Moje opazke o »Naravi« kot ideološki tvorbi (na nekem primeru homofobnega populizma)

Na tem blogu se je pisalo nekaj o naravi. Toda ne o naravi, kolikor je predmet naravoslovja. V teh prispevkih se je upravičeno svarilo proti »naturalizaciji družbenega« in opozarjalo na dvomljiv status naših predstav o »naravnem«, in rad bi gradil nekoliko naprej v tej smeri, na enem primeru, Pop-klub na POP TV 28. junija (tema: parada ponosa, napad na Blažiča...) ki je ponudil lepo razstavo kopice precej topoumnih populističnih trikov, ki jih ni povsem nepotrebno izpostaviti in ki so lep primer, kako se da neko ideološko tvorbo (»Narava«) z nekim rokohitrstvom lepo izrabljati v namen zamračitve tematike diskusije. In prav ti poskusi vnaprejšnjega blokiranja racionalnosti služijo cilju takih ideoloških tvorb: predstaviti problem v neki povsem odtujeni luči, ga pre(d)staviti. Ideološka tvorba sicer ne more vplivati na razum sam, ne more, nekoliko metaforično rečeno, napasti trdnjave modus ponensa (ker se ga vsako mišljenje, tudi ideološko, mora posluževati). Zato pa rada napada »premise«. Ideološki parazit napade premise, oz. se sam ponudi kot neka lažna evidenca, na mesto neke evidence, za premiso. Ko se to že zgodi, je vsako diskutiranje ali tuhtanje že kontaminirano.

No, v oni oddaji je šlo za pravice homoseksualcev in za fizični napad na Blažiča, predstavnika skupnosti za pravice homoseksualcev v Sloveniji, iz strani »nestrpnežev« (boljši izraz bi bil preprosto kriminalcev; ne postavljajmo v ospredje (ne)tolerance, na katero so nasilneži, ki se najbrž razumejo kot »branitelji pristnih slovenskih vrednot«, zagotovo ponosni; ampak njihov prezir do zakonov in ustave RS: recimo slabi državljani, slabi Slovenci, recimo kar, da so neslovenski). Predstavnica Nove Slovenije je napadenemu postregla s tako retoriko; povzemajoč:

1) obsojam naslje, vendar... (»vendar« je vel; politično-korektni rekvizit; pred tem kar ima povedati – nekaj politično nekorektenga namreč...)
2) kar počnete je nenaravno... (ko bi le naravoslovci poznali tako dobro naravo, kot jo ona... njej je vse jasno: narava, nenarava in razlika vmes; verjemimo ji na besedo!)
3) in zato ni treba, da to javno manifestirate in nam vsiljujete vašo nenaravnost... (preko parade ponosa etc.) (takole za konsistenco: manifestira proti manifestaciji; ona svoje seksualnosti ne obeša na veliki zvon! ne... o njej le skromno pravi, da je utelešenje Naravnega Zakona)
4) ker prav s tem izzivate nasilje. (mar ni to podobno: že, si bila posiljena... to seveda obsojam, vendar... poglej, kako izzivalno si bila oblečena... krivda se razprši itn. Hipokrizija višje potence.)

Blažič je uspešno ovrgel vse njene kvazi pozicije s solidno sokratsko metodo. A mislim, da sploh ni potrebno komentirati, kar je samoumevno: da gre za nekaj tipičnega, za »desničarski« populizem. Ne bi se spuščal v to politično debato, ker se v njej ne dobro znajdem, ustavil pa bi se rad pri nekem kuriozumu, drugi točki, »nenaravnosti«. Predlagal bi, da ideologija »naravnosti« ni le še ena ideologija, ampak kar Ideologija z velikim I. Bolje povedano, z lepšo formulo:

Narava ideologije je ideologija Narave.

Glavna poteza ideologije, njen mehanizem, je najprej v prenarejanju, da ne gre za ideologijo; ideologija je stvar mišljenja, ki pravi, da ni stvar mišljenja. Morda za tem ne stoji nek avtor, gre za anonimno mišljenje, kaj vem, produkt kulture, ki pravi, da ni produkt kulture (ampak... del narave). Ideologija se nikoli ne prezentira kot ideologija, skuša izvesti neko mimikrijo: vedno se kaže kot neko samoumevno, hoče biti empirična danost, tisto naravno. (Ko nekdo reče... »pustimo vse ideologije in povejmo po pravici, direktno...« - takrat imamo najbrž opraviti z ideologijo.) Ne stvar mišljenja, ampak stvar čutov. Stvar očesa. Hoče se prisesati na konstrukcijo, ki ji pravimo realnost, a la Matrix. Bistven moment ideologije je reifikacija (...obstaja rasistično geslo, ki lepo prikaže to ideološko reifikacijo: »Non siamo noi che siamo razzisti; sono loro che sono negri.«: »Nismo mi tisti, ki smo rasisti; oni so tisti, ki so črnuhi.« - Ta primer bi bil res ustrezen, toda prav zato, ker je to izrečeno, ker ni prikrito, ker je tu neka refleksija o sami ideologiji, primer tudi ni ustrezen.)

A nazaj k Slovencem in homoseksualnosti. Pustimo vse ideologije in povejmo po pravici, direktno! Poglejte te spolne organe, kaj ni jasno, da je moški narejen za to, da gre v ženskega? – Iz časov osnovnošolske spolne vzgoje (ki se mi v retrospektivi kaže kot ideološki drill) se spomnim, kako je »tovariš«-učitelj rekel: tak glejte jo, Naravo, kako je ustvarila (je namreč ženska) perfektno zadeve: ta lulek (zagotovo ni uporabil te besede – a dopustite) in ta lulica, kako gresta skupaj, kot roka in rokavica, kot noga in nogavica, kot nož in nožnica. Kako je vse lepo in prav – zares, ta možakar je kipel od navdušenja in tudi ni bil brez ponosa nad svojim uvidom –, kako se vse klapa. -

O tej razveseljivi ugotovitvi zaščitnikov naravnega reda nihče ne dvomi; nihče tudi ne dvomi, da je le odnos M-Ž sposoben biološke reprodukcije: toda kaj ko ta ostroumna opažanja hočejo postati normativna? lahko za trenutek obstanemo in premislimo. Kot da nam narava nekaj sugerira: penis, vagina, nož, nožnica: kaj vam pri tem ni jasno? Predsednici Nove Slovenije je jasno. Narava ji sugerira, ona jo posluša. Posluša, kaj? »Naravni Zakon« (tako se je izrazila, s to globoko sintagmo; to ona zastopa (in Nova Slovenija? – moj bog, če bi stranka uporabljala za akronim NS in govorila, da se zavzema za Naravni Zakon, bi nas lahko skoraj prestrašilo, lansiralo v čase, ko je bila biologistična ideologija zedinjena s politiko, nek NS Nemčije tridesetih let; a ne bom izvajal reductio ad Hitlerum in le spomnil gospo, da naj se – glede na deklarirane afiliacije njene stranke – raje bavi z neko drugo NZ, namreč z Novo Zavezo...). Prisluškovalka kozmičnega reda in njena politizirana ontologija ima pretenzije, ki se lahko merijo s kakšnim predsokratskim naravoslovcem: ona zastopa Naravni Zakon. (Pozorni smo lahko na to, kako absolutno nepolitičen pojem uporablja v nečem, kar naj bi bil političen pogovor. Ne le nepolitičen, a tudi antidemokratičen, če dobro premislimo.)

Kolikor je mehanizem ideologije res takšen, da neko mišljenino prezentira kot naravo, je Narava prav reifikacija ideologije kot take. Je njena paradigma. Še enkrat: Ideologija ima ta mehanizem, da neko mišljenino (npr. tu nek kulturni predsodek) predstavlja ne kot mišljenino, ampak kot stvar, kot objekt, kot nekaj tam zunaj, Naravni Zakon, kot neko danost, kot nekaj neodvisnega od mišljenja. Kot nekaj naravnega. »Narava« ni le še ena ideološka formacija, ampak je prostor, kamor se ostale ideologije lahko naseljujejo. Je čisti prostor ideologije. Je ideologija na sebi. Je objektivacija ideologije kot take. (Da ne bo nesporazuma, še enkrat, ne govorim o naravi kot predmetu naravoslovja.) – Filozofsko govoreč bi bil materializem (kot ontologija materije, ne kot dialektičen, historičen, »diskurzivni materializem« etc.) najzglednejši primer »ideološke ontologije«. Zares, misel, ki postavlja »materijo« za princip sveta in ne vidi, da je s tem materija le neka mišljenina (»miselna snov«), spregleduje svoje lastno delovanje. (Ideologija je v nekem smislu nekaj obratnega »refleksiji«: je izključitev lastnega delovanja, lastnega dejanja, iz horizonta objektov mišljenja.) Toda tu ni govora o 'teoretskem', ampak o 'praktičnem': ideologija je materializem qua praksa.

