Gattaca

GATTACA je naslov filma, ki nam, preden si ga pogledamo, povzroči težave, ker ne vemo, kako ga pravilno izgovoriti. Ne sprašujte se, kako se ga izgovarja, beseda namreč ne pomeni nič in ni iz angleščine. Naslov ni niti iz kakšnega drugega jezika, ki bi ga lahko govorili, ampak je napisan v jeziku DNA. Štiri črke G, A, T in C predstavljajo štiri gradnike DNK (Gvanin, Adenin, Timin, Citozin). Lahko bi si mislili, da to zaporedje biokemikom ali molekularnim biologom pove kaj več, ampak to ni tako, avtorji so si tak naslov preprosto izmislili.

 

V filmu smo premaknjeni v čas ali bolje rečeno v svet, kjer lahko pred zanositvijo izberemo genetsko najbolj popolnega od zarodkov, spočetih v epruveti. Tak svet se ponaša z otroci, ki so bolj postavni, ne potrebujejo očal, nimajo predispozicije za rakava obolenja ali srčni napad in še veliko drugih prednosti. Boljši geni omogočajo kvalitetnejše življenje, uspešnejšo kariero, boljšega partnerja. Kako naj se v takem svetu znajde gensko povprečen človek? Kot vemo, se kdaj pač zgodi in vsega ne moremo načrtovati. Vincent, katerega zgodbi skozi film sledimo, je spočet ''iz ljubezni'', po navadni poti, z vsemi genskimi slabostmi, ki bi morale sicer biti izključene. Kot tak že v izhodišču nima možnosti postati astronavt ali npr. olimpijski prvak in je s tem obsojen na dela ljudi nižjega razreda. A Vincent noče biti čistilec oken, kakor mu narekujejo geni, z vso močjo se takemu genskemu determinizmu upira. To proizvede snov za zgodbo filma in ustvari polemiko med dvemi pogledi: genskim determinizmom in močjo volje posameznika. Boj med tema pogledoma je glavna tema filma.

GATTACA je znanstveno-fantastičen film, ki bi lahko bil v svojem žanru malo bolje sprejet, kot je. Razlog je predvsem v tem, da se lahko znanstveno fantastiko gleda na različne načine. Tistim, ki gledajo te filme zaradi akcije, posnetkov vesolja ali nepredstavljivo napredne tehnologije, film ni všeč. GATTACA naštetega namreč ne vsebuje, vsebuje pa meni toliko bolj pomembne elemente - fiktivno okolje uporabi, da lažje predstavi določeno temo ali filozofski problem. GATTACA na ta način razpravo o vplivu genov zelo uspešno preoblikuje v film. Natančneje povedano ta vzame pod drobnogled družbeno dojemanje genskega determinizma, ki se izoblikuje z dostopom genskih tehnologij.

Tukaj genskega determinizma ne bom polemiziral, bi pa rad kot biokemik zapisal nekaj o tehnologijah, ki se pojavljajo v filmu. Svet ''Gatake'' omogočijo predvsem že omenjena tehnologija, ki omogoča, da dobi otrok najboljše gene. V filmu sicer ne povedo natančno, kako to počnejo. 'Izboljševanje otrok'' bi lahko bilo narejeno na več načinov. Možnost je, da izmed zarodkov nastalih z oploditvijo v epriveti izberemo tistega, ki faktorja tveganja (npr. za šibkejše srce) ni podedoval in le tega vstavimo v maternico. Novica (nove biologije) o nečem takem je bila objavljena pred malo več kot letom. Recimo, da lahko v prihodnosti obstajajo tudi drugačne možnosti s ''popravljanjem'' genov. A napovedoval ne bom nič in raje zapisal: napovedovat je težko, še težje, če gre za prihodnost.

Druga tehnologija, ki omogoči obstoj ''Gatake'', je sekundno branje zaporedja DNK. V filmu lahko namreč stopimo do posebnih trafik, kjer zaposlenim izročimo las nekoga, v naslednjem trenutku pa nam že izročijo seznam vseh lastnosti lastnika lasu. Ali je sekundno branje celotnega genoma možno? Še kar zanimivo vprašanje, če pomislimo na to, da hitrost s katero lahko prebiramo DNK nepresano raste, cena takih storitev pa eksponentno pada (spodnji graf).

Verjetno prav takšna hitrost prebiranja DNK, kot jo vidimo v filmu, ni dosegljiva, a to niti ni tako pomembno. Nekaj ur ali dan časa čakanja na rezultate za razliko od sekundnega branja ne bi spremenilo veliko, rezultati povrnjeni v dnevu, bi še vedno omogočali obstoj sveta ''Gattake''. »Gatako« bodo tehnologije v prihodnosti omogočale, vprašanje je, kako se bo razvilo družbeno mnenje. Film prikaže eno možnost razvoja družbenega mnenja o genskih tehnologijah. Čeprav je ta vidik vreden premisleka zaradi morebitnih diskriminacij zaradi genov, bi se po mojem mnenju v družbeno zavest prej zapisalo nekaj drugega. V javno zavest bi prej prišle trač storitve, kot na primer ''Ugotovite kdo je vaš idealni DNK partner''. Znanstveni in medicinski dosežki, ki jih take tehnologije omogočajo, so vsekakor pomembni, a v javno zavest se prebijejo tehnologije, kot so facebook ali youtube, torej zabava.

Modra črta, ki predstavlja ceno ene prebrane črke DNA je v dvajsetih letih padla za šest velikostnih razredov. (vir: http://www.synthesis.cc/2009/09/the-bio-economist.html, nazadnje obiskano dne 8.6.2010)

Tudi če zaporedje preberemo v sekundi, ostaja problem razumevanja nepregledne gruče Ajev, Cjev, Tjev in Gjev oziroma natančneje povedano, kaj kateri gen počne. GATTACA je posnet v devetdesetih in takrat je bil duh genskega determinizma verjetno bolj prisoten kot danes. Sanje o genu za inteligenco, nagnjenosti h kriminalu so se razblinile ob bližjem pogledu na človeški genom in znanje, ki se je od začetka moderne genetike nabiralo skozi desetletja, je pokazalo, da so stvari malce bolj zapletene, kot bi si kdaj želeli.

Ste na primer pomislili, zakaj pri nanizanki CSI Miami iz DNA, ki so jo našli na kraju zločina, ne izdelajo računalniški model obraza zločinca. Pri iskanju tega bi jim pomagala že barva oči. Ta pa ni tako enostavno napovedljiva, določa jo več genov in mutacij, katerih vzajemno učinkovanje je težko napovedati. Kljub temu je napredek opazen tudi na tem področju in zanimivo se je vprašati, do kam bomo z razumevanjem prišli (Biosingularity Blog – Show me your DNA and I'll  tell you your eye color). Zgodbe za prihodnost so drugačne od tistih, ki smo jih preposlušali v otroštvu. Pepelka danes verjetno ne bi več izgubila čevlja ampak facebook profil, v prihodnosti pa mogoče le nekaj prhljaja z zadostno količino DNK.

 

 

 

 

Jaka Kragelj

 

 

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.