Samo model. Samo model?

Pretekli november se je tik pred Kobenhavensko konferenco o globalnem segrevanju zgodil manjši škandal imenovan Climategate. Nekdo je vdrl v računalniški sistem univerze in razkril dopisovanja raziskovalcev klimatskih sprememb. Za samo znanost o klimatskih spremembah razkriti emaili ne pomenijo veliko, ne doprinašajo novih dognanj in ne zavračajo uveljavljenih teorij in hipotez. Ob novicah o tem dogodku pa se je spremenil javni odnos do te teme. Ustvarilo se je nezaupanje do rezultatov raziskav o globalnem segrevanju, ki je naraščalo s špekulacijami o pomenu razkritih emailov.

Če koga zanima kaj več o samem Climategateu, si lahko na Guardianovem blogu Freda Pearcea prebere več o tem. Jaz se v znanost klimatskih sprememb ne bom spuščal, porabil jo bom samo za primere ob razpravi.

V času po Climategatu sem od večih prijateljev in znancev slišal, da je bilo končno pokazano, da znanost o globalnih spremembah ni več tako gotova in da so končno razkrili luknje v razlagah, ki da jih še raziskovalci ne razumejo in nanje nimajo odgovora. Res je, prav gotovo je v tej znanosti še veliko nedorečenega. Kot naravoslovcu pa mi nedorečenosti in nejasnosti v raziskavah še ne pomenijo, da so moje hipoteze ali teorije napačne. Zato me dejstvo, da tudi na področju klimatskih sprememb ni vse z vso gotovostjo zaključeno, ne preseneča in ne vliva nezaupanja do raziskovalcev tega področja.

Si pa lahko predstavljam, da je to novico sprejel drugače kdo drug, ki je imel drugačno predstavo o tem, kako naj bi ta znanost potekala. Izjava na katero se bom obesil v tokratnem zapisu je bila nekaj takega:''Pri globalnem segrevanju ne drži vse s tako gotovostjo kot si misliš, drevesne letnice po katerih sklepajo na temperaturo v preteklih desetletjih so le model.''

Na izjavo imam dve pripombi, prva je, da so drevesne letnice le podatki in ne model. Zato bom poskušal najprej poskušal razložiti kaj je model. Druga pripomba je, da jaz ne vidim kaj je narobe s tem, da je nekaj samo model.

input, putput, output

Najkrajše povedano je model nekaj, s pomočjo česar podatke obdelamo in nato dobimo rezultat. V primeru z merjenjem debeline letnic dreves je rezultat, ki ga dobimo po obdelavi, neka temperatura.

Kako naj si torej predstavljamo model? Če si dovolim uporabiti primerjavo, lahko rečem, da je model kot stroj v katerega nabasamo podatke. Ti podatki so potem obdelani z orodji stroja. Po obdelavi nam stroj izvrže rezultat. Orodja stroja so lahko kaj takega kot sorazmerja fizikalnih količin, predpostavke in tudi poenostavitve, pa še kaj bi se našlo. Na kratko torej: input, nekaj vmes, output.

Če ta domišljiski opis prenesem na primer drevesnih letnic, so vnešeni podatki debelina drevesnih letnic. Model je zbirka pravil, ki podatke obdela. Kar je pri obdelavi upoštevano so povezave med debelino in temperaturo, odšteti je treba tudi vplive sušnih in deževnih obdobji, predpostaviti npr. da je drevo vedno bilo zdravo. Kot končni rezultat pa v tem primeru dobimo neko temperaturo, recimo da povprečno letno temperaturo.

Še en primer bi lahko bil napoved segrevanja ozračja v prihajajočem stoletju glede na trenutne razmere. Potrebovali bi podatke o trenutni temperaturi, podatke o pričakovanih koncentracijah CO2,  in oceno naravnih vgradnih procesov CO2. Za napoved bi upoštevati povezavo med segrevanjem in količino toplogrednih plinov na prvem mestu, potem pa še kaj drugega. Vse zveze med temi podatki, ki bi nam na koncu dali napoved sestavljajo model za napovedovanje. Je pa res, da tukaj že na nivoju podatkov nekaj ocenjujemo in pričakujemo, kar je seveda še par spremenljivk in negotovosti več.

Namišljeni tornadi in teoretični plini

Zdaj vemo kaj je model in lahko se vprašamo kaj naj bi pomenilo, da je nekaj ''samo'' model. Obtožba leti na to, da v sestavljanju modela nujno uporabljamo poenostavitve. Poenostavitve so nujne, tornada zagotovo ne bomo simulirali atom po atom, to bi bilo precej nepraktično.

Pri simulaciji tornada bi se kdo lahko pritožil, da je to slab opis tornada, ker njegova bistvena lastnost manjka. Simuliran tornado namreč ne podira hiš. Lahko bi se igrali norčka in vprašali zakaj naj bi se znanstveniki sploh ukvarjali z računalniškimi tornadi, saj niso ti tisti, ki so nevarni. Naj se raje ukvarjajo s tistimi, ki podirajo hiše, kot pa z nekimi namišljenimi. Pri tem pa je vendar jasno, da pri preučevanju nastanka tornada podrtih hiš še ne potrebujemo in da je eksperimentiranje s tornadi v realnosti precej težje. Težje hkrati pomeni, da se manj naučimo, kljub realnemu tornadu, ki ga preučujemo. S poenostavljanjem ni torej nič narobe, dokler vemo zakaj in kako ga uporabljamo.

Naslednji očitek bi lahko bil to, da sorazmerja in zveze (npr. med debelino letnic in temperaturo) mogoče ne veljajo v vseh primerih oziroma se nanašajo na nek abstrakten fizikalen sistem, ki ima malo veze z realnostjo. V splošni kemiji je dobro znan sistem enačb, ki opisujejo idealen plin (pV=nRT). To je teoretičen plin pri katerem so delci plina točkasti, se med sabo ne privlačijo ali odbijajo. Pri sobni temperaturi in atmosferskem tlaku se večina plinov vede v skladu z modelom idealnega plina. Ko tlak večamo se razlike med napovedmi modela in meritvami večajo. Enačbe za idealni plin prav tako ne govorijo o faznih spremembah (utekočinjenju pri nižjih temperaturah). Vendar je enačba zelo koristen pripomoček pri opisovanju veliko dovolj preprostih procesov, da pa se jo seveda razširiti in zakomplicirat, da je uporabna tudi v bolj eksotičnih pogojih. Brez osnovne enačbe seveda tudi enačb z razširitvami ne bi bilo.

Lahko se sedaj še sami sprašujete kdaj se nek opis dovolj tiče realnosti, da ga imamo za več kot ''le'' teorijo. Kako ločimo med opisom in realnostjo v primeru preučevanja pojavov subatomarnega sveta? Tam je teorija, ki jo imamo, edini in najboljši opis. Je ta edini opis nevreden upoštevanja ker ne vemo, če je realen? Ali je sploh treba ukvarjati z realnostjo ali nas zanima samo napovedljivost - da se rezultati in teorija skladajo?

Modeliranje našega okusa

Naslednji filozofsko kulinaričen primer lahko lepo prikaže do sedaj omenjene očitke in razloži zakaj to niso usodne pomanjkljivosti.

Sam vem, katera hrana mi je dobra in katera ne, za nove kombinacije pri kuhanju pa uporabljam nasvete ter občutek. Ali bi lahko z nekim opisnim modelom napovedoval, kaj mi bo dobro in kaj ne? Kako bi lahko vnaprej vedel, zakaj mi je lubenica ljubša od melone? V obeh sadežih je veliko molekul, ki dražijo receptorje na celicah mojega jezika. Od tam pelje na tisoče povezav v možgane, se prepleta, poveže z raznimi centri v možganih in nekako proizvede določen občutek. Nesmiselno se je ukvarjati s tako zapletenim biološkim pojavom. Raje bom poskusil postavit opisni model. Ker v vsakdanu prav dobro shajamo brez podobnih norčij, je primer smešen, a poskusimo vseeno.

Sestavil bom seznam jedi, ki so mi všeč in ki jih ne maram. 
+1: puranji file, riž, rezanci, smetanova omaka, na žaru, svinjina, bučke, gobice, sir, naravna omaka
 -1: paprika, paradižnikova solata, koruza, pomfri, sladko kislo

S seštevanjem točk posameznih jedi lahko napovemo menije, ki jih še nismo jedli, a nam bodo všeč. Model je še kar v redu, osebi ki mi predloži tak seznam bi lahko skuhal večerjo in ne bi udaril močno mimo, ni pa težko videti, da je preveč poenostavljen. Takšen kot je, ne upošteva kombinacij jedi. Določene jedi raje jemo skupaj kot druge, pri tem modelu pa ločimo le na dobro in slabo. Bolje bi bilo, če bi imeli še točkovanje +2, +3 itd. Nadalje se najljubše jedi se iz seznama ne da razbrati. Z zavedanjem vsega tega in malo volje bi se ga dalo narediti boljšega.

Drugi problem je, da je model uporaben le, ko se gre za glavne jedi. Jaz se tega pri uporabi zavedam, a uporabiti ga utegne nekdo drug, ki pod njemu ljube jedi doda sladoled in dobi: smetanov sladoled s koščki piščanca. Če pa menija ne sestavljamo po pravilu priloga-meso-omaka, maksimalno število točk dobimo, da zmečemo vse +1 jedi na en krožnik. Precej slabo.

Nauk filozofsko kulinaričnega modela je, da je zaradi približkov naš opis lahko daleč od dejanskega naravnega pojava (ekscitacija brbončic na jeziku in celotno dogajanje v možganih), ampak še vedno nekako deluje. Nadalje, obstajajo dobri modeli, ki natančno opisujejo izbrani pojav, in slabši modeli, ki so omejeni le na določene primere ali pa dajo le grobo napoved. Ampak tudi najboljše modele lahko uporabimo slabo (smetanov sladoled s koščki piščanca), pri nepopolnih pa z zavedanjem vseh slabosti in poenostavitev, dobimo smiselne rezultate (idealni plini, uspešna večerja narejena po zgornjem seznamu).

Model gor, model dol, a do sedaj prav nič o bodočem segrevanju
 

Kako torej vsa ta suhoparna debata pripomore k razpravi o klimatskih spremembah, ki jo imamo s prijatelji v najljubšem baru? Ko med pogovorom naslednjič naletite na to temo, lahko moje mnenje kot argument povzamete ali če vam je ljubše tudi spodbijate.

Sam trdim, da model sicer lahko jemljemo kot le neke na kup zmetane enačbe, ki se realnega sveta ne tičejo najbolj direktno, ampak moramo vedeti, da je to najožje dojemanje pojma modela. V širšem pojmovanju ta namreč ne zajema samo vseh sorazmerij, poenostavitev in drugih zvez. Če pogledamo širše, vidimo, da za razumevanje samih modelov potrebujemo tudi druga, ne tako eksplicitna znanja.

Da lahko raziskovalec sestavi nekakšen model, mora ta imeti zajetno poznavanje naravnih pojavov iz njegovega področja, poznati mora vse metodologije merjenja, pridobvanja podatkov, ob opisovanju pojavov pa se zaveda vsega kar je izpustil in zreduciral v približke. Model tako nikoli ni le model, ampak tudi vse preostalo znanje, ki sodi zraven.

Ob razpravljanju o delu klimatologov zato vstopamo v prostor, ki ga oni precej poznajo, mi pa smo nasprotno šibki v naših argumentih. Drugače je seveda, ko razpravljamo politične odločitve, ki iz teh dognanj sledijo. Tu ima lahko vsak svoje mnenje. Zagovarjamo lahko neskončno rešitev, od tehnoloških (varčne hiše, električni avtomobili), do tistih iz kategorije nazaj k naravi (samoomejevanje, samopreskrba s svojo nivo), spodbujamo različne alternativne in/ali obnovljive vire energije. Problematiko lahko tudi ignoriramo razlagajoč, da nas bo na koncu tako ali tako pobralo od izbruha enega vulkana ali trka asteroida.

Sam se lahko strinjam ali ne strinjam z večino klimatologov, a kot biokemik z mojim znanjem k razpravi ne morem kompetentno pristopiti. Nasprotno imam lahko pri delanju politike tako kot vsak tudi sam svoje kakršnokoli mnenje. Na tem področju bi idealno vsak prispeval k javni razpravi.

Jaka Kragelj

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Namembnost različnih predelov zemlje

Na našem blogu je že bilo nekaj razpravljanja o pojmu narave in naravnega, ter našem odnosu do nje (pod oznako narava). Jaz se o tem, kaj je narava, ne bom direktno spraševal, razmišljal bom o odvisnosti človeka od naravnih in geografskih pogojev in mogoče posredno tudi kaj prispeval k tej širši temi. Za tokratno objavo sta kriva knjiga Jareda Diamonda Guns, Germs and Steel in štirimesečno bivanje na severu Norveške iz katerih bom črpal primere.

Demografija polarnega pasa

V času, ki sem ga preživel na Norveškem sem prakso opravljal v mestu Tromsø. To mesto je na precej edinstveni legi. S svojimi 69° zemljepisne širine in 66000 prebivalci je največje mesto tako blizu severnemu polu. Ima precej dobro univerzo, veliko študentov, letališče, podmorski tunel na otok, svojo pivovarno in vse preostalo kar mestu pripada. Podobna arktična mesta lahko iščemo še v Rusiji in Kanadi. V slednji se težko najde kaj primerljivega. Mesto, ki se severnemu polu najbolj približa, je Yellowknife z 18000 prebivalci na 55° zemljepisne širine. Kar to mesto ohranja kljub nizkim zimskim temperaturam s povprečjem nevarno blizu minus 30°C je visoka vrednost diamanta, ki ga izkopavajo, pred tem pa so to bile zaloge zlata, ki so jih do začetka tega stoletja že izčrpali. Rusija se z mesti v polarnem pasu lahko bolje meri z Norveško. Tromsøju na seznamu najsevernejših mest z več kot 50 tisoč prebivalci sledi kar šest Ruskih mest, ki jih lahko združim v tri skupine, glede na to, v kateri regiji ležijo. Najsevernejša mesta se lahko prav tako kot Tromsø pohvalijo z njihovimi 69°severno od ekvatorja, druga pa se nahajajo nižje do 67°zemljepisne širine.

Prva skupina obsega področje rudarskega mesta Norilsk (130 tisoč prebivalcev), ki ga z lesom oskrbuje še bolj severno naselje Dudinka s 24000 prebivalci. Obema mestoma število prebivalcev upada. Norilsk namreč svoja izkopavanja opušča, kar povzroča izseljevanje. Mestu Dundika se godi isto, saj se je to preživljalo z zalaganjem južnejšega Norilska z lesom. Zime so tu prav tako krute kot v Kanadskem Yellowknifeu s sedmimi meseci snega letno.

V Drugo, najpomembnejšo skupino sodijo mesta iz ruske regije Murmansk oblast, ki na zahodu meji na Finsko in Norveško. Glavno mesto Murmansk s približno 330 000 prebivalci je nekoč bilo še malo večje, zdaj pa mu prebivalstvo tako kot drugim ruskim mestom pada. Razlog, da se je tam zbralo toliko ljudi, je strateški položaj med obema svetovnima vojnama, bližina naftnih črpališč vzhodno v Baltskem morju in ribolov ter trgovina. Vse to ne bi bilo mogoče brez Severnoatlantskega toka, ki pristanišče v zimskih mesecih pogreje toliko, da morje v njem ne zamrzne. Murmansk leži prav blizu meje zamrznitve morja, kar je drugače povedano kraj mešanja toplega Severnoatlantskega toka z mrzlim Baltskim morjem. Tromsø prav tako uživa ugodnosti tega toka, vendar še prej, dokler je ta še toplejši. To je razlog, da imajo v Tromsøju v mesecu januarju visokih minus 6 stopinj Celzija povprečne temperature, česar ni tako težko prenašat. Sedaj smo odkrili razlog zmagoslavja Norveške in Rusije na tej lestvici. Morski tokovi Kanadskim severnim mestom ne igrajo v prid, ta pa se zato ne uvrščajo med mesta vrh globusa. V vseh naštetih mestih razen Tromsøju so povprečne januarske temperature med -30°C in -40°C.

Od česa živeti v v takih razmerah

Omenim naj še tretjo skupino iz prej omenjene top lestvice, to je Vorkuta, ki je nekoč imela okoli 200 000 prebivalcev in katere zgodba je tudi zanimiva. Zgodovina mesta se je začela z odkritjem oglja, ki ga je bilo od začetka mogoče dobivati s površinskim kopom. Zaporniki gulaga so leta 1931 zgradili železnico do tja in tam kopali prvi. Šele nato so se jim prostovoljno pridružili drugi rudarji privabljeni z visokimi plačami. S koncem planskega gospodarstva Sovietske zveze in prehodom v kapitalizem se ekonomija mesta, ki nikoli ni bila zdrava, ni več izšla. Ljudje so se začeli izseljevati in enem desetletju se je prebivalstvo več kot razpolovilo, zdaj število prebivalcev pada po 10000 na pet let, tako da tam sedaj živi okoli 77000 ljudi.

V nasprotju z Ruskimi mesti se Tromsøju število prebivalcev poveča vsako leto za skoraj 1000. Kje leži razlog? Je vreme tu tako različno ali je razlog kje drugje? Da so tu zime milejše zaradi toplega Severnoatlantskega toka, sem že povedal. A vendar to ne more biti edini razlog, saj so zime še vedno mrzle in dolge, poleti pa povprečna julijska temperatura ni višja od 16°C. Predstavljajmo si kako je živeti tam izgledalo nekoč. Električno ulično razsvetljavo so v Tromsøju namestili v zadnjem desetletju 19. stoletja. Predstavljajte si kako je mestno življenje takrat izgledalo med zimo, to je v času, ko se sonce ne prikaže za dva meseca. Takrat je tam že bivalo nekaj tisoč ljudi, zaradi donosne proste trgovine, ki jo je omogočil mestni status Tromsøja. Če imaš med polarno zimo malo sreče si ob jasnem vremenu lahko štiri ure svetlejšega mraka (od desete zjutraj do dveh popoldne). V primeru oblačnega vremena pa je cel dan tema. Res temačno je moralo biti, če je v 19. stoletju vreme bilo oblačno cel december. Verjetno pač čakaš v trdi temi in upaš, da bo naslednji mesec vreme lepše.

Vremenske razmere so torej še kar neizprosne, a vendar so ljudje živeli na tem območju še pred 19. stoletjem. Pred večjim naseljevanjem Norvežanov, ki so potomci Dancev, so to ozemlje zasedali nomadski Laponci. Ti so najbolj znani kot pastirji severnih jelenov, poleg tega pa so se preživljali še z lovom in ribištvom. S poljedelstvom se tu ne da preživljati, ker je poletje kratko in ne preveč toplo in ker je malo ravninskih območji. Edina avtohtona rastlina, ki raste na tem območju, je borovnica in med sprehodom v naravo je mogoče najti mnogo tega grmičevja. To je pa tudi vse, kar rastlinski svet ponudi. Čreda severnih jelenov, ribe in borovnice so torej dovolj za življenje nomadskih plemen, niso pa dovolj za vzdrževanje toliko velike mestne populacije. Iz teh razlogov temelji ekonomija vseh zgoraj naštetih Ruskih in Kanadskih polarnih mest na določenih naravnih virih, ki so lahko nafta, premog, zlato ali katera druga ruda. Vrednost teh zalog lahko omogoči rast mesta in zagotavlja stabilnost.

Pri Tromsøju gre to malo drugače. Ta se je skozi zgodovino razvijal kot trgovsko mesto, saj naravnih virov v obliki nafte, zemeljskega plina ali rud nima. Največji zaposlovalec je bolnica, ki pokriva širšo regijo. Veliko ljudi zaposli tudi univerza, v Tromsøju namreč študira 10000 študentov, ki prihajajo iz vseh koncev norveške in to verjetno nekaj prinese k zaposlenosti tamkajšnjih prebivalcev. V zgodovini se Tromsø nikoli ni napihnil kot Ruska skrajno severna mesta pod vplivom planskega gospodarstva.

Točka na katero bi se pa sedaj rad osredotočil je raziskovalni znanstveni del univerze. Tromsø je znan tudi pod vzdevkom vrata v Arktiko. Ta se ga drži, ker vse odprave na arktični Svalbard odrinejo s tukaj. Če podam par primerov raziskav, se tukajšnji fiziki ukvarjajo npr. z atmosferskimi pojavi značilnimi za skrajni sever zemeljske poloble, biologi raziskujejo posebnosti življenja v mrzlem morju in izgleda, da so si raziskovalci našli svojo tržno nišo – raziskave mrzlih predelov zemlje. To verjetno ne predstavlja takšnega bogastva kot ga predstavlja imeti rudnik zlata, a raziskave biologije teh mrzlih morji so zadnje čase od Norveške vlade precej dobro financirane.

Pomen biološke raznovrstnosti

Zdaj sem prišel do drugega dela zapisa, v katerem bi rad pojasnil zakaj se gre pri donosnosti biologije severnih morij. Ker pa nočem, da bi to izpadlo le kot biokemijska poljudna razprava, bom najprej nastavil širši kontekst pomembnosti naravnih bioloških virov.

Koliko so pomembni naravni viri, ki niso kovine, ampak različne vrste rastlin in živali? Na začetku omenjena knjiga Guns, Germs and Steel je ima nekaj dobrih primerov s tega področja. Zato bi jo nek zgodovinar celo preimenoval v A Biological View of the Human Past. Knjiga se nekaj časa vrti okoli vprašanja zakaj so Evropejci pripluli do Indijancev in zavzeli njihovo ozemlje in zakaj ne obratno. To da so bili evropejci tehnološko bolj napredni je več kot očitno, zato nas dejansko zanima vprašanje zakaj je v tistem Evropa bila bolj razvita od Amerike, oziroma kakšna je zgodovina teh dveh kontinentov. En od dejavnikov, ki jih našteje, je, da domorodni Indijanci niso nikoli udomačili velikega sesalca razen lame, pa še to le v Andih. Pred naselitvijo prvih ljudi v Ameriko je tam živelo nekaj takih živali, ki pa so, po naključju ali ne, izumrle ravno v obdobju, ko se v Ameriki pojavijo prvi znaki ljudi. Medtem so v Evraziji naši daljni predniki in njihovi sorodniki udomačili 12 velikih sesalcev, kateri vključujejo nam dobro znane koze, ovce, konje, osle, prašiče in tudi prej omenjene severne jelene. Vsaka teh živali lahko služi različnim namenom od jahanja, vleke, pletiva za oblačila in vrvi, mleka in hrane. Da Indijanci niso imeli živali za prevoz ali oranje, je bila velika slabost, ki jih je vsaj malo stala razvoja. Če med udomačenimi sesalci ne bi bilo severnih jelenov, bi na severu Skandinavije ne bilo nomadskih Laponcev.

Vsi veliki sesalci v Ameriki niso izumrli, boste rekli. Črede bizonov še vedno teptajo severnoameriške nizkotravnate stepe, vendar jih, kot izgleda, Indijanci nikoli niso poskušali udomačiti. To ni res, prav zagotovo so se trudili, a dejstvo je, da vse živali niso udomačljive. Od vseh milijonov vrst živali na svetu je udomačljivih in nam koristnih le malo, naj naštejem le nekaj razlogov, ker prostora za bolj podrobno utemeljevanje nimam. Kot prvo nam je večina živali neuporabna (npr. insekti), potem je treba upoštevat, da moraš mesojede živali hranit z drugimi živalmi, kar postane prezahtevno. Izbira se torej skrči na nekaj vegetarijancev. Slon dočaka odraslost v petnajstih letih in v tem času poje precej hrane, zato je lažje ukrotit divjega, kar tudi počnejo. Pogoj za udomačitev je razmnoževanje v ujetništvu, saj se med udomačitvijo živali genetsko spremenijo. Z razmnoževanjem gepardov v živalskih vrtovih so imeli zelo velike probleme do devetdesetih let prejšnjega stoletja, saj ti za to rabijo posebne pogoje. Še ena stvar je, da živali, ki so samotarji in nimajo hierarhične ureditve, ne zmoreš obdržati v čredi in ne moreš jim biti gospodar. Zaključek, ki sledi iz tega je, da so takratna ljudstva Evrazije imela precej sreče z izidom naključne porazdelitve velikih udomačljivih sesalcev.

Podoben žreb odloča o tem, kje bo rastla katera donosna rastlina. Določena divja žita imajo namreč večjo maso semen in te rastline so bolj donosne in primerne za udomačitev. Divji ječmen je kar donosnem, vendar v divji rastlini zrna izpadejo iz klasja posamično. Predstavljajte si da zrno po zrno pobirate s tal, da bi si lahko naredili zimsko zalogo. Ta nevšečnost bi lahko udomačitev precej zavrla, ampak na srečo je dovolj le ena mutacija v enem od dveh določenih genov, da se to popravi. Droben tehnični detail je, da je taka mutacija je recesivna, to pa pomeni, da mora biti ječmen homozigot - imeti mora mutacijo na obeh homolognih kromosomih. Ampak pustimo to, brez večjega poenostavljanja lahko rečemo, da je za pridobit uporaben ječmen dovolj le ena mutacija. Z nadaljnjo selekcijo se da izbrati klasje s šestimi vrstami namesto z dvema vrstama, ki jih ima primitivni ječmen. To je doseženo z eno recesivno in eno dominantno mutacijo. Za pripravo viskija pa je za razliko od priprave hrane potrebno, da se zrno ne odlušči iz lupine. Ta lastnost je kontrolirana z dedovanjem enega samega recesivnega gena.

Medtem, ko pri ječmenu nimamo velikih težav s sledenjem evolucije do prednika, je koruza precej trši zrno, em, oreh. Teosint, prednik koruze ima namreč zelo majhne in predvsem trde plodove. Genetika, ki določa razvoj storža je toliko bolj zapletena, da zaenkrat še ni dogovora, kako naj bi se skozi čas udomačevala koruza. Ena možnost je postopno spreminjanje s selekcijo, pri katerem začetni plodovi nimajo velike hranilne vrednosti, kar bi udomačitev precej zaviralo. Druga je z nenamernim križanjem in po tej poti bi se lahko vse zgodilo malo hitreje. Nekaj časa niso vedeli kako bi lahko samo po prvi poti sploh bilo možno udomačiti koruzo, danes pa dokazi le kažejo na to, da mogoče to ni bilo tako težko. Kakorkoli, koruza danes ukročena raste na naših poljih, je pa mogoče vseeno nek skoraj mejni primer, ko udomačitev postane pretežka. Prve najzgodnejše najdbe škroba, ki pripada primitivni koruzi, segajo do 8700 pr.n.št.. Kljub temu pa je ta morala čakati do 1100 pr.n.št., da je dosegla neko obliko, ki je bila toliko podobna današnji, ki je bila stabilna. Ta pa je iz Mehike na sever Amerike prispela šele po prvem tisočletju našega štetja. Večja raznolikost hrane in večji donos na površino so verjetno bili dejavniki, ki so vplivali na razvoj zgodnjih veliki civilizacij. V Ameriki je to vsaj s koruzo potekalo malo počasneje.

