Wednesday, November 25, 2009

Kakšno zvezo ima kvantna mehanika z zavestjo, 3. del

Od kar sem napisal prvi in drugi del je minilo kar nekaj časa, kar sploh ni tako pomembno, saj je ta del precej neodvisen. Prvi zapis o tem kakšno zvezo ima kvantna mehanika z zavestjo je govoril predvsem o osnovah te veje fizike, s katerimi sem hotel pokazat, kako na primer kemiki uporabljajo teorijo za izračune lastnosti molekul pri čemer si ne dovoljujejo filozofiranja, ker jim je odveč. Kot protiutež sem v drugem delu predstavil visokoleteče interpretacije in možne ontologije, ki se na teorijo prilegajo. Razmišljanja v teh dveh dosedanjih zapisih se sučejo okoli fizike in filozofije, tokrat pa bom predstavil pogled biologa ali natančneje rečeno fiziologa, ki se ukvarja s tem, kako bi možgani sploh lahko delovali po načelih kvantne mehanike.
Na Stanforski enciklopediji filozofije sta predstavljeni dve zamisli o prepletu nevrofiziologije in kvantne mehanike. Oba modela je skoval dvojec fizik-fiziolog in oba bom predstavil v nadaljevanju.

Beck & Eccles

En model pripada F. Becku in J. C. Ecclesu. Prvi od teh dveh bistrih glav je kot že oznanjeno fizik, drugi pa fiziolog. Eccles je s svojim delom pripomogel veliko k razumevanju stika med živčnimi celicami imenovanega sinapsa in za to prejel Nobelovo nagrado. Okoli področja, ki ga najbolj pozna, je Eccles začel razvijati svoje razmišljanje in na pomoč mu je pozneje priskočil fizik Beck. Po njunem mnenju torej kvantna mehanika vskoči v možganske procese ravno v sinapsi.

Da lahko razložim kaj je njujina zamisel, bom na kratko razložil klasičen model prenosa signala v sinapsi. Umetniška upodobitev sinapse s katero si lahko pomagamo med razlago je na sliki 1. Proces prenosa se začne, ko signal pripotuje po nevronu do konca, do stika tih dveh celic. Takrat se iz enega izmed veziklov (na sliki v zeleni barvi), nekakšnih membranskih mehurčkastih tvorb, sprosti nevrotransmiter. To so molekule, ki se vežejo na receptorje na drugem nevronu, ki nato prične prevajati signal naprej.


slika 1

Zamisel Ecclesa lahko razumemo ob bolj podrobnem pregledu sproščanja nevrotransmiterja iz veziklov. Izmed vseh veziklov v končiču prve živčne celice se ob prispelem signalu sprosti le en, drugi so v trenutku zavrti. Trenutni stop signal vsem veziklom spominja na kvantno delovanje na daljavo. Drugi, še bolj asociativni pojav je, da se količina nevrotransmiterja sprošča vedno v enakih paketih. Eccles intuitivno zaznava, da bi lahko tukaj imela prste vmes kvantna mehanika, in ima zato že pripravljen mehanizem delovanja. Po njegovem mnenju so vezikli pred sprostitvijo nameščeni v nekakšni posebni strukturi (slika 2), kar jim omogoča, da med seboj kvantno interagirajo, posameznemu veziklu pa omogoča sprostitev s pomočjo kvantnomehanskega tunnelling efekta. To hipotezo je fizikalni del dvojca podprl z nekaj enačbami, ki v končni izpeljavi pripeljejo do valovne funkcije za sprostitev nevrotransmiterja iz vezikla. To pomeni, da se neurotransmiter ne sprosti vsakič, ko signal prispe do sinapse, ampak da se sproščanje pokorava neki verjetnostni porazdelitvi, ki jo narekuje valovna funkcija. Dogajanje na membrani nevrona pred sinapso, kjer so vsidrani vezikli, v tem modelu torej ni deterministično.

slika 2

Ne ustrašite se zdaj, kajti to nikakor ne pomeni, da nevroni delujejo naključno in po svoje, kakor se jim zahoče. Saj vendar iz vsakdanjega življenja vidimo, da morajo možgani, ki nas upravljajo delovati po nekih pravilih. Tako se tudi vezikel od signalu za sproščanje sprosti s povprečno verjetnostjo 0.25, kvantna mehanika pa poskrbi za majhne variacije. Kako torej ta majhna variacija v verjetnosti sproščanje le vpliva? Ker imamo v možganih na miljarde sinaps, se lahko z majhnim popravkom v vsaki od teh naše vedenje pobegne determinizmu. Recimo torej, da je duh nekaj, kar v vsaki sinapsi povzroči majhno odstopanje od povprečne verjetnosti sproščanja neurotransmiterja, kar v seštevku pomeni makroskopsko viden učinek.

Jaz sem do tega modela zelo zadržan zaradi več razlogov. O opisani sturkturi na presinaptičnem nevronu nisem našel niti članka, fizikalni del z enačbami pa je zelo preprost in meni predstavlja naiven pogled fizikov na svet biologije na molekularnem nivoju. Kljub temu ta primer razvije nekaj filozofije in zelo mi je všeč Ecclesov seznam štirih dobrih točk njegove lastne teorije: je nevroanatomska, v soglasju z evolucijo (česar nisem obravnaval), uporablja mikrostrukture v nevronih, ter da temelji na kvantni fiziki, seveda.

Hameroff & Penrose

Zamisel drugega para znanstvenikov mi je ljubša, predvsem zato ker je bolj prefinjena na način, da upošteva vse velikostne razrede: drugačno interpretacijo kvantne mehanike, mehanizem na molekularnem nivoju in na nivoju povezav živčnih celic, s tem pa tudi možganov. Ta opis skoka čez vse nivoje od atoma do možganov hipoteze ne naredi pravilnejše, zaradi špekulativnosti je zaenkrat celo nepreverljiva, jo pa naredi zanimivejšo, poda sveže ideje in izgleda že bolj znanstvena.

V tem primeru je za razliko od prejšnjega glavni idejni vodja Roger Penrose, ki je fizik. Pričakovano se s problemom povezave kvantne mehanike in zavesti spopade na njegovem področju, fiziki. Kot pri večini drugih poskusov vpleta zavesti v kvantno mehaniko se tudi po njegovem mnenju pojav, ki ni skladen z determinizmom, zgodi med kolapsom valovne funkcije, ko izmed množice možnih stanj izmerimo le eno. Na tem mestu potem doda nekaj začimb, ki njegovo razmišljanje naredijo zanimivejše. Penrose pravi, da običajni fizikalni kvantnomehanski opis sistemov ni popolen, ker v svojih enačbah ne zajema gravitacije. Gravitacija naj bi torej v prihodnosti bila vključena v teorijo. Z upoštevanjem te majhne a nezanemarljive sile pa bi ugotovili, da imamo v izoliranem kvantnem sistemu sčasoma superpozicijo različnih ukrivljenosti prostora-časa (slika 3). Različna ukrivljenost je namreč rezultat je različne lege mase, torej atomov, elektronov v prostoru. Taka superpozicija ukrivljenosti prostora-časa s časom postane nestabilna in sama kolapsira v eno možnost, druge pa odmrejo.


slika 3

Ker se valovna funkcija ne poruši ob meritvi ali opazovanju, ampak ob nekih svojih notranjih kriterijih neodvisnih od opazovalca Penrose to redukcijo valovne funkcije imenuje »objective reduction« ali krajše OR. V nasprotji s Penrosovo zamislijo bi lahko redukcijo klasične kopenhagenske interpretacije imenovali subjektivna redukcija (SR), saj redukcijo valovne funkcije po kopenhagensko sprožimo z opazovanjem, z našim vpletanjem.

Z objektivno redukcijo se torej zgodi trenutek zavesti , da smo zavestni pa le en trenutek ni dovolj, naša zavest je po Penrosovo sestavljena iz več zaporednih OR, ki potem tvorijo tok zavesti. Da dosežemo dovolj veliko število trenutkov zavesti mora biti predpostavljeni kvantni sistem v naših možganih dovolj velik. OR se namreč zgodi ko produkt časa in energije sistema preseže kritično točko. Več časa kot je sistem v superpoziciji bolj postaja nestabilen. Prav tako je z energijo ali drugače rečeno velikostjo sistema - večji kot je, bolj je nestabilen. Če predstavim na primeru, ima en izoliran elektron tako majhno energijo, da v celotnem času vesolja ne doživi zavestnega trenutka, pa če si ga še tako želi. V sistemu več elektronov produkt časa in energije prej preseže kriterij za OR in zavestni trenutki so pogostejši. Če imamo v naših možganih dovolj velik kvantni sistem, se OR dogajala tako pogosto, da bi lahko mnogo trenutkov zavesti doživljali kot tok zavesti.

Hameroffovi mikrotubuli

Penrose je izdelal svojo teorijo, ki zaheteva velik izoliran sistem v kvantni superpoziciji, za katerega pa potem ni vedel kje v možganih bi se lahko nahajal. Lahko je namreč predstavljati si kvantni računalnik, produkt tehničnega mišljenja inžinirjev, v katerem so pogoji natančno nadzorovani, in ki je izoliran od okolja, ter ohlajeni na temperature blizu absolutne ničle. Malo težje je kaj takega najti v živem bitju, pravzaprav nemogoče. Od okolja izoliran sistem je namreč potreben, da se superpozicija lahko vzpostavi. Ob stalnem trkanju zunanjih atomov v naš sistem, se koherenca prehitro podira, saj lahko od odbitega atoma z meritvijo dobimo informacijo o sistemu. Ob višji temperaturi so trki silovitejš in pogostejši, superpozicije stanj več atomov težko verjetne in to je ključni argument za to, da naši možgani ne morejo biti kvantni računalnik. Mogočepa kje le obstajajo kakšne bljižnice in nepričakovane rešitve problema, biologija nas vedno rada preseneti. Možnosti torej niso velike, treba je najti strukturo v možganih, ki bi zadostovala pogojem, kar pa je že izven Penrosovega področja. Na srečo fizik tu ni ostal sam, pridružil se mu je fiziolog Hameroff, ki je že dolga leta gojil navdušenje za mikrotubule. Drugi dvojec Hamerff-Penrose se je s tem izoblikoval in zdaj je čas, da razložim biokemijski del o mikrotubulih.

Mikrotubuli spadajo med proteine citoskeleta, ki daje celicam oporo, kot jo daje nam naše okostje. Lahko si jih predstavljate kot stebre, ki štrlijo navzven iz jedra celice proti membrani in jo podpirajo (slika 4A). Ta predstava pa ni popolna, saj mikrotubuli niso statični, ampak dinamični in aktivni. Zelo pomembno vlogo imajo na primer pri celični delitvi, ko vlečejo kromosome narazen v dve bodoči ločeni jedri (slika 4B).

slika 4

Hameroff se je za mikrotubule navdušil prav zato, ker se lahko vedejo tako koordinirano in zapleteno. Če si na sliki 5A mikrotubul pogledamo od bližje lahko vidimo, da je ta sestavljen iz veliko manjših podenot, ki se združujejo v nekakšno cev. Ta je lahko mnogo daljša kot na sliki in kar ji omogoča tvorbo omenjenih »stebrov« ali dolgih rok za vleko kromosomov. Na tej sliki se že skoraj vidi posamezne atome, kar pomeni, da smo sedaj prešli v podmikroskopski svet in s tem v svet kvantnih pojavov. Slika 5B predstavlja posamezno podenoto, tubulin, ki gradi mikrotubul, pri čemer shematsko prikazuje, da se lahko molekula prepogiba med dvema možnima stanjema. Ker je med tubulini stlačeni v cevast mikrotubul vlada napetost, se ti komolčijo in s svojo obliko vplivajo na obliko okoliških podenot. Razporeditev podenot v mikrotubulu naj bi bila takšna, da ravnovesno stanje ni nikoli doseženo. Zato se lahko v mikrotubulu s časom pojavljajo različni vzorci razporeditev dveh oblik tubulina, ki potem potujejo vzdolž dolge cevi in prenašajo signal (slika 5C). Če ima mikrotubul nekakšen »input« na začetku cevi in če ima končno tarčo, ki ji sporoča prejeti signal, potem je mogoče tudi, da se s procesom potovanja vzorcev črnobelih tubulinov (slika 5C), informacija na tej poti z nekakšnim algoritmom tudi obdeluje.



slika 5

Na sliki spodaj (slika 6) je prikazana razporeditev mikrotubulov v nevronih, ki potekajo od leve proti desni, ob tem pa jih drugi proteini povezujejo prečno (krajše navpične črtice). Če primerjate to sliko s sliko 5A, vidite da so tukaj mikrotubuli razporejeni drugače, od enega konca nevrona proti drugemu, namesto radialno iz centra. Takšna razporeditev pomeni daljše mikrotubule in tak sistem mikrotubulov je s svojo velikostjo primeren kandidat za Penrose-ov model.

Na tem mestu vemo že dovolj, da si lahko odgovorimo na vprašanje, kako se dogodki na podatomskem svetu, lahko ojačajo do makrosveta na nivo naših vsakdanjih dejanj. Prehod kvantne mehanike v makroskopski svet se prične v jedru posameznega tubulina, kjer protein gradi več aromatskih molekul. To aromatsko jedro proteina je takšne kemične narave, da se tukaj lahko elektroni prosteje gibajo, kar povzroči, da imamo dve energijsko enakovredni stanji, ko so elektroni nagačeni v enem koncu ali drugem skrajnem koncu. Ta pozicija elektronov potem preko različnih molekularnih vzvodov vpliva na obliko tubulina; Elektroni zbrani na »desni« povzročijo, da se tubulin nahaja v določeni od izmed oblik med katerima z lahkoto preklaplja, elektroni zbrani na drugem kocu jedra, nemudoma povzročijo, da tubulin preklopi v drugo možno obliko. Če so elektroni v sredici proteina v superpoziciji, je v superpoziciji tudi celotna podenota – tubulin. Na tem mestu se vedenje elektronov prenese na nivo proteina (več tisoč atomov). Ker pa se tubulini med sabo čutijo zaradi prej omenjene nagačenosti in komolčenja, se ob tem lahko razvije superpozicija po celem mikrotubulu kot enem sistemu. Ko se v superpozicijo postavi dovolj velik del mikrotubula, je dosežena kritična točka, ki jo predvideva Penrose, in zgodi se objektivna redukcija, ter s tem zavestni trenutek. Rezultat kolapsa valovne funkcije je nov vzorec razporedbe oblik tubulinov, ki se zatem prenese naprej v makroskopski svet na raven nevrona, ta pa se zaradi tega recimo sproži in vpliva na celotno trenutno stanje v možganih.


slika 6

Hameroff Penrose-ov model je polznanstven in zaenkrat nepreverljiv. Kar pa nam lepo pokaže je, da preostane fiziologom podmikroskopskega sveta še veliko presenetljivih odkritji v svetu biologije, ki jih človeški tehnični um težko predvidi.


Jaka Kragelj


Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Znanstveni članki

Ker je Miha že omenil prednosti informacijske dobe v navezavi na znanstveno ali poljudno raziskovanje in zanimanje, vas bi rada še jaz opozorila, da imate vsi, ki ste vpisani v Univerzo v Ljubljani ali včlanjeni v NUK, dostop do znanstvenih člankov prek Mrežnika Narodne univerzitetne knjižnice. Opozarjam predvsem na tuje strežnike, kot so Proquest direct, ScienceDirect, SAGE Journals Online. Do mnogih člankov lahko dostopate od doma, do nekaterih pa samo iz prostorov NUK-a. Če ne poznate vašega gesla, se obrnite na knjižnico vaše fakultete oz. na NUK.


Marijana Koren

Saturday, November 14, 2009

Google Scholar

Vsem, ki ste bolj počasni v razumevanju prednosti dobe informatike, in tistim, ki se jezite nad premajhno založenostjo naših knjižnic, sporočam, da obstaja GOOGLE SCHOLAR. Ta brskalnik deluje natanko kot Google, vendar išče med znanstvenimi članki in bazami podatkov mednarodnih knjižnic. Zelo priročno za študente in druge, kateri se ukvarjajo z znanostjo in humanistiko.

M.K.

Friday, November 6, 2009

Javna razmišljanja o funkciji negacije - II. del

V nadaljevanju našega razmišljanja o premenah negacije in negativnosti, se bomo obregnili ob Heglovo t.i. spekulativno logiko. V našem zainteresiranem horizontu si bomo vzeli iztočnico, ki jo bomo dokazovali, namreč, da kjer je eno, je tam tudi delo negativnega. Če je denimo do Hegla v filozofiji veljalo, da je sodba, ki jo postavi razum, neko poenotenje, pa od tega trenutka dalje sodba šele razbije in pomnogoteri tisto, kar se zdravemu razumu dozdeva, da izvorno poenoti. Pokazali bomo, da je poenotenje šele učinek poteze razstavitve in prav samo to razstavljanje, določanje momentov in elementov sodbe, ki tvorijo notranjo zgradbo nastajajočih pojmov, se nam bo pokazalo kot vsebina spekulativne logike, kar bo moč misliti čisto le skozi delo negativnega ali negacije kot notranje vsemu, kar stopa v misel. Negacija se bo s tem preobrazila v precej bolj masiven koncept, v negativnost, ki odpira sleherno perspektivo, iz katere je sploh mogoče gledati obe površini istega, misli in mišljenega. Negativno nam bo naposled postalo natanko tista točka, ki misel neločljivo poveže z mišljenim.

Pogljemo najprej hitro konceptualno-zgodovinsko ozadje. Avtorstvo formulacije, da je sodba izvorno razločevanje in ne poenotenje, gre pripisati Hölderlinu. V kratkem tekstu z naslovom Sodba in bit (1795) je izpostavil etimološko značilnost nemške besede Ur-theil(ung), katero bi lahko zasilno slovenili kot pra-del(itev). Sodba (Urteil) je za Hölderlina izvorna razločitev subjekta in objekta, ki po številnih interpretacijah (prim. Dieter Heinrich) predstavlja njegovo kritiko Fichtejevega absolutnega jaza kot pogoja zavesti. Za Hölderlina zavest vselej že implicira refleksivno strukturo, kar pomeni, da zavest brez svoje minimalne predhodne podvojitve ni možna. Sicer pa Hölderlin v dotičnem tekstu postavlja za izvor enotnost biti, v kateri sta subjekt in objekt združena. Torej je zanj razdelitev, ki jo implicira sodba, sekundarna glede na enotnost subjekta in objekta v biti. Prav na tej točki pa moramo postaviti razliko med Hölderlinom in Heglom, za katerega je vsaka enotnost posredovana in zato možna le prek razločitve, pa naj gre za bit ali za kaj drugega. Sodba ni neka zunanja funkcija, ki vnese razliko v izvorno nerazločeno bit, ampak je sama bit vselej že razločena.

Tezo, da je sodba izvorno razločevanje in ne enotenje, pa je možno prikazati na stavku, ki v tradicionalni logiki velja za samo načelo enotenja, tj. stavku oz. načelu neprotislovnosti, ki ga lahko izrazimo bodisi na pozitiven način: vse je enako samemu sebi ali A=A; bodisi na negativen način: A ne more hkrati biti A in ne-A. Sodba A=A, ki naj bi povzemala načelo identitete, bi po tradicionalni logiki ne smela razpasti na razlikovane elemente (kolikor je pogoj ali paradigma vsakega enotenja), vendar pokazati je mogoče, da je prav nasprotno. Prikaz negativne narave tega načela, je moč podati na dva načina: 1. na ravni nekega subjekta ali govorca, ki sodbo izjavi ali 2. na ravni samega pojma identitete, tj. kot misli same na sebi, tj. brez predhodnega postavljanja pravil igre tipa kdo govori in kaj je govorjeno.

Poglejmo si prvi način. Izjava, da je identiteta ohranjevanje nečesa v sabienakosti, implicira, da je identiteta različna od različnosti. Preberimo zadnji stavek še enkrat – dalje. S tem pa tisti, ki to načelo identitete zatrjujejo, beri: izjavljajo, »ne vidijo, da s tem že sami povedo, da je identiteta nekaj različnega […]« (Hegel). Spekulativna logika torej demonstrira tudi drugo stran miselnega določanja, ki se zgodi onstran tega, kar nekdo izjavi (subjekt izjave), kot spontani ali vsaj nehoteni akt negacije izjave, akt, ki se zgodi na sceni mišljenja, ki še ni prišlo do vednosti. Enostavno identiteto je izjava izneverila in s tem se je pokazalo, da ima identiteta odnos z različnostjo – saj je različna od različnega – ki se določi v izjavljanju (v nehotenem, a izvedenem miselnem določilu), ki krni uspeh predpostavljenega identitetnega krožnega samonanašanja. Vendar pa je spekulativna logika v tem prvem načinu prikaza negativne narave načela neprotislovnosti predvsem zunanje aplicirana na nekega subjekta govorice, govorca in njegovo izjavo, ki zaradi tega prikaže le neko naključno gibanje, v katerem se govorica poigrava z ne povsem določeno mislijo svojega subjekta. Tu smo razliko med govorcem in njegovo izjavo predpostavljali že od samega začetka našega premišljevanja. V tej demonstraciji je A še vedno bodisi A bodisi ne-A, ta razcep je impliciran, ker se sam A nahaja v dveh zunanje določenih momentih, deloma v zavestni izjavi in deloma v nehotenem izjavljanju, ki ga slišimo mi kot budni spremljevalci. Toda, da je A v načelu neprotislovnosti v natanko istem oziru tako A kot ne-A, da torej vzpostavlja te momente razkroja, je potrebno pokazati pri A-ju samem na sebi, kar pomeni, da mora postati negacija negativnost A-ja samega, neodvisno od spodletelega izjavljanja ali modrovanja nekega »mislečega« govorca. Tu je bila prikazana pač zgolj protislovnost izjave z izjavljenim, vedenega z mišljenim oz. hotenega z nehotenim. Ali še bolj določno rečeno: protislovje je bilo šele protislovje modrovanja o tem načelu, ne pa že protislovje tega načela kot stvari same ali, kar je za Hegla isto, mišljenega načela neprotislovnosti.

Poglejmo si sedaj drugi način. Načelo neprotislovnosti lahko vzamemo torej tudi kot stvar samo, zgolj kot A=A in si ogledamo njegovo gibanje. V drugem načinu demonstracije, ki je lasten izpeljani in ne aplicirani spekulativni logiki, tega načela nihče ne izreka, če pa bi kdo rekel, da si ga misel, ki ga misli, tudi izreka, potem bomo tudi mi izrabili samovoljno izražanje in bomo rekli, da je mišljenje sinonim izrekanja in zato nasploh nimamo nikakršnega nepotrebnega vnaprejšnjega razločka, kot smo ga imeli zgoraj. V mišljenju se torej to načelo podrobneje določi tako, da ni ničesar, kar bi bilo hkrati A in ne-A, oz. negativno, da »ni ničesar, kar ne bi bilo niti A niti ne-A, da ni tretjega, ki bi bilo ravnodušno do nasprotja« (Hegel). Opazimo lahko, da dvojna uporaba negacije v načelu neprotislovnosti vzpostavi načelo izključenega tretjega (glej: postavljeno 1. […] bi bilo hkrati A in ne-A in negirano 2. […] bi bilo niti A niti ne-A). Vendar pa, če se vrnemo k Heglu, je tisto tretje dano in sicer kot A sam. Uvid v to nam omogoča formalizacija. Afirmirani A je mogoče formalizirati kot +A, negiranega pa kot –A, kar nam daje v pogled to, da je sam A v mišljenju, kot tisto tretje brez predznaka, dano in zapisljivo kot +/– (A). A v oklepajih simbolizira izključeni, izolirani A. Nadalje, kolikor se ta tretji A nanaša na +A, se bi ne smel nanašati na –A (in seveda nasprotno), če velja načelo neprotislovnosti, bi ga ne smelo biti, a kot kaže, je, oz. kot pravi Hegel, se ravnodušno nanaša na oboje. Ker je torej A nanesen tako na +A kot na –A, sta oba člena v obravnavanem načelu negaciji samih sebe in kolikor sta pač v protislovju s pomenom sodbe, predstavljata ravno njeno razpustitev in razločevanje v neenaka momenta, ne pa poenotenja. Slednje pa je ravno to, kar smo s Heglom želeli pokazati, namreč, kako sodbe izvorno razgrajujejo svojo vsebino, pri čemer je videz enotnosti zgolj učinek rezoniranja, zunanje refleksije oz. tega, čemur smo navajeni reči zdravi razum.


Gregor Kardinar

Prispevek izraža stališče avtorja in ne nujno tudi društva.

Tuesday, November 3, 2009

Razmišljanja o religiji in politiki: razpela v šolah

Novica dne v Italiji prvič po dolgih tednih ni povezana s spolnimi škandali politikov ali s pravosodnimi težavami predsednika vlade, temveč se tiče nečesa povsem drugega, nečesa, kar se dotika samega bistva italijanske identitete. Na pritožbo italijanske državljanke finskega rodu je Evropsko sodišča za človekove pravice razsodilo, da italijanska praksa, po kateri v vseh javnih šolah visijo razpela, krši načelo verske svobode in enakosti verskih skupnosti pred zakonom. Povedano drugače: po razsodbi strasbourškega sodišča se bodo iz učilnic italijanskih javnih šol morala umakniti razpela, ki so sto petdeset let služila kot simbol krščanskih vrednot, na katerih naj bi slonela javna izobrazba v tej tradicionalno katoliški deželi.

Razsodba je, razumljivo, že dvignila veliko prahu. Ne dvomimo, da ga bo v prihodnjih dnevih, tednih in mesecih še več. Zlasti, ker je prišla kot nepričakovano darilo za vse tiste, ki pozornost javnega mnenja vse preradi usmerjajo stran od perečih težav, ki pestijo državo, in jo osredotočajo na drugotne teme, pri katerih pride njihova spretnost bolje do izraza kot pri spopadanju s stvarnimi političnimi in gospodarskimi problemi. Kljub neizbežni politizaciji, ki bo sledila in ki zagotovo ne bo v ničemer pripomogla k teoretski razpravi o sekularizmu, niti ne bo koristila ugledu Katoliške cerkve, se mi zdi ta primer tako simptomatičen, da lahko služi kot vreden uvod v temeljito refleksijo o vprašanjih odnosa med politiko in religijo na Zahodu.

V ta namen sem se odločil, da bom za blog Društva humanistov Goriške objavil serijo refleksij, ki zadevajo vprašanja laicizma, sekularizacije in odnosa med cerkvijo in državo. Nedvomno je namreč, da je to vprašanje, ki se je še pred desetletji na Zahodu zdelo večinoma rešeno, v zadnjih letih zopet vzniknilo kot eno izmed perečih vprašanj naše dobe. Če so še na začetku osemdesetih let na Zahodu vsi bolj ali manj verjeli, da so vprašanja o statusu religije v moderni družbi zasluženo arhivirana v ropotarnici 19. stoletja, smo danes soočeni ne toliko s prerodom te razprave, kolikor z njeno nepričakovano mutacijo. Od žgočih debat o islamu in pluralni sekularni družbi, prek shizme glede vprašanja biotehnologije, pa vse do politično korektnih ofenziv na tradicionalna praznična poimenovanja (»Merry Christmas vs. Happy Holidays«): razpravam o odnosu med religijo in politiko se ni več mogoče izogniti.

In s tem, čemur se ne moremo izogniti, se moramo spopasti.

V prvih objavah, ki bodo sledile, bom poskušal osvetliti določene vidike omenjene specifične razprave (o vprašanju križev v italijanskih šolah): upam, da tiste vidike, ki bodo potonili v politizaciji razprave. Kasnejše objave bodo namenjene splošnejšim temam, a tudi reflektiranim odzivom na različne dnevnopolitične polemike, povezane s tem vprašanjem.

Libera chiesa in libero stato

Vrnimo se torej v Italijo. Takoj na začetku se moramo lotiti določenih predsodkov in napačnih predstav. Med njimi je gotovo prepričanje, da je italijanska praksa razobešanja razpel v javnih prostorih (ne le v šolah, temveč tudi v sodnih dvoranah, v državnih pisarnah, uradih, v parlamentu, itd.) nekaj anahronističnega, kar izvira iz stoletnega vpliva Katoliške cerkve na družbeno in politično življenje. To ne drži. Takšno prakso sicer lahko res imamo za anahronistično, vendar iz povsem drugačnih razlogov, kot se to ponavadi domneva.

Razpela v javne šole je v šestdesetih letih 19. stoletja uvedel Cavourjev liberalni režim; prav tisti režim, torej, ki je javno razglašal načelo »svobodne cerkve v svobodni državi« (libera Chiesa in libero Stato). Moti se, kdor domneva, da je bilo to dejanje znak dobrikanja Katoliški cerkvi, ki je bila takrat, spomnimo se, tako sovražno nastrojena proti združeni italijanski državi, da dolga desetletja sploh ni priznavala njene legitimnosti. Ravno nasprotno: to je bilo sredstvo v boju proti Cerkvi. Obvezno razobešanje razpel v javne šole je bilo eno izmed številnih poskusov sakralizacije državne avtoritete v taktiki legitimizacije monarhične oblasti. Italijanska savojska monarhija je bila namreč res zagrizeno laicistična in v veliki meri tudi antiklerikalna, nikakor pa ni bila anti-religiozna, še manj pa anti-katoliška. Ni je toliko zanimala sekularizacija kot taka, temveč predvsem neodvisnost politične sfere od ekleziastične avtoritete. Oziroma natančneje: primarnost politično-državnega pred cerkvenim.

Dante proti Avguštinu

Nikakor ni naključje, da je kulturna politika italijanske liberalne države kot Nacionalnega pesnika promovirala prav Danteja, da je prav njega povzdignila na piedestal prvorazrednega predstavnika narodne duše. Zakaj prav religioznega Danteja, čigar aristokratska, anti-buržoazna, »pro-nemška« in »anti-francoska« stališča se tako slabo ujemala z deklarirano ideologijo mlade liberalne države? Zakaj pred-klasičnega Danteja, do katerega je bila kasnejša literarna tradicija vedno sumničava in ga je dojemala kvečjemu kot predhodnika Velikanov renesanse, edinih resničnih utemeljiteljev nacionalnega jezika in njegove literature? Zakaj je, skratka, srednjeveški Dante proti vsem pravilom odvzel primat renesančnemu Petrarki?


Čeprav je Dante v marsičem predstavljal ravno nasprotje vsega, za kar se je zavzemala liberalna država, je imel eno ključno prednost: med srednjeveškimi misleci je bil tisti, ki je najbolj dosledno in prepričljivo utemeljil primat posvetne oblasti nad cerkveno.

