»Nič ni večno, saj vse propada« pravi neki poet v uvodu svoje knjige. In to kar njemu predstavlja ekspresivni vzklik vperjen v sodobno družbo, je elementarna znanstvena resnica. Vsaka reakcija sprosti toploto, ki bo kozmično izgubljena. Vsakič, ko si pomanemo roke, sprostimo energijo v obliki toplote, katera se sprošča v zrak in se izgubi. Življenje hišne mačke je čista trošnja energije, kar bo kozmosu vrnila nazaj v ekskrementalni obliki ne bo niti tisočinka tistega, kar je skozi svoje življenje potrošila. In tudi sonce se bo nekoč popolnoma iztrošilo, se ugasnilo ter samo vase implodiralo. Celoten kozmos počasi ampak vztrajno potuje proti svoji energijski izčrpanosti, proti svojemu iztrošenju.
In vendar zgodovina materije ni le zgodovina žalovanja v svojem skorajšnjem iztrošenju. Tisto, kar predstavlja iz čisto fizikalnega stališča propad, je za biologijo napredek. Materija v interakciji s seboj postaja vedno bolj kompleksna in ponotranjena. Iz praprahu prihaja do vedno bolj kompleksnih bitij, ki so vedno bolj vsrediščena in ponotranjena. Če je neka megamolekula minimalno potrošila za svoj obstoj, je celica, čeprav ne bistveno večja, potrošila že več. Drevo potroši glede na svojo velikost dosti manj energije, kot jo recimo slon. Kaj pa šele človek, pri katerem je ponotranjenost najizrazitejša. Njegovo življenje je čista trošnja. In vendar človek v svoji veletrošnji energije ustvarja nek surplus, nekaj, kar je vsaj po svojem statusu, večno.
Ravno ta idiosinkratski način mišljenja človeku pričara vidik večnega tudi zunaj njega, v »naravi«. Tako dandanes premnogokrat poslušamo, kako človek s svojim sebičnim in izkoriščevalskim posegom uničuje naravni red.
Teilhard de Chardin nas uči, da ljudje ne vidijo spremembe v kozmosu zaradi dveh vzrokov: ali se spremembe dogajajo na mikroravni in tako hitro, da jih ne zaznavamo, ali pa se dogajajo na tako dolge časovne intervale, da jih človeštvo ali celo živalski svet še ni doživel in potemtakem jih ne more registrirati. Tisto, kar mi koncipiramo kot naravni red, v katerega človek posega, je le stopnja v življenju Zemlje. Tudi pojav živega na svet je zemljo nepovratno preobrazil. Iz pogleda takratnje zemlje je pojav živega predstavljal globalno naravno katastrofo.
Naravni red, v katerega naj bi človek s svojo ekspanzijo in sebičnostjo posegal, je, rečeno direktno, mit, ki si ga ljudje ustvarijo, ko preveč gledajo National Geographic in Animal Planet. Korenine pa ima globoko zasidrane v filozofskih zmotah dualizma in posledično fiksizma. Louis Pasteur je pasterizacijo predstavil ravno kot dokaz v vojni proti evolucionistom v prid fiksizma. Hotel je ovreči teorijo, da se je živo lahko razvilo iz neživega. Ta nazor je črpal svojo moč v dualizmu, ki predstavlja naravni svet, materijo kot inertno in nespremenljivo, vpeto v zakonitosti, v nasprotju s človekom, duhom, logosom, ki ima svobodno voljo. Med logosom in materijo pa obstaja nepremostljivo brezno. Sta dve različni entiteti, med seboj popolnoma nesorodni. Iz tu izhaja teza, da človek posega v naravo in uničuje naravni red. Kot da je logos neka zunanja sila, ki vstopa v naravo in jo spreminja ali celo uničuje.
V luči povedanega moramo osvetliti dve točki.
Človek narave ne more uničiti. Zemlje ne more uničiti. Materije pač ne more uničiti. Tisto kar človek uničuje je le koncept narave, katerega si je sam ustvaril. Človeštvo, ko govori o naravi, govori o naravi kot pojmu, o naravi kot je napisana v knjigah, kot je naslikana na slikah, kot jo je preko tradicije navajen. Ne govori o naravi kot bruhajočih vulkanih in brezmejnih oceanih paleoproteozoika. Narave se ne da uničiti, lahko uničimo tisto, kar mi smatramo za naravo. Lahko uničimo naš razgled na naravo.
Inkarnacija logosa je svet že vrgla iz tira. In vendar logos ni nekaj zunajnaravnega, ampak je inherenten naravi sami oz. njenemu razvoju. Prihod logosa tako predstavlja revolucijo za Zemljo v takšnih razsežnostih kot je prihod živega.
Človeška dolžnost tako ni restrukturacija naravnega reda, saj v naravi nobenega reda nikoli ni bilo. Njegova dolžnost je, da odgovorno ravna s stvarstvom, da se lahko izrazi v svoji najbolj mnogoteri obliki.
