Samo model. Samo model?

Pretekli november se je tik pred Kobenhavensko konferenco o globalnem segrevanju zgodil manjši škandal imenovan Climategate. Nekdo je vdrl v računalniški sistem univerze in razkril dopisovanja raziskovalcev klimatskih sprememb. Za samo znanost o klimatskih spremembah razkriti emaili ne pomenijo veliko, ne doprinašajo novih dognanj in ne zavračajo uveljavljenih teorij in hipotez. Ob novicah o tem dogodku pa se je spremenil javni odnos do te teme. Ustvarilo se je nezaupanje do rezultatov raziskav o globalnem segrevanju, ki je naraščalo s špekulacijami o pomenu razkritih emailov.

Če koga zanima kaj več o samem Climategateu, si lahko na Guardianovem blogu Freda Pearcea prebere več o tem. Jaz se v znanost klimatskih sprememb ne bom spuščal, porabil jo bom samo za primere ob razpravi.

V času po Climategatu sem od večih prijateljev in znancev slišal, da je bilo končno pokazano, da znanost o globalnih spremembah ni več tako gotova in da so končno razkrili luknje v razlagah, ki da jih še raziskovalci ne razumejo in nanje nimajo odgovora. Res je, prav gotovo je v tej znanosti še veliko nedorečenega. Kot naravoslovcu pa mi nedorečenosti in nejasnosti v raziskavah še ne pomenijo, da so moje hipoteze ali teorije napačne. Zato me dejstvo, da tudi na področju klimatskih sprememb ni vse z vso gotovostjo zaključeno, ne preseneča in ne vliva nezaupanja do raziskovalcev tega področja.

Si pa lahko predstavljam, da je to novico sprejel drugače kdo drug, ki je imel drugačno predstavo o tem, kako naj bi ta znanost potekala. Izjava na katero se bom obesil v tokratnem zapisu je bila nekaj takega:''Pri globalnem segrevanju ne drži vse s tako gotovostjo kot si misliš, drevesne letnice po katerih sklepajo na temperaturo v preteklih desetletjih so le model.''

Na izjavo imam dve pripombi, prva je, da so drevesne letnice le podatki in ne model. Zato bom poskušal najprej poskušal razložiti kaj je model. Druga pripomba je, da jaz ne vidim kaj je narobe s tem, da je nekaj samo model.

input, putput, output

Najkrajše povedano je model nekaj, s pomočjo česar podatke obdelamo in nato dobimo rezultat. V primeru z merjenjem debeline letnic dreves je rezultat, ki ga dobimo po obdelavi, neka temperatura.

Kako naj si torej predstavljamo model? Če si dovolim uporabiti primerjavo, lahko rečem, da je model kot stroj v katerega nabasamo podatke. Ti podatki so potem obdelani z orodji stroja. Po obdelavi nam stroj izvrže rezultat. Orodja stroja so lahko kaj takega kot sorazmerja fizikalnih količin, predpostavke in tudi poenostavitve, pa še kaj bi se našlo. Na kratko torej: input, nekaj vmes, output.

Če ta domišljiski opis prenesem na primer drevesnih letnic, so vnešeni podatki debelina drevesnih letnic. Model je zbirka pravil, ki podatke obdela. Kar je pri obdelavi upoštevano so povezave med debelino in temperaturo, odšteti je treba tudi vplive sušnih in deževnih obdobji, predpostaviti npr. da je drevo vedno bilo zdravo. Kot končni rezultat pa v tem primeru dobimo neko temperaturo, recimo da povprečno letno temperaturo.

Še en primer bi lahko bil napoved segrevanja ozračja v prihajajočem stoletju glede na trenutne razmere. Potrebovali bi podatke o trenutni temperaturi, podatke o pričakovanih koncentracijah CO2,  in oceno naravnih vgradnih procesov CO2. Za napoved bi upoštevati povezavo med segrevanjem in količino toplogrednih plinov na prvem mestu, potem pa še kaj drugega. Vse zveze med temi podatki, ki bi nam na koncu dali napoved sestavljajo model za napovedovanje. Je pa res, da tukaj že na nivoju podatkov nekaj ocenjujemo in pričakujemo, kar je seveda še par spremenljivk in negotovosti več.

