolitičnega kramljanja v trezen premislek o nacionalnem interesu.

Marsikateri državljani ne čutijo potrebe po ustanovitvi pokrajin, ker vprašanja regionalne politike ne občutijo kot faktorja v svojem vsakodnevnem življenju. Kljub temu pa se pomanjkanje učinkovite in konsistentne regionalne politike v Slovenije kaže na številnih področjih, čeprav se mnogi tega ne povsem zavedajo. Tisti, ki delujemo v kulturni in društveni dejavnosti, smo dnevno soočeni s paradoksi, ki so posledica zastoja v procesu regionalizaciji. Obstajajo številne institucije regionalnega značaja (gledališča, muzeji, knjižnice itd.), ki nimajo učinkovito urejenega financiranja. Ker nimamo pokrajin, ki bi bile ustrezne vmesne enote, ki bi se ukvarjale z ustanovami regionalnega značaja, so te institucije odvisne bodisi od oddaljenega centra bodisi bremenijo proračune občin: po navadi ene same občine, tiste, v kateri imajo te institucije sedež. Kot primer lahko vzamemo kar naše društvo: čeprav smo društvo regionalnega značaja in so naši projekti namenjeni prebivalcem celotne pokrajine, se naše financiranje napaja skoraj izključno iz sredstev, ki nam jih precej velikodušno namenja mestna občina Nova Gorica. Širše gledano to pomeni dvoje: da na številnih področjih sploh nimamo regionalne politike (ne obstaja regionalna politika za področje kulture, mladinskih dejavnosti, pa tudi turizma, prometa itd.) in da zato mestna občina prostovoljno prevzema nase nekatere obveznosti, ki bi jih po vsej logiki morale izvajati pokrajina. Njen proračun je zaradi tega neprimerljivo bolj obremenjen kot proračun drugih občin, ker poleg svojih občanov servisira tudi prebivalce širše regije. Za zdaj se lahko tolažimo, da to velja tudi za vsa ostala regijska središča. Če bo pa prišlo do ustanovitve pokrajin v skladu z vladnim predlogom, bomo priča nedopustni situaciji: mestna občina Nova Gorica bo še skoraj gotovo naprej vzdrževala večji del svoje regijske infrastrukture (preprosto zato, ker je in bo ostala regionalno središče: to je družbeno in geografsko dejstvo, ki ga noben zakon ne more spremeniti), nekatere druge mestne občine pa bodo tega razbremenjene, ker bo njihove pristojnosti prevzela pokrajina. To bo Novo Gorico (pa tudi Kranj, Slovenj Gradec in mogoče še kakšno drugo središče) postavilo v slabši položaj od ostalih mestnih občin in oslabilo njeno konkurenčnost in učinkovitost. Jasno je, da je za Novo Gorico in za celotno regijo takšna situacija dolgoročno pogubna.



3.)    Kako so Vaše pobude sprejeli na Vladi RS  in kako poteka dialog?

Kolikor nam je znano, se na vladi na našo pobudo do sedaj še niso odzvali.


4.)    Na predsednika vlade ste naslovili odprto pismo. Za kašne rešitve se v njem zavzemate? Kaj želite z odprtim pismom doseči?

V Društvu humanistov Goriške smo se pridružili odprtemu pismu, ki ga je oblikoval Forum za Goriško. V njem smo pozvali predsednika vlade, naj se aktivneje vključi v projekt regionalizacije in naj ga ne prepusti neodgovornim politikantom. Jasno smo se zavzeli za ustanovitev Goriške pokrajine: prepričani smo, da predsednik vlade kot domačin razume potrebo in smiselnost njene ustanovitve. Od njega pričakujemo, da se bo izpostavil za nekaj, za kar sam dobro ve, da je nujna in racionalna rešitev. Če tega ne bo storil, tega žal ne bomo mogli razumeti drugače, kot da je popustil lobijem in parcialnim interesom ali se uklonil kratkoročnim političnim kalkulacijam. S pismom smo ga hoteli opomniti, kaj velikanska večina ljudi, institucij in civilne družbe v njegovi regiji, ne glede na politično pripadnost, pričakuje od njega.

5.)    Se je predsednik vlade že odzval na Vaše odprto pismo in kaj od odziva pričakujete?

Zaenkrat odziva, kolikor nam je znano, ni bilo. Upamo, da bomo lahko s pismom končno spodbudili široko, poglobljeno in temeljito razpravo. Vemo, da so argumenti na naši strani, zato ne zahtevamo ničesar drugega od resne in utemeljene debate s tistimi, ki odločajo o regionalnih politikah.


6.)    Je možno, da se oblikovanje pokrajin spelje že v letošnjem letu, kot si to želi ministrica? Bodo pristojni dosegli konsenz z lokalno skupnostjo?

Predsednik vlade je pred kratkim dejal, da oblikovanje pokrajin ni prioriteta te vlade. Če upoštevamo hitrost, s katero vlada sprejema ukrepe, ki jih je označila za svojo prioriteto, mislimo, da regionalizacije v tem mandatu ni pričakovati. Poleg tega je za sprejetje pokrajinske zakonodaje potrebna dvotretjinska večina, do česar najbrž ne bo prišlo. V zadnjih dveh letih je projekt – tako se nam vsaj zdi – povsem zastal: težko je pričakovati, da bodo v naslednjem letu in pol uspeli nadomestiti zamujeni čas. Tako, kot je nova ministrica zastavila projekt, mislimo, da konsenz z lokalnimi skupnostmi ne bo mogoč. Predlog, ki smo ga videli, ne more biti izhodišče za resno razpravo. Mislimo, da ne govorimo samo v svojem imenu, ko rečemo, da se nam je za tistim, ki se ukvarjamo z vprašanjem regionalizacije, zadnji predlog ministrice Trobec Bučan zdel nesramno norčevanje iz zdrave pameti. Ne vemo, če smemo tolažiti z dejstvom, da ga nihče ni vzel resno: očitno tudi sama ministrica ne, saj se je od njega po nekaj tednih distancirala. Razumeli bi, če bi se vlada odločila, da projekt regionalizacije začasno zamrzne: tako pa enostavno in preprosto ne vemo, pri čem smo. Ne vemo, kateri predlog je mišljen resno in kateri je namenjen zgolj tolaženju javnosti, da projekt ni zastal in da ministrstvo dejansko nekaj počne. To ustvarja mnoge frustracije in oddaljuje možnost racionalnega soočenja mnenj. Nesprejemljivo pa se nam zdi, da se je k tako pomembnemu projektu pristopilo s takšno površnostjo in nonšalanco. Od vladajoče politike bi pričakovali več resnosti. 


v imenu Društva humanistov Goriške:
Luka Lisjak Gabrijelčič in Marijana Koren


Prispevek odraža stališče društva.

Wednesday, January 19, 2011

Vabilo k pisanju

Vabimo vas k sodelovanju pri tretji številki revije RAZPOTJA.

Revija je sestavljena iz več sklopov


  • prvi sklop je tematski in iz različnih zornih kotov osvetljuje določeno problematiko. S tem želimo neko aktualno, vendar na obrobje potisnjeno problematiko, premisliti in razbrati pomembne implikacije, ki jih ta problematika nosi v našem vsakodnevnem življenju, tako na osebni, kot tudi lokalni ali globalni ravni. Tema druge številke je Svoboda informacij? (glej spodaj). Iztočnice iz priponke so zgolj okvirne, vsak se lahko loteva teme kot in kar si želi.
  • drugi sklop so recenzije knjig, tako strokovnih kot leposlovnih, ki so bile izdane v letu 2010.
  • tretji sklop je premislek o filmih. V tem sklopu avtorji podajo razmislek o problematikah, ki jih podajajo določeni filmi. Filmi morajo biti iz leta 2010.
  • zadnji sklop so preostali teksti, ki se reflektirano in premišljeno lotevajo neke aktualne problematike.
Teksti so lahko esejske ali strokovne narave. Vendar naprošamo pisce, da pišejo jasno in razumljivo, saj je revija namenjena širokemu krogu bralstva. Ker to ni znanstvena revija, naj se citati in reference pojavljajo zgolj tam, kjer je nujno.

Dolžina tekstov je od 3 do 7 strani (recenzije lahko tudi krajše). Pisava je velikost 12, razmik med vrsticami mora biti 1,5.

Rok za oddajo tekstov je 28. 2. 2011 (zaželeno tudi prej)

Tekste pošljite na RevijaDHG@yahoo.com

Za vse ostale informacije smo na voljo na zgornjem naslovu.

Pišite, čakamo vas,

Lep pozdrav,
uredništvo revije DHG

iztočnice-------------------------------------------------


Svoboda informacij?

Tema tretje številke Razpotij je svoboda informacij in informiranja. Vprašaj v naslovu nakazuje, da iščemo prispevke, ki se bodo lotevali vprašanj, povezanih s konceptom svobodnega pretoka informacij, njegovimi morebitnimi mejami in protislovji, političnimi in socialnimi implikacijami ter drugimi vprašanji, povezanimi s to temo.
Tema je zastavljena kot presečišče dveh problematik: tradicionalnega razsvetljenskega ideala svobode govora in izražanja ter mnogo sodobnejšega pojma informacije, na katerega so vezani sodobni fenomeni informacijske revolucije in informacijske družbe. Sprejemamo prispevke, ki se ukvarjajo z različnimi vidiki bodisi ene bodisi druge problematike, kakor seveda tudi njune povezanosti.
V spodnjem seznamu predlagamo nekaj možnih sklopov, v katere se lahko vključujejo posamezni prispevki. Ti sklopi so mišljeni zgolj kot iztočnice za avtorje. Ni nujno, da so prispevki omejeni le na spodaj predlagane vidike: z veseljem bomo sprejeli članke, ki se bodo problematike lotevali tudi iz drugih perspektiv.

1) Informacijska teorija ter teorija medijev. Kaj je pravzaprav informacija? V čem se razlikuje od podatka in kako je povezana s konceptom medija? Ali lahko ideal svobode govora in izražanja, ki je bil v svoji genezi tesno povezan s svobodo vesti, avtomatično prenesemo na svobodo širjenja, izmenjave in posredovanja informacij? In če ne, kako lahko na novo definiramo polje človekove svobode v upravljanju z informacijami?
2) Svoboda govora in njegove meje. Vprašanje »sovražnega govora« kot mejnega primera ali poskusnega kamna svobode govora. – Kje je meja med pravico javnosti do informiranja in pravico do zasebnosti (kar odpira nadaljnje vprašanje odnosa med javnim in zasebnim). – Kako uskladiti pravico do svobodnega izražanja mnenj in pravico do dobrega imena? Je sploh smiselno vztrajati pri zadnji kategoriji ali bi morali iti proti njeni ukinitvi, kot npr. v ZDA? – Ustavnopravni vidiki zaščite svobode govora in njihova aplikacija v Sloveniji (s tem vprašanjem je povezana tudi kontroverzna slovenska sodna praksa, vključno s prepovedjo literarnih del, zaporo spletnih strani itd.) – Kaj pa vprašanje blasfemije oz. žalitve religioznih čustev (spomnimo se na znamenitih karikatur Mohameda)? – S temi vprašanji je tesno povezana tudi široka problematika svobode tiska in medijev nasploh. Po eni strani lahko v številnih državah opazujemo poskus krčenja svobode medijev s strani političnih oblasti (npr. pri naših sosedih Italiji in Madžarski), po drugi pa smo soočeni z vse večjo oblastjo samih medijev, kar odpira vprašanje o novinarski etiki (v kontekstu, ko se mediji vse pogosteje razglašajo za nadzornike oblasti, je tudi zanje na mestu znamenito vprašanje, »kdo nadzira nadzornike?«)
3) Aktualna razsežnost. Številni fenomeni, ki smo jim priča zadnjem času, kot so Wikileaks ali (ne)uspeh »piratskih strank« po Evropi, kličejo k premisleku. Ali lahko resnično pripomorejo h krepitvi »demokracije od spodaj« ali gre za »informacijski terorizem«? – S tem je tesno povezana podtema avtorskih pravic, tako v Sloveniji (SAZAS) kot drugod. Pri tem se odpira široka problematika lastništva nad intelektualno in umetniško produkcijo, obuditve zamisli o »ustvarjalni gmajni« (creative commons) in polemike okoli tega, do katere mere smemo koncept zasebne lastnine aplicirati na informacije (mar ni DNK tudi zgolj informacija?)
4) Tema, o kateri je vredno posebej premisliti, je tudi poplava informacij. Do katere mere nam sodobno (pre)obilje informacij dejansko pomaga k boljši informiranosti? Ali sodobne tehnologije (npr. internet) res pripomorejo k bolj egalitarni participaciji v izmenjavi informacij ali dejansko povečujejo moč določenih centrov moči, ki imajo znanje in možnost za filtriranje tega neskončnega števila informacij? – Kakšna je vloga sodobnih tehnologij pri preobrazbi tradicionalnega načina difuzije informacij (pomislimo npr. na fenomen Wikipedije)?

