Sunday, May 30, 2010

Tri utvare arbitražnega sporazuma


Slovensko javnost v zadnjih dneh in tednih razvnema arbitražni sporazum s Hrvaško. Tega sta že pred časom podpisala predsednika obeh vlad, nato ga je ratificiral hrvaški sabor, ki mu je zelo hitro – in to z navadno večino – sledil še državni zbor. Vmes je svoje mnenje o sporazumu izreklo še ustavno sodišče, ki ga je proglasilo za skladnega z ustavo. Pri tem pa je, skorajda hkrati, opozorilo, da bi bila lahko končna odločitev arbitražnega sodišča vendarle v nasprotju z ustavo. Zakaj? Zato ker bi utegnili z odločitvijo o arbitraži dobiti manj, kot smo pravno in dejansko imeli na dan 25.6.1991.


 (Vir: Atlas okolja, Agencija RS za okolje)

Skratka, po mnenju ustavnega sodišča imamo pred seboj ustavno skladni arbitražni sporazum, katerega učinki pa bi bili lahko protiustavni… Na temelju te ustavnopravne akrobacije smo nato zajadrali v srčiko referendumske kampanje, ki je iz nas, kot vselej, izbezala vse najboljše – kakor tudi najslabše. Mnenja so se kresala, padale so težke besede, tudi takšne o ljubosumju zaradi tako dobrega sporazuma, ogromno argumentov – še posebej s strani najvišjih predstavnikov ljudstva – pa je šlo naravnost na roke Hrvaški.

Tako je predsednik vlade povedal, da danes nimamo teritorialnega dostopa do odprtega morja in s tem demantiral ustavno sodišče. Ministrica za notranje zadeve je na glas razlagala, da njena policija nadzira le še polovico Piranskega zaliva. In ostala je politično živa. Še dobro, da ni uporabila kar izraza Savudrijska vala. Spet drugi – samozvani razumniki – pa so se posmehljivo obregnili ob nasprotnike arbitražnega sporazuma, češ da terjajo dostop do odprtega morja skorajda kot neko pravico po božjem pravu.

In Slovenija je seveda sekularna država, Boga pa – kot smo se naučili v garaži slavnih – vendarle ni; zato tudi teritorialnega dostopa do odprtega morja ne moremo imeti. Tega nam – tako minister Vlačič – odreka že samo mednarodno pravo, bolj natančno njegovo ius cogens pravilo, da se teritorialno morje lahko razteza samo 12 navtičnih milj od obale. Sloveniji pa do odprtega morja manjka kakšnih 15 milj. Tako očitno piše v Hrvaških učbenikih, ki so bili še do pred kratkim edini vir za študij mednarodnega prava v Sloveniji.

Kakorkoli že, če pustimo ta kanček ironije ob strani, bi se veljalo osredotočiti na 3 ključne argumente zagovornikov arbitražnega sporazuma, zakaj je ta sporazum dober. To so: 1. ker nam daje teritorialni, fizični stik z odprtim morjem; 2. ker izrecno onemogoča prejudice; 3. ker bomo končno rešili problem, s katerim se ubadamo že več kot 20 let, in se usmerili v prihodnost.


(Piranski zaliv, vir: MMC RTV-SLO)

Trdim, da so ti argumenti zelo šibki in kažejo zgolj na to, kako slabo so slovenski pogajalci v primerjavi s hrvaškimi opravili svoj posel.

1. Teritorialni stik: v sporazumu ni nikjer navedeno, da mora arbitražni tribunal določiti teritorialni stik slovenskih voda z odprtim morjem. Hrvaška je to možnost celo izrecno izključila s svojo enostransko izjavo, ki ji je Slovenija utemeljeno nasprotovala. Ključni argument zagovornikov arbitražnega sporazuma, da gre res za teritorialni stik z odprtim morjem, je v tem, da 3b člen narekuje, da se določi stik Slovenije z odprtim morjem. Slovenija pa je njen teritorij, s tem tudi teritorialne vode in tako tudi njihov stik z odprtim morjem.

Toda ta argumentacija spregleda ključni element. Namreč mejo. Slovenija se začne in konča na svojih mejah. Določitev meje pa je urejena, ne v 3b členu, temveč v 3a členu, ki določa, da se meja določi zgolj v skladu z mednarodnim pravom in brez upoštevanja morebitnih drugih načel in okoliščin; še najmanj zunanje pravičnosti. Torej, povedano bolj plastično, ko bo tribunal, kot mu je naloženo, najprej začrtal mejo in ugotovil, da se ta konča daleč od odprtega morja, Slovenija nikakor ne bo imela teritorialnega dostopa do odprtega morja, ampak v najboljšem primeru neke vrste koridor. V vsakem primeru manj kot na dan 25.6. 1991 in kot imamo še danes.

2. Drugi argument, da je arbitražni sporazum dober za nas, ker se je Hrvaška odrekla vseh enostranskih dejanj, storjenih po 25.6. 1991, je naravnost smešen. Zagovorniki sporazuma se namreč ponašajo z nečem, kar smo imeli že doslej. Od Badinterjeve komisije dalje izhaja, da meja med Slovenijo in Hrvaško temelji na načelu uti possidetis iuris. Dobesedno: državi posedujeta danes, kar sta posedovali na opredeljeni datum 25.6. 1991; vse, kar se spreminja naknadno brez soglasja obeh držav, je mednarodnopravno neupoštevno. Ergo, prejudici so že doslej bili mednarodnopravno neupoštevni, še posebej, ker je Slovenija nanje vselej reagirala z diplomatsko noto. To pomeni, da v tej točki arbitražni sporazum Sloveniji ne prinaša ničesar novega, še najmanj pa kakšnih pozitivnih točk.

3. Nenazadanje trditvi, da je sedaj vendarle napočil skrajni čas, da rešimo vprašanje meje, bi verjetno nasprotoval malokdo. Vprašanje je le za kakšno ceno. Najbrž ne za tako visoko, kot jo zahteva dotični arbitražni sporazum. Točki 1 in 2, opredeljeni zgoraj, sta dokaz za to.

Menim, da si Slovenija zasluži boljšo pravno podlago za razrešitev spora s sosednjo državo in je tudi nedvomno v njeni moči, da jo izpogaja.




Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

1 comment: