Vprašanje, ki sproži premislek o funkciji negacije, o njenih pogojih delovanja in možnostih nastopa, je bržkone eno tistih vprašanj, ki nas lahko po najkrajši možni poti postavijo v samo središče najbolj pertinentnih vprašanj filozofije. Če namreč sprejmemo hipotezo, da za mišljenje potrebujemo najmanj dve osebi, ker misel najde svojo resnično formo, le kolikor se povnanji v diskurz, znotraj katerega se šele lahko afirmira kot obče prenosljiva in koherentna, potem filozofijo kot operacijo mišljenja postavimo v intimen odnos z dialektiko. V tako predočeni konstelaciji je garant formiranja misli v resnično misel ali pa, če vam je ljubše, diskurzivno misel pripravljenost dialoškega partnerja, da ob nestrinjanju ali pomisleku negira naloženo mu misel. Tukaj se nam negacija lahko prikaže celo kot pogoj diskurzivnosti, ki šele s svojim nastopom odpre prostor za vsako nadaljnjo razvitje konsekvenc ali nastopa kakšnega ampak ali če … potem … Dialektika je potemtakem možna, če pred začetkom dialektičnega procesa stoji nek tako ali drugače izražen Ne!, ki je v svoji prvi pojavni formi bolj kot znaku mišljenja nestrinjajočega podoben nekakšnemu brezsmiselnemu šumu, motnji ali zagati, ki vdre v polje vpletenih v dialog, v polje, ki je za njih že v določenem kontekstu. Šele ko nestrinjajoči izreče enega izmed stavkov, ki konotirajo pomen: »Ne, to ne drži!«, se tudi dejansko oddalji od predhodno ustvarjenega polja smisla, v katerem se je znašla misel drugega. Tako nastop negacije ustvari distanco in s tem zamaje temelje še tako gotovega konteksta, Ne! ima to moč, da zmede in suspendira mišljenje tistega, ki ga sliši, ima tudi to moč, da interpelira v zatožno klop pred sodiščem mišljenja še tako vase zaverovanega misleca.
A tudi če z našimi sploh preliminarnimi opisi stopimo »izven« področja mišljenja v »vsakdanje« izkustvo delovanja, si lahko zamislimo situacijo, ki pokaže, kako pod težo tega drobnega, brezsmiselnega zvoka – pa naj se sliši kot Ne!, Nein! ali No! –, čeprav le za bežen trenutek, obnemi in se zmeden pred svojim slugo zaustavi vsak praktikant avtoritete, četudi bo reveža že v naslednjem hipu dal sankcionirati. Negacija v svoji prvi, najbolj surovi pojavni formi ustavlja čas mišljenja, kolikor suspendira gotovost, in čas delovanja, kolikor ji uspe zamrzniti odločnost namere. Naposled ji lahko pripišemo celo to odliko, da pokaže, kako prek zmede, ki jo negacija lahko ustvari na področju mišljenja in delovanja, v resnici ta dva niti nista tako oddaljena drug od drugega, kot smo navajeni predpostavljati. Ali pa, če smo nekoliko bolj previdni, pokaže, da je ob mišljenju in delovanju na delu še neka negativnost, ki se v aktu negiranja materializira in za hip sprevrne konstituirani red in kontekst, ki pri vpletenih svojo konsistenco črpata le iz nečesa tako krhkega, kot sta gotovost in odločnost.
Dejanje ne-ja je že v izhodišču posredovano z neko dvojnostjo: lahko je znak histerične trme ali pa pečat heroičnega upora. Točkovna praznost negacije nam daje vpogled to, da je meja med obema zgolj stvar estetskih učinkov, ki jih je tisti, ki postavi ne, sposoben ali pa ne ustvariti po dejanju neke negacije. Kjerkoli in kadarkoli se ne pojavi, se z njim pojavi tudi razpoka ali razmik, skozi katerega je mogoče videti ničnost tistega ob čemer je izrečen. Tako je ne lahko tudi sled vsega in vsakogar, ki se za vsem in vsakim plazi ter jim neprestano ogroža identičnost samih s seboj, grozi jim, da jih bo kot nekaj z določenimi lastnostmi transformiral v svoje lastne sence, lastne prikazni. V žarku te refleksije se ne prikazuje tudi kot negacija verige označevanja, ki se vozla od avtorskega podpisa, prek katerega je nek predmet povzdignjen na dostojanstvo unikatnega dela, ki je izvzeto iz serije regularnih predmetov, do krstnega poimenovanja tega ali onega, ki surovo stvar preoblikuje v bitje pomena. Zanikati avtorja ali pa ime, ki ga je nekaj ali nekdo predhodno imel, pomeni več kot izbrisati neko stvar ali osebo iz simbolnega tkiva družbenih odnosov, kajti pri tem ne gre za proces, ki bi bil le nasprotje označevanja, kot je denimo ravnodušno brisanje nastalih pack, temveč gre za negativ samega označevanja, za negativno označevanje, ki ima daljnosežne (anti)estetske in politične učinke.