Na ta in podobna (ali pa tudi čisto drugačna) vprašanja pričakujemo vaša razmišljanja, analize, komentarje, vrednotenja. Prispevki naj bodo dolgi med 3 in 7 strani v wordu (z velikostjo črk 12 in razmikom 1,5). Zaradi narave revije, ki ni znanstvena publikacija, temveč časnik, namenjen širši poglobljeni javni razpravi, avtorje prosimo, naj sklice na bibliografske reference omejijo na nujno potrebno.

Thursday, January 13, 2011

Thursday, January 6, 2011

DHG na televiziji

Danes na TV Primorka
Miha Kosovel in Jure Kralj o društvu in reviji
ob 17h in 22h

vabljeni k ogledu

Thursday, October 21, 2010

Povabilo k pisanju prispevkov za revijo Društva humanistov Goriške


Spoštovani člani, simpatizerji, prijatelji DHGja ter preostali ljubitelji razjasnjujoče besede,

Vabimo vas k sodelovanju pri novonastajajoči reviji našega društva.

Revija je sestavljena iz treh sklopov
  • prvi sklop je tematski in iz različnih zornih kotov osvetljuje določeno problematiko. S tem želimo neko aktualno, vendar na obrobje potisnjeno problematiko, premisliti in razbrati pomembne implikacije, ki jih ta problematika nosi v našem vsakodnevnem življenju, tako na osebni, kot tudi lokalni ali globalni ravni. Tema prve revije je politika in znanost (glej priponko). Iztočnice iz priponke so zgolj okvirne, vsak se lahko loteva teme kot in kar si želi.
  • drugi sklop so recenzije knjig, tako strokovnih kot leposlovnih, ki so bile izdane v letu 2010.
  • zadnji sklop so preostali teksti, ki jih, po želji, hoče kdo od vas prispevati. Teksti morajo biti humanistične, družboslovne ali znanstvene narave, fenomen, ki ga obdelujejo pa mora biti jasno in premišljeno predstavljen.
Teksti so lahko esejske ali strokovne narave.

Dolžina tekstov je od 3 do 7 strani. Pisava je velikost 12, razmik med vrsticami mora biti 1,5.

Rok za oddajo tekstov je 5. 11. 2010

Tekste pošljite na RevijaDHG@yahoo.com

Za vse ostale informacije smo na voljo na zgornjem naslovu.

Pišite, čakamo vas,

Lep pozdrav,
uredništvo revije DHG



Nekaj iztočnic za pisanje prispevka:

Delovni naslov »Politika in znanost« je tako splošen, da je mogoče nanj postaviti takšno množico tematskih vprašanj, da vsako predstavlja svojo raziskovalno temo. Tako naslovljen širši projekt Društva humanistov Goriške pa se je zaradi finančnih in časovnih omejitev zožil na izdajo ene publikacije, ki bo v sebi nosila vso kaotičnost preširoko zastavljenega naslova.

Širina tega naslova je spodaj sistematizirana v nekaj sklopov, ki lahko potencialnemu piscu ponudijo neko splošno orientacijo v tej temi. Ti sklopi pa ne smejo biti razumljeni kot vnaprej začrtane omejitve te teme, ampak le kot ponujene iztočnice za premislek. Vsak pisec je zato svoboden, da povezavo med naslovnimi pojmi (politika, znanost) postavi v drugačno perspektivo.

