Thursday, October 21, 2010

Povabilo k pisanju prispevkov za revijo Društva humanistov Goriške


Spoštovani člani, simpatizerji, prijatelji DHGja ter preostali ljubitelji razjasnjujoče besede,

Vabimo vas k sodelovanju pri novonastajajoči reviji našega društva.

Revija je sestavljena iz treh sklopov
  • prvi sklop je tematski in iz različnih zornih kotov osvetljuje določeno problematiko. S tem želimo neko aktualno, vendar na obrobje potisnjeno problematiko, premisliti in razbrati pomembne implikacije, ki jih ta problematika nosi v našem vsakodnevnem življenju, tako na osebni, kot tudi lokalni ali globalni ravni. Tema prve revije je politika in znanost (glej priponko). Iztočnice iz priponke so zgolj okvirne, vsak se lahko loteva teme kot in kar si želi.
  • drugi sklop so recenzije knjig, tako strokovnih kot leposlovnih, ki so bile izdane v letu 2010.
  • zadnji sklop so preostali teksti, ki jih, po želji, hoče kdo od vas prispevati. Teksti morajo biti humanistične, družboslovne ali znanstvene narave, fenomen, ki ga obdelujejo pa mora biti jasno in premišljeno predstavljen.
Teksti so lahko esejske ali strokovne narave.

Dolžina tekstov je od 3 do 7 strani. Pisava je velikost 12, razmik med vrsticami mora biti 1,5.

Rok za oddajo tekstov je 5. 11. 2010

Tekste pošljite na RevijaDHG@yahoo.com

Za vse ostale informacije smo na voljo na zgornjem naslovu.

Pišite, čakamo vas,

Lep pozdrav,
uredništvo revije DHG



Nekaj iztočnic za pisanje prispevka:

Delovni naslov »Politika in znanost« je tako splošen, da je mogoče nanj postaviti takšno množico tematskih vprašanj, da vsako predstavlja svojo raziskovalno temo. Tako naslovljen širši projekt Društva humanistov Goriške pa se je zaradi finančnih in časovnih omejitev zožil na izdajo ene publikacije, ki bo v sebi nosila vso kaotičnost preširoko zastavljenega naslova.

Širina tega naslova je spodaj sistematizirana v nekaj sklopov, ki lahko potencialnemu piscu ponudijo neko splošno orientacijo v tej temi. Ti sklopi pa ne smejo biti razumljeni kot vnaprej začrtane omejitve te teme, ampak le kot ponujene iztočnice za premislek. Vsak pisec je zato svoboden, da povezavo med naslovnimi pojmi (politika, znanost) postavi v drugačno perspektivo.

1.       Temo politika in znanost lahko razumemo v perspektivi odnosa med družbo in razvojem tehnično naravnanih znanosti. V tej perspektivi se tema osredinja okoli sprememb, ki jih prinaša razvoj novih tehnologij, ter njihovih učinkov na družbo. V preteklosti lahko vidimo kopico tehničnih iznajdb, ki so preoblikovale tako naš vsakdanjik kot tudi temeljna družbena razmerja. Znanstvena fantastika ali kanček domišljije pa nam ponuja premislek o tem, kako bodo razvijajoče se tehnologije preoblikovale družbo prihodnosti. Zastavljajo se predvsem vprašanja možnosti, ki jih nove tehnologije prinašajo, ter morebitne potrebe po regulaciji le-teh. Ta vprašanja lahko zastavljamo splošno ali tudi zelo konkretno, mnoga nemara še niso bila postavljena, nekatera pa potrebo po premisleku zbujajo že dlje časa. Kakšne so naprimer možnosti, ki jih aktivni demokraciji ponuja svetovni splet? Kakšne so pasti svetovnega spleta in koliko je legitimna potreba po njegovem nadzoru?   Bi morala politična volja omejiti poskuse kloniranja človeka? Sta uporaba evtanazije in/ali splava družbeno/etično sprejemljiva? Bi morala politična volja na kakršen koli način omejevati znanstveno raziskovanje (npr. bioloških in nuklearnih orožij)? Kje so meje sintetičen biologije? Kakšna je vloga človekovega svobodnega odločanja, če kognitivne znanosti dokažejo vseprevladujoči determinizem?

