Kako moramo brati Sveto pismo

Sveto pismo ima ta dvojni značaj, da je po eni strani po svojem bistvu knjiga za vse, knjiga za odrešenje vseh, velika knjiga evropske kulture, knjiga, katero naj bi si vsak vzel v roke in prebiral. Po drugi strani pa je ta knjiga vseh knjig, preprosto rečeno, zapletena in povsem nerazumljiva. V kolikor vsak Evropejec ne bi imel že nekega določenega predznanja o okvirnih dogodkih, ki se dogajajo v Svetem pismu, ne bi kaj dosti pobral iz te knjige, oziroma, kar bi pobral iz nje, bi bilo milje daleč od tistega, kar je knjiga (ali pisec določenega teksta) hotela povedati. Lep primer za to je, npr. ko indijski guruji želijo razlagati biblijo.

Zaradi esencialne spornosti te knjige so se skozi leta rodili katekizmi. Namesto, da bi ljudje (in tudi župniki), ko so hoteli odgovor na neko določeno problematiko, viseli leta in leta pred mizo in študirali Sveto pismo, so preprosto pogledali v katekizem in stvar je bila več ali manj rešena. Tako se je biblija umaknila v liturgično raven in molitev, za vsakdanje življenje pa smo imeli njen ekstrakt v katekizmu. Tako je veljalo v katolištvu do II. vatikanskega koncila leta 1965.

Seveda marsikdo, ki se je cenil preveč, ni hotel brati zgolj dodelanih ekstraktov in obnovljenih rezultatov, temveč je hotel sam brati biblijo in razbrati iz nje njen pomen. Zgodovinsko so to bili ljudje, kateri so hoteli odvzeti Katoliški (ali Pravoslavni) Cerkvi njeno nezmotljivo tradicijo razlage Svetega pisma. Te skupine so trdile, da je Cerkev skozi zgodovino ta tekst popolnoma preinterpretirala v svojo zlobno korist, zato so se odločile, da bodo ponovno povrnile prvotni pomen Svetega pisma.

Te skupine lahko na grobo razdelimo na dve, namreč protestantske skupine in denominacije, ki zahtevajo dobesedno branje biblije, ter humaniste in filozofe, ki biblijo berejo metaforično. V kratkih vrsticah, ki so mi na voljo bom poskušal. pokazati, zakaj sta oba pristopa napačna Ker sem za uvod porabil skorajda ves moj prostor, bom moral ta sestavek razdeliti na (vsaj) dva dela.

Najprej se bom usmeril v napačnost dobesednega branja Svetega pisma. Namen ni zgolj kritika evangeličanskih skupin in sekt. Problem je še hujši. Mnogokdaj mi je kak nevernež rekel, da so pravi kristjani le protestanti, ki biblijo berejo dobesedno. Katoliki vedo, da niso zmožni izpolnjevati napisanega, zato nenehno preinterpretirajo in si s tem olajšujejo življenje. Če bi temu osebku že mogoče dopustil, da marsikdaj in pri marsikom velja druga točka, mu v prvo ne morem pod nikakršno točko privoliti.

Poleg tega, da nam sam pogled na štiri evangelije odvrača od ideje, da bi evangelije brali dobesedno, nam mora biti jasnih še nekaj ključnih točk. Predrazumevanje dobesednega branja Svetega pisma je dobesedno razumevanje, da je v njem Božja beseda in da je Bog z njo spregovoril ljudem. Prejšnjikrat sem gledal neki dokumentarec, v katerem se je nek ameriški protestant, profesor na univerzi (?!?!?), šopiril, da, v kolikor je Bog hotel nagovoriti ljudi, jih je nagovoril jasno in razločno, da ga bo lahko vsak razumel. Če odštejemo ošabnost tega gospoda, profesorja, ki polaga Bogu, kako naj nagovarja ljudi, moramo reči, da ima prav na popolnoma zgrešen način. Verjetno je bilo piscem in prerokom povsem jasno, kaj hoče Bog od njih. Problem se je zgodil, ko so hoteli ta doživljaj, ta dogodek vere, ubesediti. Torej, kar je potrebno prvo vedeti je, da Sveto pismo ni Koran, ki je le zemeljski izvod tistega Korana, ki počiva v nebesnih višavah pri Alahu, temveč je Sveto pismo napisano od ljudi. Od ljudi za ljudi. Mohamedu je bilo lahko, on je zgolj poslušal kaj mu je angel Đibril govoril in on je ponavljal za njim in drugi so pisali. Medtem ko pa je že Mojzesu bilo težko, ko je zaradi svoje nagle jeze razbil table in jih je moral spet pisati. Kaj šele tistemu, ki je moral to napisati.

