Sem za arbitražni sporazum - toda vseeno bom obkrožila proti!

Res je, da v preteklih devetnajstih letih Slovenija ni izpogajala boljšega sporazuma od prihajajočega arbitražnega, saj nikakor ni vseeno, kdo naposled odloči o poteku meja po morju in kopnem. Arbitražno sodišče, ki je ustanovljeno prav v ta namen, je gotovo najugodnejša in najfleksibilnejša mednarodno-pravna instanca, pristojna za odločanje o  mejnem sporu, ki ga Slovenija in Hrvaška nista uspeli sami razrešiti. Če je edina “zunanja” alternativa arbitražnemu sporazumu razsodba Meddržavnega sodišča v Haagu, potem je rešitev, kakor se ponuja skladna predloženemu arbitražnemu sporazumu, manj tvegana. 

Ni zanemarljivo dejstvo, da v okviru pogajanj pretekle vlade do mejnega spora, ki naj bi ga reševalo sodišče v Haagu, sploh ni prišlo; nemara zato, ker so se pogajanja pretekle vlade nekje na sredi poti ustavila in trčila na neprekoračljiv zid, ki naj bo z arbitražnim sporazumom končno že prekoračen. Toda edino, kar z dvomom načenja obe možni rešitvi, je uvid, da med odločanjem o arbitražnem sporazumu ali njegovi že spodleteli alternativi razsodbe sodišča v Haagu sploh ne gre za odločitev med dobrim in slabim, temveč za odločitev med slabim in slabšim. Ne prek haaškega sodišča in niti s pomočjo predlaganega arbitražnega sporazuma ne bo Slovenija obdržala ozemlja, ki si ga je izborila ob osamosvojitvi. In to je vendar naš edini cilj. Vendar pa je dviganje prahu okoli spodletelega poskusa reševanja mejnega spora pretekle vlade nepotrebno, saj s to izjemno pogruntavščino, da lahko mejni nesporazum rešimo prek arbitražnega sporazuma, načenjamo povsem novo pot.

Jasno je, da se zaplete že pri prvem koraku, ker se vlada obnaša, kakor da je sporazum, ki sta ga Pahor in Kosorjeva podpisala 4. novembra 2009, edini možni arbitražni sporazum. Toda to sploh ni res. Sporazum Pahor-Kosor je prvi poskus rešitve mejnega spora, toda ni treba, da je zadnji, kaj šele odločilni. Daleč od tega, da si boljšega izhodišča ne moremo izboriti, daleč od tega, da ne moremo izpogajati ugodnejšega arbitražnega sporazuma in daleč od tega, da je to naša edina možnost, ki je ne smemo zavoziti. Obstaja bistvena razlika med “prvi” in “edini”: prvi nastop arbitražnega sporazuma ni nujno, da je kar že edini.

Arbitražni sporazum, ki bi vseboval odločbo, da ima Slovenija teritorialni izhod v mednarodne vode, bi bil ugodnejši od sedanjega arbitražnega sporazuma, ki vsebuje odločbo, da mora arbitrarno sodišče določiti stik Slovenije z odprtim morjem. In to je le en predlog spremenjene odločbe arbitražnega sporazuma. Skratka, na tem področju se da postoriti še marsikaj in zavajajoče je mišljenje, da je sporazum Pahor-Kosor edini možni in najugodnejši sporazum.

Banalno je morda dejstvo, da smo komaj po devetnajstih letih spoznali, da v politiki nahajamo sposobnost diplomatskega reševanja mejnih sporov in predlog arbitražnega sporazuma, kakor ga sedaj predlaga vlada, je ključen korak v tej smeri, toda to je prvi korak in ni treba, da kar že zadnji. Arbitražni sporazum: da! Toda ne arbitražni sporazum iz dne 9. novembra 2009.

Mateja Možir 

Prispevek odraža mnenje avtorice in ne nujno tudi društva.