Zlata vredna mrzla mrzlica

Zdaj se lahko vrnem v Tromsø in na raziskovanje mrzlih morji. Prav za raziskovanje in izkoriščanje bioloških virov Baltskega morja je Norveška vlada namenila 13 milijonov evrov, ki jih načrtujejo porabiti v štirih letih, vsota pa naj bi bila v naslednjem četrtletju še večja. V projektu na univerzi kot začetni korak zajemajo vzorce iz morja, izpod leda, iznad vrelcev in iz globokega morskega dna. Potem te ogromne količine bioloških vzorcev prečešejo v laboratorijih pri čemer iščejo učinkovine proti raku, proti vnetju, protibakterijske učinkovine, take ki bi pomagale pri zdravljenju diabetesa in na mraz prilagojene encime. Vse to poteka masovno in vse to ima visoko tehnološko vrednost. Verjetno ste že slišali za podobna iskanja potencialnih zdravil v tropskih gozdovih, recimo v izločkih žlez najbolj sluzastih polžev in pijavk. Tukaj gre za nekaj podobnega z razliko, da je skrajno severno področje zemlje še docela neraziskano in unikatno. Živali in mikroorganizmi tega morja so se dolga tisočletja prilagajali na tako mrzle razmere, sedaj pa imajo prilagojeno biokemijo, ki deluje tudi na meji ledišča in ne samo pri naših idealnih 37°C. To je vir, ki ga na primer mi v Sloveniji nimamo, in katerega vrednosti se države, ki si lastijo arktično cono, začenjajo zavedati. Danes je nekaj proizvodov iz hladnih morskih vod že na trgu, trži jih podjetje iz Tromsøja, v prihodnosti pa lahko pričakujemo še kaj. Nečesa kar bi imelo vrednost kot jo ima udomačitev pšenice se verjetno ne bo odkrilo, a tudi pšenica ni bila udomačena le v enem dnevu.

Jaka Kragelj

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Moje opazke o »Naravi« kot ideološki tvorbi (na nekem primeru homofobnega populizma)

Na tem blogu se je pisalo nekaj o naravi. Toda ne o naravi, kolikor je predmet naravoslovja. V teh prispevkih se je upravičeno svarilo proti »naturalizaciji družbenega« in opozarjalo na dvomljiv status naših predstav o »naravnem«, in rad bi gradil nekoliko naprej v tej smeri, na enem primeru, Pop-klub na POP TV 28. junija (tema: parada ponosa, napad na Blažiča...) ki je ponudil lepo razstavo kopice precej topoumnih populističnih trikov, ki jih ni povsem nepotrebno izpostaviti in ki so lep primer, kako se da neko ideološko tvorbo (»Narava«) z nekim rokohitrstvom lepo izrabljati v namen zamračitve tematike diskusije. In prav ti poskusi vnaprejšnjega blokiranja racionalnosti služijo cilju takih ideoloških tvorb: predstaviti problem v neki povsem odtujeni luči, ga pre(d)staviti. Ideološka tvorba sicer ne more vplivati na razum sam, ne more, nekoliko metaforično rečeno, napasti trdnjave modus ponensa (ker se ga vsako mišljenje, tudi ideološko, mora posluževati). Zato pa rada napada »premise«. Ideološki parazit napade premise, oz. se sam ponudi kot neka lažna evidenca, na mesto neke evidence, za premiso. Ko se to že zgodi, je vsako diskutiranje ali tuhtanje že kontaminirano.

No, v oni oddaji je šlo za pravice homoseksualcev in za fizični napad na Blažiča, predstavnika skupnosti za pravice homoseksualcev v Sloveniji, iz strani »nestrpnežev« (boljši izraz bi bil preprosto kriminalcev; ne postavljajmo v ospredje (ne)tolerance, na katero so nasilneži, ki se najbrž razumejo kot »branitelji pristnih slovenskih vrednot«, zagotovo ponosni; ampak njihov prezir do zakonov in ustave RS: recimo slabi državljani, slabi Slovenci, recimo kar, da so neslovenski). Predstavnica Nove Slovenije je napadenemu postregla s tako retoriko; povzemajoč:

1) obsojam naslje, vendar... (»vendar« je vel; politično-korektni rekvizit; pred tem kar ima povedati – nekaj politično nekorektenga namreč...)
2) kar počnete je nenaravno... (ko bi le naravoslovci poznali tako dobro naravo, kot jo ona... njej je vse jasno: narava, nenarava in razlika vmes; verjemimo ji na besedo!)
3) in zato ni treba, da to javno manifestirate in nam vsiljujete vašo nenaravnost... (preko parade ponosa etc.) (takole za konsistenco: manifestira proti manifestaciji; ona svoje seksualnosti ne obeša na veliki zvon! ne... o njej le skromno pravi, da je utelešenje Naravnega Zakona)
4) ker prav s tem izzivate nasilje. (mar ni to podobno: že, si bila posiljena... to seveda obsojam, vendar... poglej, kako izzivalno si bila oblečena... krivda se razprši itn. Hipokrizija višje potence.)

Blažič je uspešno ovrgel vse njene kvazi pozicije s solidno sokratsko metodo. A mislim, da sploh ni potrebno komentirati, kar je samoumevno: da gre za nekaj tipičnega, za »desničarski« populizem. Ne bi se spuščal v to politično debato, ker se v njej ne dobro znajdem, ustavil pa bi se rad pri nekem kuriozumu, drugi točki, »nenaravnosti«. Predlagal bi, da ideologija »naravnosti« ni le še ena ideologija, ampak kar Ideologija z velikim I. Bolje povedano, z lepšo formulo:

Narava ideologije je ideologija Narave.

Glavna poteza ideologije, njen mehanizem, je najprej v prenarejanju, da ne gre za ideologijo; ideologija je stvar mišljenja, ki pravi, da ni stvar mišljenja. Morda za tem ne stoji nek avtor, gre za anonimno mišljenje, kaj vem, produkt kulture, ki pravi, da ni produkt kulture (ampak... del narave). Ideologija se nikoli ne prezentira kot ideologija, skuša izvesti neko mimikrijo: vedno se kaže kot neko samoumevno, hoče biti empirična danost, tisto naravno. (Ko nekdo reče... »pustimo vse ideologije in povejmo po pravici, direktno...« - takrat imamo najbrž opraviti z ideologijo.) Ne stvar mišljenja, ampak stvar čutov. Stvar očesa. Hoče se prisesati na konstrukcijo, ki ji pravimo realnost, a la Matrix. Bistven moment ideologije je reifikacija (...obstaja rasistično geslo, ki lepo prikaže to ideološko reifikacijo: »Non siamo noi che siamo razzisti; sono loro che sono negri.«: »Nismo mi tisti, ki smo rasisti; oni so tisti, ki so črnuhi.« - Ta primer bi bil res ustrezen, toda prav zato, ker je to izrečeno, ker ni prikrito, ker je tu neka refleksija o sami ideologiji, primer tudi ni ustrezen.)

A nazaj k Slovencem in homoseksualnosti. Pustimo vse ideologije in povejmo po pravici, direktno! Poglejte te spolne organe, kaj ni jasno, da je moški narejen za to, da gre v ženskega? – Iz časov osnovnošolske spolne vzgoje (ki se mi v retrospektivi kaže kot ideološki drill) se spomnim, kako je »tovariš«-učitelj rekel: tak glejte jo, Naravo, kako je ustvarila (je namreč ženska) perfektno zadeve: ta lulek (zagotovo ni uporabil te besede – a dopustite) in ta lulica, kako gresta skupaj, kot roka in rokavica, kot noga in nogavica, kot nož in nožnica. Kako je vse lepo in prav – zares, ta možakar je kipel od navdušenja in tudi ni bil brez ponosa nad svojim uvidom –, kako se vse klapa. -

O tej razveseljivi ugotovitvi zaščitnikov naravnega reda nihče ne dvomi; nihče tudi ne dvomi, da je le odnos M-Ž sposoben biološke reprodukcije: toda kaj ko ta ostroumna opažanja hočejo postati normativna? lahko za trenutek obstanemo in premislimo. Kot da nam narava nekaj sugerira: penis, vagina, nož, nožnica: kaj vam pri tem ni jasno? Predsednici Nove Slovenije je jasno. Narava ji sugerira, ona jo posluša. Posluša, kaj? »Naravni Zakon« (tako se je izrazila, s to globoko sintagmo; to ona zastopa (in Nova Slovenija? – moj bog, če bi stranka uporabljala za akronim NS in govorila, da se zavzema za Naravni Zakon, bi nas lahko skoraj prestrašilo, lansiralo v čase, ko je bila biologistična ideologija zedinjena s politiko, nek NS Nemčije tridesetih let; a ne bom izvajal reductio ad Hitlerum in le spomnil gospo, da naj se – glede na deklarirane afiliacije njene stranke – raje bavi z neko drugo NZ, namreč z Novo Zavezo...). Prisluškovalka kozmičnega reda in njena politizirana ontologija ima pretenzije, ki se lahko merijo s kakšnim predsokratskim naravoslovcem: ona zastopa Naravni Zakon. (Pozorni smo lahko na to, kako absolutno nepolitičen pojem uporablja v nečem, kar naj bi bil političen pogovor. Ne le nepolitičen, a tudi antidemokratičen, če dobro premislimo.)