Namišljeni tornadi in teoretični plini

Zdaj vemo kaj je model in lahko se vprašamo kaj naj bi pomenilo, da je nekaj ''samo'' model. Obtožba leti na to, da v sestavljanju modela nujno uporabljamo poenostavitve. Poenostavitve so nujne, tornada zagotovo ne bomo simulirali atom po atom, to bi bilo precej nepraktično.

Pri simulaciji tornada bi se kdo lahko pritožil, da je to slab opis tornada, ker njegova bistvena lastnost manjka. Simuliran tornado namreč ne podira hiš. Lahko bi se igrali norčka in vprašali zakaj naj bi se znanstveniki sploh ukvarjali z računalniškimi tornadi, saj niso ti tisti, ki so nevarni. Naj se raje ukvarjajo s tistimi, ki podirajo hiše, kot pa z nekimi namišljenimi. Pri tem pa je vendar jasno, da pri preučevanju nastanka tornada podrtih hiš še ne potrebujemo in da je eksperimentiranje s tornadi v realnosti precej težje. Težje hkrati pomeni, da se manj naučimo, kljub realnemu tornadu, ki ga preučujemo. S poenostavljanjem ni torej nič narobe, dokler vemo zakaj in kako ga uporabljamo.

Naslednji očitek bi lahko bil to, da sorazmerja in zveze (npr. med debelino letnic in temperaturo) mogoče ne veljajo v vseh primerih oziroma se nanašajo na nek abstrakten fizikalen sistem, ki ima malo veze z realnostjo. V splošni kemiji je dobro znan sistem enačb, ki opisujejo idealen plin (pV=nRT). To je teoretičen plin pri katerem so delci plina točkasti, se med sabo ne privlačijo ali odbijajo. Pri sobni temperaturi in atmosferskem tlaku se večina plinov vede v skladu z modelom idealnega plina. Ko tlak večamo se razlike med napovedmi modela in meritvami večajo. Enačbe za idealni plin prav tako ne govorijo o faznih spremembah (utekočinjenju pri nižjih temperaturah). Vendar je enačba zelo koristen pripomoček pri opisovanju veliko dovolj preprostih procesov, da pa se jo seveda razširiti in zakomplicirat, da je uporabna tudi v bolj eksotičnih pogojih. Brez osnovne enačbe seveda tudi enačb z razširitvami ne bi bilo.

Lahko se sedaj še sami sprašujete kdaj se nek opis dovolj tiče realnosti, da ga imamo za več kot ''le'' teorijo. Kako ločimo med opisom in realnostjo v primeru preučevanja pojavov subatomarnega sveta? Tam je teorija, ki jo imamo, edini in najboljši opis. Je ta edini opis nevreden upoštevanja ker ne vemo, če je realen? Ali je sploh treba ukvarjati z realnostjo ali nas zanima samo napovedljivost - da se rezultati in teorija skladajo?

Modeliranje našega okusa

Naslednji filozofsko kulinaričen primer lahko lepo prikaže do sedaj omenjene očitke in razloži zakaj to niso usodne pomanjkljivosti.

Sam vem, katera hrana mi je dobra in katera ne, za nove kombinacije pri kuhanju pa uporabljam nasvete ter občutek. Ali bi lahko z nekim opisnim modelom napovedoval, kaj mi bo dobro in kaj ne? Kako bi lahko vnaprej vedel, zakaj mi je lubenica ljubša od melone? V obeh sadežih je veliko molekul, ki dražijo receptorje na celicah mojega jezika. Od tam pelje na tisoče povezav v možgane, se prepleta, poveže z raznimi centri v možganih in nekako proizvede določen občutek. Nesmiselno se je ukvarjati s tako zapletenim biološkim pojavom. Raje bom poskusil postavit opisni model. Ker v vsakdanu prav dobro shajamo brez podobnih norčij, je primer smešen, a poskusimo vseeno.

Sestavil bom seznam jedi, ki so mi všeč in ki jih ne maram. 
+1: puranji file, riž, rezanci, smetanova omaka, na žaru, svinjina, bučke, gobice, sir, naravna omaka
 -1: paprika, paradižnikova solata, koruza, pomfri, sladko kislo

S seštevanjem točk posameznih jedi lahko napovemo menije, ki jih še nismo jedli, a nam bodo všeč. Model je še kar v redu, osebi ki mi predloži tak seznam bi lahko skuhal večerjo in ne bi udaril močno mimo, ni pa težko videti, da je preveč poenostavljen. Takšen kot je, ne upošteva kombinacij jedi. Določene jedi raje jemo skupaj kot druge, pri tem modelu pa ločimo le na dobro in slabo. Bolje bi bilo, če bi imeli še točkovanje +2, +3 itd. Nadalje se najljubše jedi se iz seznama ne da razbrati. Z zavedanjem vsega tega in malo volje bi se ga dalo narediti boljšega.

