O posvečenem prostoru resnice

Začelo se je tako. Pred nekaj tedni sem se zapletel v pogovor z mojim kolegom. Podrobnosti pogovora bodo zgolj zameglile bistvo, ki ga želim tu izpostaviti, kar je pomembno je, da mi v nekem trenutku le-ta kolega zatrdi: „ ... vendar ta-in-ta filozof je boljši od tega-in-tega.“ Vsak dan, ki je od takrat minil, mi to izjavo predočuje kot vedno bolj problematično.

Torej, kaj sploh pomeni „Filozof A je boljši od filozofa B“?

Obdržimo v našem vpraševanju naivnost in preprostost. V kolikor je en filozof boljši od drugega, pomeni, da, analogno na avtomehanike, boljše opravlja svoje delo oz. boljše dosega cilje svojega dela od drugega. Kaj pa je cilj/smoter dela filozofa, po katerem bi lahko opredelili, da je en filozof boljši od drugega? Oziroma lažje, kaj sploh je cilj dela filozofa? Cilj avtomehanika je spraviti avto v optimalno delovanje na čim krajši in čim cenejši način. Cilj literarnega komparativista je kritično in racionalno pristopiti ter razumeti specifike literarnih del in njihova kategorizacija. Cilj družboslovca je na racionalen in praktični način opisati ustroj delovanja družbe. Kaj pa je cilj filozofa? Njegov cilj je motriti in ugotoviti resnico, resnico stvarstva, resnico, ki je onkraj parcialnih ciljev, ki tiči implicitno v vsaki parcialnosti, s katero se ukvarjajo druge vede in znanosti.

Ta delitev ciljev/smotrov je očigledno platónska, kjer se določene vede ukvarjajo s parcialnim, iluzoričnim, medtem ko pa se filozof ukvarja z absolutnim, in je s treznega današnjega (današnjega ne kot trendovskega, temveč kot živeti v svetu hic et nunc) vidika v nebo vpijoči nesmisel. Ali lahko filozofija sploh še trdi, da je njen cilj spoznati resnico? Vprašanje bom še nekoliko zbanaliziaral: študent, ki gre študirati psihologijo, bo usposobljen za teoretično in praktično poznavanje ustroja človekovega duševnega aprata. Ali bo vsakdo, ki bo šel študirati filozofijo tudi usposobljen za spoznanje resnice? In, ali študenti filozofije sploh še v to verjamejo? Nadalje, ali filozofija, filozofija kot institut, lahko sploh še trdi, da si lasti resnico nad stvarstvom, ali ni nekega tihega konsenza, da za to so bolj primorani znanstveniki narave? In končno, ali študenti filozofije sploh še verjamejo v filozofijo kot tisto, ki naj bi pripeljala do neke resnice?

Da bi podkrepil mojo rezoniranje bom podal še eno resnično anekdoto, ki sem jo iz prve roke slišal že pred nekaj leti in jo vedno znova rad ponovim. Neki študent je bil na izpitu iz fenomenologije pri profesorju Branku Klunu. Le-ta ga je povpraševal o intencionalni zavesti pri Husserlu. Študent je zbrbrljal zahtevani odgovor, nakar ga profesor resno pogleda in mu reče: „Kolega vidim, da znate, ampak, ali mislite, da je to res?“ Študentu se je zdelo to vprašanje tako smešno kot neumno, češ, kaj pa to vprašanje sploh počne v študiju filozofije. In to ni bil edini. Vsakemu študentu filozofije, ki sem mu povedal to prigodo, se je isto namrdnil ali pa začel nekaj fantazirati o temu, kaj sploh pomeni to res in kaj sploh pomeni resnica itd. Vendar če se še filozofi tako pohujšujejo nad vprašanji, ali je tisto o čemer govorijo zares res, potem je povsem upravičeni očitek tistih zunaj, da je filozofija le čvekanje in ukvarjanje samih s sabo; in obratno, je opravičeno vsako čvekanje imenovati filozofiranje.

 

 

 

Na tak način lahko tudi razumemo navdušenost filozofov (oz. študentov filozofije) nad Heglom. Enkrat sem celo nekega študenta po uri Nemške klasične filozofije slišal izjaviti, da Hegel je vrhunec filozofije in vse, kar se je zgodilo po njem je zgolj neuspešen poskus narediti nekaj novega po njem. In vendar, če bi ga vprašal, ali meni, da je to kar govori Hegel resnično, v smislu, da je to zares res, bi me pogledal, kot da sem padel iz krompirjevca.

No, ko smo že pri Heglu, ali ni nekoč tudi on pokazal njegovo nezanimanje za vprašanja o tem, ali je to, kar govori, resnično. Na očitek nekega (kot kaže zelo pronicljivega) študenta, da se njegovo govoričenje ne sklada z dejstvi, (kar bi lahko prevedli, da se ne sklada s svetom, o katerem Hegel govori,) je Hegel v svojem imperatorskem slogu izjavil, da je to pač toliko slabše za dejstva, (oziroma za resnico o svetu, o katerem govori, da govori resnico.)

