Na našem blogu je že bilo nekaj razpravljanja o pojmu narave in naravnega, ter našem odnosu do nje (pod oznako narava). Jaz se o tem, kaj je narava, ne bom direktno spraševal, razmišljal bom o odvisnosti človeka od naravnih in geografskih pogojev in mogoče posredno tudi kaj prispeval k tej širši temi. Za tokratno objavo sta kriva knjiga Jareda Diamonda Guns, Germs and Steel in štirimesečno bivanje na severu Norveške iz katerih bom črpal primere.
Demografija polarnega pasa
V času, ki sem ga preživel na Norveškem sem prakso opravljal v mestu Tromsø. To mesto je na precej edinstveni legi. S svojimi 69° zemljepisne širine in 66000 prebivalci je največje mesto tako blizu severnemu polu. Ima precej dobro univerzo, veliko študentov, letališče, podmorski tunel na otok, svojo pivovarno in vse preostalo kar mestu pripada. Podobna arktična mesta lahko iščemo še v Rusiji in Kanadi. V slednji se težko najde kaj primerljivega. Mesto, ki se severnemu polu najbolj približa, je Yellowknife z 18000 prebivalci na 55° zemljepisne širine. Kar to mesto ohranja kljub nizkim zimskim temperaturam s povprečjem nevarno blizu minus 30°C je visoka vrednost diamanta, ki ga izkopavajo, pred tem pa so to bile zaloge zlata, ki so jih do začetka tega stoletja že izčrpali. Rusija se z mesti v polarnem pasu lahko bolje meri z Norveško. Tromsøju na seznamu najsevernejših mest z več kot 50 tisoč prebivalci sledi kar šest Ruskih mest, ki jih lahko združim v tri skupine, glede na to, v kateri regiji ležijo. Najsevernejša mesta se lahko prav tako kot Tromsø pohvalijo z njihovimi 69°severno od ekvatorja, druga pa se nahajajo nižje do 67°zemljepisne širine.
Prva skupina obsega področje rudarskega mesta Norilsk (130 tisoč prebivalcev), ki ga z lesom oskrbuje še bolj severno naselje Dudinka s 24000 prebivalci. Obema mestoma število prebivalcev upada. Norilsk namreč svoja izkopavanja opušča, kar povzroča izseljevanje. Mestu Dundika se godi isto, saj se je to preživljalo z zalaganjem južnejšega Norilska z lesom. Zime so tu prav tako krute kot v Kanadskem Yellowknifeu s sedmimi meseci snega letno.
V Drugo, najpomembnejšo skupino sodijo mesta iz ruske regije Murmansk oblast, ki na zahodu meji na Finsko in Norveško. Glavno mesto Murmansk s približno 330 000 prebivalci je nekoč bilo še malo večje, zdaj pa mu prebivalstvo tako kot drugim ruskim mestom pada. Razlog, da se je tam zbralo toliko ljudi, je strateški položaj med obema svetovnima vojnama, bližina naftnih črpališč vzhodno v Baltskem morju in ribolov ter trgovina. Vse to ne bi bilo mogoče brez Severnoatlantskega toka, ki pristanišče v zimskih mesecih pogreje toliko, da morje v njem ne zamrzne. Murmansk leži prav blizu meje zamrznitve morja, kar je drugače povedano kraj mešanja toplega Severnoatlantskega toka z mrzlim Baltskim morjem. Tromsø prav tako uživa ugodnosti tega toka, vendar še prej, dokler je ta še toplejši. To je razlog, da imajo v Tromsøju v mesecu januarju visokih minus 6 stopinj Celzija povprečne temperature, česar ni tako težko prenašat. Sedaj smo odkrili razlog zmagoslavja Norveške in Rusije na tej lestvici. Morski tokovi Kanadskim severnim mestom ne igrajo v prid, ta pa se zato ne uvrščajo med mesta vrh globusa. V vseh naštetih mestih razen Tromsøju so povprečne januarske temperature med -30°C in -40°C.