Drugi problem je, da je model uporaben le, ko se gre za glavne jedi. Jaz se tega pri uporabi zavedam, a uporabiti ga utegne nekdo drug, ki pod njemu ljube jedi doda sladoled in dobi: smetanov sladoled s koščki piščanca. Če pa menija ne sestavljamo po pravilu priloga-meso-omaka, maksimalno število točk dobimo, da zmečemo vse +1 jedi na en krožnik. Precej slabo.

Nauk filozofsko kulinaričnega modela je, da je zaradi približkov naš opis lahko daleč od dejanskega naravnega pojava (ekscitacija brbončic na jeziku in celotno dogajanje v možganih), ampak še vedno nekako deluje. Nadalje, obstajajo dobri modeli, ki natančno opisujejo izbrani pojav, in slabši modeli, ki so omejeni le na določene primere ali pa dajo le grobo napoved. Ampak tudi najboljše modele lahko uporabimo slabo (smetanov sladoled s koščki piščanca), pri nepopolnih pa z zavedanjem vseh slabosti in poenostavitev, dobimo smiselne rezultate (idealni plini, uspešna večerja narejena po zgornjem seznamu).

Model gor, model dol, a do sedaj prav nič o bodočem segrevanju
 

Kako torej vsa ta suhoparna debata pripomore k razpravi o klimatskih spremembah, ki jo imamo s prijatelji v najljubšem baru? Ko med pogovorom naslednjič naletite na to temo, lahko moje mnenje kot argument povzamete ali če vam je ljubše tudi spodbijate.

Sam trdim, da model sicer lahko jemljemo kot le neke na kup zmetane enačbe, ki se realnega sveta ne tičejo najbolj direktno, ampak moramo vedeti, da je to najožje dojemanje pojma modela. V širšem pojmovanju ta namreč ne zajema samo vseh sorazmerij, poenostavitev in drugih zvez. Če pogledamo širše, vidimo, da za razumevanje samih modelov potrebujemo tudi druga, ne tako eksplicitna znanja.

Da lahko raziskovalec sestavi nekakšen model, mora ta imeti zajetno poznavanje naravnih pojavov iz njegovega področja, poznati mora vse metodologije merjenja, pridobvanja podatkov, ob opisovanju pojavov pa se zaveda vsega kar je izpustil in zreduciral v približke. Model tako nikoli ni le model, ampak tudi vse preostalo znanje, ki sodi zraven.

Ob razpravljanju o delu klimatologov zato vstopamo v prostor, ki ga oni precej poznajo, mi pa smo nasprotno šibki v naših argumentih. Drugače je seveda, ko razpravljamo politične odločitve, ki iz teh dognanj sledijo. Tu ima lahko vsak svoje mnenje. Zagovarjamo lahko neskončno rešitev, od tehnoloških (varčne hiše, električni avtomobili), do tistih iz kategorije nazaj k naravi (samoomejevanje, samopreskrba s svojo nivo), spodbujamo različne alternativne in/ali obnovljive vire energije. Problematiko lahko tudi ignoriramo razlagajoč, da nas bo na koncu tako ali tako pobralo od izbruha enega vulkana ali trka asteroida.

Sam se lahko strinjam ali ne strinjam z večino klimatologov, a kot biokemik z mojim znanjem k razpravi ne morem kompetentno pristopiti. Nasprotno imam lahko pri delanju politike tako kot vsak tudi sam svoje kakršnokoli mnenje. Na tem področju bi idealno vsak prispeval k javni razpravi.

Jaka Kragelj

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Naša vsakdanja elektrika

Od začetnih izkušenj z jantarjem, ki se je začel svetiti, če ga je človek podrgnil, pa do prvih poskusov z električnim tokom s trzanjem žabjih krakov je minilo najmanj dva tisoč let. Elektrika, kot je pojav dobil ime po jantarju (starogrško elektron), je od začetkov njene manipulacije konec 18. stoletja do danes nesluteno vplival na razvoj civilizacije, ki jo lahko označim kar za električno civilizacijo in preostali del razmišljanja na različne načine utemeljujem to oznako.

