Wednesday, June 2, 2010

Sem za arbitražni sporazum - toda vseeno bom obkrožila proti!


Res je, da v preteklih devetnajstih letih Slovenija ni izpogajala boljšega sporazuma od prihajajočega arbitražnega, saj nikakor ni vseeno, kdo naposled odloči o poteku meja po morju in kopnem. Arbitražno sodišče, ki je ustanovljeno prav v ta namen, je gotovo najugodnejša in najfleksibilnejša mednarodno-pravna instanca, pristojna za odločanje o  mejnem sporu, ki ga Slovenija in Hrvaška nista uspeli sami razrešiti. Če je edina “zunanja” alternativa arbitražnemu sporazumu razsodba Meddržavnega sodišča v Haagu, potem je rešitev, kakor se ponuja skladna predloženemu arbitražnemu sporazumu, manj tvegana. 

Ni zanemarljivo dejstvo, da v okviru pogajanj pretekle vlade do mejnega spora, ki naj bi ga reševalo sodišče v Haagu, sploh ni prišlo; nemara zato, ker so se pogajanja pretekle vlade nekje na sredi poti ustavila in trčila na neprekoračljiv zid, ki naj bo z arbitražnim sporazumom končno že prekoračen. Toda edino, kar z dvomom načenja obe možni rešitvi, je uvid, da med odločanjem o arbitražnem sporazumu ali njegovi že spodleteli alternativi razsodbe sodišča v Haagu sploh ne gre za odločitev med dobrim in slabim, temveč za odločitev med slabim in slabšim. Ne prek haaškega sodišča in niti s pomočjo predlaganega arbitražnega sporazuma ne bo Slovenija obdržala ozemlja, ki si ga je izborila ob osamosvojitvi. In to je vendar naš edini cilj. Vendar pa je dviganje prahu okoli spodletelega poskusa reševanja mejnega spora pretekle vlade nepotrebno, saj s to izjemno pogruntavščino, da lahko mejni nesporazum rešimo prek arbitražnega sporazuma, načenjamo povsem novo pot.




Jasno je, da se zaplete že pri prvem koraku, ker se vlada obnaša, kakor da je sporazum, ki sta ga Pahor in Kosorjeva podpisala 4. novembra 2009, edini možni arbitražni sporazum. Toda to sploh ni res. Sporazum Pahor-Kosor je prvi poskus rešitve mejnega spora, toda ni treba, da je zadnji, kaj šele odločilni. Daleč od tega, da si boljšega izhodišča ne moremo izboriti, daleč od tega, da ne moremo izpogajati ugodnejšega arbitražnega sporazuma in daleč od tega, da je to naša edina možnost, ki je ne smemo zavoziti. Obstaja bistvena razlika med “prvi” in “edini”: prvi nastop arbitražnega sporazuma ni nujno, da je kar že edini.

Arbitražni sporazum, ki bi vseboval odločbo, da ima Slovenija teritorialni izhod v mednarodne vode, bi bil ugodnejši od sedanjega arbitražnega sporazuma, ki vsebuje odločbo, da mora arbitrarno sodišče določiti stik Slovenije z odprtim morjem. In to je le en predlog spremenjene odločbe arbitražnega sporazuma. Skratka, na tem področju se da postoriti še marsikaj in zavajajoče je mišljenje, da je sporazum Pahor-Kosor edini možni in najugodnejši sporazum.

Banalno je morda dejstvo, da smo komaj po devetnajstih letih spoznali, da v politiki nahajamo sposobnost diplomatskega reševanja mejnih sporov in predlog arbitražnega sporazuma, kakor ga sedaj predlaga vlada, je ključen korak v tej smeri, toda to je prvi korak in ni treba, da kar že zadnji. Arbitražni sporazum: da! Toda ne arbitražni sporazum iz dne 9. novembra 2009.



Mateja Možir 


Prispevek odraža mnenje avtorice in ne nujno tudi društva.

