Ali je samomor zločin? Ali nemara greh? Kaj pa če je storjen v virtualnem prostoru?
S popularizacijo pojma virtualna realnost (ki so ga v slovenščino prevedli popolnoma neprimerno in zavajajoče kot “navidezna resničnost”) na začetku devetdesetih se je ta predstavljala kot nekaj “tam onkraj” – za žicami ter ničlami in enicami, kot nekaj sanjskega, kar ne uboga fizikalnih zakonov. Povezana je bila z velikimi čeladami in rokavicami, s katerimi je posameznik doživljal simulacijo nekega drugega okolja od tistega, kjer se je takrat fizično nahajal. Z razmahom interneta se je virtualnost razširila oziroma poglobila, saj so se računalniški uporabniki začeli množično srečevati v nekem novem okolju, v katerem je vprašanje fizične razdalje odpadlo, hkrati pa je postalo vse prisotno na enaki ravni in z enako hitrostjo.
S popularizacijo pojma virtualna realnost (ki so ga v slovenščino prevedli popolnoma neprimerno in zavajajoče kot “navidezna resničnost”) na začetku devetdesetih se je ta predstavljala kot nekaj “tam onkraj” – za žicami ter ničlami in enicami, kot nekaj sanjskega, kar ne uboga fizikalnih zakonov. Povezana je bila z velikimi čeladami in rokavicami, s katerimi je posameznik doživljal simulacijo nekega drugega okolja od tistega, kjer se je takrat fizično nahajal. Z razmahom interneta se je virtualnost razširila oziroma poglobila, saj so se računalniški uporabniki začeli množično srečevati v nekem novem okolju, v katerem je vprašanje fizične razdalje odpadlo, hkrati pa je postalo vse prisotno na enaki ravni in z enako hitrostjo.
Druženje je – poleg trgovanja – nedvomno ena od osnovnih oblik uporabe interneta. IRC, Messenger, forumi, socialna omrežja in ostale oblike virtualne komunikacije so vedno privlačile računalniške uporabnike. A vse to ni bilo nič v primerjavi s tem, kar je prinesel Facebook. Enostaven umesnik in poudarek na izmenjavi fotografij je nagovoril tudi množico tistih, ki prej računalnika skorajda niso uporabljali, oziroma vsaj ne v take namene.
Ena ključnih novosti pa je bil tudi prehod iz vzdevka, ki si ga je uporabnik nadel v prejšnjih oblikah spletnih skupnosti, do pravega imena in priimka z osebno fotografijo, kakor nastopa na Facebooku. Če so se mnoge prejšnje oblike druženja poigravale z osebno identiteto ali vsaj temeljile na neprepoznavnosti uporabnika, je Facebook tista platforma, ki je uporabnike najbolj razgalil. Oziroma drugače: je tista platforma, na kateri se uporabniki najraje razgaljajo kar sami.
Tako se je v manj kot treh desetletjih zgodila neverjetna razlika – od družbe skrivanja in vohunov je nastala družba eksibicionistov, kjer vsakdo brez sramu razgali sebe, kot da je virtualnost res le nekaj navideznega, ki nima tiste teže fizičnega sveta. Hkrati pa se vse bolj pogosto dogaja, da se ljudje v družbi pogovarjajo o tem, kaj se je zgodilo na Facebooku – kdo je kaj komu rekel, kaj je kdo “lajkal” in kdo je kaj objavil.
Facebook je s tem zrasel v korporacijo in začel osebne podatke in medosebne povezave prodajati organizacijam, ki so prej morale plačevati fokusne skupine in za podobne analize trga, da bi lahko izvedele stvari, ki jih zdaj ljudje z veseljem kar sami objavljajo.
A za celotno spletno druženje je poleg te splošne radodarnosti z informacijami značilno še nekaj – življenje je večno. Nikjer ne obstaja možnost za nekaj tako žalostnega in nemisljivega kot je smrt. Na Facebooku ni prostora niti za možnost, da uporabniku nekaj ni všeč (kljub mnogim prošnjam in zahtevam ne obstaja gumb “I don’t like”), češ da kritika ni prava smer. Le pozitivne izjave so mogoče in prav takšne aplikacije.
Ena ključnih novosti pa je bil tudi prehod iz vzdevka, ki si ga je uporabnik nadel v prejšnjih oblikah spletnih skupnosti, do pravega imena in priimka z osebno fotografijo, kakor nastopa na Facebooku. Če so se mnoge prejšnje oblike druženja poigravale z osebno identiteto ali vsaj temeljile na neprepoznavnosti uporabnika, je Facebook tista platforma, ki je uporabnike najbolj razgalil. Oziroma drugače: je tista platforma, na kateri se uporabniki najraje razgaljajo kar sami.
