Javna razmišljanja o funkciji negacije - II. del

V nadaljevanju našega razmišljanja o premenah negacije in negativnosti, se bomo obregnili ob Heglovo t.i. spekulativno logiko. V našem zainteresiranem horizontu si bomo vzeli iztočnico, ki jo bomo dokazovali, namreč, da kjer je eno, je tam tudi delo negativnega. Če je denimo do Hegla v filozofiji veljalo, da je sodba, ki jo postavi razum, neko poenotenje, pa od tega trenutka dalje sodba šele razbije in pomnogoteri tisto, kar se zdravemu razumu dozdeva, da izvorno poenoti. Pokazali bomo, da je poenotenje šele učinek poteze razstavitve in prav samo to razstavljanje, določanje momentov in elementov sodbe, ki tvorijo notranjo zgradbo nastajajočih pojmov, se nam bo pokazalo kot vsebina spekulativne logike, kar bo moč misliti čisto le skozi delo negativnega ali negacije kot notranje vsemu, kar stopa v misel. Negacija se bo s tem preobrazila v precej bolj masiven koncept, v negativnost, ki odpira sleherno perspektivo, iz katere je sploh mogoče gledati obe površini istega, misli in mišljenega. Negativno nam bo naposled postalo natanko tista točka, ki misel neločljivo poveže z mišljenim.

Pogljemo najprej hitro konceptualno-zgodovinsko ozadje. Avtorstvo formulacije, da je sodba izvorno razločevanje in ne poenotenje, gre pripisati Hölderlinu. V kratkem tekstu z naslovom Sodba in bit (1795) je izpostavil etimološko značilnost nemške besede Ur-theil(ung), katero bi lahko zasilno slovenili kot pra-del(itev). Sodba (Urteil) je za Hölderlina izvorna razločitev subjekta in objekta, ki po številnih interpretacijah (prim. Dieter Heinrich) predstavlja njegovo kritiko Fichtejevega absolutnega jaza kot pogoja zavesti. Za Hölderlina zavest vselej že implicira refleksivno strukturo, kar pomeni, da zavest brez svoje minimalne predhodne podvojitve ni možna. Sicer pa Hölderlin v dotičnem tekstu postavlja za izvor enotnost biti, v kateri sta subjekt in objekt združena. Torej je zanj razdelitev, ki jo implicira sodba, sekundarna glede na enotnost subjekta in objekta v biti. Prav na tej točki pa moramo postaviti razliko med Hölderlinom in Heglom, za katerega je vsaka enotnost posredovana in zato možna le prek razločitve, pa naj gre za bit ali za kaj drugega. Sodba ni neka zunanja funkcija, ki vnese razliko v izvorno nerazločeno bit, ampak je sama bit vselej že razločena.

Tezo, da je sodba izvorno razločevanje in ne enotenje, pa je možno prikazati na stavku, ki v tradicionalni logiki velja za samo načelo enotenja, tj. stavku oz. načelu neprotislovnosti, ki ga lahko izrazimo bodisi na pozitiven način: vse je enako samemu sebi ali A=A; bodisi na negativen način: A ne more hkrati biti A in ne-A. Sodba A=A, ki naj bi povzemala načelo identitete, bi po tradicionalni logiki ne smela razpasti na razlikovane elemente (kolikor je pogoj ali paradigma vsakega enotenja), vendar pokazati je mogoče, da je prav nasprotno. Prikaz negativne narave tega načela, je moč podati na dva načina: 1. na ravni nekega subjekta ali govorca, ki sodbo izjavi ali 2. na ravni samega pojma identitete, tj. kot misli same na sebi, tj. brez predhodnega postavljanja pravil igre tipa kdo govori in kaj je govorjeno.

