Novica dne v Italiji prvič po dolgih tednih ni povezana s spolnimi škandali politikov ali s pravosodnimi težavami predsednika vlade, temveč se tiče nečesa povsem drugega, nečesa, kar se dotika samega bistva italijanske identitete. Na pritožbo italijanske državljanke finskega rodu je Evropsko sodišča za človekove pravice razsodilo, da italijanska praksa, po kateri v vseh javnih šolah visijo razpela, krši načelo verske svobode in enakosti verskih skupnosti pred zakonom. Povedano drugače: po razsodbi strasbourškega sodišča se bodo iz učilnic italijanskih javnih šol morala umakniti razpela, ki so sto petdeset let služila kot simbol krščanskih vrednot, na katerih naj bi slonela javna izobrazba v tej tradicionalno katoliški deželi.
Razsodba je, razumljivo, že dvignila veliko prahu. Ne dvomimo, da ga bo v prihodnjih dnevih, tednih in mesecih še več. Zlasti, ker je prišla kot nepričakovano darilo za vse tiste, ki pozornost javnega mnenja vse preradi usmerjajo stran od perečih težav, ki pestijo državo, in jo osredotočajo na drugotne teme, pri katerih pride njihova spretnost bolje do izraza kot pri spopadanju s stvarnimi političnimi in gospodarskimi problemi. Kljub neizbežni politizaciji, ki bo sledila in ki zagotovo ne bo v ničemer pripomogla k teoretski razpravi o sekularizmu, niti ne bo koristila ugledu Katoliške cerkve, se mi zdi ta primer tako simptomatičen, da lahko služi kot vreden uvod v temeljito refleksijo o vprašanjih odnosa med politiko in religijo na Zahodu.
V ta namen sem se odločil, da bom za blog Društva humanistov Goriške objavil serijo refleksij, ki zadevajo vprašanja laicizma, sekularizacije in odnosa med cerkvijo in državo. Nedvomno je namreč, da je to vprašanje, ki se je še pred desetletji na Zahodu zdelo večinoma rešeno, v zadnjih letih zopet vzniknilo kot eno izmed perečih vprašanj naše dobe. Če so še na začetku osemdesetih let na Zahodu vsi bolj ali manj verjeli, da so vprašanja o statusu religije v moderni družbi zasluženo arhivirana v ropotarnici 19. stoletja, smo danes soočeni ne toliko s prerodom te razprave, kolikor z njeno nepričakovano mutacijo. Od žgočih debat o islamu in pluralni sekularni družbi, prek shizme glede vprašanja biotehnologije, pa vse do politično korektnih ofenziv na tradicionalna praznična poimenovanja (»Merry Christmas vs. Happy Holidays«): razpravam o odnosu med religijo in politiko se ni več mogoče izogniti.
In s tem, čemur se ne moremo izogniti, se moramo spopasti.
V prvih objavah, ki bodo sledile, bom poskušal osvetliti določene vidike omenjene specifične razprave (o vprašanju križev v italijanskih šolah): upam, da tiste vidike, ki bodo potonili v politizaciji razprave. Kasnejše objave bodo namenjene splošnejšim temam, a tudi reflektiranim odzivom na različne dnevnopolitične polemike, povezane s tem vprašanjem.
Libera chiesa in libero stato
Vrnimo se torej v Italijo. Takoj na začetku se moramo lotiti določenih predsodkov in napačnih predstav. Med njimi je gotovo prepričanje, da je italijanska praksa razobešanja razpel v javnih prostorih (ne le v šolah, temveč tudi v sodnih dvoranah, v državnih pisarnah, uradih, v parlamentu, itd.) nekaj anahronističnega, kar izvira iz stoletnega vpliva Katoliške cerkve na družbeno in politično življenje. To ne drži. Takšno prakso sicer lahko res imamo za anahronistično, vendar iz povsem drugačnih razlogov, kot se to ponavadi domneva.
Razpela v javne šole je v šestdesetih letih 19. stoletja uvedel Cavourjev liberalni režim; prav tisti režim, torej, ki je javno razglašal načelo »svobodne cerkve v svobodni državi« (libera Chiesa in libero Stato). Moti se, kdor domneva, da je bilo to dejanje znak dobrikanja Katoliški cerkvi, ki je bila takrat, spomnimo se, tako sovražno nastrojena proti združeni italijanski državi, da dolga desetletja sploh ni priznavala njene legitimnosti. Ravno nasprotno: to je bilo sredstvo v boju proti Cerkvi. Obvezno razobešanje razpel v javne šole je bilo eno izmed številnih poskusov sakralizacije državne avtoritete v taktiki legitimizacije monarhične oblasti. Italijanska savojska monarhija je bila namreč res zagrizeno laicistična in v veliki meri tudi antiklerikalna, nikakor pa ni bila anti-religiozna, še manj pa anti-katoliška. Ni je toliko zanimala sekularizacija kot taka, temveč predvsem neodvisnost politične sfere od ekleziastične avtoritete. Oziroma natančneje: primarnost politično-državnega pred cerkvenim.
Dante proti Avguštinu
Nikakor ni naključje, da je kulturna politika italijanske liberalne države kot Nacionalnega pesnika promovirala prav Danteja, da je prav njega povzdignila na piedestal prvorazrednega predstavnika narodne duše. Zakaj prav religioznega Danteja, čigar aristokratska, anti-buržoazna, »pro-nemška« in »anti-francoska« stališča se tako slabo ujemala z deklarirano ideologijo mlade liberalne države? Zakaj pred-klasičnega Danteja, do katerega je bila kasnejša literarna tradicija vedno sumničava in ga je dojemala kvečjemu kot predhodnika Velikanov renesanse, edinih resničnih utemeljiteljev nacionalnega jezika in njegove literature? Zakaj je, skratka, srednjeveški Dante proti vsem pravilom odvzel primat renesančnemu Petrarki?