Dantejeva konceptualizacija religije in politike (predvsem v traktatu De Monarchia) je v pravoverni katoliški tradiciji, v katero se nedvomno uvršča (čeprav so mu poskušali naprtiti obtožbo averoizma), na drugi skrajnosti kot Sveti Avguštin, ki je odrekal vsakršno sakralnost posvetni oblasti (tudi krščanski posvetni oblasti). Ta afriški cerkveni oče ni imel nobenih utvar o naravi politike in se je v svoji Božji državi poldrugo tisočletje pred Michaelom Corleonom (Boter I) retorično vprašal: "Kaj drugega so kraljestva, če odmislimo pravico, kakor velike lopovske združbe? In kaj so lopovske združbe, če ne majhna kraljestva? (Remota itaque iustitia quid sunt regna nisi magna latrocinia? Quia et latrocinia quid sunt nisi parua regna?) V avguštinovski tradiciji je zemeljska država degradirana na policijsko funkcijo: njena naloga je, da zagotavlja pravico (v strogo pravnem pomenu besede: red in mir); če še tega ne zmore, se ne kaj dosti razlikuje od mafijskih združb (s katerimi je, po Avguštinovo, v vsakem primeru strukturno podobna). Resnična država je tista v nebesih, res publica coelestis: njena nepopolna zemeljska vzporednica je kvečjemu Katoliška cerkev (civitas peregrina), nikakor pa ne katera koli empirična posvetna skupnost. Po več kot pol tisočletja helenistično-rimske sakralizacije politične avtoritete je Sveti Avguštin prvi zahodni filozof, ki popolnoma de-sakralizira posvetno oblast. Brez njega si današnjega koncepta ločitve Cerkve in države ne moremo niti predstavljati.

V popolnem nasprotju z avguštinsko tradicijo, ki je bila vse do vzpona aristotelske sholastike nesporna avtoriteta zahodnega krščanstva (in ki se je zmagoslavno vrnila z luteransko teologijo), je bil Dante nedvomno najpomembnejši zahodni srednjeveški teoretik posvečene posvetne oblasti, sakralizirane monarhije. Države, ki ima svojo avtonomno vlogo v odrešenjski zgodovini sveta. Od Boga posvečene Države, če hočete. Sicer različne od tiste, ki jo je skozi stoletja konceptualizirala vzhodna krščanska tradicija (ki jo je Max Weber označil z neologizmom "cezaropapizem"), v kolikor je ohranjala razločenost med duhovno in posvetno oblastjo, a vendar znotraj posvečenega političnega korpusa.

Petsto let kasneje, ko si je liberalna in laična savojska država tako očitno prizadevala utrditi legitimnost s sakralizacijo svoje politične avtoritete – pri tem je bila zvesta mati fašizma –, je v Danteju odkrila svojega posthumnega zaveznika. Pri tem je bilo seveda potrebno določene stvari pozabiti: recimo dejstvo, da si Dante svete monarhije ni predstavljal kot italijanske nacionalne države, temveč kot univerzalno krščansko Cesarstvo pod žezlom nemških kraljev. A to je bilo mogoče zamegliti s poudarjanjem njegovega gorečega domoljubja in zavzemanja za zedinjeno Italijo.


Kljub vsem svojim "napakam" je bil Dante ideološko še vedno bolj prikladen zaveznik od individualističnega Petrarke, tega nebrzdanega Avguštinovega občudovalca. Dante se je s svojo komunitarno vizijo skladne politično-religiozne skupnosti, v kateri cerkvena oblast sprejema avtoriteto sakralizirane politične oblasti, ne da bi se odpovedala svoji duhovni avtonomiji, utegnil zdeti kot predhodnik doktrine "Libera chiesa in libero stato".

Jezus kot žandar

Naj bo torej jasno: Kristus ni bil postavljen v italijanske državne šole, urade in sodišča zaradi svoje slave, še manj zaradi slave njegove Cerkve in najmanj kot »simbol krščanskih tradicij« (to ni bila kategorija 19. stoletja). Priveden je bil, skupaj z Dantejem, kot priča v pravdi za državno legitimnost. In kot stalen opomin vernim državljanom na besede apostola Pavla v Pismu Rimljanov (13:1): »Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo.«

Razprave torej ne moremo začeti, če pred tem ne dodobra razumemo, da so razpela v italijanskih šolah tu izvorno in prvenstveno zaradi države in ne zaradi Cerkve. Povedano s surovim cinizmom: laična država je Kristusa potrebovala kot žandarja, ki bi bdel nad podložniki, za posvetno zvestobo katerih Cerkev ni bila več pripravljena jamčiti.

***

V naslednjem prispevku se bomo poglobili v vsebino razsodbe evropskega sodišča za človekove pravice in vzeli v pretres kategorijo "verskega simbola". Pokazali bomo, da je ta kategorija teoretsko nevzdržna, njena dosledna uporaba v praksi pa pripelje do absurdnih odločitev, ki so v popolnem nasprotju z izvorno zahodno koncepcijo verske tolerance.


Luka Lisjak Gabrijelčič

Prispevek izraža stališče avtorja in ne nujno tudi društva.