Denimo, da Duchampov Fountain nenadoma izgubi podpis »R. Mutt – 1917«, tako s tem ne postane le pisoar sredi muzeja, ampak moteča stvar, ki kot kanal ali tranzitni vsebnik našega urina, nima kaj biti, človek bi rekel: kar tako, sredi muzeja. Prav tako izbris oseb iz centralnih registrov prebivalstva ali pa denimo nastop beguncev v azilnih državah brez urejenih dokumentov in statusov ne proizvede le oseb brez identitete, ki izgubljajo enostaven odnos istovetnosti samih s seboj, temveč proizvede osebe kot osebe brez identitete, ne-identitetne osebe, osebe katerih identiteta je ta, da nimajo identitete. Moteče paradoksalne osebe torej, ki bivajo, človek bi rekel: kar tako, sredi države. Negacija kot odtegovanje ima torej sploh tudi to moč, da pokaže na strukturno ujemanje statusa osebe moderne družbene ureditve s statusom umetnostnega objekta moderne ready-made umetnosti iz prve polovice 20. stoletja. Če, tako kot to počne Wajcman, ne teoretiziramo umetnosti, ampak umetnost apliciramo na realnost, da bi iz tega izšla neka teorija, lahko zasilno formuliramo, da je oseba modernega sveta, ki vztraja še tudi v naši sodobnosti, nekakšen pisoar, pod katerim je izobešen napis »stvar mnogoterih pravic«, ki postane skrajno moteča in smrdljiva v trenutku, ko ji kustos teh pravic in nje te pravice odstrani. Gre seveda za simpatično hiperbolo, da se razumemo.
... k vsemu temu se še povrnemo.
A tudi če z našimi sploh preliminarnimi opisi stopimo »izven« področja mišljenja v »vsakdanje« izkustvo delovanja, si lahko zamislimo situacijo, ki pokaže, kako pod težo tega drobnega, brezsmiselnega zvoka – pa naj se sliši kot Ne!, Nein! ali No! –, čeprav le za bežen trenutek, obnemi in se zmeden pred svojim slugo zaustavi vsak praktikant avtoritete, četudi bo reveža že v naslednjem hipu dal sankcionirati. Negacija v svoji prvi, najbolj surovi pojavni formi ustavlja čas mišljenja, kolikor suspendira gotovost, in čas delovanja, kolikor ji uspe zamrzniti odločnost namere. Naposled ji lahko pripišemo celo to odliko, da pokaže, kako prek zmede, ki jo negacija lahko ustvari na področju mišljenja in delovanja, v resnici ta dva niti nista tako oddaljena drug od drugega, kot smo navajeni predpostavljati. Ali pa, če smo nekoliko bolj previdni, pokaže, da je ob mišljenju in delovanju na delu še neka negativnost, ki se v aktu negiranja materializira in za hip sprevrne konstituirani red in kontekst, ki pri vpletenih svojo konsistenco črpata le iz nečesa tako krhkega, kot sta gotovost in odločnost.
Dejanje ne-ja je že v izhodišču posredovano z neko dvojnostjo: lahko je znak histerične trme ali pa pečat heroičnega upora. Točkovna praznost negacije nam daje vpogled to, da je meja med obema zgolj stvar estetskih učinkov, ki jih je tisti, ki postavi ne, sposoben ali pa ne ustvariti po dejanju neke negacije. Kjerkoli in kadarkoli se ne pojavi, se z njim pojavi tudi razpoka ali razmik, skozi katerega je mogoče videti ničnost tistega ob čemer je izrečen. Tako je ne lahko tudi sled vsega in vsakogar, ki se za vsem in vsakim plazi ter jim neprestano ogroža identičnost samih s seboj, grozi jim, da jih bo kot nekaj z določenimi lastnostmi transformiral v svoje lastne sence, lastne prikazni. V žarku te refleksije se ne prikazuje tudi kot negacija verige označevanja, ki se vozla od avtorskega podpisa, prek katerega je nek predmet povzdignjen na dostojanstvo unikatnega dela, ki je izvzeto iz serije regularnih predmetov, do krstnega poimenovanja tega ali onega, ki surovo stvar preoblikuje v bitje pomena. Zanikati avtorja ali pa ime, ki ga je nekaj ali nekdo predhodno imel, pomeni več kot izbrisati neko stvar ali osebo iz simbolnega tkiva družbenih odnosov, kajti pri tem ne gre za proces, ki bi bil le nasprotje označevanja, kot je denimo ravnodušno brisanje nastalih pack, temveč gre za negativ samega označevanja, za negativno označevanje, ki ima daljnosežne (anti)estetske in politične učinke.
Denimo, da Duchampov Fountain nenadoma izgubi podpis »R. Mutt – 1917«, tako s tem ne postane le pisoar sredi muzeja, ampak moteča stvar, ki kot kanal ali tranzitni vsebnik našega urina, nima kaj biti, človek bi rekel: kar tako, sredi muzeja. Prav tako izbris oseb iz centralnih registrov prebivalstva ali pa denimo nastop beguncev v azilnih državah brez urejenih dokumentov in statusov ne proizvede le oseb brez identitete, ki izgubljajo enostaven odnos istovetnosti samih s seboj, temveč proizvede osebe kot osebe brez identitete, ne-identitetne osebe, osebe katerih identiteta je ta, da nimajo identitete. Moteče paradoksalne osebe torej, ki bivajo, človek bi rekel: kar tako, sredi države. Negacija kot odtegovanje ima torej sploh tudi to moč, da pokaže na strukturno ujemanje statusa osebe moderne družbene ureditve s statusom umetnostnega objekta moderne ready-made umetnosti iz prve polovice 20. stoletja. Če, tako kot to počne Wajcman, ne teoretiziramo umetnosti, ampak umetnost apliciramo na realnost, da bi iz tega izšla neka teorija, lahko zasilno formuliramo, da je oseba modernega sveta, ki vztraja še tudi v naši sodobnosti, nekakšen pisoar, pod katerim je izobešen napis »stvar mnogoterih pravic«, ki postane skrajno moteča in smrdljiva v trenutku, ko ji kustos teh pravic in nje te pravice odstrani. Gre seveda za simpatično hiperbolo, da se razumemo.... k vsemu temu se še povrnemo.
Gregor Kardinar
Prispevek izraža stališče avtorja in ne nujno tudi društva.
Prispevek izraža stališče avtorja in ne nujno tudi društva.
No comments:
Post a Comment