Descartes je tisti mislec, ki se ga splošno krivi za vzpostavitev nepremostljive razlike med duhom in telesom. Razlike, na kateri naj bi gradila celotna moderna misel in na podlagi katere so še vedno oblikovane temeljne smernice zahodnega tako znanstvenega kot laičnega mišljena. Ali je ta zareza v zgodovini mišljenja res Descartesovo maslo ali ne, ni vprašanje tega bloga. Da pa ta način mišljenja kontaminira sodobno laično misel in ji podtika predpostavke, na katerih gradi nadaljnje distinkcije, je jasno tudi iz predloga novega družinskega zakonika, ki med drugim prepoveduje tudi vsakršno obliko telesnega kaznovanja otrok.
Ne glede na vsa vprašanja, ki jih odpira predlog novega družinskega zakonika in tudi prepoved vsakršne oblike telesnega kaznovanja otrok, se bom na tem mestu posvetila le eni malenkosti.
Javna debata okrog prepovedi vsakršne oblike telesnega kaznovanja otrok se namreč koncentrira okoli vprašanja, ali je klofuta (kot primer posega v fizično integriteto otroka) vzgojni ukrep ali nemara fizično nasilje nad otrokom, kakor trdijo zagovorniki zakona. Njihova argumentacija je namreč sledeča: ker je v splošnem telesno nasilje nad drugo osebo prepovedano, ni razloga zakaj bi se smeli slepiti in upravičevati kakršnokoli telesno nasilja nad otroci kot metodo vzgoje. Problematizirala bom dve točki te argumentacije in sicer: 1.) ali je otrok oseba in 2.) ali je klofuta fizično oz. telesno nasilje.
»Oseba« je eden izmed osrednjih pojmov, na katerih so utemeljene različne razsežnosti sodobne, zahodne kulture. Na makro ravni je oseba poslednji element, atom ali monada družbenega sistema. Iz tega vidika je ta samostojna entiteta opredeljena prek sposobnosti avtonomnega odločanja in posledično sposobnosti tvorjenja odnosov, tj. razmerji do drugih avtonomnih entitet. Ta koncept je temeljen za sodobno družbo, saj omogoča naprimer pravni sistem, v katerem se na osebo prilepijo določene pravice in dolžnosti, ekonomski sistem, ko se na osebo prilepi lastništvo in svobodno razpolaganje z njim, politični sistem prek pravice političnega odločanja itd. Na mikro ravni pa se z vzpostavitvijo neke samoidentitete prek referenčne točke, ki ji pravimo oseba, razprejo tudi moralne razsežnosti, ki so vezane na to osebo: od odgovornosti in svobode tja do vesti.
Pojma osebe ne smemo na noben način mešati s pojmom človeka ali posameznika. Vemo namreč, da so naprimer podjetja opredeljena kot pravne osebe; torej so neke samostojne entitete sposobne avtonomnega odločanja, za katerega tudi kazensko odgovarjajo. V zadnjih časih se med drugim govori tudi o t.i. družbeni in okoljski odgovornosti podjetij, prek katerih bi lahko celo opredelili kot moralna nekatera podjetja, ki naprimer ne onesnažujejo okolja, zaposlujejo veliko število dobro plačanih ljudi itd. Po drugi strani pa za opredeljevanje vedenja otrok ne uporabljamo moralnih kategorij: če že, rečemo, da so hudobni, nevzgojeni itd., ne rečemo pa, da so nepošteni, nemoralni, saj od njih ne pričakujemo poznavanja moralnih načel in razmišljanja o posledicah njihovih dejanj. Otrokom prav tako pravno, ekonomsko in politično ne priznavamo sposobnosti sprejemanja odločitev in niti odgovornosti za njihova dejanja. Zaradi tega imajo otroci svojega zakonitega zastopnika, ki so običajno njihovi starši. Kljub uporabljeni pravni terminologiji, se je treba zavedati, da starši ne zastopajo otrok le v pravnem in ekonomskem smislu, temveč tudi naprimer v moralnem: če se otrok grdo vede, je nevzgojen, za kar so krivi starši; če otrok ne pride primerno pripravljen v šolo, so zato odgovorni starši, ki ga niso prisilili, da napiše domačo nalogo itd.
