V nadaljevanju našega razmišljanja o premenah negacije in negativnosti, se bomo obregnili ob Heglovo t.i. spekulativno logiko. V našem zainteresiranem horizontu si bomo vzeli iztočnico, ki jo bomo dokazovali, namreč, da kjer je eno, je tam tudi delo negativnega. Če je denimo do Hegla v filozofiji veljalo, da je sodba, ki jo postavi razum, neko poenotenje, pa od tega trenutka dalje sodba šele razbije in pomnogoteri tisto, kar se zdravemu razumu dozdeva, da izvorno poenoti. Pokazali bomo, da je poenotenje šele učinek poteze razstavitve in prav samo to razstavljanje, določanje momentov in elementov sodbe, ki tvorijo notranjo zgradbo nastajajočih pojmov, se nam bo pokazalo kot vsebina spekulativne logike, kar bo moč misliti čisto le skozi delo negativnega ali negacije kot notranje vsemu, kar stopa v misel. Negacija se bo s tem preobrazila v precej bolj masiven koncept, v negativnost, ki odpira sleherno perspektivo, iz katere je sploh mogoče gledati obe površini istega, misli in mišljenega. Negativno nam bo naposled postalo natanko tista točka, ki misel neločljivo poveže z mišljenim.
Pogljemo najprej hitro konceptualno-zgodovinsko ozadje. Avtorstvo formulacije, da je sodba izvorno razločevanje in ne poenotenje, gre pripisati Hölderlinu. V kratkem tekstu z naslovom Sodba in bit (1795) je izpostavil etimološko značilnost nemške besede Ur-theil(ung), katero bi lahko zasilno slovenili kot pra-del(itev). Sodba (Urteil) je za Hölderlina izvorna razločitev subjekta in objekta, ki po številnih interpretacijah (prim. Dieter Heinrich) predstavlja njegovo kritiko Fichtejevega absolutnega jaza kot pogoja zavesti. Za Hölderlina zavest vselej že implicira refleksivno strukturo, kar pomeni, da zavest brez svoje minimalne predhodne podvojitve ni možna. Sicer pa Hölderlin v dotičnem tekstu postavlja za izvor enotnost biti, v kateri sta subjekt in objekt združena. Torej je zanj razdelitev, ki jo implicira sodba, sekundarna glede na enotnost subjekta in objekta v biti. Prav na tej točki pa moramo postaviti razliko med Hölderlinom in Heglom, za katerega je vsaka enotnost posredovana in zato možna le prek razločitve, pa naj gre za bit ali za kaj drugega. Sodba ni neka zunanja funkcija, ki vnese razliko v izvorno nerazločeno bit, ampak je sama bit vselej že razločena.
Tezo, da je sodba izvorno razločevanje in ne enotenje, pa je možno prikazati na stavku, ki v tradicionalni logiki velja za samo načelo enotenja, tj. stavku oz. načelu neprotislovnosti, ki ga lahko izrazimo bodisi na pozitiven način: vse je enako samemu sebi ali A=A; bodisi na negativen način: A ne more hkrati biti A in ne-A. Sodba A=A, ki naj bi povzemala načelo identitete, bi po tradicionalni logiki ne smela razpasti na razlikovane elemente (kolikor je pogoj ali paradigma vsakega enotenja), vendar pokazati je mogoče, da je prav nasprotno. Prikaz negativne narave tega načela, je moč podati na dva načina: 1. na ravni nekega subjekta ali govorca, ki sodbo izjavi ali 2. na ravni samega pojma identitete, tj. kot misli same na sebi, tj. brez predhodnega postavljanja pravil igre tipa kdo govori in kaj je govorjeno.
