Pravkar prebiram še eno legendarno Cankarjevo pripoved. Hlapec Jernej in njegova pravica je klasično cankarjansko branje in iz tega vidika ne potrebuje dodatnega opisa. V pričujočem komentarju se bom osredotočila le na osnovni konflikt te klasike, zato ga kratko obnavljam.
Hlapec Jernej je štirideset let delal na Sitarjevi kmetiji. V tem času se je v potu in žuljih njegovih rok kmetija širila in bogatila ter v njegovem trudu pridobila sedanjo razkošno obliko. Gospodar Sitar je bil z Jernejem zadovoljen in ga njegovem položaju navkljub ni obravnaval toliko kot hlapca, temveč bolj kot sebi enakovrednega člana gospodinjstva, ki je pri mizi vedno sedel ob gospodarju. Nekega dne pa stari Sitar umre, hlapec Jernej se znajde kot najstarejši pri hiši, gospodar pa postane Sitarjev sin, t.i. mladi Sitar. Ta je kot kaže nekoliko travmiran od položaja, ki ga je v hiši zasedal hlapec Jernej, ter ga odžene iz kmetije rekoč, da je že dolgo čakal ta trenutek. Hlapec Jernej se ozira po domačiji, ki jo je soustvarjal štirideset let, in ugotavlja, da je s to zemljo spletel tako močne vezi, da se mu je od nje težje posloviti kot od lastne matere (!). Ker to ločitev občuti kot globoko krivico, se odpravi iskati svojo pravico do župana, sodnikov itd., da bi se lahko vrnil na domačijo s sodbo, da mu pripada ostati tam do svojih poslednjih dni.
Hlapec Jernej je štirideset let delal na Sitarjevi kmetiji. V tem času se je v potu in žuljih njegovih rok kmetija širila in bogatila ter v njegovem trudu pridobila sedanjo razkošno obliko. Gospodar Sitar je bil z Jernejem zadovoljen in ga njegovem položaju navkljub ni obravnaval toliko kot hlapca, temveč bolj kot sebi enakovrednega člana gospodinjstva, ki je pri mizi vedno sedel ob gospodarju. Nekega dne pa stari Sitar umre, hlapec Jernej se znajde kot najstarejši pri hiši, gospodar pa postane Sitarjev sin, t.i. mladi Sitar. Ta je kot kaže nekoliko travmiran od položaja, ki ga je v hiši zasedal hlapec Jernej, ter ga odžene iz kmetije rekoč, da je že dolgo čakal ta trenutek. Hlapec Jernej se ozira po domačiji, ki jo je soustvarjal štirideset let, in ugotavlja, da je s to zemljo spletel tako močne vezi, da se mu je od nje težje posloviti kot od lastne matere (!). Ker to ločitev občuti kot globoko krivico, se odpravi iskati svojo pravico do župana, sodnikov itd., da bi se lahko vrnil na domačijo s sodbo, da mu pripada ostati tam do svojih poslednjih dni.
(Vir: http://www.kellscraft.com)
Značilnost vsake tragedije je po Heglu ta, da predstavi konflikt dveh volj, ki imata vsaka zase pravico do obstoja; gre torej za soočenje oz. nekompatibilnost dveh stališč, ki sta vsako zase po svoji logiki utemeljeni, vendar kljub temu nezdružljivi, saj običajno izhajata iz različnih načel. Druga značilnost dobrih konfliktov pa je ta, da kot klasike vztrajajo skozi čas. Oboje je značilno za povest o hlapcu Jerneju.
Čeprav se nam v dobi enakopravnosti lahko dozdeva, da je tematika hlapcev in gospodarjev ter njihovih pravic nek residuum preteklosti, sta osnovni konflikt Hlapca Jerneja in iskanje njegove pravice v današnjem času prav toliko živa kot tedaj. Danes pač ne govorimo več o razmerjih med gospodarji in hlapci, čeprav družbene vloge, ki jih ti nazivi označujejo, še vedno obstajajo – to lahko postane jasno ravno skozi spor o pravici hlapca Jerneja.