 
Pa začnimo naštevanje: televizija, radio, prenosni telefoni, hladilniki, feni za lase, razsvetljava, nekoč walkmani, discmani, danes mp3 playerji, ipadi,... in računalniki. In še ogromno izpuščenega. To je nekaj najbolj samoumevnih elementov vsakdanjika (v največji meri zahodnega) človeka, poleg zraka, hrane, pijače, življenjskega prostora in spolne želje. To je tisto, kar nam danes pomeni elektrika. Druženje ali branje ob prižgani luči ponoči, pisanje seminarskih nalog (še 20 let nazaj so bili pri nas v igri pisalni stroji), igranje, dopisovanje, skypanje na računalniku, pisanje mailov prijateljem, sorodnikom, ponudnikom ali profesorjem, in seveda pobiranje z neta skoraj česarkoli si že človek zaželi, od glasbe, filmov do knjig. Preveč je, da bi se res lotil naštevanja pa tudi preveč dolgočasno, ker je tako samoumevno.

 
Že samo s tem naštevanjem smo na dobri poti do oznake 'električna civilizacija'. Poleg vseh teh stvari, ki smo se jih bolj ali manj navadili, bi rad izpostavil še neko drugo plat pojava elektrike in sicer (samo)spoznavno. Elektrika kot zrcalo in ne zgolj kot roka. Vendar o tem nekoliko kasneje.
Vse do Luigija Galvanija, profesorja anatomije v Bologni, ki se je nekega dne leta 1780 pri seciranju žab v laboratoriju po nesreči z nožem dotaknil živca v žabjem kraku, tako da je ta nepričakovano trznil, so sicer poznali elektrostatične pojave (seveda ne pod tem imenom), niso se pa ukvarjali s kvantitativnim spoznavanjem električnega toka. Da ta obstaja, je sicer prvi ugotavljal Francoz du Fay nekje pol stoletja pred njim. Galvani je napisal Razpravo o silah elektrike pri mišičnem gibanju, ki je izzvala množično zanimanje pri fiziologih. Nekateri so odkritje primerjali s francosko revolucijo, ki se je bila zgodila ravno nekaj let poprej, drugi so mislili, da bo mogoče z njo obujati mrtve in pozdraviti številne bolezni. Poskusov se je lotil vsak, ki je premogel dve kovini in žabo. Od vsega začetka je torej električni tok povezan s človeškim živčnim sistemom in v tem smislu tudi z možgani. Glavno proučevanje možganov danes poteka jasno z električnimi napravami kot so elektrode, CT naprave ('computed tomography') in naprave za jedrsko magnetno resonanco.

 Optični telegraf

 
Nadalje se je elektrika začela uporabljati za namene komunikacije. Vse do prvega desetletja 19. stoletja je najhitrejši način komunikacije bil tako imenovani optični telegraf. V Franciji je 1792 začela delovati linija optičnih telegrafov, ki je štela 556 stolpov z znaki na razmiku okoli 30 km. Ta je povezovala sever Francije z njenim jugom, kar je prišlo zelo prav Napoleonu, ki se je hotel braniti pred zunanjimi sovražniki, zato je dograditev sistema tudi podprl. Hitrost prenosa je bila okoli 2 besedi na minuto mimo določene točke, kar je še vedno bolje od kresov za obveščanje ob vdorih Turkov nekaj stoletij poprej (no, tam sploh ni bilo možnosti kodiranja signala, šlo je samo za to ali Turki prihajajo ali ne, torej 1 ali 0, digitalno rečeno). Električni telegrafi so v vsej praktičnosti razkrili lastnost elektrike, da neverjetno hitro potuje po (električno prevodni) snovi, poleg tega pa lahko nese motnjo oziroma sporočilo veliko bolj daleč kot zvok, ki se pogosto zaduši že na manj kot kilometru razdalje. S telegrafi se je začelo prvo omreževanje sveta z električnimi žilami, ki je mejo med celinami prvič preseglo 1858 s položitvijo čezatlantskega kabla na morsko dno (na relaciji Irska-Kanada). Sicer je deloval samo dva tedna in so ga morali še dvakrat polagati, preden je povezava 1866 končno res zaživela. Leta 1902 je bil planet prvič okrog in okrog povezan z električno komunikacijsko žilo.