Poglejmo si prvi način. Izjava, da je identiteta ohranjevanje nečesa v sabienakosti, implicira, da je identiteta različna od različnosti. Preberimo zadnji stavek še enkrat – dalje. S tem pa tisti, ki to načelo identitete zatrjujejo, beri: izjavljajo, »ne vidijo, da s tem že sami povedo, da je identiteta nekaj različnega […]« (Hegel). Spekulativna logika torej demonstrira tudi drugo stran miselnega določanja, ki se zgodi onstran tega, kar nekdo izjavi (subjekt izjave), kot spontani ali vsaj nehoteni akt negacije izjave, akt, ki se zgodi na sceni mišljenja, ki še ni prišlo do vednosti. Enostavno identiteto je izjava izneverila in s tem se je pokazalo, da ima identiteta odnos z različnostjo – saj je različna od različnega – ki se določi v izjavljanju (v nehotenem, a izvedenem miselnem določilu), ki krni uspeh predpostavljenega identitetnega krožnega samonanašanja. Vendar pa je spekulativna logika v tem prvem načinu prikaza negativne narave načela neprotislovnosti predvsem zunanje aplicirana na nekega subjekta govorice, govorca in njegovo izjavo, ki zaradi tega prikaže le neko naključno gibanje, v katerem se govorica poigrava z ne povsem določeno mislijo svojega subjekta. Tu smo razliko med govorcem in njegovo izjavo predpostavljali že od samega začetka našega premišljevanja. V tej demonstraciji je A še vedno bodisi A bodisi ne-A, ta razcep je impliciran, ker se sam A nahaja v dveh zunanje določenih momentih, deloma v zavestni izjavi in deloma v nehotenem izjavljanju, ki ga slišimo mi kot budni spremljevalci. Toda, da je A v načelu neprotislovnosti v natanko istem oziru tako A kot ne-A, da torej vzpostavlja te momente razkroja, je potrebno pokazati pri A-ju samem na sebi, kar pomeni, da mora postati negacija negativnost A-ja samega, neodvisno od spodletelega izjavljanja ali modrovanja nekega »mislečega« govorca. Tu je bila prikazana pač zgolj protislovnost izjave z izjavljenim, vedenega z mišljenim oz. hotenega z nehotenim. Ali še bolj določno rečeno: protislovje je bilo šele protislovje modrovanja o tem načelu, ne pa že protislovje tega načela kot stvari same ali, kar je za Hegla isto, mišljenega načela neprotislovnosti.
Poglejmo si sedaj drugi način. Načelo neprotislovnosti lahko vzamemo torej tudi kot stvar samo, zgolj kot A=A in si ogledamo njegovo gibanje. V drugem načinu demonstracije, ki je lasten izpeljani in ne aplicirani spekulativni logiki, tega načela nihče ne izreka, če pa bi kdo rekel, da si ga misel, ki ga misli, tudi izreka, potem bomo tudi mi izrabili samovoljno izražanje in bomo rekli, da je mišljenje sinonim izrekanja in zato nasploh nimamo nikakršnega nepotrebnega vnaprejšnjega razločka, kot smo ga imeli zgoraj. V mišljenju se torej to načelo podrobneje določi tako, da ni ničesar, kar bi bilo hkrati A in ne-A, oz. negativno, da »ni ničesar, kar ne bi bilo niti A niti ne-A, da ni tretjega, ki bi bilo ravnodušno do nasprotja« (Hegel). Opazimo lahko, da
dvojna uporaba negacije v načelu neprotislovnosti vzpostavi načelo izključenega tretjega (glej: postavljeno 1. […] bi bilo hkrati A in ne-A in negirano 2. […] bi bilo niti A niti ne-A). Vendar pa, če se vrnemo k Heglu, je tisto tretje dano in sicer kot A sam. Uvid v to nam omogoča formalizacija. Afirmirani A je mogoče formalizirati kot +A, negiranega pa kot –A, kar nam daje v pogled to, da je sam A v mišljenju, kot tisto tretje brez predznaka, dano in zapisljivo kot +/– (A). A v oklepajih simbolizira izključeni, izolirani A. Nadalje, kolikor se ta tretji A nanaša na +A, se bi ne smel nanašati na –A (in seveda nasprotno), če velja načelo neprotislovnosti, bi ga ne smelo biti, a kot kaže, je, oz. kot pravi Hegel, se ravnodušno nanaša na oboje. Ker je torej A nanesen tako na +A kot na –A, sta oba člena v obravnavanem načelu negaciji samih sebe in kolikor sta pač v protislovju s pomenom sodbe, predstavljata ravno njeno razpustitev in razločevanje v neenaka momenta, ne pa poenotenja. Slednje pa je ravno to, kar smo s Heglom želeli pokazati, namreč, kako sodbe izvorno razgrajujejo svojo vsebino, pri čemer je videz enotnosti zgolj učinek rezoniranja, zunanje refleksije oz. tega, čemur smo navajeni reči zdravi razum.