Osnovni načeli, ki se spopadata v konfliktu Hlapca Jerneja, govorita o pojmovanju lastnine in teoriji njene upravičene pridobitve. Za mladega Sitarja je lastnina, skladno z veljavnimi pravnimi normami, pravica, ki po neki že obstoječi družbeni razdelitvi nekomu pripada ter se po določenih pravilih tudi prenaša naprej. Jernejevo stališče pa bi lahko strnili v neko delovno teorijo lastnine, kakršno je naprimer postavil John Locke, ko je razpravljal o prvi zasedbi lastnine. Zemlja oz. kakršna koli druga oblika lastnine pripada tistemu, ki jo je prvi pričel obdelovati, tj. vanjo vlagati svoje delo.
Uporaba sintagme hlapcev in gospodarja seveda ni več v duhu časa, so pa razmerja med lastniki in delavci ali obdelovalci neke tuje lastnine in njihovi konflikti prav takšni kot v pripovedi o hlapcu Jerneju; in še več: tudi splošno družbeno prepričanje, napram kateremu hlapec Jernej zaman išče svojo pravico, je iz tega vidika prav tako močno usidrano v duh časa kot tedaj.
Čeprav se nam v dobi enakopravnosti lahko dozdeva, da je tematika hlapcev in gospodarjev ter njihovih pravic nek residuum preteklosti, sta osnovni konflikt Hlapca Jerneja in iskanje njegove pravice v današnjem času prav toliko živa kot tedaj. Danes pač ne govorimo več o razmerjih med gospodarji in hlapci, čeprav družbene vloge, ki jih ti nazivi označujejo, še vedno obstajajo – to lahko postane jasno ravno skozi spor o pravici hlapca Jerneja.
Osnovni načeli, ki se spopadata v konfliktu Hlapca Jerneja, govorita o pojmovanju lastnine in teoriji njene upravičene pridobitve. Za mladega Sitarja je lastnina, skladno z veljavnimi pravnimi normami, pravica, ki po neki že obstoječi družbeni razdelitvi nekomu pripada ter se po določenih pravilih tudi prenaša naprej. Jernejevo stališče pa bi lahko strnili v neko delovno teorijo lastnine, kakršno je naprimer postavil John Locke, ko je razpravljal o prvi zasedbi lastnine. Zemlja oz. kakršna koli druga oblika lastnine pripada tistemu, ki jo je prvi pričel obdelovati, tj. vanjo vlagati svoje delo.
Uporaba sintagme hlapcev in gospodarja seveda ni več v duhu časa, so pa razmerja med lastniki in delavci ali obdelovalci neke tuje lastnine in njihovi konflikti prav takšni kot v pripovedi o hlapcu Jerneju; in še več: tudi splošno družbeno prepričanje, napram kateremu hlapec Jernej zaman išče svojo pravico, je iz tega vidika prav tako močno usidrano v duh časa kot tedaj.
Protest delavcev Gorenja
(Vir: http://www.delo.si/clanek/88345 , foto: Foto: Blaž Samec, Delo)
V recesijskem letu smo videli stečaje mnogih podjetij in prizori delavcev, ki odhajajo iz podjetja po tem, ko so vanje vložili štirideset let dela, v rokah pa jim je ostalo le nekaj terjatev za mesečne plače, so postali vsakdanji. Kljub bedi teh prizoru pa bo marsikdo v skladu z družbeno prakso rekel: lastnik je tisti, ki v podjetje vloži kapital in ga s tem ustvari in zažene, delavec pa pač prodaja, ker ima v lasti, svojo delovno silo; da pa s svojo delovno silo skozi leta tudi sam soustvarja to podjetje ni bistveno, saj sam kljub temu ni njegov lastnik. Stvar postane nekoliko bolj konfliktne narave, ko človek sreča kakšnega trendovskega delodajalca, ki se v skladu s sodobni menedžiranjem zgraža: »Nekdo pride k meni iskati delo in prva stvar, katero me vpraša je: Koliko bom zaslužil? – jaz pa mu rečem: Koliko pa boš ti doprinesel mojemu podjetju?« Moj odgovor je seveda bil, da človek ne prid k njemu delat zato, da bi kaj doprinesel njegovemu podjetju, ampak zato, da dobi plačilo, in ko bo končal delati, bo prav tako odšel, ne da bi iz podjetja odnesel, kar je vanj doprinesel.