Sledil je izum telefona, za katerega je bilo potrebno odkritje materialov, ki so električno dovzetni za nagle spremembe zračnega pritiska, čemur pravimo zvok v običajnem pomenu besede, in ki zvočne impulze tako pretvarjajo v električne in obratno (patentiral ga je Bell 1876). Kasneje se je prenos zvočne informacije preselil tudi kar na potovanje po zraku. Prvi koraki so se zgodili najprej z odkritjem brezžičnega prenosa na daljavo z za tisti čas intrigantnimi poskusi Nikole Tesle, ki so burili domišljijo, in Marconijevim sodelovanjem pri razvoju in postavitvi prve redne radiotelegrafske linije (1898). Kmalu potem je bilo mogoče v potujoče elektromagnetno valovanje zakodirati tudi zvočno sporočilo, kar se je manifestiralo z množičnim izbruhom radijskih postaj po svetu v dvajsetih letih preteklega stoletja. Že tu je komunikacija dosegla neslutene razsežnosti – poslušati človeka, ki je oddaljen več sto kilometrov je bilo nekaj povsem novega. Od tod do mobilnih telefonov je sicer še več kot pol stoletja razvoja, z njimi pa se je 'tisti na drugi strani' še bolj približal, imamo ga tako rekoč pri roki, če le pritisne na gumb, ko ga pokličemo.

Nikola Tesla

 
Svetloba je kot oblika elektromagnetnega valovanja bila dojeta v 1860-ih, kar se je seveda zgodilo postopoma, vendar najbolj prelomno z Maxwellovo teorijo elektromagnetnega (EM) polja (1865). S tem bolj teoretičnim odkritjem se je začela tudi pot manipuliranja s sliko. Tako kot so se naučili manipulirati z radijskim spektrom EM valovanja, so se kasneje naučili tudi z njegovim vidnim spektrom. Rezultat je bil, za začetek, televizija, bolj splošno rečeno pa slikovni prenos. Za to je bilo potrebno le še odkritje, da lahko s katodnimi žarki (curki elektronov), vzbujamo nek določen tip snovi, da zažari za kratek čas, recimo televizijski zaslon. Tako se je začelo še bolj kompleksno kodiranje slike in njen prenos na daljavo (ki pa še vedno poteka v radijskem delu EM spektra).

 
O tem kakšne posledice je imelo to za družbo je bilo napisane ogromno literature, moj namen je tu samo 'kukanje' v električne temelje naše civilizacije. Neposredni prenosi iz skoraj kjerkoli, dopisovanje v realnem času z ljudmi od vsepovsod, prenos vojnih spopadov v živo, posnetki iz vsakdanjih žurov na youtube, igranje računalniških igric z nekom iz Japonske, dogovarjanje za prevoz iz Ljubljane v Gorico z neznano osebo v treh minutah preko ustrezne internetne strani, sestavljanje ogromnih lahko dostopnih baz podatkov (v smislu vtipkaš – najdeš), recimo obsežnih družinskih dreves, pogled na Sonce preko satelita SOHO v realnem času na internetu, GPS navigacija na nekaj metrov natančno, Google Earth,... Spet bi bilo preveč dolgočasno naštevati dalje. Z električno manipulacijo je svet tako rekoč vedno pri roki, priročnost sveta je v tem smislu postala nekako pretežno električne (oziroma elektromagnetne) narave. Zdi se mi, da tudi Heideggrov pojem biti v svetu z električnim medijem dobi svojo poudarjeno nazorno podobo, čeprav pri njem seveda nikakor ni bil mišljen v tehnološkem smislu.

Kako izgleda Zemlja ponoči

Električne 'motnje' je v 'sporočila' prvi preoblikoval Morse s svojo znano abecedo (1809). Tako je nastala prva električno kodirana informacija, ki je sicer bila sestavljena le iz dolgih in kratkih piskov. Brez večjega poglabljanja bi ugibal, da je tu bil storjen prvi uvodni korak v dobo informatike, ki temelji na elektronski tehnologiji. Kar je v tej smeri sledilo v razvoju manipulacije elektrike je bila še iznajdba pomnjenja podatkov na magnetno dovzetnih medijih. Prostor informacije se je neverjetno zmanjšal, saj sedaj za eno knjigo ne potrebujemo enega litra prostornine, kolikor ga recimo zavzema ena knjiga, temveč manj kot kubični milimeter ustrezno namagnetene snovi. 