1.       Temo politika in znanost lahko razumemo v perspektivi odnosa med družbo in razvojem tehnično naravnanih znanosti. V tej perspektivi se tema osredinja okoli sprememb, ki jih prinaša razvoj novih tehnologij, ter njihovih učinkov na družbo. V preteklosti lahko vidimo kopico tehničnih iznajdb, ki so preoblikovale tako naš vsakdanjik kot tudi temeljna družbena razmerja. Znanstvena fantastika ali kanček domišljije pa nam ponuja premislek o tem, kako bodo razvijajoče se tehnologije preoblikovale družbo prihodnosti. Zastavljajo se predvsem vprašanja možnosti, ki jih nove tehnologije prinašajo, ter morebitne potrebe po regulaciji le-teh. Ta vprašanja lahko zastavljamo splošno ali tudi zelo konkretno, mnoga nemara še niso bila postavljena, nekatera pa potrebo po premisleku zbujajo že dlje časa. Kakšne so naprimer možnosti, ki jih aktivni demokraciji ponuja svetovni splet? Kakšne so pasti svetovnega spleta in koliko je legitimna potreba po njegovem nadzoru?   Bi morala politična volja omejiti poskuse kloniranja človeka? Sta uporaba evtanazije in/ali splava družbeno/etično sprejemljiva? Bi morala politična volja na kakršen koli način omejevati znanstveno raziskovanje (npr. bioloških in nuklearnih orožij)? Kje so meje sintetičen biologije? Kakšna je vloga človekovega svobodnega odločanja, če kognitivne znanosti dokažejo vseprevladujoči determinizem?

2.       Drugi predlog je, da naslovni besedi postavimo v zvezo: politika kot znanost. V tej perspektivi postanejo zanimivi pojavi povezani s scientifikacijo političnega odločanja. Politika postane znanost o upravljanju neke populacije oz. za politiko postanejo ključne različne znanosti kot so: statistika, demografija, ekonomija ipd.

Demografija je recimo tista, ki nam daje napovedi o prihajajoči nevzdržnosti svetovnega stanja: na eni strani grozi rasti svetovnega prebivalstva pomanjkanje naravnih danosti (vode, raznih surovin, neobnovljivih virov električne energije), na drugi strani planeta pa staranje evropskega kontinenta grozi z uničenjem socialnega sistema, ki temelji na medgeneracijski solidarnosti. Migracije, ki sicer predstavljajo rešitev za evropski socialni sistem, zbujajo v različnih državah spore in odpore, bojda zaradi kulturnih nesorazmerij. Zahteva po političnem reševanju omenjenih problemov izgleda zaradi njihove grožnje legitimna, vendar nemalokrat – če že ne praviloma – zbuja etične pomisleke (npr. kitajska politika enega otroka, nedavni Sarkozyjevi prijemi, ki spominjajo na evgeniko XX. stoletja, aktualno daljšanje delovne dobe, ki zbuja proteste po starem kontinentu, uvajanje švicarske demokracije proti gradnji minaretov, …)

Na področju ekonomije se pod temo politike in znanosti lahko obregnemo ob enostavno merilo gospodarskega razvoja, ki ga predstavlja BDP. Stremljenje po doseganju čim višje številke pa mnogokrat pušča vnemar politične odločitve, ki bi pripomogle k drugačnim razvojnim prioritetam neke pokrajine ali države.    

Statistika postaja vse bolj osrednji inštrument tako političnega kot poslovnega odločanja. Učinki tega so v vse večjem oskrbovanju statističnega povprečja in zanemarjanju statističnih osamelcev (kdo bo naprimer financiral razvoj zdravil za zelo redke bolezni, če so zdravila za boj proti visokemu holesterolu najbolj dobičkonosna). Statistično razmišljanje ima po drugi strani za posledico normalizacijo pogostih pojavov, ki postanejo s tem neproblematične danosti. Če je depresiven vsak deseti prebivalec neke populacije ali če vsako drugo podjetje ne redno izplačuje plač, se nam to zdi že naravna danost naše družbe.

V Sloveniji smo na sceni političnega odločanja priča fenomenu, ti. strokovnjaku. Namesto politične argumentacije, katero lahko pričakujemo od izbrancev ljudstva, se namreč na sceni pojavljajo takšni in drugačni strokovnjaki, ki s strokovnimi mnenji zastopajo politične odločitve. O tem ali homoseksualci lahko posvojijo otroka tako svoje mnenje podaja domnevno neodvisni strokovnjak o razvoju otrok.

3.       Temo politika in znanost lahko obravnavamo tudi iz vidika medsebojnega prepletanja konceptov iz obeh sfer. Če je bilo v 2. točki prikazano, kako se politika v svojem odločanju vse bolj poslužuje znanstvenega postopanja, pa prevzema tudi znanstveno raziskovanje vse bolj demokratično obliko. Zaton posameznikov kot znanstvenih avtoritet nadomeščajo demokratične znanstvene skupnosti. Vsak raziskovalec prispeva svoj košček mozaika v globalno zakladnico znanja neke stroke. Stoke se združujejo v interdisciplinarno raziskovanje po načelu, da je skupina vedno več kot vsota posameznikov. Priča smo izginotju polihistorjev, ki bi lahko obvladovali celotno zakladnico znanja.