Kolikor je mehanizem ideologije res takšen, da neko mišljenino prezentira kot naravo, je Narava prav reifikacija ideologije kot take. Je njena paradigma. Še enkrat: Ideologija ima ta mehanizem, da neko mišljenino (npr. tu nek kulturni predsodek) predstavlja ne kot mišljenino, ampak kot stvar, kot objekt, kot nekaj tam zunaj, Naravni Zakon, kot neko danost, kot nekaj neodvisnega od mišljenja. Kot nekaj naravnega. »Narava« ni le še ena ideološka formacija, ampak je prostor, kamor se ostale ideologije lahko naseljujejo. Je čisti prostor ideologije. Je ideologija na sebi. Je objektivacija ideologije kot take. (Da ne bo nesporazuma, še enkrat, ne govorim o naravi kot predmetu naravoslovja.) – Filozofsko govoreč bi bil materializem (kot ontologija materije, ne kot dialektičen, historičen, »diskurzivni materializem« etc.) najzglednejši primer »ideološke ontologije«. Zares, misel, ki postavlja »materijo« za princip sveta in ne vidi, da je s tem materija le neka mišljenina (»miselna snov«), spregleduje svoje lastno delovanje. (Ideologija je v nekem smislu nekaj obratnega »refleksiji«: je izključitev lastnega delovanja, lastnega dejanja, iz horizonta objektov mišljenja.) Toda tu ni govora o 'teoretskem', ampak o 'praktičnem': ideologija je materializem qua praksa.

Toda kaj pa če za trenutek jemljemo stvar resno in je ne tretiramo le kot čisto ideološko tvorbo? Tudi če pustimo ob strani vprašanje, ali je demokracija nekaj naravnega, ali je mikrofon, v katerega govori filozofinja narave iz Nove Slovenije nekaj naravnega, etc. in če pustimo ob strani, da vse 'nenaravne seksualne prakse' (homoseksualnost, analno, oralno občevanje, fetišizem, etc.) so dokazano prisotne tudi v živalskem svetu... In pustiti ob strani je treba tudi misel, da ker nobena žival razen novoslovenske ne išče moralnega zakona v 'naravi', je biti 'naraven' potemtakem nekaj najbolj 'nenaravnega'. Oz., če moraš v »naravi« iskati normo svojega obnašanja, moraš potemtakem biti najprej »nenaraven«. Ergo, vsako sklicevanje na »naravo« je nenaravno. – Še naprej, »narava« se kot zgled normativa, torej zunanji objekt, prikazuje le nekomu, ki je najpoprej nenaraven. Ergo, »narava« je pojem nenaravnih bitij; »narava« je torej sama nekaj »nenaravnega«. Da ne govorimo tudi o tem, da kolikor bog ni ens creatum, kar je samoumevno, in narava je kreacija, je sam nekaj nenaravnega. To je nujno. Kako s tem?

Še sreča, da vlačijo v to homofobno gonjo le »Naravo« in ne še Boga, da ne oblatijo še tistega, kar imajo za najsvetejše. V Ameriki niso tako previdni. Tam si drznejo reči, da je sam Bog proti homoseksualnosti. – To ni naključna razlika: »kristofundamentalistični populisti« pravijo, v svoji skrajni verziji, God hates fags (pripomnimo: kako božansko od Njega!); »novoslovenska populistka« pa dostopa do tega posredno. S tem je res spoštljivejša do Boga, previdnejša, mu ne polaga besed kar v usta: sklepa, da če je naredil naravo tako in tako, potem lahko ugibamo njegove namere, da so take in take, gre za stratagem, ki ga ubira, kolikor mi je znano, tudi bolj ali manj vsak katolik.

Žižek izpostavi dejstvo, kako je Cerkev vedno bolj v branu naturalizma, ki ga lahko skiciramo kar z verzom nekega pop komada, ki prav uteleša isto ideološkost, navkljub svojem nedolžnem videzu: »me and you baby are nothing but mammals so let's do it like they do on the Discovery Channel«. - Če je ljubezen nekaj »naravnega«, potem je ponižana v biološki proces. Če pa ljubezen razumemo drugače – kakor bi se spodobilo – potem ne more imeti povezave ne z »naravnostjo« ne s spolom.– Težava naj bi bila le v tem, da ta ljubezen ni rodovita. – Za Cerkev je, kolikor mi je znano, oralni seks sprejemljiv kolikor je predigra med zakonskima partnerjema, ki se finalizira v moški ejakulaciji v žensko. Glede tega so precej specifični. Skratka, delno je sprejemljiv, ker omogoča tisto »naravno«, čeprav sam ni nekaj »naravnega«. – Homoseksualni odnos torej, platonski moment v njem, ne more biti nekaj grešnega (ker ljubezen ne more biti determinirana s spolnostjo); le po svojem seksualnem momentu je nekaj grešnega (za Cerkev), ker se ne finalizira v reprodukciji (tj. je »nenaravno«). – Torej bi moral biti homoseksualni akt prav na isti stopnji greha kot npr. seks zaradi užitka (ne v reproduktivne namene), s kondomom ali s coitus interruptus. – Toda kako bi pa zgledala katoliška evalvacija vzdržnega para npr. dveh lezbik, ki se ljubita, a sta spolno vzdržni (torej se le platonsko ljubita)? Kakor je Blažič skušal opozoriti (a ga je preglasilo neko drugo homofobno trobilo), obstaja neka druga rodovitost, ki ni le naravna rodovitost. – Kaj ni to ravno tisto, kar bi morali slišati od »katolikov«, slišimo pa od homoseksualca? – Vsekakor homoseksualec zahteva razširitev pojma ljubezen na nekaj, kar je nepovezano s spolom ali »naravo«. –

Blažič je dejal: »vsa človeška seksualnost je naravna«; sicer je dejal ravno nasprotno resnici, kajti vsa človeška seksualnost je nenaravna. Tj. prežeta s »strukturami«, nič biološkega. Psihoanalitski nauk se prav s tem izogne »ideološki« nozologiji, ko »zdravje« in »bolezen« postavlja v termine kvantifikacije in ne »reificira«, »ontologizira« s tem te razlike, ki ni nepodobna razliki »naravno/nenaravno«. Čeravno je Blažičeva »taktika« proti nasprotniku pravilna, v nekem smislu, bi jo moral obrniti na glavo, saj tako vseeno še vedno deluje v okvirih ideologije nasprotnika.

Zaključujem s tem: v prvem stoletju krščanstva, v času, ko je nastajalo, ko se je vse odločalo... ko so sestavljali deset Božjih zapovedi v skrajšani, poenostavljeni formi, ki je danes poznana, - le ni šlo samo za preurejanje, ampak je bila ena zapoved izključena. Zares, ne vsem znano dejstvo, tudi »kristofundamentalistom«, ki se grejo »dobesednega branja Božje Besede« (tj. dobesedno branje nečesa, kar je že samo v sebi interpretacija, nedobsesedno branje). Zapoved, ki je bila izključena (a prisotna pri Mojzesu), se glasi:

»Ne delaj si rezanih podob.«

Mar to ne podpira tistega, kar je bilo zgoraj rečeno? Kaj je »rezana podoba«, če ne drugega kot »ideološka reifikacija«, o kateri govorim? Seveda tu ni mesto, da bi imeli teološke razprave o zgodovini krščanstva; mogoče se motim – je diskutabilno: ne bom skrival svojih kart - rad bi namignil, da je izključitev 'simptomatska'. Da je bila ona ikonoklastična zapoved odstranjena, s tem da je, češ, neaktualna oz. da »v resnici« pomeni nekaj drugega, »izdelovati podobe, a jih ne častiti«... če obstaja ta svoboda preinterpretiranja in »aktualiziranja«, zakaj potem fiksacija na tisti dve mesti, kjer je homoseksualnost v SP »prepovedana«? Teolog Marion loči idol (predmet čaščenja) od ikone (le podoba tistega, kar naj bi se častilo: napotitev), a izpostavlja, da so tudi 'metafizične iznajdbe' lahko idoli (same Božje predikate lahko imamo za potencialne »rezane podobe«: Omnipotenca, Omniprezenca, Omniscienca...). Metafizične reprezentacije božjega, ki se namestijo na Božji prestol in preglasijo božje, da ni več slišno. – Takšna »rezana podoba« je danes »Narava«. In ni le en malik kar tako, ampak sam glavar tega pandemonija. Idol vseh idolov. – Mar nismo narejeni po Njegovi podobi, in ne po podobi »Narave« (čeprav iz »zemlje«, a to je »causa materialis«, torej nebistveno). Da na to pozabimo in nato dobimo zgled, podobo v »Naravi«, bi moralo biti smatrano kot največje nespoštovanje božjega daru, kot nehvaležnost sama. (Ignorirali bomo svobodno voljo in 'božansko iskro' v nas, in se raje zgledovali po 'inferiorni kreaciji'.) – Prav v tem smislu, v kolikor gre homoseksualcem tudi za to (neposredno ali posredno, hote ali nehote), da afirmirajo nek pomen ljubezni, ki je neodvisen od spola, se ne zgledujejo po »Naravi« (na razliko njih 'nasprotnikov') in – moj bog, ne morem se odpovedati dramatičnim zaključkom – me mika reči, da če je »Narava« na strani Nove Slovenije, tedaj je Bog vsekakor na strani homoseksualcev.

Jure Kralj

Prispevek izraža stališče avtorja in ne nujno tudi društva.