Čeprav je Dante v marsičem predstavljal ravno nasprotje vsega, za kar se je zavzemala liberalna država, je imel eno ključno prednost: med srednjeveškimi misleci je bil tisti, ki je najbolj dosledno in prepričljivo utemeljil primat posvetne oblasti nad cerkveno.
Dantejeva konceptualizacija religije in politike (predvsem v traktatu De Monarchia) je v pravoverni katoliški tradiciji, v katero se nedvomno uvršča (čeprav so mu poskušali naprtiti obtožbo averoizma), na drugi skrajnosti kot Sveti Avguštin, ki je odrekal vsakršno sakralnost posvetni oblasti (tudi krščanski posvetni oblasti). Ta afriški cerkveni oče ni imel nobenih utvar o naravi politike in se je v svoji Božji državi poldrugo tisočletje pred Michaelom Corleonom (Boter I) retorično vprašal: "Kaj drugega so kraljestva, če odmislimo pravico, kakor velike lopovske združbe? In kaj so lopovske združbe, če ne majhna kraljestva? (Remota itaque iustitia quid sunt regna nisi magna latrocinia? Quia et latrocinia quid sunt nisi parua regna?) V avguštinovski tradiciji je zemeljska država degradirana na policijsko funkcijo: njena naloga je, da zagotavlja pravico (v strogo pravnem pomenu besede: red in mir); če še tega ne zmore, se ne kaj dosti razlikuje od mafijskih združb (s katerimi je, po Avguštinovo, v vsakem primeru strukturno podobna). Resnična država je tista v nebesih, res publica coelestis: njena nepopolna zemeljska vzporednica je kvečjemu Katoliška cerkev (civitas peregrina), nikakor pa ne katera koli empirična posvetna skupnost. Po več kot pol tisočletja helenistično-rimske sakralizacije politične avtoritete je Sveti Avguštin prvi zahodni filozof, ki popolnoma de-sakralizira posvetno oblast. Brez njega si današnjega koncepta ločitve Cerkve in države ne moremo niti predstavljati.
V popolnem nasprotju z avguštinsko tradicijo, ki je bila vse do vzpona aristotelske sholastike nesporna avtoriteta zahodnega krščanstva (in ki se je zmagoslavno vrnila z luteransko teologijo), je bil Dante nedvomno najpomembnejši zahodni srednjeveški teoretik posvečene posvetne oblasti, sakralizirane monarhije. Države, ki ima svojo avtonomno vlogo v odrešenjski zgodovini sveta. Od Boga posvečene Države, če hočete. Sicer različne od tiste, ki jo je skozi stoletja konceptualizirala vzhodna krščanska tradicija (ki jo je Max Weber označil z neologizmom "cezaropapizem"), v kolikor je ohranjala razločenost med duhovno in posvetno oblastjo, a vendar znotraj posvečenega političnega korpusa.
Petsto let kasneje, ko si je liberalna in laična savojska država tako očitno prizadevala utrditi legitimnost s sakralizacijo svoje politične avtoritete – pri tem je bila zvesta mati fašizma –, je v Danteju odkrila svojega posthumnega zaveznika. Pri tem je bilo seveda potrebno določene stvari pozabiti: recimo dejstvo, da si Dante svete monarhije ni predstavljal kot italijanske nacionalne države, temveč kot univerzalno krščansko Cesarstvo pod žezlom nemških kraljev. A to je bilo mogoče zamegliti s poudarjanjem njegovega gorečega domoljubja in zavzemanja za zedinjeno Italijo.
Kljub vsem svojim "napakam" je bil Dante ideološko še vedno bolj prikladen zaveznik od individualističnega Petrarke, tega nebrzdanega Avguštinovega občudovalca. Dante se je s svojo komunitarno vizijo skladne politično-religiozne skupnosti, v kateri cerkvena oblast sprejema avtoriteto sakralizirane politične oblasti, ne da bi se odpovedala svoji duhovni avtonomiji, utegnil zdeti kot predhodnik doktrine "Libera chiesa in libero stato".
Jezus kot žandar
Naj bo torej jasno: Kristus ni bil postavljen v italijanske državne šole, urade in sodišča zaradi svoje slave, še manj zaradi slave njegove Cerkve in najmanj kot »simbol krščanskih tradicij« (to ni bila kategorija 19. stoletja). Priveden je bil, skupaj z Dantejem, kot priča v pravdi za državno legitimnost. In kot stalen opomin vernim državljanom na besede apostola Pavla v Pismu Rimljanov (13:1): »Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo.«
Razprave torej ne moremo začeti, če pred tem ne dodobra razumemo, da so razpela v italijanskih šolah tu izvorno in prvenstveno zaradi države in ne zaradi Cerkve. Povedano s surovim cinizmom: laična država je Kristusa potrebovala kot žandarja, ki bi bdel nad podložniki, za posvetno zvestobo katerih Cerkev ni bila več pripravljena jamčiti.
***
V naslednjem prispevku se bomo poglobili v vsebino razsodbe evropskega sodišča za človekove pravice in vzeli v pretres kategorijo "verskega simbola". Pokazali bomo, da je ta kategorija teoretsko nevzdržna, njena dosledna uporaba v praksi pa pripelje do absurdnih odločitev, ki so v popolnem nasprotju z izvorno zahodno koncepcijo verske tolerance.
Luka Lisjak Gabrijelčič
Prispevek izraža stališče avtorja in ne nujno tudi društva.
Bravo, dobre teme si se lotil.
ReplyDelete