Od česa živeti v v takih razmerah
Omenim naj še tretjo skupino iz prej omenjene top lestvice, to je Vorkuta, ki je nekoč imela okoli 200 000 prebivalcev in katere zgodba je tudi zanimiva. Zgodovina mesta se je začela z odkritjem oglja, ki ga je bilo od začetka mogoče dobivati s površinskim kopom. Zaporniki gulaga so leta 1931 zgradili železnico do tja in tam kopali prvi. Šele nato so se jim prostovoljno pridružili drugi rudarji privabljeni z visokimi plačami. S koncem planskega gospodarstva Sovietske zveze in prehodom v kapitalizem se ekonomija mesta, ki nikoli ni bila zdrava, ni več izšla. Ljudje so se začeli izseljevati in enem desetletju se je prebivalstvo več kot razpolovilo, zdaj število prebivalcev pada po 10000 na pet let, tako da tam sedaj živi okoli 77000 ljudi.
V nasprotju z Ruskimi mesti se Tromsøju število prebivalcev poveča vsako leto za skoraj 1000. Kje leži razlog? Je vreme tu tako različno ali je razlog kje drugje? Da so tu zime milejše zaradi toplega Severnoatlantskega toka, sem že povedal. A vendar to ne more biti edini razlog, saj so zime še vedno mrzle in dolge, poleti pa povprečna julijska temperatura ni višja od 16°C. Predstavljajmo si kako je živeti tam izgledalo nekoč. Električno ulično razsvetljavo so v Tromsøju namestili v zadnjem desetletju 19. stoletja. Predstavljajte si kako je mestno življenje takrat izgledalo med zimo, to je v času, ko se sonce ne prikaže za dva meseca. Takrat je tam že bivalo nekaj tisoč ljudi, zaradi donosne proste trgovine, ki jo je omogočil mestni status Tromsøja. Če imaš med polarno zimo malo sreče si ob jasnem vremenu lahko štiri ure svetlejšega mraka (od desete zjutraj do dveh popoldne). V primeru oblačnega vremena pa je cel dan tema. Res temačno je moralo biti, če je v 19. stoletju vreme bilo oblačno cel december. Verjetno pač čakaš v trdi temi in upaš, da bo naslednji mesec vreme lepše.
Vremenske razmere so torej še kar neizprosne, a vendar so ljudje živeli na tem območju še pred 19. stoletjem. Pred večjim naseljevanjem Norvežanov, ki so potomci Dancev, so to ozemlje zasedali nomadski Laponci. Ti so najbolj znani kot pastirji severnih jelenov, poleg tega pa so se preživljali še z lovom in ribištvom. S poljedelstvom se tu ne da preživljati, ker je poletje kratko in ne preveč toplo in ker je malo ravninskih območji. Edina avtohtona rastlina, ki raste na tem območju, je borovnica in med sprehodom v naravo je mogoče najti mnogo tega grmičevja. To je pa tudi vse, kar rastlinski svet ponudi. Čreda severnih jelenov, ribe in borovnice so torej dovolj za življenje nomadskih plemen, niso pa dovolj za vzdrževanje toliko velike mestne populacije. Iz teh razlogov temelji ekonomija vseh zgoraj naštetih Ruskih in Kanadskih polarnih mest na določenih naravnih virih, ki so lahko nafta, premog, zlato ali katera druga ruda. Vrednost teh zalog lahko omogoči rast mesta in zagotavlja stabilnost.
Pri Tromsøju gre to malo drugače. Ta se je skozi zgodovino razvijal kot trgovsko mesto, saj naravnih virov v obliki nafte, zemeljskega plina ali rud nima. Največji zaposlovalec je bolnica, ki pokriva širšo regijo. Veliko ljudi zaposli tudi univerza, v Tromsøju namreč študira 10000 študentov, ki prihajajo iz vseh koncev norveške in to verjetno nekaj prinese k zaposlenosti tamkajšnjih prebivalcev. V zgodovini se Tromsø nikoli ni napihnil kot Ruska skrajno severna mesta pod vplivom planskega gospodarstva.
Točka na katero bi se pa sedaj rad osredotočil je raziskovalni znanstveni del univerze. Tromsø je znan tudi pod vzdevkom vrata v Arktiko. Ta se ga drži, ker vse odprave na arktični Svalbard odrinejo s tukaj. Če podam par primerov raziskav, se tukajšnji fiziki ukvarjajo npr. z atmosferskimi pojavi značilnimi za skrajni sever zemeljske poloble, biologi raziskujejo posebnosti življenja v mrzlem morju in izgleda, da so si raziskovalci našli svojo tržno nišo – raziskave mrzlih predelov zemlje. To verjetno ne predstavlja takšnega bogastva kot ga predstavlja imeti rudnik zlata, a raziskave biologije teh mrzlih morji so zadnje čase od Norveške vlade precej dobro financirane.