Tako se je v manj kot treh desetletjih zgodila neverjetna razlika – od družbe skrivanja in vohunov je nastala družba eksibicionistov, kjer vsakdo brez sramu razgali sebe, kot da je virtualnost res le nekaj navideznega, ki nima tiste teže fizičnega sveta. Hkrati pa se vse bolj pogosto dogaja, da se ljudje v družbi pogovarjajo o tem, kaj se je zgodilo na Facebooku – kdo je kaj komu rekel, kaj je kdo “lajkal” in kdo je kaj objavil.
Facebook je s tem zrasel v korporacijo in začel osebne podatke in medosebne povezave prodajati organizacijam, ki so prej morale plačevati fokusne skupine in za podobne analize trga, da bi lahko izvedele stvari, ki jih zdaj ljudje z veseljem kar sami objavljajo.
A za celotno spletno druženje je poleg te splošne radodarnosti z informacijami značilno še nekaj – življenje je večno. Nikjer ne obstaja možnost za nekaj tako žalostnega in nemisljivega kot je smrt. Na Facebooku ni prostora niti za možnost, da uporabniku nekaj ni všeč (kljub mnogim prošnjam in zahtevam ne obstaja gumb “I don’t like”), češ da kritika ni prava smer. Le pozitivne izjave so mogoče in prav takšne aplikacije.
In tako se je med stotinami aplikacij našel tudi Seppukoo, ki je ponudil nekaj zelo enostavnega, a tudi prav toliko izvirnega – uporabnikom Facebooka je ponudil možnost virtualnega samomora: osebni profil je spremenil v spominski zid s poslednjimi besedami, sporočilo o dejanju pa poslal vsem “prijateljem”. Seppukoo (po japonski besedi za “rezanje želodca”) je torej ponudil odrešitev od svojega virtualnega življenja.
Avtorji servisa, italijanski medijski umetniki Les Liens Invisibles, so najprej ustvarili kopico profilov znanih osebnosti, ki so že storile samomor. Tako so Jim Morrison, Kurt Cobain, Ian Curtis, Vladimir Majakovski najprej pridno nabirali prijatelje, se družili, pisali po zidovih in se navduševali nad objavljenimi vsebinami, nato pa 5. novembra 2009 vsi skupaj storili samomor. Odziv je bil velikanski, saj jim je v nekaj minutah sledilo še 50.000 drugih uporabnikov. Seppukoo je pervertiral tudi Facebookovo logiko prijateljevanja, saj je tekmovanje v številu prijateljev zamenjal s tekmovanjem na koliko ljudi uporabnik s svojim samomorom vpliva tako, da so ga tudi sami storili. Čim bližji “prijatelj” je naredil samomor, tem več točk je lahko za to dobil.
Ob tem velja omeniti, da Seppukoo ni zares uničil profila, ampak le spremenil njegov videz (namesto modrega je postal rdeč), ob ponovni prijavi pa se je stran povrnila v svoje staro stanje. A to je bilo že dovolj – že 16. decembra se je namreč družba, ki hrani vse te osebne podatke in ki sploh ne omogoča njihovega izbrisa, odločila tožiti mali umetniški kolektiv zaradi – kršenja pravic.
Odvetniška pisarna Perkins Coie, ki zastopa tudi Microsoft, Google, Intel, T-Mobile in skorajda vse ameriške demokrate vključno s predsednikom Obamo, je tako v imenu Facebooka vložila zahtevo za izklop servisa in izbris vseh pridobljenih podatkov.
V obrazložitvi nameravane tožbe so med drugim zapisali, da je Seppukoo pridobival podatke, ki pripadajo drugim, pa tudi da je kršil intelektualno lastnino Facebooka. “Težava” je bila namreč v tem, da je uporabnik Facebookovo geslo vnesel na strani Seppukoo, ta je nato ustvarila spominski zid na samem Facebooku, ti zidovi pa so bili nato prikazani tudi na strani Seppukoo, skupaj z vsemi podatki iz profilne strani. Facebook je torej menil, da gre za neustrezno komercialno delovanje in kršenje zasebnosti in avtorskih pravic.
A kot je v odgovoru zapisala odvetnica Les Liens Invisibles, pri Seppukoo ni šlo za komercialno dejavnost, ampak umetniški projekt, prav tako pa tudi ne za krajo podatkov, saj so se uporabniki Facebooka sami odločili, da bodo posredovali podatke in s tem zaključili svojo prisotnost na tem najbolj popularnem omrežju. Ob tem je še poudarila, da informacije, ki jih morajo izbrisati, sploh ne pripadajo Facebooku, ampak njegovim uporabnikom:
“Facebook ne more zahtevati izbris podatkov, ki mu ne pripadajo, saj s tem deluje proti svobodni volji lastnikov teh podatkov. To ni zaščita zasebnosti, temveč prej kršenje svobodne volje državljanov, da lahko odločajo svobodno in vsak zase, kako bodo uredili svojo osebno sfero.”