Tovrstni problem je v ekonomiji oz. menedžmentu dobro znan problem upravljanja, ki se pojavi tedaj, ko lastnik podjetja ni isti oseba kot njegov upravljalec (menedžer z lepo slovensko besedo), kar vodi do konflikta dveh volj. Menedžer bo namreč podjetje vodil tako, da bo od njega v danem trenutku ali kratkoročni perspektivi imel čim več koristi, lastnik pa bi rad naprej plodil svoj kapital v obliki ponovnega vlaganja ali pa izplačila dobička. Neka že utečena strategija reševanja tega problema je, da se konflikt odpravi na takšen način, da postane sam menedžer lastnik podjetja. Neka legenda naprimer kroži, da je bila prva poteza Jankoviča ob vstopu v Mercator ta, da je prisili zaposlene, da svoj denar vložijo v Mercatorjeve delnice. Takšne poteze pa so običajno omejene na vrhnji menedžment podjetja, običajni delavci pa ostanejo iz njih izvzeti. Kot izjema se vzpostavlja dobra praksa japonskih podjetij, v katerih bojda delavci z leti dela poleg tega, da se povzpenjajo po hierarhiji podjetja, postajajo vedno le bolj tudi njegovi lastniki. Prav smešna pa je po drugi strani situacija delniških družb, ki se preprodajajo na borzi: če pomislim, sem tudi sama prek delnic solastnica kakšnega podjetja, za katerega niti ne vem, s čim se ukvarja, vendar imam iz naslova delnic neke lastniške pravice nad njim, delavec, ki v njem morebiti dela že štirideset let, pa najbrž nikakršnih.
Tovrstni problem je v ekonomiji oz. menedžmentu dobro znan problem upravljanja, ki se pojavi tedaj, ko lastnik podjetja ni isti oseba kot njegov upravljalec (menedžer z lepo slovensko besedo), kar vodi do konflikta dveh volj. Menedžer bo namreč podjetje vodil tako, da bo od njega v danem trenutku ali kratkoročni perspektivi imel čim več koristi, lastnik pa bi rad naprej plodil svoj kapital v obliki ponovnega vlaganja ali pa izplačila dobička. Neka že utečena strategija reševanja tega problema je, da se konflikt odpravi na takšen način, da postane sam menedžer lastnik podjetja. Neka legenda naprimer kroži, da je bila prva poteza Jankoviča ob vstopu v Mercator ta, da je prisili zaposlene, da svoj denar vložijo v Mercatorjeve delnice. Takšne poteze pa so običajno omejene na vrhnji menedžment podjetja, običajni delavci pa ostanejo iz njih izvzeti. Kot izjema se vzpostavlja dobra praksa japonskih podjetij, v katerih bojda delavci z leti dela poleg tega, da se povzpenjajo po hierarhiji podjetja, postajajo vedno le bolj tudi njegovi lastniki. Prav smešna pa je po drugi strani situacija delniških družb, ki se preprodajajo na borzi: če pomislim, sem tudi sama prek delnic solastnica kakšnega podjetja, za katerega niti ne vem, s čim se ukvarja, vendar imam iz naslova delnic neke lastniške pravice nad njim, delavec, ki v njem morebiti dela že štirideset let, pa najbrž nikakršnih.
Metelkova
(Vir: http://www.donacije.si/)
Drugi zanimiv primer sodobnih hlapcev in gospodarjev (lastnikov in obdelovalcev lastnine) so t.i. squat-i. Gre za zapuščene prostore nekih neznanih lastnikov, katere (ker so že zapuščeni in na razpolago) zasede skupina ljudi ter začne v njih živeti in delovati. Do konflikta pride običajno še po dolgem času, ko lastnik opazi, da so njegovi prostori zasedeni in preoblikovani v drugačne namembnosti (v Sloveniji je recimo splošno znan primer Metelkove, čeprav obstajajo še mnogi drugi). No, če bi o teh primerih povprašali mojo mamo, bi najbrž podobno kot sopotniki hlapca Jerneja na poti do njegove pravice povedala, da ta prostor seveda ni njihov ter da človek ne more kar tako zasesti tuje lastnine ter dodala sklep po analogiji, da je to tako, kot če bi kar nekdo prišel in se vselil v našo hišo. Analogija seveda po mojem nekoliko šepa, saj od omenjenih zapuščenih prostorov nima nihče ne individualne ne družbene koristi, čeprav pravica do njih ali vsaj do najemnine pripada nemarnemu lastniku. Predstavljate pa si lahko kašnega sqouatter-ja, ki kot hlapec Jernej pravi: »Štirideset let sem živel v tem prostoru, delal v njem, ga ohranjal … kje je zdaj moja pravica?«
Toliko v premislek o družbi, v kateri, čeprav ne več s tem imenom, še obstajajo hlapci Jerneji in gospodarji ter konflikti in lastnina, ki najbrž ni najbolj učinkovito (kot bi rekli ekonomisti) ali najbolj pravično (kot bi rekli hlapci) razporejena.