Poudariti je torej potrebno, da so vse pravice, ki so vezane neposredno na otroka, izključno pravice otroka napram staršem. Kolikor so starši zakoniti zastopniki otroka, so pooblaščeni, da v njegovem imenu uveljavljajo njegove pravice; tako tudi v primeru, ko kdo (ki ni starš) zganja fizično nasilje nad otrokom. S takšnim zakonom tako država ali kakšna višja integracija z njenimi smernicami posega v integriteto družine, vendar le iz strani dodeljevanja pravic otoku, ne pa tudi iz strani prevzemanja odgovornosti za njegove dolžnosti. Ob predpostavki, da je »vsakršna« oblika telesnega nasilja vzgojna instit
ucija, pa posega in krni sam vzgojni proces, ki naj bi otroka ravno naučil prevzemanja odgovornosti za njegova dejanja in toliko oblikoval v osebo, ki bo sposobna to odgovornost prevzeti nase. Ob vsem poudarjanju pravic otrok pa še nikomur ni padlo na pamet, da bi napisal zakonik o pravicah vzgojiteljev, ki v zadnjih desetletjih vse bolj izgubljajo vzvode avtoritete. Vendar »Ne!«, pravijo zagovorniki zakona, »avtoriteto se lahko doseže še kako drugače kakor prek fizičnega nasilja!«. »Prav«, odgovarjam, »v Ameriki je že dolga praksa ta, da se tiste otroke, pri katerih beseda ne zaleže in katere se ne da umiriti na lep način, diagnosticira s kakšno tistih otroških bolezni: saj veste: ADHD, conduct disorder (!) in podobno. Če že ne klofuta, bo pa Ritalin® umiril tiste, katerim beseda ne pomaga!« Priporočamo ga lahko seveda tudi tistim staršem, ki niso sposobni mirno spremljati razgrajanja svojih otrok, ne da bi pri tem vpili ali jim – bog ne daj – primaznili klofuto. Različnim oblikam nasilja se tako lahko izognemo z "nenasilnim" zdravljenjem duševnih motenj. Vendar to je že druga zgodba.
Druga točka, ki je želela biti osrednja točka bloga, a bo ostala smernica za premislek, je kategorizacija klofute kot telesnega nasilja. Klofuta je seveda metafora za vse ostale oblike tistega »vsakršnega« telesnega nasilja: ščipanje, vlečenje za ušesa, udarjanje po riti oz. kakršnekoli oblike povzročanja telesne bolečine (kot sem prebrala v neki propagandni brošuri). V tej kategorizaciji oz. razločevanju med fizičnim in psihološkim nasiljem se kaže tista baje Descartesova dediščina, o kateri radi govorijo nekateri medicinski antropologi. Imanentni problem tega zakona je namreč, da se osredotoča in potencira kriminalizacijo le tistih oblik »nasilja«, ki so oprijemljive. Težko opredeljive oblike t.i. psihološkega nasilja, za katerega se bodo vsi strinjali, da pušča na razvoj otroka bolj dolgotrajne posledice kot rdečica, ki izgine v nekaj minutah, pa pušča ob stran. Za širšo razpravo o opredelitvi pojma nasilja žal na tem mestu ni več prostora. Obregnila bi se le ob problematičnost tega, da si zakon domišlja, da želi sankcionirati telesno nasilje prek šibke opredelitve, ki jo zaznamuje zveza »telesna bolečina«. V resnici sankcionira nekaj povsem drugega. Vsakdo, ki je bil kdaj sklofutan, ve, da bolečina, ki jo klofuta povzroči, ni telesne narave. Klofuta (vlečenje za ušesa, tepenje po riti itd.) je predvsem stvar ponižanja, sramu in nebogljenosti. Kolikor klofuta sploh ima kakršenkoli učinek, je ta daleč onkraj »telesne bolečine«, ki naj bi bila razlog njene kriminalizacij.
To je le nekaj razpršenih drobtinic v debati, ki bi potrebovala mnogo bolj sistematično in predvsem širšo razpravo, kot jo tukaj lahko ponudim.
Ne glede na vsa vprašanja, ki jih odpira predlog novega družinskega zakonika in tudi prepoved vsakršne oblike telesnega kaznovanja otrok, se bom na tem mestu posvetila le eni malenkosti.
Javna debata okrog prepovedi vsakršne oblike telesnega kaznovanja otrok se namreč koncentrira okoli vprašanja, ali je klofuta (kot primer posega v fizično integriteto otroka) vzgojni ukrep ali nemara fizično nasilje nad otrokom, kakor trdijo zagovorniki zakona. Njihova argumentacija je namreč sledeča: ker je v splošnem telesno nasilje nad drugo osebo prepovedano, ni razloga zakaj bi se smeli slepiti in upravičevati kakršnokoli telesno nasilja nad otroci kot metodo vzgoje. Problematizirala bom dve točki te argumentacije in sicer: 1.) ali je otrok oseba in 2.) ali je klofuta fizično oz. telesno nasilje.»Oseba« je eden izmed osrednjih pojmov, na katerih so utemeljene različne razsežnosti sodobne, zahodne kulture. Na makro ravni je oseba poslednji element, atom ali monada družbenega sistema. Iz tega vidika je ta samostojna entiteta opredeljena prek sposobnosti avtonomnega odločanja in posledično sposobnosti tvorjenja odnosov, tj. razmerji do drugih avtonomnih entitet. Ta koncept je temeljen za sodobno družbo, saj omogoča naprimer pravni sistem, v katerem se na osebo prilepijo določene pravice in dolžnosti, ekonomski sistem, ko se na osebo prilepi lastništvo in svobodno razpolaganje z njim, politični sistem prek pravice političnega odločanja itd. Na mikro ravni pa se z vzpostavitvijo neke samoidentitete prek referenčne točke, ki ji pravimo oseba, razprejo tudi moralne razsežnosti, ki so vezane na to osebo: od odgovornosti in svobode tja do vesti.
Pojma osebe ne smemo na noben način mešati s pojmom človeka ali posameznika. Vemo namreč, da so naprimer podjetja opredeljena kot pravne osebe; torej so neke samostojne entitete sposobne avtonomnega odločanja, za katerega tudi kazensko odgovarjajo. V zadnjih časih se med drugim govori tudi o t.i. družbeni in okoljski odgovornosti podjetij, prek katerih bi lahko celo opredelili kot moralna nekatera podjetja, ki naprimer ne onesnažujejo okolja, zaposlujejo veliko število dobro plačanih ljudi itd. Po drugi strani pa za opredeljevanje vedenja otrok ne uporabljamo moralnih kategorij: če že, rečemo, da so hudobni, nevzgojeni itd., ne rečemo pa, da so nepošteni, nemoralni, saj od njih ne pričakujemo poznavanja moralnih načel in razmišljanja o posledicah njihovih dejanj. Otrokom prav tako pravno, ekonomsko in politično ne priznavamo sposobnosti sprejemanja odločitev in niti odgovornosti za njihova dejanja. Zaradi tega imajo otroci svojega zakonitega zastopnika, ki so običajno njihovi starši. Kljub uporabljeni pravni terminologiji, se je treba zavedati, da starši ne zastopajo otrok le v pravnem in ekonomskem smislu, temveč tudi naprimer v moralnem: če se otrok grdo vede, je nevzgojen, za kar so krivi starši; če otrok ne pride primerno pripravljen v šolo, so zato odgovorni starši, ki ga niso prisilili, da napiše domačo nalogo itd.
Poudariti je torej potrebno, da so vse pravice, ki so vezane neposredno na otroka, izključno pravice otroka napram staršem. Kolikor so starši zakoniti zastopniki otroka, so pooblaščeni, da v njegovem imenu uveljavljajo njegove pravice; tako tudi v primeru, ko kdo (ki ni starš) zganja fizično nasilje nad otrokom. S takšnim zakonom tako država ali kakšna višja integracija z njenimi smernicami posega v integriteto družine, vendar le iz strani dodeljevanja pravic otoku, ne pa tudi iz strani prevzemanja odgovornosti za njegove dolžnosti. Ob predpostavki, da je »vsakršna« oblika telesnega nasilja vzgojna instit
ucija, pa posega in krni sam vzgojni proces, ki naj bi otroka ravno naučil prevzemanja odgovornosti za njegova dejanja in toliko oblikoval v osebo, ki bo sposobna to odgovornost prevzeti nase. Ob vsem poudarjanju pravic otrok pa še nikomur ni padlo na pamet, da bi napisal zakonik o pravicah vzgojiteljev, ki v zadnjih desetletjih vse bolj izgubljajo vzvode avtoritete. Vendar »Ne!«, pravijo zagovorniki zakona, »avtoriteto se lahko doseže še kako drugače kakor prek fizičnega nasilja!«. »Prav«, odgovarjam, »v Ameriki je že dolga praksa ta, da se tiste otroke, pri katerih beseda ne zaleže in katere se ne da umiriti na lep način, diagnosticira s kakšno tistih otroških bolezni: saj veste: ADHD, conduct disorder (!) in podobno. Če že ne klofuta, bo pa Ritalin® umiril tiste, katerim beseda ne pomaga!« Priporočamo ga lahko seveda tudi tistim staršem, ki niso sposobni mirno spremljati razgrajanja svojih otrok, ne da bi pri tem vpili ali jim – bog ne daj – primaznili klofuto. Različnim oblikam nasilja se tako lahko izognemo z "nenasilnim" zdravljenjem duševnih motenj. Vendar to je že druga zgodba.Druga točka, ki je želela biti osrednja točka bloga, a bo ostala smernica za premislek, je kategorizacija klofute kot telesnega nasilja. Klofuta je seveda metafora za vse ostale oblike tistega »vsakršnega« telesnega nasilja: ščipanje, vlečenje za ušesa, udarjanje po riti oz. kakršnekoli oblike povzročanja telesne bolečine (kot sem prebrala v neki propagandni brošuri). V tej kategorizaciji oz. razločevanju med fizičnim in psihološkim nasiljem se kaže tista baje Descartesova dediščina, o kateri radi govorijo nekateri medicinski antropologi. Imanentni problem tega zakona je namreč, da se osredotoča in potencira kriminalizacijo le tistih oblik »nasilja«, ki so oprijemljive. Težko opredeljive oblike t.i. psihološkega nasilja, za katerega se bodo vsi strinjali, da pušča na razvoj otroka bolj dolgotrajne posledice kot rdečica, ki izgine v nekaj minutah, pa pušča ob stran. Za širšo razpravo o opredelitvi pojma nasilja žal na tem mestu ni več prostora. Obregnila bi se le ob problematičnost tega, da si zakon domišlja, da želi sankcionirati telesno nasilje prek šibke opredelitve, ki jo zaznamuje zveza »telesna bolečina«. V resnici sankcionira nekaj povsem drugega. Vsakdo, ki je bil kdaj sklofutan, ve, da bolečina, ki jo klofuta povzroči, ni telesne narave. Klofuta (vlečenje za ušesa, tepenje po riti itd.) je predvsem stvar ponižanja, sramu in nebogljenosti. Kolikor klofuta sploh ima kakršenkoli učinek, je ta daleč onkraj »telesne bolečine«, ki naj bi bila razlog njene kriminalizacij.
To je le nekaj razpršenih drobtinic v debati, ki bi potrebovala mnogo bolj sistematično in predvsem širšo razpravo, kot jo tukaj lahko ponudim.
Marijana Koren
Prispevek izraža stališče avtorja in ne nujno tudi društva.
Mislim, da je vzgojna klofuta ena izmed tistih pojavov brezpogojnega, ki so nujno potrebni pri vzgoji otrok. Če vzgojitelj pri vzgoji stavi le ne racionalni diskurz, skozi katerega otroku predstavi vse vzroke in posledice delovanja in nehanja, preprosto predpostavlja, da sta postati racionalen in postati vzgojen dva ločena procesa. Oziroma: da je otrok vselej že zmožen racionalnosti in da razvitje le te sproducira vzgojenost. V resnici pa je vzgojen tisti, ki je racionalen, in racionalen tisti, ki je vzgojen. Menim, da človek ne postaja racionalen tako, da razvija svojo notranjo zmožnost, zmožnosti so bolj ali manj vedno konstrukti, ampak tako, da mora pričeti kombinirati z neizogibnimi posledicami iz različnih njemu drugotnih virov. Najbrž najboljši primer takšne neizogibna posledice je prav klofuta, ki odraža nekaj povsem brezpogojnega, tj. neko zahtevo, ki jo mora otrok tako ali drugače simbolizirati - tj. spraviti v racionalni okvir.
ReplyDeleteSkratka: prepičan sem, da je pri vzgoji potrebno poseči po nečem brezpogojnem, lahko je tudi zgolj zagrožena klofuta, pa ne le zato, da bi otroka prisilili v racionalizacijo, ampak zato, ker šele poseg nečesa brezpogojnega pripozna otroka kot samostojno bitje in sicer tako, da ga sooči s popolno osamo sebe in nečesa nenadnega, zares drugotnega glede na racionalni diskurz, kar izključuje pokroviteljski poseg vzgojiteljeve besede.
Racionalni diskurz je postal tako visoka vrednota, ki se ji uspe pritihotapiti v vse pore človekovega življenja, pri čemer ljudje čestokrat spregledujemo, da je brezglava stava na racionalnost zmeraj in povsod nemara povsem iracionalna izbira.
Marijana, lahko bi še malo nadaljevala, ker se je do konca zapisa bralo tekoče in bi komot prebral še enkrat toliko.
ReplyDeleteTo, ali sta postati racionalen in postati vzgojen dva različna procesa, je zanimiva misel. Bi rad prebral bolj sistematično in predvsem širšo razpravo na to temo :)