Ostanimo naivni. V kolikor tako Hegla, kot preostale manj slavne udeležence tega spisa, ne zanima, ali je resnica, ki jo dokazujejo in izrekajo, zares res, s čim se torej sploh zares ukvarjajo? Ali ni neka globoka razpoka med resnico, kot jo razumemo v vsakodnevju, v življenju v svetu hic et nunc, in resnico, ki jo izgovarja filozofija? Ali ni filozofska resnica bolj podobna literarnemu učinku, kot je za leposlovje estetski učinek? Ali ni v tem primeru filozofija neka specifična literarna smer, ki proizvaja filozofsko resnico? Analogno na umetnost, ali ni filozofija posvečen prostor, kjer se zgodi resnica, kot je muzej neki posvečen prostor, kjer se zgodi umetnost? (In ali si ne delita tako umetnost kot filozofija isto krizo? Ali nista oba že izredno skeptična do samih sebe?)

A vendar, ali sta obe resnici tako raznorodni, da je zgolj slučaj, da uporabljamo isti označevalec? Trdim, da ne. Za pomoč se bom tu obrnil na Derridaja.

Derrida v svojem razmišljanju o smrti poveže dva avtorja iz dveh koncev zgodovine filozofije, Sokrata in Heideggra. Sokrat v Fajdonu imenuje filozofijo kot skrb za lastno umiranje v smislu melete thanatou, kar bi lahko heideggerjansko brali kot skrb za smrt. Torej v točki soočenja s smrtjo, tistega, česar nihče ne more prevzeti namesto mene, se posameznik individuira, obrne k sebi. Ta obrat k sebi, razmišljanje, prevpraševanje o sebi v svetu in svetu okoli mene rodi filozofijo. Filozofija se torej rodi v točki skrivnosti par excellence, ki je smrt. In vendar bi lahko tej zgodbi nekaj dodali, kar kroji nadaljnjo usodo filozofije. Sokrat pred to skrivnostjo ne obmolkne, temveč začne govoriti. Začne govoriti zgodbo. V individuirajoči trenutek soočenja s smrtjo poseže univerzalizirajoči trenutek govorice. Ta govorica hoče ta travmatični fenomen faktičnosti smrti udomačiti. Sam trenutek je povsem parodičen, saj oče-filozof Sokrat za to udomačitev ne uporabi več razuma, temveč neko zgodbo, kot da bi hotel pokazati dvojno igro filozofije, torej tiste edine, ki se hoče soočiti s poslednjimi skrivnostmi, ter tiste, ki v istem zamahu te skrivnosti udomačuje. Soočenje in predočenje faktičnosti se v istem trenutku obrne v kritiko faktičnosti, v njegovo izničitev.

In ali ni parodičen – kot je konec koncev parodičen vsak posameznik, ki je pod vplivom greha napuha – fenomen Hegla. Ali ni njegovo dokončanje metafizike ravno pokazalo votlost le-te. Nočem biti žaljiv, Hegel je zagotovo eden večjih svetovnih umov. Vendar pa njegova resnica ni resnica, za katero bi vztrepetali v nočnih urah, ko ne moremo zaspati. Ni resnica pred katero bi padli na kolena. Je logično-intelektualistična resnica, resnica omejena na glavo in ne na srce, je stricto sensu akademska resnica. Nič nam ne pove, če nismo že prej študirali filozofijo, če se nismo izgubljali v prepirih racionalistov in empiristov, razsvetljencev in nemških klasikov. To je resnica, ki nam nič ne pove in nam ne naredi nobenega impakta v našem življenju. Je brez-vezna v pravem pomenu besede, saj med svetom, o katerem ona govori, in svetom, v katerem živimo hic et nunc, ni nikakršne veze.

Vsa postheglovska (postmetafizična) filozofija začenši s Kierkegaardom (ali Nietzchejem, če vam je ljubše,) želi ravno ponovno vzpostaviti to vez, vez med mojim življenjem in filozofijo.

In vendar: ali ni filozofija kot že vzpostavljen institut, kot posvečen prostor, tudi moč te filozofije udomačil? Ali ni filozofija kot posvečen prostor še razmišljanje o nam najbolj lastnih stvareh spremenila v debato v aeropagitu? V filozofiji kot posvečenem prostoru je vsako vpraševanje in vsaka diskusija na isti ravni. Da bi lahko filozofija postala zares tehtna, bi se potemtakem morala samoukiniti. Uničiti ta posvečeni prostor zgolj zato, da bi lahko resnico jemali resno.

Uničenje tega posvečenega prostora moramo jemati tudi strukturalno. V drugih vedah je vsako preizpraševanje, ki je izven strokovno zamejenega, izvrženo v filozofijo, češ „nehaj filozofirati!“ Z ukinitvijo tega filozofskega prostora bi lahko filozofija vstopila v preostale vede kot njen notranji refleksivni element.

Vendar je takšen scenarij še zame, ki sem se zaprisegel naivnosti, prenaiven. Žalostna resnica je, da z ukinitvijo instituta filozofije, bi vsako vpraševanje v ostalih znanstvenih vedah bilo še bolj diskreditirano, vpraševanju in razmišljanju pa bi manjkala resni pristop in rigoroznost, ki ju filozofija kot institut goji.

(Opravičujem se bralcem za preveč vprašajev!)

Miha Kosovel

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.