2.       Drugi predlog je, da naslovni besedi postavimo v zvezo: politika kot znanost. V tej perspektivi postanejo zanimivi pojavi povezani s scientifikacijo političnega odločanja. Politika postane znanost o upravljanju neke populacije oz. za politiko postanejo ključne različne znanosti kot so: statistika, demografija, ekonomija ipd.

Demografija je recimo tista, ki nam daje napovedi o prihajajoči nevzdržnosti svetovnega stanja: na eni strani grozi rasti svetovnega prebivalstva pomanjkanje naravnih danosti (vode, raznih surovin, neobnovljivih virov električne energije), na drugi strani planeta pa staranje evropskega kontinenta grozi z uničenjem socialnega sistema, ki temelji na medgeneracijski solidarnosti. Migracije, ki sicer predstavljajo rešitev za evropski socialni sistem, zbujajo v različnih državah spore in odpore, bojda zaradi kulturnih nesorazmerij. Zahteva po političnem reševanju omenjenih problemov izgleda zaradi njihove grožnje legitimna, vendar nemalokrat – če že ne praviloma – zbuja etične pomisleke (npr. kitajska politika enega otroka, nedavni Sarkozyjevi prijemi, ki spominjajo na evgeniko XX. stoletja, aktualno daljšanje delovne dobe, ki zbuja proteste po starem kontinentu, uvajanje švicarske demokracije proti gradnji minaretov, …)

Na področju ekonomije se pod temo politike in znanosti lahko obregnemo ob enostavno merilo gospodarskega razvoja, ki ga predstavlja BDP. Stremljenje po doseganju čim višje številke pa mnogokrat pušča vnemar politične odločitve, ki bi pripomogle k drugačnim razvojnim prioritetam neke pokrajine ali države.    

Statistika postaja vse bolj osrednji inštrument tako političnega kot poslovnega odločanja. Učinki tega so v vse večjem oskrbovanju statističnega povprečja in zanemarjanju statističnih osamelcev (kdo bo naprimer financiral razvoj zdravil za zelo redke bolezni, če so zdravila za boj proti visokemu holesterolu najbolj dobičkonosna). Statistično razmišljanje ima po drugi strani za posledico normalizacijo pogostih pojavov, ki postanejo s tem neproblematične danosti. Če je depresiven vsak deseti prebivalec neke populacije ali če vsako drugo podjetje ne redno izplačuje plač, se nam to zdi že naravna danost naše družbe.

V Sloveniji smo na sceni političnega odločanja priča fenomenu, ti. strokovnjaku. Namesto politične argumentacije, katero lahko pričakujemo od izbrancev ljudstva, se namreč na sceni pojavljajo takšni in drugačni strokovnjaki, ki s strokovnimi mnenji zastopajo politične odločitve. O tem ali homoseksualci lahko posvojijo otroka tako svoje mnenje podaja domnevno neodvisni strokovnjak o razvoju otrok.

3.       Temo politika in znanost lahko obravnavamo tudi iz vidika medsebojnega prepletanja konceptov iz obeh sfer. Če je bilo v 2. točki prikazano, kako se politika v svojem odločanju vse bolj poslužuje znanstvenega postopanja, pa prevzema tudi znanstveno raziskovanje vse bolj demokratično obliko. Zaton posameznikov kot znanstvenih avtoritet nadomeščajo demokratične znanstvene skupnosti. Vsak raziskovalec prispeva svoj košček mozaika v globalno zakladnico znanja neke stroke. Stoke se združujejo v interdisciplinarno raziskovanje po načelu, da je skupina vedno več kot vsota posameznikov. Priča smo izginotju polihistorjev, ki bi lahko obvladovali celotno zakladnico znanja.

4.       Ne nazadnje je v navezavi politike in znanosti ključno vprašanje financiranja znanstvenega raziskovanja in izobraževanja. Naj se raziskovanje financira iz privatnih fondov in posledično tudi privatizira prek patentov in licenc? Ima javno financirano izobraževanje in raziskovanje še kakšen drugi smoter, kot je dodana vrednost, ki jo ustvarja znanje povezano z gospodarstvom?      
 

No comments:

Post a Comment