Pomen biološke raznovrstnosti
Zdaj sem prišel do drugega dela zapisa, v katerem bi rad pojasnil zakaj se gre pri donosnosti biologije severnih morij. Ker pa nočem, da bi to izpadlo le kot biokemijska poljudna razprava, bom najprej nastavil širši kontekst pomembnosti naravnih bioloških virov.
Koliko so pomembni naravni viri, ki niso kovine, ampak različne vrste rastlin in živali? Na začetku omenjena knjiga Guns, Germs and Steel je ima nekaj dobrih primerov s tega področja. Zato bi jo nek zgodovinar celo preimenoval v A Biological View of the Human Past. Knjiga se nekaj časa vrti okoli vprašanja zakaj so Evropejci pripluli do Indijancev in zavzeli njihovo ozemlje in zakaj ne obratno. To da so bili evropejci tehnološko bolj napredni je več kot očitno, zato nas dejansko zanima vprašanje zakaj je v tistem Evropa bila bolj razvita od Amerike, oziroma kakšna je zgodovina teh dveh kontinentov. En od dejavnikov, ki jih našteje, je, da domorodni Indijanci niso nikoli udomačili velikega sesalca razen lame, pa še to le v Andih. Pred naselitvijo prvih ljudi v Ameriko je tam živelo nekaj takih živali, ki pa so, po naključju ali ne, izumrle ravno v obdobju, ko se v Ameriki pojavijo prvi znaki ljudi. Medtem so v Evraziji naši daljni predniki in njihovi sorodniki udomačili 12 velikih sesalcev, kateri vključujejo nam dobro znane koze, ovce, konje, osle, prašiče in tudi prej omenjene severne jelene. Vsaka teh živali lahko služi različnim namenom od jahanja, vleke, pletiva za oblačila in vrvi, mleka in hrane. Da Indijanci niso imeli živali za prevoz ali oranje, je bila velika slabost, ki jih je vsaj malo stala razvoja. Če med udomačenimi sesalci ne bi bilo severnih jelenov, bi na severu Skandinavije ne bilo nomadskih Laponcev.
Vsi veliki sesalci v Ameriki niso izumrli, boste rekli. Črede bizonov še vedno teptajo severnoameriške nizkotravnate stepe, vendar jih, kot izgleda, Indijanci nikoli niso poskušali udomačiti. To ni res, prav zagotovo so se trudili, a dejstvo je, da vse živali niso udomačljive. Od vseh milijonov vrst živali na svetu je udomačljivih in nam koristnih le malo, naj naštejem le nekaj razlogov, ker prostora za bolj podrobno utemeljevanje nimam. Kot prvo nam je večina živali neuporabna (npr. insekti), potem je treba upoštevat, da moraš mesojede živali hranit z drugimi živalmi, kar postane prezahtevno. Izbira se torej skrči na nekaj vegetarijancev. Slon dočaka odraslost v petnajstih letih in v tem času poje precej hrane, zato je lažje ukrotit divjega, kar tudi počnejo. Pogoj za udomačitev je razmnoževanje v ujetništvu, saj se med udomačitvijo živali genetsko spremenijo. Z razmnoževanjem gepardov v živalskih vrtovih so imeli zelo velike probleme do devetdesetih let prejšnjega stoletja, saj ti za to rabijo posebne pogoje. Še ena stvar je, da živali, ki so samotarji in nimajo hierarhične ureditve, ne zmoreš obdržati v čredi in ne moreš jim biti gospodar. Zaključek, ki sledi iz tega je, da so takratna ljudstva Evrazije imela precej sreče z izidom naključne porazdelitve velikih udomačljivih sesalcev.