Marijana Koren
Prispevek odraža mnenje avtorice in ne nujno tudi društva.
Sitar, ne Stritar.
ReplyDeleteMimogrede: mladi Sitar izžene Jerneja iz hiše, šele ko se ta začne obnašati kot legitimni gospodar (misleč, da se mu je zmešalo).
ReplyDeleteMa!? No, če si vzameš zelo veliko interpretativne svobode, bi se morda dalo zgodbo tudi tako razumet. Mislim pa, da bi le-ta s tem tudi izgubila večino poante: v luči takšne interpretacije gre za komedijo, v kateri si hlapec v svoji bolni glavi domišlja, da je gospodar, in torej ne išče pravice, ampak potrditev lastne blodnje.
ReplyDeleteNe, ne strinjam se: Jernej mladega Sitarja (ja, in ne Stritarja) naziva »gospodar«. Res pa je, da so v hiši vsi nekoliko zavistni ali morda jezni na Jerneja, zaradi položaja, na katerega ga je postavljal preminuli gospodar.
Marijana pravilno ugotavlja, da je potrebno Jerneja brati v luči mesta, ki mu ga ja poveril stari Sitar. To mesto, ki ni poverjeno prek krvne rodbine ampak prek krvi dela, predstavlja osrednji vozel zgodbe. Mislim, da ga interpretacija ne more ustrezno razvozlati, če postavlja v ospredje psihologijo likov (kot se zdi, da predlaga Luka). Stari Sitar postavi Jerneja ne mesto "second in command" po, kot ugotavlja Marijana, nekakšni zaobrnitvi delovne teorije vrednosti v delovno teorijo lastnine. Tu nas lahko zavede misel, da stari Sitar stori napako, ker ne osnuje pogodbe, ki bi Jerneju eksplicirala pravico do upravljanja. Ampak ravno ta manko ponuja eno izmed možnih interpretacij: gre za strogo izključitev pogodbe iz območja dela, kajti delo se legitimira samo po sebi. V povesti gre torej za Cankarjevo prerokbo, da bo delo postalo organska vrednota XX. stoletja, ki ne potrebuje zunanjih družbenih stebrov, je kvečjemu samo glavni družbeni steber. Misliti takšno, že zdavnaj opuščeno možnost danes v razvitem tržnem gospodarstvu, ki predpostavlja, da je brezpogojna, neodtujljiva lastnina vezana na nosilca pravice do upravljanja pogoj učinkovite družbene in kapitalske produkcije, je preprosto škandal. Škandal pa je eno izmed rodnih polj mišljenja. Članek je po mojem mnenju nekoliko prehiter, vendar pa odpira plodno razpravo.