4.       Ne nazadnje je v navezavi politike in znanosti ključno vprašanje financiranja znanstvenega raziskovanja in izobraževanja. Naj se raziskovanje financira iz privatnih fondov in posledično tudi privatizira prek patentov in licenc? Ima javno financirano izobraževanje in raziskovanje še kakšen drugi smoter, kot je dodana vrednost, ki jo ustvarja znanje povezano z gospodarstvom?      
 

Wednesday, October 13, 2010

Servis virtualnih samomorov prepovedan, ker je “kršil pravice uporabnikov”


Ali je samomor zločin? Ali nemara greh? Kaj pa če je storjen v virtualnem prostoru?

S popularizacijo pojma virtualna realnost (ki so ga v slovenščino prevedli popolnoma neprimerno in zavajajoče kot “navidezna resničnost”) na začetku devetdesetih se je ta predstavljala kot nekaj “tam onkraj” – za žicami ter ničlami in enicami, kot nekaj sanjskega, kar ne uboga fizikalnih zakonov. Povezana je bila z velikimi čeladami in rokavicami, s katerimi je posameznik doživljal simulacijo nekega drugega okolja od tistega, kjer se je takrat fizično nahajal. Z razmahom interneta se je virtualnost razširila oziroma poglobila, saj so se računalniški uporabniki začeli množično srečevati v nekem novem okolju, v katerem je vprašanje fizične razdalje odpadlo, hkrati pa je postalo vse prisotno na enaki ravni in z enako hitrostjo.




Druženje je – poleg trgovanja – nedvomno ena od osnovnih oblik uporabe interneta. IRC, Messenger, forumi, socialna omrežja in ostale oblike virtualne komunikacije so vedno privlačile računalniške uporabnike. A vse to ni bilo nič v primerjavi s tem, kar je prinesel Facebook. Enostaven umesnik in poudarek na izmenjavi fotografij je nagovoril tudi množico tistih, ki prej računalnika skorajda niso uporabljali, oziroma vsaj ne v take namene.

Ena ključnih novosti pa je bil tudi prehod iz vzdevka, ki si ga je uporabnik nadel v prejšnjih oblikah spletnih skupnosti, do pravega imena in priimka z osebno fotografijo, kakor nastopa na Facebooku. Če so se mnoge prejšnje oblike druženja poigravale z osebno identiteto ali vsaj temeljile na neprepoznavnosti uporabnika, je Facebook tista platforma, ki je uporabnike najbolj razgalil. Oziroma drugače: je tista platforma, na kateri se uporabniki najraje razgaljajo kar sami.

Tako se je v manj kot treh desetletjih zgodila neverjetna razlika – od družbe skrivanja in vohunov je nastala družba eksibicionistov, kjer vsakdo brez sramu razgali sebe, kot da je virtualnost res le nekaj navideznega, ki nima tiste teže fizičnega sveta. Hkrati pa se vse bolj pogosto dogaja, da se ljudje v družbi pogovarjajo o tem, kaj se je zgodilo na Facebooku – kdo je kaj komu rekel, kaj je kdo “lajkal” in kdo je kaj objavil.

Facebook je s tem zrasel v korporacijo in začel osebne podatke in medosebne povezave prodajati organizacijam, ki so prej morale plačevati fokusne skupine in za podobne analize trga, da bi lahko izvedele stvari, ki jih zdaj ljudje z veseljem kar sami objavljajo.

A za celotno spletno druženje je poleg te splošne radodarnosti z informacijami značilno še nekaj – življenje je večno. Nikjer ne obstaja možnost za nekaj tako žalostnega in nemisljivega kot je smrt. Na Facebooku ni prostora niti za možnost, da uporabniku nekaj ni všeč (kljub mnogim prošnjam in zahtevam ne obstaja gumb “I don’t like”), češ da kritika ni prava smer. Le pozitivne izjave so mogoče in prav takšne aplikacije.



