Štiri reflekfije ob državnem prazniku

I.

Četrtega julija Združene države Amerike praznujejo dan neodvisnosti (Independence Day). Četrti julij je ena izmed najpomembnejših javnih manifestacij tega, kar je sociolog Robert N. Bellah poimenoval »ameriška civilna religija«. Po Bellahovo predstavlja ameriška civilna religija »skupek temeljnih prepričanj, vrednot, praznovanj in ritualov, ki združujejo ameriške državljane v eno samo politično telo in delujejo vzporedno in neodvisno od njihove osebne religije.« Kljub izmuzljivosti te definicije in vprašljivosti samega pojma, ta vendarle kaže na fenomen, ki je že mnogo pred tem pritegnil pozornost številnih opazovalcev ameriške stvarnosti. Med njimi je bila tudi Hannah Arendt, ki je posvetila mnogo pozornosti simbolnemu naboju ameriških političnih ritualov.

Kar je Arendtovo fasciniralo, je bil prav ustanovitveni mit, ki se odraža v praznovanu četrtega julija. To je praznik spominjanja na izvorni akt ustanovitve nove politične skupnosti, ki pomeni začetek nove specifične oblike človeškega sobivanja in s tem nove časovne perspektive v neskončnem horizontu človeškega posvetnega bivanja: Magnus ab integro saeclorum nascitur ordo.

II.
Konec prejšnjega meseca smo v Sloveniji praznovali naš glavni nacionalni praznik. Kljub temu, da se z njim prav tako spominjamo razglasitev samostojnosti, ga poimenujemo z nekoliko nenavadnim imenom »dan državnosti«. Verjetno se je marsikdo že vprašal, zakaj takšno ime. Zdi se nam nekako bolj logično, da bi se imenoval dan samostojnosti oziroma dan neodvisnosti. Pa vendar smo s tem imenom že poimenovali 26. december, medtem ko se je za najpomembnejši nacionalni praznik uveljavilo ime dan državnosti.

Nenavadnost tega poimenovanja pride do izraza, če pomislimo na zgodovinske okoliščine slovenske osamosvojitve. Petindvajsetega junija 1991 Slovenija namreč ni pridobila svoje državnosti, temveč se je kot suverena država odcepila od Jugoslavije. Oziroma, po lastni argumentaciji, prekinila državnopravne vezi z drugimi jugoslovanskimi republikami in ponovno prevzela nase tisti del svoje suvernosti, ki ga je bila prostovoljno prenesla na jugoslovansko federacijo v trenutku njene ustanovitve. Osamosvojitelji so vedno znova poudarjali izvorno državnost Slovenije in njeno pravico do odcepitve, ki ji jo je zagotavljala zvezna ustava. Ne le zgodovinsko in strogo legalistično, temveč tudi v argumentaciji in samorazumevanju zakonodajalca, ki je razglasil slovensko samostojnost, je Slovenija svojo državnost pridobila z avnojskimi sklepi oziroma v trenutku, ko je bila mednarodno priznana kot konstitutivna republika jugoslovanske federacije. V vseh pravnih aktih in vseh uradnih izjavah pristojnih nosilcev javnih funkcij je bila slovenska državnost predstavljena kot temelj slovenske osamosvojitve leta 1991 in ne kot njena posledica. Zakaj torej petindvajsetega junija praznujemo dan državnosti in ne, kot bi bilo pričakovati, dneva samostojnosti?

Ker zagotovo vemo, da so se osamosvojitelji povsem zavedali, da Slovenija svoje državnosti ni pridobila ob osamosvojitvi leta 1991, temveč po koncu druge svetovne vojne kot ustanovni del zvezne Jugoslavije, smemo domnevati, da pri poimenovanju 25. junija za dan državnosti nikakor ni šlo za spodrsljaj ali nepremišljenost.

Že tedaj se je namreč začel simbolni spopad med dvema pogledoma, okoli katerih se je oblikovalo dvoje antitetičnih interpretacij naše preteklosti, ki še danes zaznamujeta pomembno zarezo v naši politični stvarnosti. Mislim seveda na razcep med zagovorniki »kontinuitete« in »anti-kontinuitete«. Prvi poudarjajo izvor slovenske državnosti v osvobodilni revoluciji v drugi svetovni vojni in razumejo slovensko osamosvojitev kot izpolnitev narodne osvoboditve, do katere naj bi prišlo ob koncu druge svetovne vojne. Tudi tisti liberalci in levičarji, ki iz radikalnih anti-nacionalnih stališč ne posebej poudarjajo izvora slovenske državnosti v takoimenovanem NOB in so sempatja celo zmožni delne kritike komunističnega režima, stojijo na enakem stališču: namreč da obstaja neposredna kontinuiteta med samostojno in demokratično slovensko državo in komunističnim sistemom, iz katerega je ta po njihovo izšla. Takšen pogled pa implicira vzvratno legitimacijo komunističnega sistema, ki ga anti-kontinuiteta nikakor ne more sprejeti. S tem se je ustvarila globoka zareza v slovenski družbi in v javnem diskurzu, ki je v zgodnjih devetdesetih neprestano grozila, da bo razbila krhko politično soglasje, ki je omogočalo proces osamosvajanja (spomnimo, da je tedanja SDP, neposredna predhodnica današnje stranke na oblasti, do zadnjega tedna nasprotovala sprejemu nove slovenske zastave brez peterokrake zvezde in da je le odločno posredovanje tedanjega predsednika skupščine Franceta Bučarja preprečilo, da bi Slovenija vstopila v samostojnost s komunističnimi simboli).