ReplyDeleteŽe dolgo je, kar sem delo prebral in sem se zato prenaglil: v resnici je prvi del (spor med Sitarjem in Jernejem) zelo kratek in silno dvoumen. Dejansko se vse zgodi v nekaj stavkih in bralec še ne more dobro razumeti, kaj se je zgodilo. Nekaj pa je vendarle jasno: ne gre za to, da Sitar izžene Jerneja od hiše, temveč gre za spor o dedovanju: Jernej se ima samoumevno za dediča (so-dediča?...) posestva. Nisem prepričan, da smemo sklepati, da je o tem obstajal kakšen dogovor med starim Sitarjem in Jernejem (kolikor se spomnim, slednji takšnega dogovora nikjer ne omenja). Gre za to, da se Jernej sklicuje na neko legitimnost do lastnine (iz naslova dela), ki ne v kapitalistični, ne v pred-kapitalistični družbi nima svojega mesta. V delu se Jernejevo iskanje pravice premika navzgor po družbeni lestvici - od gostilne vse do Cesarja in nazadnje Boga, vendar tudi temporalno, po sferah družbenega razvoja: od pre-moderne družbe s svojimi nenapisanimi pravili (ko vaščani prvič slišijo za zgodbo, se najprej postavijo na Jernejevo stran - "Ni prav, da se starega hlapca odžene od hiše ..." - in celo večkrat mu obljubijo posredovanje pri mlademu Sitarju, problem nastane, ko slišijo Jernejevo samo-legitimizacijo), prek inštitucij moderne pravne države, pa cerkvene oblasti, itd. Pravice ne more najti, ker njegov argument nima univerzalne veljave (ne v dosedanjih družbenih ureditvah, nam pravi Cankar). Seveda pa - ker je Cankar velik pisatelj - ima besedilo več ravni in številne razsežnosti. Jernej je tragičen lik prav zaradi svojega nerazumevanja zakonov in pravil: njegova pravica "ni ne s tega, ne z onega sveta". Je pa v tekstu gotovo nakazana možnost, kot se je izrazil Gregor, utopične družbe, kjer bi delo postala organska vrednota ... Kar pa se samega članka tiče: vprašanje skvotov je drugačne narave, ker ne zadeva rezultatov produktivnega procesa, temveč lastnino, s katero nihče ne upravlja. V mnogih ureditvah (najznameniteje v Angliji in na Nizozemskem) zakonodaja (neposredno ali posredno) ščiti skvoterje, v nekaterih drugih državah (npr. v Italiji) pa obstaja celo zakon, ki omogoča prilastitev nepremičnine / objekta prek dela: če dovolj dolgo upravljaš z nepremičnino / objektom brez odziva legalnega lastnika, lahko po določenem obdobju (ponavadi gre za 15/20 let) nepremičnino enostavno prilastniniš. V teh primerih lahko vidimo odraz starega pravnega načela, ki enači lastnino z njenim aktivnim posedovanjem, in ki ga najdemo tudi pri Locku, Heglu itd. Če torej npr. v Italiji nek skvoter/moderni HJ pride in reče, po avtorici članka: "Štirideset let sem živel v tem prostoru, delal v njem, ga ohranjal", lahko gre na sodišče in tam zahteva pravico do lastnine: in jo bo tudi dobil. Pri tem je dovolj, da se legalni lastnik vsa ta leta za objekt ni menil in ni na noben način opravljal svoje lastniške funkcije. Podobno načelo, je ugotavljal angelški eknomski zgodovinar E. Hobsbawm, najdemo v običajnem pravu skoraj vseh argarnih družb. Vendar pozor: to nima skoraj nič skupnega z Jernejevim primerom. On ne zahteva pravice do posestva iz naslova upravljanja, temveč iz naslova dela. Težava je seveda v celotnem konceptu ("svobodnega") mezdnega dela, ki ga Jernej (nevede, kajpada) prodaja v zameno za določeno plačilo: v tem razmerju pa nima samo posestvo prav nobene vloge. Gre torej za Marxovsko vprašanje alienacije od dela in njenih produktov: mislim, da je prav to tisti element, ki ga je kot (takrat še vedno) marksist Cankar hotel izpostaviti.
ReplyDeleteSimbolika hlapca Jerneja, ki raje zažge tisto, za kar misli da je njegovo, kot da bi kdo drug to dobil, se prenaša po liniji partizanskega revolucionarnega gibanja s komunistov na nekomuniste, s starejših socialističnih generacij na nesocialistično potomstvo. Zapuščajo nam pogorišče na enak način, kot ga je hlapec Jernej zapustil drugim: z enako užaljenostjo, z istim maščevanjem in isto nevoščljivostjo!
ReplyDeleteZraven govorijo, da so za to drugi krivi
Cool and that i have a swell give: How Much Full House Renovation Cost top home improvement companies
ReplyDelete