In tako se je med stotinami aplikacij našel tudi Seppukoo, ki je ponudil nekaj zelo enostavnega, a tudi prav toliko izvirnega – uporabnikom Facebooka je ponudil možnost virtualnega samomora: osebni profil je spremenil v spominski zid s poslednjimi besedami, sporočilo o dejanju pa poslal vsem “prijateljem”. Seppukoo (po japonski besedi za “rezanje želodca”) je torej ponudil odrešitev od svojega virtualnega življenja.

Avtorji servisa, italijanski medijski umetniki Les Liens Invisibles, so najprej ustvarili kopico profilov znanih osebnosti, ki so že storile samomor. Tako so Jim Morrison, Kurt Cobain, Ian Curtis, Vladimir Majakovski najprej pridno nabirali prijatelje, se družili, pisali po zidovih in se navduševali nad objavljenimi vsebinami, nato pa 5. novembra 2009 vsi skupaj storili samomor. Odziv je bil velikanski, saj jim je v nekaj minutah sledilo še 50.000 drugih uporabnikov. Seppukoo je pervertiral tudi Facebookovo logiko prijateljevanja, saj je tekmovanje v številu prijateljev zamenjal s tekmovanjem na koliko ljudi uporabnik s svojim samomorom vpliva tako, da so ga tudi sami storili. Čim bližji “prijatelj” je naredil samomor, tem več točk je lahko za to dobil.


Ob tem velja omeniti, da Seppukoo ni zares uničil profila, ampak le spremenil njegov videz (namesto modrega je postal rdeč), ob ponovni prijavi pa se je stran povrnila v svoje staro stanje. A to je bilo že dovolj – že 16. decembra se je namreč družba, ki hrani vse te osebne podatke in ki sploh ne omogoča njihovega izbrisa, odločila tožiti mali umetniški kolektiv zaradi – kršenja pravic.

Odvetniška pisarna Perkins Coie, ki zastopa tudi Microsoft, Google, Intel, T-Mobile in skorajda vse ameriške demokrate vključno s predsednikom Obamo, je tako v imenu Facebooka vložila zahtevo za izklop servisa in izbris vseh pridobljenih podatkov.

V obrazložitvi nameravane tožbe so med drugim zapisali, da je Seppukoo pridobival podatke, ki pripadajo drugim, pa tudi da je kršil intelektualno lastnino Facebooka. “Težava” je bila namreč v tem, da je uporabnik Facebookovo geslo vnesel na strani Seppukoo, ta je nato ustvarila spominski zid na samem Facebooku, ti zidovi pa so bili nato prikazani tudi na strani Seppukoo, skupaj z vsemi podatki iz profilne strani. Facebook je torej menil, da gre za neustrezno komercialno delovanje in kršenje zasebnosti in avtorskih pravic.

A kot je v odgovoru zapisala odvetnica Les Liens Invisibles, pri Seppukoo ni šlo za komercialno dejavnost, ampak umetniški projekt, prav tako pa tudi ne za krajo podatkov, saj so se uporabniki Facebooka sami odločili, da bodo posredovali podatke in s tem zaključili svojo prisotnost na tem najbolj popularnem omrežju. Ob tem je še poudarila, da informacije, ki jih morajo izbrisati, sploh ne pripadajo Facebooku, ampak njegovim uporabnikom:

“Facebook ne more zahtevati izbris podatkov, ki mu ne pripadajo, saj s tem deluje proti svobodni volji lastnikov teh podatkov. To ni zaščita zasebnosti, temveč prej kršenje svobodne volje državljanov, da lahko odločajo svobodno in vsak zase, kako bodo uredili svojo osebno sfero.”

Pismo je bilo poslano 22. decembra, Facebook pa nanj še do danes ni odgovoril. Servis ne deluje več, spominski zidovi in lestvica najbolj vplivnih samomorilcev pa je še vedno tam.

Zgodba je nemara precedens novega svetovnega reda. Svoje osebne podatke smo radodarno posredovali korporaciji, ki tako de facto postane njihova lastnica in lahko sama odloča o tem, kdo jih lahko uporablja in kdo ne.

In ker so takšni podatki prava zlata jama za raziskovalce trga, je misel, da bi nekdo s posebno gesto oznanil odhod iz skupnosti, popolnoma blasfemična.

Izhoda ni, virtualno življenje je večno.


Za več informacij in celotno dokumentacijo si oglejte stran www.seppukoo.com.


Blaž Kosovel
 


Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.