 
Manipulacija elektrike pomeni tudi spust v mikro svet (milijoninke metra), še več, tudi v nano svet (milijardinke metra), tako na tehnološkem kot na znanstvenem področju, kar gre tako ali tako z roko v roki. Kvantna mehanika na primer in 'opazovanje' atomskega sveta namreč temelji povsem na elektronskih napravah. Naše roke v mikro in nano svetu je EM valovanje ustreznih valovnih dolžin (torej mikrometrskih, nanometrskih). Iz njihove interakcije s snovjo lahko skonstruiramo sliko tega očem nevidnega sveta. Dimenzije so tako majhne, da ne moremo več govoriti o sliki kot takšni (naravno dani), temveč o konstrukciji slik, saj so te valovne dolžine manjše od valovne dolžine vidne svetlobe in moramo sliko nekako spretno sestaviti – seveda z elektronsko manipulacijo. Vsakršno poseganje v ta svet dosegamo z električno izjemno občutljivimi materiali, ki jih uspemo kontrolirati z našimi relativno velikimi in okornimi rokami, vse skupaj pa s pomočjo električnih vezij, ki ta stik stabilizirajo tako, da nekaj majhnega (trk dveh delcev) spremeni nekaj velikega (številko na zaslonu). Merimo lahko nanometrske premike in čase reda 10 na -15 sekunde in to dogajanje prenašamo v makro svet.

 
Elektrika je tako temelj znanosti, saj so računi, s katerimi danes preverjamo hipoteze veliko preveč zapleteni in zamudni, da bi jih delali na roko. Ob odkrivanju delovanja celice so na primer za izračun nekega električnega potenciala celične zaklopke porabili dva tedna. Danes je to narejeno v nekaj minutah. Pa tudi če pomislimo na preprostejše račune za trenutne praktične potrebe se s hvaležnostjo spomnemo kalkulatorja, ki nam prihrani več časa, kot si mislimo. Računanje za namene vesoljskih poletov, kjer je potrebno upoštevati čim več realnih dejavnikov in se čim manj zanašati na idealizirane približke, je brez računalnikov nepredstavljivo, da napovedi vremena ne omenjam. V visoki znanosti pa tudi računalniški izračuni lahko trajajo dolgo, na primer izračun mase enega osnovnega delca lahko traja tudi po več mesecev.

 
Še eno področje, na katero je človek prodrl s pomočjo elektrike, je vesolje in spoznavanje le-tega. Seveda se zvezde opazujejo že odkar se človek zaveda sebe in okolja, saj so ena izmed najbolj stalnih stvari na svetu (odtod ime zvezde stalnice) in so bile do supernove, ki je eksplodirala okrog leta 1600, tudi pojmovane kot takšne. Opazovanje zvezd je tako nudilo osnovo za koledarje in določanje časa. Vendar je človek zvezde opazoval samo v vidnem delu spektra, odkar pa se je slika o EM spektru poenotila, se je začelo raziskovanje vesolja tudi v drugih delih spektra, kar nam je dalo veliko podatkov o dogajanju v vesolju. Slike s svetovno znanega Hubblovega teleskopa v mnogih primerih niso narejene v vidnem delu spektra, temveč so šele naknadno obarvane, oblike pa se ujemajo z obstoječimi objekti v vesolju.

 
Zanimivo je pomisliti na prodor elektrike na področje umetnosti, najočitneje glasbe. Pred časom sem na radiu slišal zaporedno predvajano muziko iz osemdesetih, devetdesetih in iz preteklega desetletja. Očitna je bila sprememba zvoka k bolj sintetičnemu oziroma elektronsko predelanemu in generiranemu. V glasbi se je elektronika, ki se je sprva uporabljala za ozvočevanje in snemanje sicer začela uporabljati v kreativne namene že s pionirsko elektronsko skupino Kraftwerk na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Vnašanje zvokov električnega izvora v glasbo je potem postajala vse pogostejša praksa. Ne samo, da je zvok pridobil na raznih efektih, ki jih generirajo razne elektronske komponente (noise, distorzija, razno razni efekti), temveč se kot glasba danes predstavljajo tudi povsem elektronsko sintetizirani zvoki.