Podoben žreb odloča o tem, kje bo rastla katera donosna rastlina. Določena divja žita imajo namreč večjo maso semen in te rastline so bolj donosne in primerne za udomačitev. Divji ječmen je kar donosnem, vendar v divji rastlini zrna izpadejo iz klasja posamično. Predstavljajte si da zrno po zrno pobirate s tal, da bi si lahko naredili zimsko zalogo. Ta nevšečnost bi lahko udomačitev precej zavrla, ampak na srečo je dovolj le ena mutacija v enem od dveh določenih genov, da se to popravi. Droben tehnični detail je, da je taka mutacija je recesivna, to pa pomeni, da mora biti ječmen homozigot - imeti mora mutacijo na obeh homolognih kromosomih. Ampak pustimo to, brez večjega poenostavljanja lahko rečemo, da je za pridobit uporaben ječmen dovolj le ena mutacija. Z nadaljnjo selekcijo se da izbrati klasje s šestimi vrstami namesto z dvema vrstama, ki jih ima primitivni ječmen. To je doseženo z eno recesivno in eno dominantno mutacijo. Za pripravo viskija pa je za razliko od priprave hrane potrebno, da se zrno ne odlušči iz lupine. Ta lastnost je kontrolirana z dedovanjem enega samega recesivnega gena.
Medtem, ko pri ječmenu nimamo velikih težav s sledenjem evolucije do prednika, je koruza precej trši zrno, em, oreh. Teosint, prednik koruze ima namreč zelo majhne in predvsem trde plodove. Genetika, ki določa razvoj storža je toliko bolj zapletena, da zaenkrat še ni dogovora, kako naj bi se skozi čas udomačevala koruza. Ena možnost je postopno spreminjanje s selekcijo, pri katerem začetni plodovi nimajo velike hranilne vrednosti, kar bi udomačitev precej zaviralo. Druga je z nenamernim križanjem in po tej poti bi se lahko vse zgodilo malo hitreje. Nekaj časa niso vedeli kako bi lahko samo po prvi poti sploh bilo možno udomačiti koruzo, danes pa dokazi le kažejo na to, da mogoče to ni bilo tako težko. Kakorkoli, koruza danes ukročena raste na naših poljih, je pa mogoče vseeno nek skoraj mejni primer, ko udomačitev postane pretežka. Prve najzgodnejše najdbe škroba, ki pripada primitivni koruzi, segajo do 8700 pr.n.št.. Kljub temu pa je ta morala čakati do 1100 pr.n.št., da je dosegla neko obliko, ki je bila toliko podobna današnji, ki je bila stabilna. Ta pa je iz Mehike na sever Amerike prispela šele po prvem tisočletju našega štetja. Večja raznolikost hrane in večji donos na površino so verjetno bili dejavniki, ki so vplivali na razvoj zgodnjih veliki civilizacij. V Ameriki je to vsaj s koruzo potekalo malo počasneje.
Zlata vredna mrzla mrzlica
Zdaj se lahko vrnem v Tromsø in na raziskovanje mrzlih morji. Prav za raziskovanje in izkoriščanje bioloških virov Baltskega morja je Norveška vlada namenila 13 milijonov evrov, ki jih načrtujejo porabiti v štirih letih, vsota pa naj bi bila v naslednjem četrtletju še večja. V projektu na univerzi kot začetni korak zajemajo vzorce iz morja, izpod leda, iznad vrelcev in iz globokega morskega dna. Potem te ogromne količine bioloških vzorcev prečešejo v laboratorijih pri čemer iščejo učinkovine proti raku, proti vnetju, protibakterijske učinkovine, take ki bi pomagale pri zdravljenju diabetesa in na mraz prilagojene encime. Vse to poteka masovno in vse to ima visoko tehnološko vrednost. Verjetno ste že slišali za podobna iskanja potencialnih zdravil v tropskih gozdovih, recimo v izločkih žlez najbolj sluzastih polžev in pijavk. Tukaj gre za nekaj podobnega z razliko, da je skrajno severno področje zemlje še docela neraziskano in unikatno. Živali in mikroorganizmi tega morja so se dolga tisočletja prilagajali na tako mrzle razmere, sedaj pa imajo prilagojeno biokemijo, ki deluje tudi na meji ledišča in ne samo pri naših idealnih 37°C. To je vir, ki ga na primer mi v Sloveniji nimamo, in katerega vrednosti se države, ki si lastijo arktično cono, začenjajo zavedati. Danes je nekaj proizvodov iz hladnih morskih vod že na trgu, trži jih podjetje iz Tromsøja, v prihodnosti pa lahko pričakujemo še kaj. Nečesa kar bi imelo vrednost kot jo ima udomačitev pšenice se verjetno ne bo odkrilo, a tudi pšenica ni bila udomačena le v enem dnevu.
Jaka Kragelj
Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.
Zelo zanimivo!
ReplyDelete