Pogljemo najprej hitro konceptualno-zgodovinsko ozadje. Avtorstvo formulacije, da je sodba izvorno razločevanje in ne poenotenje, gre pripisati Hölderlinu. V kratkem tekstu z naslovom Sodba in bit (1795) je izpostavil etimološko značilnost nemške besede Ur-theil(ung), katero bi lahko zasilno slovenili kot pra-del(itev). Sodba (Urteil) je za Hölderlina izvorna razločitev subjekta in objekta, ki po številnih interpretacijah (prim. Dieter Heinrich) predstavlja njegovo kritiko Fichtejevega absolutnega jaza kot pogoja zavesti. Za Hölderlina zavest vselej že implicira refleksivno strukturo, kar pomeni, da zavest brez svoje minimalne predhodne podvojitve ni možna. Sicer pa Hölderlin v dotičnem tekstu postavlja za izvor enotnost biti, v kateri sta subjekt in objekt združena. Torej je zanj razdelitev, ki jo implicira sodba, sekundarna glede na enotnost subjekta in objekta v biti. Prav na tej točki pa moramo postaviti razliko med Hölderlinom in Heglom, za katerega je vsaka enotnost posredovana in zato možna le prek razločitve, pa naj gre za bit ali za kaj drugega. Sodba ni neka zunanja funkcija, ki vnese razliko v izvorno nerazločeno bit, ampak je sama bit vselej že razločena.Tezo, da je sodba izvorno razločevanje in ne enotenje, pa je možno prikazati na stavku, ki v tradicionalni logiki velja za samo načelo enotenja, tj. stavku oz. načelu neprotislovnosti, ki ga lahko izrazimo bodisi na pozitiven način: vse je enako samemu sebi ali A=A; bodisi na negativen način: A ne more hkrati biti A in ne-A. Sodba A=A, ki naj bi povzemala načelo identitete, bi po tradicionalni logiki ne smela razpasti na razlikovane elemente (kolikor je pogoj ali paradigma vsakega enotenja), vendar pokazati je mogoče, da je prav nasprotno. Prikaz negativne narave tega načela, je moč podati na dva načina: 1. na ravni nekega subjekta ali govorca, ki sodbo izjavi ali 2. na ravni samega pojma identitete, tj. kot misli same na sebi, tj. brez predhodnega postavljanja pravil igre tipa kdo govori in kaj je govorjeno.
Poglejmo si prvi način. Izjava, da je identiteta ohranjevanje nečesa v sabienakosti, implicira, da je identiteta različna od različnosti. Preberimo zadnji stavek še enkrat – dalje. S tem pa tisti, ki to načelo identitete zatrjujejo, beri: izjavljajo, »ne vidijo, da s tem že sami povedo, da je identiteta nekaj različnega […]« (Hegel). Spekulativna logika torej demonstrira tudi drugo stran miselnega določanja, ki se zgodi onstran tega, kar nekdo izjavi (subjekt izjave), kot spontani ali vsaj nehoteni akt negacije izjave, akt, ki se zgodi na sceni mišljenja, ki še ni prišlo do vednosti. Enostavno identiteto je izjava izneverila in s tem se je pokazalo, da ima identiteta odnos z različnostjo – saj je različna od različnega – ki se določi v izjavljanju (v nehotenem, a izvedenem miselnem določilu), ki krni uspeh predpostavljenega identitetnega krožnega samonanašanja. Vendar pa je spekulativna logika v tem prvem načinu prikaza negativne narave načela neprotislovnosti predvsem zunanje aplicirana na nekega subjekta govorice, govorca in njegovo izjavo, ki zaradi tega prikaže le neko naključno gibanje, v katerem se govorica poigrava z ne povsem določeno mislijo svojega subjekta. Tu smo razliko med govorcem in njegovo izjavo predpostavljali že od samega začetka našega premišljevanja. V tej demonstraciji je A še vedno bodisi A bodisi ne-A, ta razcep je impliciran, ker se sam A nahaja v dveh zunanje določenih momentih, deloma v zavestni izjavi in deloma v nehotenem izjavljanju, ki ga slišimo mi kot budni spremljevalci. Toda, da je A v načelu neprotislovnosti v natanko istem oziru tako A kot ne-A, da torej vzpostavlja te momente razkroja, je potrebno pokazati pri A-ju samem na sebi, kar pomeni, da mora postati negacija negativnost A-ja samega, neodvisno od spodletelega izjavljanja ali modrovanja nekega »mislečega« govorca. Tu je bila prikazana pač zgolj protislovnost izjave z izjavljenim, vedenega z mišljenim oz. hotenega z nehotenim. Ali še bolj določno rečeno: protislovje je bilo šele protislovje modrovanja o tem načelu, ne pa že protislovje tega načela kot stvari same ali, kar je za Hegla isto, mišljenega načela neprotislovnosti.Poglejmo si sedaj drugi način. Načelo neprotislovnosti lahko vzamemo torej tudi kot stvar samo, zgolj kot A=A in si ogledamo njegovo gibanje. V drugem načinu demonstracije, ki je lasten izpeljani in ne aplicirani spekulativni logiki, tega načela nihče ne izreka, če pa bi kdo rekel, da si ga misel, ki ga misli, tudi izreka, potem bomo tudi mi izrabili samovoljno izražanje in bomo rekli, da je mišljenje sinonim izrekanja in zato nasploh nimamo nikakršnega nepotrebnega vnaprejšnjega razločka, kot smo ga imeli zgoraj. V mišljenju se torej to načelo podrobneje določi tako, da ni ničesar, kar bi bilo hkrati A in ne-A, oz. negativno, da »ni ničesar, kar ne bi bilo niti A niti ne-A, da ni tretjega, ki bi bilo ravnodušno do nasprotja« (Hegel). Opazimo lahko, da
dvojna uporaba negacije v načelu neprotislovnosti vzpostavi načelo izključenega tretjega (glej: postavljeno 1. […] bi bilo hkrati A in ne-A in negirano 2. […] bi bilo niti A niti ne-A). Vendar pa, če se vrnemo k Heglu, je tisto tretje dano in sicer kot A sam. Uvid v to nam omogoča formalizacija. Afirmirani A je mogoče formalizirati kot +A, negiranega pa kot –A, kar nam daje v pogled to, da je sam A v mišljenju, kot tisto tretje brez predznaka, dano in zapisljivo kot +/– (A). A v oklepajih simbolizira izključeni, izolirani A. Nadalje, kolikor se ta tretji A nanaša na +A, se bi ne smel nanašati na –A (in seveda nasprotno), če velja načelo neprotislovnosti, bi ga ne smelo biti, a kot kaže, je, oz. kot pravi Hegel, se ravnodušno nanaša na oboje. Ker je torej A nanesen tako na +A kot na –A, sta oba člena v obravnavanem načelu negaciji samih sebe in kolikor sta pač v protislovju s pomenom sodbe, predstavljata ravno njeno razpustitev in razločevanje v neenaka momenta, ne pa poenotenja. Slednje pa je ravno to, kar smo s Heglom želeli pokazati, namreč, kako sodbe izvorno razgrajujejo svojo vsebino, pri čemer je videz enotnosti zgolj učinek rezoniranja, zunanje refleksije oz. tega, čemur smo navajeni reči zdravi razum.Gregor Kardinar
Prispevek izraža stališče avtorja in ne nujno tudi društva.
No comments:
Post a Comment