Pismo je bilo poslano 22. decembra, Facebook pa nanj še do danes ni odgovoril. Servis ne deluje več, spominski zidovi in lestvica najbolj vplivnih samomorilcev pa je še vedno tam.
Zgodba je nemara precedens novega svetovnega reda. Svoje osebne podatke smo radodarno posredovali korporaciji, ki tako de facto postane njihova lastnica in lahko sama odloča o tem, kdo jih lahko uporablja in kdo ne.
In ker so takšni podatki prava zlata jama za raziskovalce trga, je misel, da bi nekdo s posebno gesto oznanil odhod iz skupnosti, popolnoma blasfemična.
Avtorji servisa, italijanski medijski umetniki Les Liens Invisibles, so najprej ustvarili kopico profilov znanih osebnosti, ki so že storile samomor. Tako so Jim Morrison, Kurt Cobain, Ian Curtis, Vladimir Majakovski najprej pridno nabirali prijatelje, se družili, pisali po zidovih in se navduševali nad objavljenimi vsebinami, nato pa 5. novembra 2009 vsi skupaj storili samomor. Odziv je bil velikanski, saj jim je v nekaj minutah sledilo še 50.000 drugih uporabnikov. Seppukoo je pervertiral tudi Facebookovo logiko prijateljevanja, saj je tekmovanje v številu prijateljev zamenjal s tekmovanjem na koliko ljudi uporabnik s svojim samomorom vpliva tako, da so ga tudi sami storili. Čim bližji “prijatelj” je naredil samomor, tem več točk je lahko za to dobil.
Ob tem velja omeniti, da Seppukoo ni zares uničil profila, ampak le spremenil njegov videz (namesto modrega je postal rdeč), ob ponovni prijavi pa se je stran povrnila v svoje staro stanje. A to je bilo že dovolj – že 16. decembra se je namreč družba, ki hrani vse te osebne podatke in ki sploh ne omogoča njihovega izbrisa, odločila tožiti mali umetniški kolektiv zaradi – kršenja pravic.
Odvetniška pisarna Perkins Coie, ki zastopa tudi Microsoft, Google, Intel, T-Mobile in skorajda vse ameriške demokrate vključno s predsednikom Obamo, je tako v imenu Facebooka vložila zahtevo za izklop servisa in izbris vseh pridobljenih podatkov.
V obrazložitvi nameravane tožbe so med drugim zapisali, da je Seppukoo pridobival podatke, ki pripadajo drugim, pa tudi da je kršil intelektualno lastnino Facebooka. “Težava” je bila namreč v tem, da je uporabnik Facebookovo geslo vnesel na strani Seppukoo, ta je nato ustvarila spominski zid na samem Facebooku, ti zidovi pa so bili nato prikazani tudi na strani Seppukoo, skupaj z vsemi podatki iz profilne strani. Facebook je torej menil, da gre za neustrezno komercialno delovanje in kršenje zasebnosti in avtorskih pravic.
A kot je v odgovoru zapisala odvetnica Les Liens Invisibles, pri Seppukoo ni šlo za komercialno dejavnost, ampak umetniški projekt, prav tako pa tudi ne za krajo podatkov, saj so se uporabniki Facebooka sami odločili, da bodo posredovali podatke in s tem zaključili svojo prisotnost na tem najbolj popularnem omrežju. Ob tem je še poudarila, da informacije, ki jih morajo izbrisati, sploh ne pripadajo Facebooku, ampak njegovim uporabnikom:
“Facebook ne more zahtevati izbris podatkov, ki mu ne pripadajo, saj s tem deluje proti svobodni volji lastnikov teh podatkov. To ni zaščita zasebnosti, temveč prej kršenje svobodne volje državljanov, da lahko odločajo svobodno in vsak zase, kako bodo uredili svojo osebno sfero.”
Pismo je bilo poslano 22. decembra, Facebook pa nanj še do danes ni odgovoril. Servis ne deluje več, spominski zidovi in lestvica najbolj vplivnih samomorilcev pa je še vedno tam.
Zgodba je nemara precedens novega svetovnega reda. Svoje osebne podatke smo radodarno posredovali korporaciji, ki tako de facto postane njihova lastnica in lahko sama odloča o tem, kdo jih lahko uporablja in kdo ne.
In ker so takšni podatki prava zlata jama za raziskovalce trga, je misel, da bi nekdo s posebno gesto oznanil odhod iz skupnosti, popolnoma blasfemična.
Izhoda ni, virtualno življenje je večno.
Za več informacij in celotno dokumentacijo si oglejte stran www.seppukoo.com.
Za več informacij in celotno dokumentacijo si oglejte stran www.seppukoo.com.
Blaž Kosovel
Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.
No comments:
Post a Comment