V takšnih razmerah se je tedanji zakonodajalec v nekakšni nenaklepni prebrisanosti in instinktivni modrosti odločil, da največji nacionalni praznik poimenuje s pomenljivim imenom »dan državnosti«. Poudarek je od osamosvojitve, ki je navsezadnje pomenila le spremembo mednarodnopravnega statusa določene državnopolitične skupnosti, postavil k ustanovitvi nove državne skupnosti, novega okvira političnega sobivanja. S tem je izvedel pravo simboli preobrat: isti ustavodajalec, ki je v vseh pravnih aktih samostojnost Slovenije izpeljeval iz njene državnosti, je zdaj kot zakonodajalec povsem obrnil perspektivo in slovensko državnost izpeljal iz osamosvojitve. Ustanovitev samostojne Slovenije je iz akta gole emancipacije od večnacionalnega okvira povzdignil v nič manj kot v začetek nove politične skupnosti. Vzpostavitev nove, demokratične slovenske države je bila tako na simbolni ravni povzdignjena nad goli akt osamosvojitve in poudarek je bil iz državnopravne kontinuitete prestavljen na ta novi začetek.

S tem pa se je zakonodajalec le na videz postavil na stran zagovornikov anti-kontinuitetne teorije. Domet njegove odločitve je bil v resnici širši in vsevključujoči. Novi začetek, ki ga pomeni slovenska osamosvojitev, ne nujno delegitimizira prve slovenske državnosti, dosežene z zmagoslavjem komunistične revolucije leta 1945. Le postavlja jo, kamor spada: v predpreteklost nove slovenske države. S tem našo novo demokratično državo emancipira od njene komunistične preteklosti.

III.
Na dan državnosti se kolektovno, kot corpus politicus, spominjamo ustanovitvenega dejanja naše politične skupnosti: njenega začetka. To pa ne pomeni, da je vse, kar je bilo pred tem začetkom, vredno pozabe. Ravno nasprotno. Spominjanje začetka je tudi spominjanje na okoliščine, iz katerih je ta začetek izšel. Spomin na osamosvojitev, ki je začela novo poglavje v naši zgodovini, ko lahko našo kolektivno pripadnost končno definiramo na državljanski in republikanski osnovi, torej na enakosti vseh državljanov pred zakonom in njihovi enaki soudeleženosti pri javni stvari, je spomin na vso tradicijo, ki je (v dobrem in v slabem) omogočila nastanek slovenske države. Ustanovitveni akt ne zasenči svoje predpreteklosti in jo potisne v pozabo, temveč omogoča njeno popolno osvetlitev v luči pluralne in neobremenjene historične osmislitve in njeno kritično, a spoštljivo spominsko obvrednotenje.

To je potrebno še posebno poudariti ob letošnji pomembni obletnici naše države. Letos bodo namreč polnoletnost dopolnili prvi Slovenci, ki niso nikoli bili državljani nobene druge države razen Slovenije. Pri tej in sledečih generacijah bo še toliko večja nevarnost, da bodo državo jemali kot nekaj samoumevnega, nekaj, kar zgolj je, ne da bi se zavedali njene historične pogojenosti. Ne da bi se zavedali, da je država, kot je zapisal Ortega y Gasset, specifična »človeška tvorba, ki so jo ustanovili čisto določeni ljudje in obstoj katere so omogočale čisto določene vrline, ki so jih nekoč imeli ti ljudje in ki lahko v prihodnosti izpuhtijo v nič.«

Že danes smo priča tovrstni pozabi, ki ima mnogotere pojavne oblike. Kaže se nam kot vznik butastega povampirjenega etno-nacionalizma, ki nima nikakršne zveze z resničnimi slovenskimi narodnimi tradicijami; kaže se nam kot površni intelektualistični anti-nacionalizem, ki pozablja pozicijo svojega izjavljanja in brezumno zanika vso dediščino, ki je sploh omogočila njegovo sedanjo kritiko; kaže se nam kot egoistična zaprtost znotraj meja novo ustanovljene države, ki pozablja na rojake izven meja Slovenije; kaže se nam kot izolacionizem, ki pozablja, da ta država ni bila ustanovljena, da bi se osamila pred svojim evropskim sosestvom, temveč da bi lahko v njem polnopravno sodelovala; kaže se nam kot nezanimanje za usodo narodov, ki so danes v podobnem položaju, kot smo bili Slovenci v svoji nedavni zgodovini. Kaže se nam kot samozadostna zaprtost, kot zanemarjanje slovenskega jezika, kot antipolitičnost in nekulturnost. Predvsem pa se nam kaže kot pomanjkanje vere v lastno poslanstvo v svetu in kot pomanjkanje stroge, stvarne, praktične in razborite samokritike.

IV.
Po srednjeveški judovski teologiji je pozaba vir vseh človekovih grehov. Zato hebrejski izraz za pokoro, tešuvah, obenem pomeni tudi spominjanje. Pokora je spominjanje na zavezo med človekom in Bogom. Zato tešuvah pomeni tudi vračanje: s spominjanjem se človek vrača k viru svoje duhovne moči.

Po Arendtovi spominjanje pomeni predvsem poganjanje korenin v stvarnosti in času; samo s spominjanjem lahko vzpostavimo plodno vez med preteklostjo in sedanjostjo in tako preprečimo, da bi drseli po površini stvari in časa kot brodolomci brez doma in brez cilja.

Luka Lisjak Gabrijelčič

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.