 Skupina Kraftwerk v lutkovni različici

  

Eno glavnih vprašanj, ki jih je manipulacija elektrike prinesla, je med drugim tudi tisto o pristnem in umetnem. Večkrat lahko slišimo in beremo o nepristnih odnosih pri komunikaciji preko Facebooka, o računalniško retuširanih slikah, zavajajočih hologramih, o negativnem odnosu do elektronske glasbe kot nenaravne in podobno. Posebno zanimiv pojav je internet, ki omogoča brskanje po neštetih kotičkih, ki do neke mere sovpadajo s kotički v naših glavah. Ne bom pozabil, kako sem pred leti prvič nekoga gledal brskati po netu: ko je brezobzirno odpiral in zapiral okna, skakal od enega do drugega in tako dalje, sem mislil, da bom izgubil tla pod nogami. Prešel me je velik občutek nelagodja človeka, kot da bi se izgubil v labirintu. Digitalni svetovi, če lahko tako rečem, imajo povsem realne učinke. Nikjer lebdeči virtualni svet interneta (no, podatki že morajo biti shranjeni na namagnetenih materialih strežnikov) deluje kdaj tudi kot utopija, v kateri lahko svoje podobe poljubno konstruiramo in (so)ustvarimo svoj svet, tako kot ga (so)ustvarimo na primer z urejanjem stanovanja.

 
Seveda se pri tako 'lebdečem' stanju stvari kaj hitro pojavijo možnosti zlorab. Pojav hekerstva ali računalniških virusov je dobro znan, za slikovne, video in zvočne ponaredke smo prav tako že vsi slišali in podobno. Če privzamemo elektronske podatke za dejstva, so izkrivljanja možna prej kot pri fizičnih dokumentih, ki se jih je seveda sicer tudi ponarejalo na veliko. Sprašujem se, kaj ostane kot jamstvo. Verjetno samo zaupanje v vir(e). Elektrika je bolj izmuzljiva, peresno lahka in zato verjetno hramba podatkov z njeno pomočjo zahteva še več pozornosti, kot je je bilo do sedaj namenjene temu. Kakršenkoli namagneten material se zlahka razmagneti, ne samo, če ga fizično poškodujemo kot knjigo, temveč že z vplivom magnetov ali že kar s previsoko temperaturo, pri kateri se spremenijo magnetne lastnosti materiala za hrambo podatkov.

 
Manipulacija elektrike je torej ena glavnih predpostavk sodobne znanosti in izgradnje našega vedenja o delovanju narave in človeka. In ravno pri slednjem se lahko vprašamo ali to velja le za biološko delovanje človeka ali pa s poseganjem v električne lastnosti človeka (torej živčni sistem) segamo tudi v tiste vidike njegovega bivanja, ki presegajo golo biološkost. Tega vidika se je najbolj intenzivno lotila nevroznanost.

 
Za zaključek, ker nikoli ni odveč, naj pripomnim, da moje podane perspektive na civilizacijo kot električno ne gre jemati v kakšnem absolutnem ali reduktivističnem smislu. To je zgolj ena od njenih plati, ki se mi zdi ključna. Morda se bo ta vidik komu zdel preveč znanstveno utesnjujoč, vendar sam znanosti razumem kot širšo racionalno dejavnost postavljanja modelov, ne pa kot izključujoče podajanje slike sveta ali kaj podobnega. V tem smislu menim, da je elektromagnetizem tisto presečno področje znanosti, tehnologije, (umetniškega) ustvarjanja in celo mišljenja, ki nosi vprašanja za nas same v prihodnosti, za spoznavanje tega, kdo smo. Ne v smislu, da je elektrika orodje za spoznavanje sveta, temveč, da spoznavamo, v kakšnem smislu in do kolikšne mere smo tudi sami elektrika, in to ne v instrumentalnem smislu besede, temveč v nekem odprtem, raziskovalnem, samoiskalskem smislu elektrike kot poimenovanja vezi med naravo in človekom. Mogoče bi bilo bolj prijetno za ušesa, če bi namesto o elektriki v tem kontekstu govoril kar o svetlobi kot vezi človeka s svetom.

Peter Lukan

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.