Ko se Goričan z odprtimi ušesi sprehaja po Ljubljani, lahko iz vseh strani sliši tipični pozdrav srečujočih se Ljubljančanov: »Kwa dogaja?« Kako oddaljena in neprimerna je ta besedna zveza za pozdrav v Novi Gorici (pa ne zaradi zvena besed), ve vsak Goričan, ki se namesto stiska roke ali blago privzdignjene glave razveseli prijatelja s frazo, ki mu jo nameni v pozdrav: »Spet se n'č ne dogaja.«
Sinočna otvoritev Mesta mladih je bila zaupana gledališki uprizoritvi Ane Facchini in Marjute Slamič, ki sta pomešani med občinstvom in brez napovedi zarezali v prostor, znotraj katerega se, kot pravimo, nič ne dogaja. Če bi ne vedel, kdo sta, bi si mislil, da sta mikrofon dobili dve naključni novogoriški duši, ki sta njuno snidenje pričeli po ustaljenem postopku, ko si ena drugi razlagata, kako se nič ne dogaja in kako je to, kar vendarle se, nevredno, da bi bilo poimenovano dogodek. Novogoriška duša, ki v svojem mestu vsenaokrog čestokrat vidi le farso, je lahko sinoči videla farso svojega lastnega dejanja. Cinizem, brezglave kritike in malodušje ter preostale neomikane poteze, ki zadnje desetletje načenjajo razpoloženje v Novi Gorici, v uprizoritvi niso zmogle delovati katarzično, saj se naši občani le stežka smejijo samim sebi. Mladi občani, kolikor sem jih opazoval, se niso zvijali od krčevitega smejanja. A je to sploh kaj pomenljivega? Mogoče smo nekateri prek uprizoritve našli nekaj zdrave distance do lastnega značaja, droben zamik, prek katerega smo si lahko pogledali sami sebi v oči. Nekaj neslutenega se je prikazalo in ne čudi me, da se nekateri nismo smejali tako, kot se smejimo drugim burleskam ali pa burleskam o drugih.
Nemški filozof Hegel je v takšnem stanju duha uvidel fenomen, ki mu je tako posrečeno rekel lepa duša. To ime povzema preprost in izjemno slikovit pristop miselnega zajetja učinkov, ki jih ima na svet cinična drža. Lepa duša okrog sebe vidi svet, v katerem se vse podira, v katerem je vse pokvarjeno in obsojanja vredno. Ne vidi pa tega, kako sam pogled lepe duše ustvarja to, kar lepa duša vidi na lastne oči. In sinočni gledališki performans je najbrž hotel ustvariti prav ta učinek zrcala, da bi novogoriškim lepim dušam usmeril pogled v njihove lastne oči, da bi jih vzgojno, kakor se na tem mestu tudi spodobi, odvrnil od pogleda, ki ustvarja to, kar si tako perverzno tudi zares želijo videti: to, da se nič ne dogaja. Strmenje v lastno perverzijo ni katarzično, ker ne osvobaja, ampak le nemo kaže na nekaj, kar je bilo do sinočne uprizoritve v splošnem skrito med besedami oguljene fraze. Lahko pa premakne tiste vzvode, ki vlečejo strune razpoloženja. Zato me ne čudi, da se te oči sinoči niso iskreno nasmejale. Bodo pa imele mnogo priložnosti v prihajajočih dneh.
Sinočna otvoritev Mesta mladih je bila zaupana gledališki uprizoritvi Ane Facchini in Marjute Slamič, ki sta pomešani med občinstvom in brez napovedi zarezali v prostor, znotraj katerega se, kot pravimo, nič ne dogaja. Če bi ne vedel, kdo sta, bi si mislil, da sta mikrofon dobili dve naključni novogoriški duši, ki sta njuno snidenje pričeli po ustaljenem postopku, ko si ena drugi razlagata, kako se nič ne dogaja in kako je to, kar vendarle se, nevredno, da bi bilo poimenovano dogodek. Novogoriška duša, ki v svojem mestu vsenaokrog čestokrat vidi le farso, je lahko sinoči videla farso svojega lastnega dejanja. Cinizem, brezglave kritike in malodušje ter preostale neomikane poteze, ki zadnje desetletje načenjajo razpoloženje v Novi Gorici, v uprizoritvi niso zmogle delovati katarzično, saj se naši občani le stežka smejijo samim sebi. Mladi občani, kolikor sem jih opazoval, se niso zvijali od krčevitega smejanja. A je to sploh kaj pomenljivega? Mogoče smo nekateri prek uprizoritve našli nekaj zdrave distance do lastnega značaja, droben zamik, prek katerega smo si lahko pogledali sami sebi v oči. Nekaj neslutenega se je prikazalo in ne čudi me, da se nekateri nismo smejali tako, kot se smejimo drugim burleskam ali pa burleskam o drugih.
Nemški filozof Hegel je v takšnem stanju duha uvidel fenomen, ki mu je tako posrečeno rekel lepa duša. To ime povzema preprost in izjemno slikovit pristop miselnega zajetja učinkov, ki jih ima na svet cinična drža. Lepa duša okrog sebe vidi svet, v katerem se vse podira, v katerem je vse pokvarjeno in obsojanja vredno. Ne vidi pa tega, kako sam pogled lepe duše ustvarja to, kar lepa duša vidi na lastne oči. In sinočni gledališki performans je najbrž hotel ustvariti prav ta učinek zrcala, da bi novogoriškim lepim dušam usmeril pogled v njihove lastne oči, da bi jih vzgojno, kakor se na tem mestu tudi spodobi, odvrnil od pogleda, ki ustvarja to, kar si tako perverzno tudi zares želijo videti: to, da se nič ne dogaja. Strmenje v lastno perverzijo ni katarzično, ker ne osvobaja, ampak le nemo kaže na nekaj, kar je bilo do sinočne uprizoritve v splošnem skrito med besedami oguljene fraze. Lahko pa premakne tiste vzvode, ki vlečejo strune razpoloženja. Zato me ne čudi, da se te oči sinoči niso iskreno nasmejale. Bodo pa imele mnogo priložnosti v prihajajočih dneh.
Gregor Kardinar
Prispevek izraža stališče avtorja in ne nujno tudi društva.
No comments:
Post a Comment