Torej, pisec, katerega delo je vključeno v kanon Svetega pisma, je bil soočen z določeno Božjo prisotnostjo, s trenutkom vere, z razodevajočo se Božjo voljo, tisto, kar je napisal, pa je njegova refleksija, njegovo teološko podajanje nečesa neizrekljivega, oz. bolje, nedefinirajočega. Da bi to izrazil (in predvsem, da bi to izrazil ljudem, svojim sodobnikom, katerim je bilo tudi namenjeno), uporabi prispodobe, ki so bile ljudem tistega časa razumljive. Relacija, ki se dogaja ni zgolj Bog-kmet iz South Dakote, temveč Bog-pisec pisec-njegovi sodobniki-...-kmet iz South Dakote. Zaradi tega imamo tudi štiri evangelije. Vsak je namenjen določeni skupini ljudi. Torej, Sveto pismo ni Božja Beseda, ampak Božja Beseda je v Svetem pismu.

Da bi stvar še dodatno zakomplicirali, moramo vedeti, da so poleg piscev tu še redaktorji. Zaradi tega je dr. Tinetu Hribarju Nova Zaveza eno sračje gnezdo. (Sedaj lahko le še čakamo, kdaj bo ugotovil, da je sračje gnezdo tudi Stara Zaveza.) Redaktorji niso zgolj postavljali po nekem narativno zaokroženem redu obstoječe spise, temveč so nekatere tudi skupaj spojili. Npr. 1. Mojzesova knjiga je bila napisana v babilonskem suženjstvu, torej za vsemi ostalimi Mojzesovimi knjigami. Če poleg tega pogledamo natančneje 1. Mojzesovo knjigo (ali Genezo), njeno drugo in tretje poglavje, bomo ugotovili, da sta dva vira spojena v enega. Da imamo v bistvu opravka z dvema zgodbama, dvema viroma, katera sta spojena v eno pripoved. To spoznamo po dveh točkah. (1.) zgodbi se med seboj razlikujeta, (2.) pisca (oziroma vira) uporabljata različne nazive za Boga. Tradicionalno jima pravimo elohist in jahvist, saj eden uporablja besedo Elohim (ali Bog), drugi, starejši, pa še izgovarja tetragram JHVH, ki se ga kasneje ne sme več izgovoriti. Celotna 1. Mojzesova knjiga naj bi sestojila iz štirih virov (poleg omenjenih še devtoronomist in duhovniški vir). Vsak avtor je pisal svojim naslovljencem in ima zaradi tega specifične točke, ki jih hoče izpostaviti, in svoje specifične retorične prijeme, s katerimi hoče svojim sodobnikom približati razodevajočo Božjo Besedo.

Vsaka refleksija vere, vsak poskus ubeseditve transcendentnega v človeku bolj razumljive pojme, je pa že po definiciji teologija. Zaradi tega govorimo npr. o Markovi teologiji, o Lukovi teologiji, o Pavlovi teologiji (o vsem tem več v sklepnem prispevku).

Za konec vzemimo primer, katerega mi je sugeriral moj ljubi profesor dr. Franc Zore v dodatnih individualnih urah v baru Vesolje: predstavljajmo si, da čez tisoč let dobijo transkripcijo nekega navadnega pogovora iz našega časa. »V bistvu sem šel potem domov,...«, »dejansko je moje mnenje tako...«, »dobesedno smo spili pol Soče...« V kolikor bi nas to ljudstvo bralo dobesedno, ne bi popolnoma nič razumelo, o čem smo se sploh pogovarjali...

(nadaljevanje sledi... čim prej!)

Miha Kosovel

Prispevek izraža stališče avtorja in ne nujno tudi društva.