Toda kaj pa če za trenutek jemljemo stvar resno in je ne tretiramo le kot čisto ideološko tvorbo? Tudi če pustimo ob strani vprašanje, ali je demokracija nekaj naravnega, ali je mikrofon, v katerega govori filozofinja narave iz Nove Slovenije nekaj naravnega, etc. in če pustimo ob strani, da vse 'nenaravne seksualne prakse' (homoseksualnost, analno, oralno občevanje, fetišizem, etc.) so dokazano prisotne tudi v živalskem svetu... In pustiti ob strani je treba tudi misel, da ker nobena žival razen novoslovenske ne išče moralnega zakona v 'naravi', je biti 'naraven' potemtakem nekaj najbolj 'nenaravnega'. Oz., če moraš v »naravi« iskati normo svojega obnašanja, moraš potemtakem biti najprej »nenaraven«. Ergo, vsako sklicevanje na »naravo« je nenaravno. – Še naprej, »narava« se kot zgled normativa, torej zunanji objekt, prikazuje le nekomu, ki je najpoprej nenaraven. Ergo, »narava« je pojem nenaravnih bitij; »narava« je torej sama nekaj »nenaravnega«. Da ne govorimo tudi o tem, da kolikor bog ni ens creatum, kar je samoumevno, in narava je kreacija, je sam nekaj nenaravnega. To je nujno. Kako s tem?

Še sreča, da vlačijo v to homofobno gonjo le »Naravo« in ne še Boga, da ne oblatijo še tistega, kar imajo za najsvetejše. V Ameriki niso tako previdni. Tam si drznejo reči, da je sam Bog proti homoseksualnosti. – To ni naključna razlika: »kristofundamentalistični populisti« pravijo, v svoji skrajni verziji, God hates fags (pripomnimo: kako božansko od Njega!); »novoslovenska populistka« pa dostopa do tega posredno. S tem je res spoštljivejša do Boga, previdnejša, mu ne polaga besed kar v usta: sklepa, da če je naredil naravo tako in tako, potem lahko ugibamo njegove namere, da so take in take, gre za stratagem, ki ga ubira, kolikor mi je znano, tudi bolj ali manj vsak katolik.

Žižek izpostavi dejstvo, kako je Cerkev vedno bolj v branu naturalizma, ki ga lahko skiciramo kar z verzom nekega pop komada, ki prav uteleša isto ideološkost, navkljub svojem nedolžnem videzu: »me and you baby are nothing but mammals so let's do it like they do on the Discovery Channel«. - Če je ljubezen nekaj »naravnega«, potem je ponižana v biološki proces. Če pa ljubezen razumemo drugače – kakor bi se spodobilo – potem ne more imeti povezave ne z »naravnostjo« ne s spolom.– Težava naj bi bila le v tem, da ta ljubezen ni rodovita. – Za Cerkev je, kolikor mi je znano, oralni seks sprejemljiv kolikor je predigra med zakonskima partnerjema, ki se finalizira v moški ejakulaciji v žensko. Glede tega so precej specifični. Skratka, delno je sprejemljiv, ker omogoča tisto »naravno«, čeprav sam ni nekaj »naravnega«. – Homoseksualni odnos torej, platonski moment v njem, ne more biti nekaj grešnega (ker ljubezen ne more biti determinirana s spolnostjo); le po svojem seksualnem momentu je nekaj grešnega (za Cerkev), ker se ne finalizira v reprodukciji (tj. je »nenaravno«). – Torej bi moral biti homoseksualni akt prav na isti stopnji greha kot npr. seks zaradi užitka (ne v reproduktivne namene), s kondomom ali s coitus interruptus. – Toda kako bi pa zgledala katoliška evalvacija vzdržnega para npr. dveh lezbik, ki se ljubita, a sta spolno vzdržni (torej se le platonsko ljubita)? Kakor je Blažič skušal opozoriti (a ga je preglasilo neko drugo homofobno trobilo), obstaja neka druga rodovitost, ki ni le naravna rodovitost. – Kaj ni to ravno tisto, kar bi morali slišati od »katolikov«, slišimo pa od homoseksualca? – Vsekakor homoseksualec zahteva razširitev pojma ljubezen na nekaj, kar je nepovezano s spolom ali »naravo«. –