Priložnostno razmišljanje o naravi in politiki (Drugi del)

Grki bili torej prvi, ki so iz celokupnosti pojavov izločili pojem narave, physis, in prepoznali poseben status človeka znotraj nje. Človek, s svojim linearnim življenjem, z razpoznavno življenjsko usodo od rojstva do smrti, s svojo poimensko edinstvenostjo in neponovljivostjo znotraj naravnega sveta, kjer se vse giblje v večnem ponavljajočem se tokokrogu, je za Grke predstavljal anomalijo v redu naravnega. Spomnimo se znamenitega zbora iz Sofoklejeve Antigone, ki govori o človeku kot o največji grozljivosti (δεινον), ki s svojimi premočrtnimi dejavnostmi dela silo skladnosti zemeljskih procesov: s svojim plugom reže v mirno grudo, s svojimi ladjami seka valove, s svojimi spretnostmi kroti divje živali. Človek je gospodar, poje Antigonin zbor, ki s svojimi edinstvenimi sposobnostmi proizvaja svojo veličino in svojo pogubo. Človekova posebnost izvira, po grškem nazoru, iz dveh sposobnosti, ki ga ločita od vseh ostalih zemeljskih bitij: tehnike (τέχνη) in sposobnosti ustvarjanja pravičnosti s pomočjo zakonov (νόμος).

Platon nam v enem izmed svojih dialogov predstavi sofistični mit o človeku kot o pohabljenem bitju, ki predstavlja temelj sofistične politične misli. Ko na zemlji še ni bilo življenja, so bogovi naročili bratoma Prometeju in Epimeteju, da iz gline ustvarita živa bitja in jim vdihnita življenje, da bodo naselila zemljo. Brata sta si delo razdelila tako, da je Epimetej ustvaril bitja, Prometej pa naj bi bdel nad njegovim delom. A Epimetej je bitjem preudarno in enakomerno razdelil lastnosti in veščine. Nekaterim je dal rogove, drugim kremplje in zobovje, tretjim spet hitrost in krila; vse je zasnoval tako, da bi nobena vrsta ne mogla iztrebiti druge in da bi se celotno živo stvarstvo ohranjalo v obstojnem ravnovesju. Toda v svoji nepremišljenosti je Epimetej vse sposobnosti in značilnosti, ki jih je imel na razpolago, porabil prehitro. Ko je prišel do človeka, je ugotovil, da mu ne more dati več ničesar. Prometeju se je to nesrečno bitje –golo, počasno, brez vsakršne obrambe – tako zasmililo, da je Hefajstu in Ateni ukradel njune tehnične veščine in ju skupaj z ognjem (nujnim elementom za njihovo izdelavo) podaril človeku. Posledice tega dejanja so znane: toda v Platonovi oziroma Protagorovi različici (mit v dialogu s Sokratom pripoveduje sofist Protagora) ima zgodba poleg znane Prometejeve kazni še drug, pomembnejši zaključek. Zevs, ki je videl, da sposobnost uporabe tehnike ljudem poleg moči nad ostalo naravo prinaša tudi nasilje, razdor in smrt (spomnimo se znamenitega začetnega prizora iz Kubrickove Odiseje 2001), je ljudem izročil še en dar: sposobnost vladanja mestom. Ali z drugimi besedami: politiko.

Tehnika in politika sta bili za Grke tisti dve značilnosti, ki sta človeka postavljali v poseben položaj v odnosu do ostale narave, v položaj "pošasti", ki uhaja skladnemu redu, ki vklepa vso ostalo stvarstvo; v položaj grozo zbujajočega osvajalca-gospodarja.

Sofistični mit o človeku kot pohabljenem bitju, o katerem nam poroča Platon, priča o tem, da Grki človeka niso imeli za bitje, ki bi bilo politično po naravi; znamenito Aristotelovo definicijο človeka kot političnega po naravi (φύσει πολιτικόν ζώον) lahko razumemo kot polemiko proti prevladujočem pojmovanju grške klasične dobe. Grki politične razsežnosti niso dojemali kot nekaj inherentno prisotnega v človeku, temveč kot nekaj, kar se lahko izpostavi ali ne. Ne le, da je čisto mogoče dojemati človeška bitja brez politične razsežnosti, to je bilo zanje empirično navzoče, pravzaprav del izkustva njihove drugačnosti od sosednjih ljudstev. Barbari so bili zanje pol-divjaki, ljudje, ki živijo povsem potopljeni v svoje naravno okolje. Vznik civilizacije pa pomeni človekovo ločitev od narave in vzpostavitev lastnega, izključno človeškega, sveta. Ortega y Gasset je odlično povzel to miselnost, ko je zapisal:

»Polis izvorno ne pomeni skupka naseljenih hiš, temveč prostor civilne povezanosti, prostor, odmerjen javnim dejavnostim. Urbs ni nastala, tako kot koča ali domus, za zaščito pred ujmami in za nadaljevanje vrste, kar so privatna in družinska opravila, temveč za razpravo o javnih zadevah. Njen nastanek ni pomenil nič manj kot iznajdbo nove vrste prostora, mnogo izvirnejšega od Einsteinovega prostora. Pred tem je obstajal en sam prostor: zemlja, na kateri so ljudje živeli z vsemi posledicami, ki jih ima tako življenje za človeško eksistenco. Poljedelski človek je še vedno rastlina. Njegova eksistenca, njegove misli, njegova čustva in želje ohranjajo nezavedno otopelost rastline. Vélike azijske in afriške civilizacije so bile v tem smislu velike antropomorfne vegetacije. Grško-rimski človek pa se odloči za ločitev od zemlje, za ločitev od "narave", od geo-botaničnega kozmosa. Kako je to mogoče? Kako se lahko človek umakne iz zemlje? Kam naj se zateče, če je zemlja vendar vse, če je neomejena? Preprosto: tako da košček zemlje omeji z obzidjem, ki zaprti in končni prostor zoperstavi amorfnemu in brezkončnemu prostoru. To ni, tako kot hiša, neka navzven zaprta "notranjost", kot jame, razsejane po zemlji, temveč popolna negacija zemlje.«


Vzpostavitev polisa torej loči svet človeka od sveta narave. Iz prejšnje nerazločene in neskončne enovitosti se s secesijo človeka, ki začenja graditi svoj lastni avtonomni svet, vzpostavita dve ločeni sferi, končni in zato pojmljivi. Šele v tem zgodovinskem trenutku nastane narava, ki ima svoj smisel samo v dihotomiji s človeškim svetom, ki ga ob pomanjkanju boljše besede lahko imenujemo s konvencionalno besedo civilizacija.

Izraz civilizacija izhaja iz rimskega pojma civitas, ki ni nič drugega kot latinski prevod grške polis (v tem prevodu se je sicer marsikaj izgubilo, a to nas trenutno ne zanima). Civilizacija je torej vse tisto, kar pripada civitas, torej tistemu delu človekove eksistence, ki presega naravno pogojenost: tehnika, politika, kultura, znanosti, religija. Od tod humanistično razlikovanje med mondo civile in mondo naturale, med svetom, ki je obenem plod in prostor človekovega delovanja, in svetom narave, ki je od človeka neodvisno in določa meje in pogoje njegovega obstoja. Na tem humanističnem razlikovanju temelji med drugim moderna distinkcija med human in natural sciences oziroma, kakor nekoliko ponesrečeno pravimo v slovenščini, med družboslovjem in naravoslovjem.

Poudarjanje razlikovanja med naravo in prostorom človekove avtonomije je v moderni dobi služilo kot obramba pred naturalizacijo človeka. Nasproti raznoraznim naturalističnim redukcionizmom, ki so skušali – in še vedno skušajo – človeka dojeti le s stališča njegovih naravno pogojenih danosti, so generacije in generacije modernih humanistov (v najširšem pomenu besede) poudarjale pomen avtonomne človeške sfere, v kateri ljudje začenjajo in razvijajo zgodovinske procese, ustvarjajo kulturne dobrine, oblikujejo tradicije in inštitucije, obdelujejo in spreminjajo svoje neposredno naravno okolje; se torej udejstvujejo v dejanjih, ki skozi zgodovinsko segmentacijo določajo človekove specifične načine biti v svetu. Ne trdim, da takšna distinkcija nima več smisla; nasprotno, mislim da moramo v današnjem času, ko smo soočeni z vampirski naturalizmi v obliki raznih sociobioloških teorij, pri tem razlikovanju vztrajati. To pa nas ne sme zapeljati v nereflektivno reifikacijo te distinkcije za ceno pozabe njene historične določenosti.

Danes smo soočeni s tako epohalnimi spremembami, da se moramo temeljito izprašati o smiselnosti pojmov in kategorij, ki smo jih podedovali od tradicije. Spomniti se moramo Kocbekovih verzov:

Divjanje sveta skozi vesoljno zmedo
je tesno povezano z zmotami v govorici,
katastrofe so izbruh napačnega zaupanja,
kajti razbojnik se začne plaziti po gozdu,
kadar zgubi stik s posameznim drevesom.


Razbojnik, ki je izgubil stik s posameznim drevesom, je seveda lažna analogija, ki je začela razsajati po govorici, ko je pojem izgubil stik s svojo izvorno določenostjo. Tak razbojnik je tudi pojem narave. Kot smo videli, je nastal v dualni opoziciji s tem, čemur pravimo civilizacija; še več, kot je izpostavil Leo Strauss, je bil pojem narave izvorno označevalec te razlike. Vprašanje, ki se postavlja, je, ali ima takšna distinkcija sploh še smisel; ali ni s spremembami, ki so se dogodile v zadnjega pol stoletja, človek razširil svoje delovanje do te mere, da je postalo vztrajanje pri razlikovanju med svetom človeka in svetom narave povsem anahrono?

Ena izmed prvih, ki se je zavedala te spremembe in njenih posledic za človekov položaj (condition humaine), je bila Hannah Arendt. Ko je z razvojem tehnologije človek postal sposoben začenjati procese v naravi – sposobnost, ki je do tedaj bila omejena na mondo civile, torej , metaforično rečeno, na njegovo lastno dvorišče –, je distinkcija med civilizacijo in naravo začenjala izgubljati smisel. Posledica, je zapisala Hannah Arendt, ni nič drugega kot konec narave; ali z drugimi besedami odstranitev meja, ki so svet človeka ločile od sveta narave. Če se naslonimo na Ortegovo pronicljivo metaforo, je to tako, kot če bi človekov svet, potem ko je skozi stoletja širil svoj obseg, naenkrat podrl obzidje, ki ga je obdajalo, in se začel nezadržno širiti daleč onkraj nekdanjih meja.

Za Arendtovo je bila ta prelomna točka človeške zgodovine iznajdba jedrske tehnologije. Če bi živela danes, bi svojo pozornost bržkone usmerila k biotehnologiji kot najbolj izrazitemu znanilcu nove ere, v kateri je razlikovanje med naravnim redom in človekovo civilizacijo izgubilo svoj izvorni pomen. Z genskim inženiringom posega človek v naravo do te mere, da bo meja med "naravnim" in človeškim kmalu povsem zabrisana.

Na ravni človeštva je metabolizem sodobne civilizacije tako posegel v makro-ekosisteme, da jih je začel poganjati v čisto nov dinamizem. Puristični diskurz "onesnaženja" je glede tega zavajujoč: pred pojavom sodobne civilizacije svet ni bil nič bolj "snažen"; stvar je v tem, da so bile posledice človekovih posegov v okolje nekoč omejene na lokalne ekosisteme, v prejšnjem stoletju pa so zadobile globalne razsežnosti. Način produkcije sodobne globalne civilizacije ne ogroža narave - narava, če jo razumemo kot označevalec za sfero od človeka neodvisnega stvarstva, ni več kategorija, ki bi imela smisel v našem "sublunarnem" svetu -, temveč obstanek tistega specifičnega in omejenega razpona mogočih permutacij zemeljskih elementov in ekostistemov, ki še omogočajo znosno življenje taiste civilizacije - morda tudi njen obstoj; v ne tako skrajnem primeru tudi obstoj človeške vrste.

Neopoganski diskurz porušenega reda in slaboumni njuejđovski pozivi h kesanju in vrnitvi k naravi so povsem neumestni. Vrnitve nazaj ni. Edina pot vodi prek spoznanja spremenjenih razmer in polnega sprejemanja vseh posledic, ki iz tega izhajajo. Slaboumno je vsako sklicevanje na Naravo, bodisi v tradicionalnem smislu kot od človeka neodvisne stvarnosti, bodisi kot metafore o ranjeni in maščevalni antropomorfni entiteti, ki se je poslužujejo zagovorniki diskurza krize. Slaboumna je tudi ekspanzija pojma narave na "vse, kar je", ki pravzaprav pomeni regresijo na arhaično ne-diferencirano dojemanje realnosti; da je takšna nereflektirana ekspanzija vse pogostejši argument spontane ljudske reakcije na ekscese okoljevarstvenega diskurza (o čemer nam priča legendarni prizor Burgerjevega filma V leru), je samo dodatni dokaz, da pojem narave ni le izgubil sposobnosti, da bi v spremenjenih okoliščinah razjasnil probleme sodobnosti, temveč je postal prepreka za ponovni premislek o človekovem položaju v svetu. "Povsod, kamor so naši davni predniki postavili besedo, so mislili, da so nekaj odkrili," je zapisal Nietzsche. "V resnici so se dotaknili problema in, medtem ko so si domišljali, da so ga rešili, so naredili prepreko rešitvi. Zdaj se moramo ob vsakem spoznanju spotikati čez kot kamen trde ovekovečene besede, pri čemer se prej zlomi noga kot pa beseda."

Ne bi rad ustvaril napačnega vtisa: sem daleč od vsakršnega historičnega pesimizma. Vsak konec pomeni tudi začetek in konec narave je le drugo ime za pripravljenost novega začetka. To pa je mogoče le ob zavrnitvi nostalgičnega oklepanja za izgubljenim. Mondo civile je začel nepovratni proces koloniziranja narave. Človekova sfera delovanja se je razširila izven tradicionalnih meja njegovega sveta. Spoznanje, ki iz tega izhaja, je, da se mora človek zavedati, da posledice njegovih dejanj segajo čez tradicionalne meje njegovega sveta. Naučiti se mora sprejemati odgovornost za procese, ki jih začenja v naravi - v tem, kar je nekoč bil od njega ločeni in neodvisni naravni red.

Kljub različnim izhodiščem je moj zaključek precej podoben Mihčevemu: grško-rimsko pojmovanje narave kot samolastnega reda, ki je dve tisočletji na tak ali drugačen način obvladovalo predstave zahodne civilizacije, se mora umakniti drugačni predstavi, ki bo - paradoksalno - bližja Biblijski metafori o stvarstvu, ki je izročeno v varstvo človeku.

Biblijski jezik lahko prevedemo tudi v drugačno govorico. Grško-rimska oddvojitev polisa od narave je odprla prostor javnega, ki je le drugo ime za področje človekovega svobodnega delovanja, osvobojenega od suženjskih spon naravne pogojenosti, v katerem lahko vznikneta politika in kultura. Današnji čas pa od nas zahteva razširitev tega javnega prostora na vsa področja, kjer človek s svojimi posegi začenja nepredvidljive in ireverzibilne procese. Narave ne moremo več dojemati kot človeštvu nadrejenega reda ali kot skrivnostne in muhaste usode, temveč kot konkretno okoliščino naše eksistence.

José Ortega y Gasset nas glede tega uči:

»Novejša biološka znanost prečuje živ organizem kot enoto, sestavljeno iz telesa in njegovega posebnega okolja: vitalni proces ne obstoji samo v prilagajanju telesa svojemu okolju, ampak tudi prilagajanja okolja njegovemu telesu; roka se skuša prilagoditi snovnemu predmetu z namenom, da bi ga dobro prijela; toda hkrati ima vsak materialni predmet v sebi predhodono afiniteto z neko določeno roko. Jaz sem jaz in moja okoliščina in če ne rešim nje, se ne rešim jaz sam.«

Kar je pred slabimi stotimi leto Ortega zapisal glede mikro-ravni, velja tudi na makro-ravni. Z okoliščino, ki smo se jo naučili imenovati narava, smo danes povezani v kar najtesnejši mreži medsebojnih prilagajanj; če ne rešimo nje, ne rešimo sebe. Našo okoliščino moramo zatorej vključiti v prostor javnega interesa, kamor nihče ne sme posegati brez političnega konsenza. Danes je politizacija narave nemara edina obramba pred naturalizacijo politike in zdrsom v novo barbarstvo.

Luka Lisjak Gabrijelčič

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi stališča društva.

Priložnostno razmišljanje o naravi in politiki (Prvi del)

Z zanimanjem sem prebral razmišljanje tovariša Mihe о kozmogenezi in ekologiji. Razumel sem ga predvsem kot prispevek k demistifikaciji pojma narave, kakor se pogosto pojavlja v današnjem okoljevarstvenem diskurzu in ki lahko njegova plemenita prizadevanja samo spodkupuje. V skladu s poslanstvom tega bloga, čigar namen je odpiranje širše humanistične razprave, me je Mihčevo razmišljanje spodbudilo k nekoliko daljši refleksiji o vprašanju narave in politike, ki sem se jo zaradi prostorske omejitve odločil objaviti v dveh delih.

V svojem prispevku je Miha, v kolikor sem pravilno razumel njegovo izvajanje, v implicitni polemiki s predstavami, ki v naravi vidijo nespremenljivi red, proti kateremu se je moderni človek pregrešil s svojo hybris, zapisal sledeče stavke:

» Človek narave ne more uničiti. […] Tisto, kar človek uničuje, je le koncept
narave, katerega si je sam ustvaril. Človeštvo, ko govori o naravi, govori o
naravi kot pojmu, o naravi kot je napisana v knjigah, kot je naslikana na
slikah, kot jo je preko tradicije navajen. […] Narave se ne da uničiti, lahko
uničimo tisto, kar mi smatramo za naravo. Lahko uničimo naš razgled na naravo. «

S poanto teh misli se načeloma strinjam. A vendar se hudič, kot vedno, skriva v podrobnostih. Če namreč rečemo, da tisto, kar človek uničuje, ni narava kot taka, ki je onkraj dosega človekovega vpliva, temveč le pojmovanje narave, kakor si ga je sam ustvaril, smo obenem povedali vse in premalo. Težava je v besedici 'le'. Besedica implicira, da je naše historično pogojeno pojmovanje narave samo približek, nemara zgolj smešno popačenje 'resnične' narave, ki sega preko in mimo tradicionalnega pojma, onkraj naših predstavnih zmožnosti. Jaz bi stvar formuliral radikalno drugače: ker je pojem narave, kot je v svoji refleksiji pravilno zaznal tudi Miha, v svojem bistvu historično pogojen pojem, določen in omejen s čisto določenim izkustvom, se z uničenjem tega izkustva in z njim pojma, čigar izvor je predstavljalo, prazni pomen tega pojma samega. Povedano še drugače: ker je narava zgodovinsko segmentirana konceptulizacija naših predstav o stvarstvu, ker je torej v svojem bistvu pojem, je uničenje tega pojma enakovredno uničenju narave kot take.

Kot nas je podučil filozof Leo Strauss, je do odkritja narave – v nekoliko bolj konstruktivističnem jeziku bi lahko rekli 'iznajdbe narave' – prišlo sorazmerno pozno v zgodovini človeštva, šele v klasični grški dobi. V Stari zavezi bomo recimo zaman iskali pojem narave; stara hebrejščina besede 'narava' ne pozna. Tu ne gre niti za besedo, saj navsezadnje tudi starogrška physis pokriva precej drugačno semantično polje od naše 'narave'. Gre za postopno odkrivanje notranjega reda, v skladu s katerim se gibljejo materialne stvari, ki do tedaj indiferentno celoto pojavov razdeli na pojave, ki so naravni, in na tiste, ki to niso. Grško odkritje narave pomeni torej prekinitev z arhaičnim pojmovanjem, ki registrira običajne ali ponavljajoče se fenomene kot samoumevne, ne da bi se povprašalo po njih izvoru ali notranjem gibalu. V arhaičnem svetu se stvari 'obnašajo' v skladu s svojim načinom: »lajanje in mahanje z repom je način psa, menstruacija je način ženske, norosti, ki jih počnejo norci, so način norcev, ravno tako kot je odpovedovanje svinjini način Judov in odpovedovanje vinu način muslimanov« (L. Strauss, 'Naravno pravo in zgodovina'). Z odkritjem narave pa se ta neopredeljena gmota razcepi na naravo in ne-naravo. 'Narava', pravi Strauss, je izraz razlikovanja.

Grško pojmovanje narave je obsegalo vse stvari, ki so prihajale k biti same od sebe, brez posredovanja človeka ali bogov, in so v sebi vsebovale vir lastnega spreminjanja. To je seveda zaobsegalo ves materialni svet, rastline, živali, kamne in zvezde na nebu, vse, kar je obstajalo, nastajalo, izginevalo in se ponovno rojevalo v skladu z večno notranjo zakonitostjo. V tem cikličnem svetu rojevanja in nastajanja, v katerega je kakopak spadal tudi človek v svoji, danes bi rekli biološki dimenziji, pa je po grškem pojmovanju bitje, ki je na nek način posebno. Za razliko od vseh drugih bitij, ki obstajajo samo v svoji generičnosti, je človek, s tem, ko poseduje svoje lastno in razpoznavno življenje (bios), ki si ga lahko izbira, postavljen v poseben položaj.

Odkritje narave v grškem svetu je med drugim pripeljalo do afirmacije človekove svobode v smislu odprtja številnih možnosti človekove uresničitve. V arhaičnem svetu – in to lahko še dandanašnji opazujemo med primitivnimi ljudstvi –, je mesto posameznika ne le točno določeno, temveč tudi neločljivo tako od njegove družbene funkcije kot od njegovih kontingentnih določil. Odkritje narave pa je, kot je ugotovil Strauss, »identično z uresničitvijo človekove potencialnosti, ki je, vsaj po tej interpretaciji, transsocialna, transhistorična, transmoralna in transreligiozna,« saj vzpostavi razliko med naravo in konvencijo, med physis in nomos. Tu lahko vidimo tudi razliko med grškim modelom prekinitve z arhaičnostjo, ki je afirmiral človekovo (vsaj potencialno) svobodo, v nasprotju z hindujsko-orientalskim modelom, ki je arhaičnost presegel za ceno holistične kodifikacije vesoljnega reda in fiksiranjem posameznikove vloge v njem.

Po grškem pojmovanju je torej posebnost človeka v tem, da ima znotraj kozmosa, kjer se vse giblje v neskončnem tokokrogu ponavljanja, razpoznavno individualno življenjsko zgodbo, s svojim začetkom in koncem. Kot je ugotavljala Hannah Arendt, je ta individualna zgodba kot ravna linija, ki seka skozi krožno gibanje biološkega življenja. S takšnim pojmovanjem se je oblikovalo tudi posebno grško dojemanje razmerja med človekom in naravo, ki ni tako daleč od našega, in s katerim je bilo tesno povezano tudi grško pojmovanje politike in zgodovine.

Se nadaljuje…

Luka Lisjak Gabrijelčič

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi stališča društva.

Nekaj besed o kozmogenezi in ekologiji

»Nič ni večno, saj vse propada« pravi neki poet v uvodu svoje knjige. In to kar njemu predstavlja ekspresivni vzklik vperjen v sodobno družbo, je elementarna znanstvena resnica. Vsaka reakcija sprosti toploto, ki bo kozmično izgubljena. Vsakič, ko si pomanemo roke, sprostimo energijo v obliki toplote, katera se sprošča v zrak in se izgubi. Življenje hišne mačke je čista trošnja energije, kar bo kozmosu vrnila nazaj v ekskrementalni obliki ne bo niti tisočinka tistega, kar je skozi svoje življenje potrošila. In tudi sonce se bo nekoč popolnoma iztrošilo, se ugasnilo ter samo vase implodiralo. Celoten kozmos počasi ampak vztrajno potuje proti svoji energijski izčrpanosti, proti svojemu iztrošenju.

In vendar zgodovina materije ni le zgodovina žalovanja v svojem skorajšnjem iztrošenju. Tisto, kar predstavlja iz čisto fizikalnega stališča propad, je za biologijo napredek. Materija v interakciji s seboj postaja vedno bolj kompleksna in ponotranjena. Iz praprahu prihaja do vedno bolj kompleksnih bitij, ki so vedno bolj vsrediščena in ponotranjena. Če je neka megamolekula minimalno potrošila za svoj obstoj, je celica, čeprav ne bistveno večja, potrošila že več. Drevo potroši glede na svojo velikost dosti manj energije, kot jo recimo slon. Kaj pa šele človek, pri katerem je ponotranjenost najizrazitejša. Njegovo življenje je čista trošnja. In vendar človek v svoji veletrošnji energije ustvarja nek surplus, nekaj, kar je vsaj po svojem statusu, večno.

Ravno ta idiosinkratski način mišljenja človeku pričara vidik večnega tudi zunaj njega, v »naravi«. Tako dandanes premnogokrat poslušamo, kako človek s svojim sebičnim in izkoriščevalskim posegom uničuje naravni red.

Teilhard de Chardin nas uči, da ljudje ne vidijo spremembe v kozmosu zaradi dveh vzrokov: ali se spremembe dogajajo na mikroravni in tako hitro, da jih ne zaznavamo, ali pa se dogajajo na tako dolge časovne intervale, da jih človeštvo ali celo živalski svet še ni doživel in potemtakem jih ne more registrirati. Tisto, kar mi koncipiramo kot naravni red, v katerega človek posega, je le stopnja v življenju Zemlje. Tudi pojav živega na svet je zemljo nepovratno preobrazil. Iz pogleda takratnje zemlje je pojav živega predstavljal globalno naravno katastrofo.

Naravni red, v katerega naj bi človek s svojo ekspanzijo in sebičnostjo posegal, je, rečeno direktno, mit, ki si ga ljudje ustvarijo, ko preveč gledajo National Geographic in Animal Planet. Korenine pa ima globoko zasidrane v filozofskih zmotah dualizma in posledično fiksizma. Louis Pasteur je pasterizacijo predstavil ravno kot dokaz v vojni proti evolucionistom v prid fiksizma. Hotel je ovreči teorijo, da se je živo lahko razvilo iz neživega. Ta nazor je črpal svojo moč v dualizmu, ki predstavlja naravni svet, materijo kot inertno in nespremenljivo, vpeto v zakonitosti, v nasprotju s človekom, duhom, logosom, ki ima svobodno voljo. Med logosom in materijo pa obstaja nepremostljivo brezno. Sta dve različni entiteti, med seboj popolnoma nesorodni. Iz tu izhaja teza, da človek posega v naravo in uničuje naravni red. Kot da je logos neka zunanja sila, ki vstopa v naravo in jo spreminja ali celo uničuje.

V luči povedanega moramo osvetliti dve točki.

Človek narave ne more uničiti. Zemlje ne more uničiti. Materije pač ne more uničiti. Tisto kar človek uničuje je le koncept narave, katerega si je sam ustvaril. Človeštvo, ko govori o naravi, govori o naravi kot pojmu, o naravi kot je napisana v knjigah, kot je naslikana na slikah, kot jo je preko tradicije navajen. Ne govori o naravi kot bruhajočih vulkanih in brezmejnih oceanih paleoproteozoika. Narave se ne da uničiti, lahko uničimo tisto, kar mi smatramo za naravo. Lahko uničimo naš razgled na naravo.

Inkarnacija logosa je svet že vrgla iz tira. In vendar logos ni nekaj zunajnaravnega, ampak je inherenten naravi sami oz. njenemu razvoju. Prihod logosa tako predstavlja revolucijo za Zemljo v takšnih razsežnostih kot je prihod živega.

Človeška dolžnost tako ni restrukturacija naravnega reda, saj v naravi nobenega reda nikoli ni bilo. Njegova dolžnost je, da odgovorno ravna s stvarstvom, da se lahko izrazi v svoji najbolj mnogoteri obliki.

Miha Kosovel

Prispevek izraža stališče avtorja in ne nujno tudi društva.