O živčnosti v izpitnem obdobju

Smo v času, ko je izpitno obdobje v polnem razmahu. Prav to dejstvo me je danes napeljalo k temu, da sem se odločil premisliti, sicer nekoliko počezno, katera je osnovna dinamika tega pojava v navezavi na znanje in izkazovanje znanja.

Pisal bom o dveh vidikih tega neprijetnega pojava: 1. o tem, da ima lahko živčnost vsaj dva izvora, ki sta si v logičnem nasprotju in 2. o težavah določanja mesta, kjer se živčnost pojavi ali o tem, kako se živčnost reproducira in preskakuje od subjekta na subjekt.

Velika večina nas je izkusila obliko živčnosti, ki se pojavlja takrat, ko moramo izkazati svoje znanje. Nekatere oblivajo potoki potu, nekateri se nenadzorovano tresejo, spet drugi pa bolj ali manj zavestno a vztrajno in nervozno potresavamo z nogo, da bi skozi motorično sprostitev odvedli nekaj presežkov psihične energije, ki se je zgostila v prenapetih živcih. Samoumeven izvor živčnosti je tu najprej praznina, manko v znanju ali tisto, čemur smo navajeni reči neumna glava, ki se, čeprav se je bolj ali manj trudila z učenjem, praktično ničesar ni naučila. Znanje tu ni sistematizirano z vzročno-posledičnimi povezavami, zato so povezave zgolj asociativne, brez trdnih logičnih povezav (najskrajnejši predstavnik asociativnega znanja je tisto znanje, ki je pridobljeno po metodah različnih mnemo-tehnik, ki jih je eno malo morje). Površno znanje je tako ogroženo samo s seboj; ko ponikne ena asociativna vez, takoj za njo zgrmi v brezno celotna serija, ki za seboj pusti le odprta usta in trapasto strmeče oči. Živčnost v tem primeru izvira iz možnosti brkljarije, ki grozi, da bo vsak čas porušila videz znanja, oz. da bo razbila utvaro, v katero ne bomo mogli več verjeti, utvaro, ki zamolklo šepeta besede »saj se boš znašel … na nek način«. 

Drugi izvor živčnosti je prav nasproten in izvira iz polnosti nekega znanja, iz presežnega znanja ali iz situacije, ko smo toliko že investirali v neko pridobivanje znanja, da pri izkazu le tega preprosto ne smemo zgrešiti, kajti spodlet bi predstavljal časovni bankrot. Obsežnejše in bolj kvalitetno je znanje, tem večja je živčnost, kajti človek ima kaj izgubiti. »Vse vedeti« lahko postane tudi »preveč vedeti, da bi lahko zgrešil«, ta pa lahko vodi celo v »nič vedeti«. Vendar pa vidik investiranega časa, ki lahko gre v izgubo, ne izčrpa te strani živčnosti. Skušajmo si zamisliti (ali se spomniti na) situacijo, ko smo dosegli zavidljiv nivo znanja, ki se je zgradil na podlagi skorajda sholastičnega večtedenskega študija. Tudi v tej situaciji se lahko primeri natančna repriza zgornjega slučaja: znanje, ki je bilo sklenjeno v trden oklep logično in sistematično povezane vednosti, klecne pod težo živčnosti in se sesuje kot hiša iz kart. Kakopak je prvi pomislek ta, da je bil zopet na delu le videz vednosti, blef, ki mu je tako lahko in prijetno nasesti. Zagotovo je tudi ta razlaga ena izmed možnih, najbrž je celo najpogosteje tista pravilna, a vendar se za tem pojavom skriva še neka zanimiva dinamika primerov, ko ta razlaga ni prava. Dopuščam možnost, da je mogoče nekaj zares znati in hkrati klecniti na preizkusu znanja. Mislim, da je ta vidik mogoče zadovoljivo razložiti prek vpeljave druge točke, ki sem jo najavil v uvodnih besedah.

Najbrž nas je že veliko opazilo, da je živčnost visoko prenosljiva »bolezen«. Možnost in s tem nevarnost okužbe v prostoru, kjer se nahaja le ena sama živčna oseba, je mogoče dokazovati z zanemarljivimi stopnjami značilnosti. Tako se živčnost premika iz človeka na človeka, kdaj se pri nekomu pomudi za daljše obdobje, drugič pa se nahaja na dveh mestih simultano. Premika, premešča in reproducira se tako dolgo in tolikokrat, da kmalu za seboj izbriše sledi svojega izvora, dokler ne ustvari videza, kot da je od vedno že bila prisotna in dejavna. Živčnost je lahko tako trdovratna, da se trenutka, ko smo postali živčni, ne moremo niti več spomniti – kot da bi sama živčnost trenutek, ko se je pojavila, za seboj izbrisala, da bi pred seboj ustvarila svojo nepopustljivo hegemonijo. Tako lahko postane nekdo, ki premore resnično znanje, ki je povezano v koherenten sistem, živčen preprosto zato, ker se živčnosti okuži od nekoga drugega. Dejanskega razloga za živčnost ta oseba sploh nima in zato se lahko primeri, da tudi sam notranji razlog živčnosti sploh ne obstaja. V tem primeru se na človeka živčnost dobesedno prisesa kot nekakšen tujek, ki pa ga občuti karseda osebno.

Gregor Kardinar

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.