Blažič je dejal: »vsa človeška seksualnost je naravna«; sicer je dejal ravno nasprotno resnici, kajti vsa človeška seksualnost je nenaravna. Tj. prežeta s »strukturami«, nič biološkega. Psihoanalitski nauk se prav s tem izogne »ideološki« nozologiji, ko »zdravje« in »bolezen« postavlja v termine kvantifikacije in ne »reificira«, »ontologizira« s tem te razlike, ki ni nepodobna razliki »naravno/nenaravno«. Čeravno je Blažičeva »taktika« proti nasprotniku pravilna, v nekem smislu, bi jo moral obrniti na glavo, saj tako vseeno še vedno deluje v okvirih ideologije nasprotnika.

Zaključujem s tem: v prvem stoletju krščanstva, v času, ko je nastajalo, ko se je vse odločalo... ko so sestavljali deset Božjih zapovedi v skrajšani, poenostavljeni formi, ki je danes poznana, - le ni šlo samo za preurejanje, ampak je bila ena zapoved izključena. Zares, ne vsem znano dejstvo, tudi »kristofundamentalistom«, ki se grejo »dobesednega branja Božje Besede« (tj. dobesedno branje nečesa, kar je že samo v sebi interpretacija, nedobsesedno branje). Zapoved, ki je bila izključena (a prisotna pri Mojzesu), se glasi:

»Ne delaj si rezanih podob.«

Mar to ne podpira tistega, kar je bilo zgoraj rečeno? Kaj je »rezana podoba«, če ne drugega kot »ideološka reifikacija«, o kateri govorim? Seveda tu ni mesto, da bi imeli teološke razprave o zgodovini krščanstva; mogoče se motim – je diskutabilno: ne bom skrival svojih kart - rad bi namignil, da je izključitev 'simptomatska'. Da je bila ona ikonoklastična zapoved odstranjena, s tem da je, češ, neaktualna oz. da »v resnici« pomeni nekaj drugega, »izdelovati podobe, a jih ne častiti«... če obstaja ta svoboda preinterpretiranja in »aktualiziranja«, zakaj potem fiksacija na tisti dve mesti, kjer je homoseksualnost v SP »prepovedana«? Teolog Marion loči idol (predmet čaščenja) od ikone (le podoba tistega, kar naj bi se častilo: napotitev), a izpostavlja, da so tudi 'metafizične iznajdbe' lahko idoli (same Božje predikate lahko imamo za potencialne »rezane podobe«: Omnipotenca, Omniprezenca, Omniscienca...). Metafizične reprezentacije božjega, ki se namestijo na Božji prestol in preglasijo božje, da ni več slišno. – Takšna »rezana podoba« je danes »Narava«. In ni le en malik kar tako, ampak sam glavar tega pandemonija. Idol vseh idolov. – Mar nismo narejeni po Njegovi podobi, in ne po podobi »Narave« (čeprav iz »zemlje«, a to je »causa materialis«, torej nebistveno). Da na to pozabimo in nato dobimo zgled, podobo v »Naravi«, bi moralo biti smatrano kot največje nespoštovanje božjega daru, kot nehvaležnost sama. (Ignorirali bomo svobodno voljo in 'božansko iskro' v nas, in se raje zgledovali po 'inferiorni kreaciji'.) – Prav v tem smislu, v kolikor gre homoseksualcem tudi za to (neposredno ali posredno, hote ali nehote), da afirmirajo nek pomen ljubezni, ki je neodvisen od spola, se ne zgledujejo po »Naravi« (na razliko njih 'nasprotnikov') in – moj bog, ne morem se odpovedati dramatičnim zaključkom – me mika reči, da če je »Narava« na strani Nove Slovenije, tedaj je Bog vsekakor na strani homoseksualcev.

Jure Kralj

Prispevek izraža stališče avtorja in ne nujno tudi društva.