Poglejmo si prvi način. Izjava, da je identiteta ohranjevanje nečesa v sabienakosti, implicira, da je identiteta različna od različnosti. Preberimo zadnji stavek še enkrat – dalje. S tem pa tisti, ki to načelo identitete zatrjujejo, beri: izjavljajo, »ne vidijo, da s tem že sami povedo, da je identiteta nekaj različnega […]« (Hegel). Spekulativna logika torej demonstrira tudi drugo stran miselnega določanja, ki se zgodi onstran tega, kar nekdo izjavi (subjekt izjave), kot spontani ali vsaj nehoteni akt negacije izjave, akt, ki se zgodi na sceni mišljenja, ki še ni prišlo do vednosti. Enostavno identiteto je izjava izneverila in s tem se je pokazalo, da ima identiteta odnos z različnostjo – saj je različna od različnega – ki se določi v izjavljanju (v nehotenem, a izvedenem miselnem določilu), ki krni uspeh predpostavljenega identitetnega krožnega samonanašanja. Vendar pa je spekulativna logika v tem prvem načinu prikaza negativne narave načela neprotislovnosti predvsem zunanje aplicirana na nekega subjekta govorice, govorca in njegovo izjavo, ki zaradi tega prikaže le neko naključno gibanje, v katerem se govorica poigrava z ne povsem določeno mislijo svojega subjekta. Tu smo razliko med govorcem in njegovo izjavo predpostavljali že od samega začetka našega premišljevanja. V tej demonstraciji je A še vedno bodisi A bodisi ne-A, ta razcep je impliciran, ker se sam A nahaja v dveh zunanje določenih momentih, deloma v zavestni izjavi in deloma v nehotenem izjavljanju, ki ga slišimo mi kot budni spremljevalci. Toda, da je A v načelu neprotislovnosti v natanko istem oziru tako A kot ne-A, da torej vzpostavlja te momente razkroja, je potrebno pokazati pri A-ju samem na sebi, kar pomeni, da mora postati negacija negativnost A-ja samega, neodvisno od spodletelega izjavljanja ali modrovanja nekega »mislečega« govorca. Tu je bila prikazana pač zgolj protislovnost izjave z izjavljenim, vedenega z mišljenim oz. hotenega z nehotenim. Ali še bolj določno rečeno: protislovje je bilo šele protislovje modrovanja o tem načelu, ne pa že protislovje tega načela kot stvari same ali, kar je za Hegla isto, mišljenega načela neprotislovnosti.

Poglejmo si sedaj drugi način. Načelo neprotislovnosti lahko vzamemo torej tudi kot stvar samo, zgolj kot A=A in si ogledamo njegovo gibanje. V drugem načinu demonstracije, ki je lasten izpeljani in ne aplicirani spekulativni logiki, tega načela nihče ne izreka, če pa bi kdo rekel, da si ga misel, ki ga misli, tudi izreka, potem bomo tudi mi izrabili samovoljno izražanje in bomo rekli, da je mišljenje sinonim izrekanja in zato nasploh nimamo nikakršnega nepotrebnega vnaprejšnjega razločka, kot smo ga imeli zgoraj. V mišljenju se torej to načelo podrobneje določi tako, da ni ničesar, kar bi bilo hkrati A in ne-A, oz. negativno, da »ni ničesar, kar ne bi bilo niti A niti ne-A, da ni tretjega, ki bi bilo ravnodušno do nasprotja« (Hegel). Opazimo lahko, da dvojna uporaba negacije v načelu neprotislovnosti vzpostavi načelo izključenega tretjega (glej: postavljeno 1. […] bi bilo hkrati A in ne-A in negirano 2. […] bi bilo niti A niti ne-A). Vendar pa, če se vrnemo k Heglu, je tisto tretje dano in sicer kot A sam. Uvid v to nam omogoča formalizacija. Afirmirani A je mogoče formalizirati kot +A, negiranega pa kot –A, kar nam daje v pogled to, da je sam A v mišljenju, kot tisto tretje brez predznaka, dano in zapisljivo kot +/– (A). A v oklepajih simbolizira izključeni, izolirani A. Nadalje, kolikor se ta tretji A nanaša na +A, se bi ne smel nanašati na –A (in seveda nasprotno), če velja načelo neprotislovnosti, bi ga ne smelo biti, a kot kaže, je, oz. kot pravi Hegel, se ravnodušno nanaša na oboje. Ker je torej A nanesen tako na +A kot na –A, sta oba člena v obravnavanem načelu negaciji samih sebe in kolikor sta pač v protislovju s pomenom sodbe, predstavljata ravno njeno razpustitev in razločevanje v neenaka momenta, ne pa poenotenja. Slednje pa je ravno to, kar smo s Heglom želeli pokazati, namreč, kako sodbe izvorno razgrajujejo svojo vsebino, pri čemer je videz enotnosti zgolj učinek rezoniranja, zunanje refleksije oz. tega, čemur smo navajeni reči zdravi razum.

Gregor Kardinar

Prispevek izraža stališče avtorja in ne nujno tudi društva.

Javna razmišljanja o funkciji negacije - I. del

Vprašanje, ki sproži premislek o funkciji negacije, o njenih pogojih delovanja in možnostih nastopa, je bržkone eno tistih vprašanj, ki nas lahko po najkrajši možni poti postavijo v samo središče najbolj pertinentnih vprašanj filozofije. Če namreč sprejmemo hipotezo, da za mišljenje potrebujemo najmanj dve osebi, ker misel najde svojo resnično formo, le kolikor se povnanji v diskurz, znotraj katerega se šele lahko afirmira kot obče prenosljiva in koherentna, potem filozofijo kot operacijo mišljenja postavimo v intimen odnos z dialektiko. V tako predočeni konstelaciji je garant formiranja misli v resnično misel ali pa, če vam je ljubše, diskurzivno misel pripravljenost dialoškega partnerja, da ob nestrinjanju ali pomisleku negira naloženo mu misel. Tukaj se nam negacija lahko prikaže celo kot pogoj diskurzivnosti, ki šele s svojim nastopom odpre prostor za vsako nadaljnjo razvitje konsekvenc ali nastopa kakšnega ampak ali če … potem … Dialektika je potemtakem možna, če pred začetkom dialektičnega procesa stoji nek tako ali drugače izražen Ne!, ki je v svoji prvi pojavni formi bolj kot znaku mišljenja nestrinjajočega podoben nekakšnemu brezsmiselnemu šumu, motnji ali zagati, ki vdre v polje vpletenih v dialog, v polje, ki je za njih že v določenem kontekstu. Šele ko nestrinjajoči izreče enega izmed stavkov, ki konotirajo pomen: »Ne, to ne drži!«, se tudi dejansko oddalji od predhodno ustvarjenega polja smisla, v katerem se je znašla misel drugega. Tako nastop negacije ustvari distanco in s tem zamaje temelje še tako gotovega konteksta, Ne! ima to moč, da zmede in suspendira mišljenje tistega, ki ga sliši, ima tudi to moč, da interpelira v zatožno klop pred sodiščem mišljenja še tako vase zaverovanega misleca.

A tudi če z našimi sploh preliminarnimi opisi stopimo »izven« področja mišljenja v »vsakdanje« izkustvo delovanja, si lahko zamislimo situacijo, ki pokaže, kako pod težo tega drobnega, brezsmiselnega zvoka – pa naj se sliši kot Ne!, Nein! ali No! –, čeprav le za bežen trenutek, obnemi in se zmeden pred svojim slugo zaustavi vsak praktikant avtoritete, četudi bo reveža že v naslednjem hipu dal sankcionirati. Negacija v svoji prvi, najbolj surovi pojavni formi ustavlja čas mišljenja, kolikor suspendira gotovost, in čas delovanja, kolikor ji uspe zamrzniti odločnost namere. Naposled ji lahko pripišemo celo to odliko, da pokaže, kako prek zmede, ki jo negacija lahko ustvari na področju mišljenja in delovanja, v resnici ta dva niti nista tako oddaljena drug od drugega, kot smo navajeni predpostavljati. Ali pa, če smo nekoliko bolj previdni, pokaže, da je ob mišljenju in delovanju na delu še neka negativnost, ki se v aktu negiranja materializira in za hip sprevrne konstituirani red in kontekst, ki pri vpletenih svojo konsistenco črpata le iz nečesa tako krhkega, kot sta gotovost in odločnost.

Dejanje ne-ja je že v izhodišču posredovano z neko dvojnostjo: lahko je znak histerične trme ali pa pečat heroičnega upora. Točkovna praznost negacije nam daje vpogled to, da je meja med obema zgolj stvar estetskih učinkov, ki jih je tisti, ki postavi ne, sposoben ali pa ne ustvariti po dejanju neke negacije. Kjerkoli in kadarkoli se ne pojavi, se z njim pojavi tudi razpoka ali razmik, skozi katerega je mogoče videti ničnost tistega ob čemer je izrečen. Tako je ne lahko tudi sled vsega in vsakogar, ki se za vsem in vsakim plazi ter jim neprestano ogroža identičnost samih s seboj, grozi jim, da jih bo kot nekaj z določenimi lastnostmi transformiral v svoje lastne sence, lastne prikazni. V žarku te refleksije se ne prikazuje tudi kot negacija verige označevanja, ki se vozla od avtorskega podpisa, prek katerega je nek predmet povzdignjen na dostojanstvo unikatnega dela, ki je izvzeto iz serije regularnih predmetov, do krstnega poimenovanja tega ali onega, ki surovo stvar preoblikuje v bitje pomena. Zanikati avtorja ali pa ime, ki ga je nekaj ali nekdo predhodno imel, pomeni več kot izbrisati neko stvar ali osebo iz simbolnega tkiva družbenih odnosov, kajti pri tem ne gre za proces, ki bi bil le nasprotje označevanja, kot je denimo ravnodušno brisanje nastalih pack, temveč gre za negativ samega označevanja, za negativno označevanje, ki ima daljnosežne (anti)estetske in politične učinke.

Denimo, da Duchampov Fountain nenadoma izgubi podpis »R. Mutt – 1917«, tako s tem ne postane le pisoar sredi muzeja, ampak moteča stvar, ki kot kanal ali tranzitni vsebnik našega urina, nima kaj biti, človek bi rekel: kar tako, sredi muzeja. Prav tako izbris oseb iz centralnih registrov prebivalstva ali pa denimo nastop beguncev v azilnih državah brez urejenih dokumentov in statusov ne proizvede le oseb brez identitete, ki izgubljajo enostaven odnos istovetnosti samih s seboj, temveč proizvede osebe kot osebe brez identitete, ne-identitetne osebe, osebe katerih identiteta je ta, da nimajo identitete. Moteče paradoksalne osebe torej, ki bivajo, človek bi rekel: kar tako, sredi države. Negacija kot odtegovanje ima torej sploh tudi to moč, da pokaže na strukturno ujemanje statusa osebe moderne družbene ureditve s statusom umetnostnega objekta moderne ready-made umetnosti iz prve polovice 20. stoletja. Če, tako kot to počne Wajcman, ne teoretiziramo umetnosti, ampak umetnost apliciramo na realnost, da bi iz tega izšla neka teorija, lahko zasilno formuliramo, da je oseba modernega sveta, ki vztraja še tudi v naši sodobnosti, nekakšen pisoar, pod katerim je izobešen napis »stvar mnogoterih pravic«, ki postane skrajno moteča in smrdljiva v trenutku, ko ji kustos teh pravic in nje te pravice odstrani. Gre seveda za simpatično hiperbolo, da se razumemo.


... k vsemu temu se še povrnemo.

Gregor Kardinar

Prispevek izraža stališče avtorja in ne nujno tudi društva.