In vendar zgodovina materije ni le zgodovina žalovanja v svojem skorajšnjem iztrošenju. Tisto, kar predstavlja iz čisto fizikalnega stališča propad, je za biologijo napredek. Materija v interakciji s seboj postaja vedno bolj kompleksna in ponotranjena. Iz praprahu prihaja do vedno bolj kompleksnih bitij, ki so vedno bolj vsrediščena in ponotranjena. Če je neka megamolekula minimalno potrošila za svoj obstoj, je celica, čeprav ne bistveno večja, potrošila že več. Drevo potroši glede na svojo velikost dosti manj energije, kot jo recimo slon. Kaj pa šele človek, pri katerem je ponotranjenost najizrazitejša. Njegovo življenje je čista trošnja. In vendar človek v svoji veletrošnji energije ustvarja nek surplus, nekaj, kar je vsaj po svojem statusu, večno.
Ravno ta idiosinkratski način mišljenja človeku pričara vidik večnega tudi zunaj njega, v »naravi«. Tako dandanes premnogokrat poslušamo, kako človek s svojim sebičnim in izkoriščevalskim posegom uničuje naravni red.
Teilhard de Chardin nas uči, da ljudje ne vidijo spremembe v kozmosu zaradi dveh vzrokov: ali se spremembe dogajajo na mikroravni in tako hitro, da jih ne zaznavamo, ali pa se dogajajo na tako dolge časovne intervale, da jih človeštvo ali celo živalski svet še ni doživel in potemtakem jih ne more registrirati. Tisto, kar mi koncipiramo kot naravni red, v katerega človek posega, je le stopnja v življenju Zemlje. Tudi pojav živega na svet je zemljo nepovratno preobrazil. Iz pogleda takratnje zemlje je pojav živega predstavljal globalno naravno katastrofo.
Naravni red, v katerega naj bi človek s svojo ekspanzijo in sebičnostjo posegal, je, rečeno direktno, mit, ki si ga ljudje ustvarijo, ko preveč gledajo National Geographic in Animal Planet. Korenine pa ima globoko zasidrane v filozofskih zmotah dualizma in posledično fiksizma. Louis Pasteur je pasterizacijo predstavil ravno kot dokaz v vojni proti evolucionistom v prid fiksizma. Hotel je ovreči teorijo, da se je živo lahko razvilo iz neživega. Ta nazor je črpal svojo moč v dualizmu, ki predstavlja naravni svet, materijo kot inertno in nespremenljivo, vpeto v zakonitosti, v nasprotju s človekom, duhom, logosom, ki ima svobodno voljo. Med logosom in materijo pa obstaja nepremostljivo brezno. Sta dve različni entiteti, med seboj popolnoma nesorodni. Iz tu izhaja teza, da človek posega v naravo in uničuje naravni red. Kot da je logos neka zunanja sila, ki vstopa v naravo in jo spreminja ali celo uničuje.
V luči povedanega moramo osvetliti dve točki.
Človek narave ne more uničiti. Zemlje ne more uničiti. Materije pač ne more uničiti. Tisto kar človek uničuje je le koncept narave, katerega si je sam ustvaril. Človeštvo, ko govori o naravi, govori o naravi kot pojmu, o naravi kot je napisana v knjigah, kot je naslikana na slikah, kot jo je preko tradicije navajen. Ne govori o naravi kot bruhajočih vulkanih in brezmejnih oceanih paleoproteozoika. Narave se ne da uničiti, lahko uničimo tisto, kar mi smatramo za naravo. Lahko uničimo naš razgled na naravo.
Inkarnacija logosa je svet že vrgla iz tira. In vendar logos ni nekaj zunajnaravnega, ampak je inherenten naravi sami oz. njenemu razvoju. Prihod logosa tako predstavlja revolucijo za Zemljo v takšnih razsežnostih kot je prihod živega.
Človeška dolžnost tako ni restrukturacija naravnega reda, saj v naravi nobenega reda nikoli ni bilo. Njegova dolžnost je, da odgovorno ravna s stvarstvom, da se lahko izrazi v svoji najbolj mnogoteri obliki.
Miha Kosovel
Prispevek izraža stališče avtorja in ne nujno tudi društva.
Videl sem tudi komediantsko interpretacijo te teme.
ReplyDeleteGeorge Carlin sicer potem ne zaključi, da bi morali skrbeti, da se stvarstvo izrazi v najbolj mnogoteri obliki, ampak gre še dlje.
Moj zaključek pa bi bil preprostje le ohranjanje biološke raznolikosti. To je potem znanstvena različica tvojega zaključka kot bi jo povedal biolog. Spet pa potem ne vem kaj mi bo raznolikost sama zase, kar Carling reši na svoj način.