8 comments:

  1. Sporazum je vedno lahko boljši in kakor jaz laično spremljam to temo, predlagani sporazum ni prvi korak, in je do sedaj najugodnejši predlog za nas. Močno dvomim, da bo možno v prihodnosti priti do boljše pozicije, tako da se ravno ne strinjam.

    Lp

    ReplyDelete
  2. Hvala za komentar ... toda, kaj se ti ne zdi, da je tvoja pozicija nekoherentna? Najprej pravis, da je sporazum lahko vedno boljsi in v naslednji sapi zatrdis, da je ta sporazum najugodnejsi za nas. Ni mi jasno, kako to dvoje zdruziti.

    ReplyDelete
  3. Moj point je itak le v tem, da bi si lahko - pod pogojem, da bi bili boljsi pogajalci - izborili boljse izhodiscne pogoje ali bolj dolocene odlocbe. Nic drugega nisem hotela izpostaviti. Seveda je problem prav v tem, kar si nakazal/a, da Hrvaska najverjetneje ne bi pristala na to, a jaz menim, da nic za to. Se bomo pogajali pa nadaljnih 5 let oz. kolikor jih mora preteci, da se sporazumemo in pri tem ne izgubimo tega, kar smo si izborili pri osamosvojitvi.

    ReplyDelete
  4. Sporazum- sporazumno bomo rešili, v okviru razumnega, sporno situacijo, kaj je lahko boljšega???? Pri sporazumnih reševanjih se stranke usedejo, premeljejo in stvar rešijo, zdj, če to ni možno med samimi strankami, nastopi nekdo tretji. Obe strani morata nekaj izgubiti, da bi nekaj pridobili, in tu ni mišljena samo zemlja, morje, tu je tudi mednarodni ugled, ki neki mali državici kot slovenija lahko pomeni več kot tistih nekaj hektarjev morja, po katerem velike kontejnerske ladje, ki plujejo v Luko Koper sploh ne plujejo, saj imajo določeno čisto drugo pot, edini resni problem je določitev meje na kopnem, tu bo jeba! Morje pa je samo nek politični našitek, ki drugače kot mlaka brez rib sploh ne more izgledati, status obmorske države bo ostal, ladje bodo plule v vseh primerih in ribiči bodo skorajda še vedno lahko lovili, drugače pa naj se prezaposlijo, ker tako in tako to ni neka cvetoča gospodarska panoga pri nas, in tudi s tistim morjem, nikoli ne bi postala!!!

    ReplyDelete
  5. Sačuvaj me Bože hrvatske kulture, srpskog junaštva i slovenskog pomorstva.

    ReplyDelete
  6. Neprestano poslušam samo dva "argumenta" ZA:

    1. To je definitivno zadnja priložnost, da se vprašanje meje sploh kdaj reši.
    Ne vem zakaj bi bila to zadnja priložnost, nihče pač tega ne pojasni. Verjetno zato, ker neke logične obrazložitve pać ni.

    2. Kaj bodo pa drugi rekli, če glasujemo proti?
    Ma WTF?
    Kaj so pa drugi rekli, ko so nam Italjani postavili ultimat pri pristopnih pogajanjih do EU in je bilo potrebno spreminjat kar našo ustavo...
    In kaj pa drugi pravijo, ko Grki že kar en čas Makedonije ne spustijo nikamor - samo zaradi imena - , zdaj jim pa še cel EU pošilja obilno finančno pomoč, oni pa pri tem še kar vztrajajo.
    "Oh, le kaj bodo pa drugi rekli..." -> Jajca od argumenta.

    ReplyDelete
  7. To mi je znano ... "sporazum ze v sebi vsebuje besedo razum" ... come on ... to sploh nic ne pove o tem ali je sporazum dober ali slab, pa naj si bo plod se tako blazno razumnega odgovora. Res upam, da vsakdo, ki tukaj komentira, si je vzel tiste uboge 3 min casa, da je ta sporazum sploh prebral. Sporazum je odgovor na "krizno" situacijo, poskus resitve dolocenega problema, problema, ki ni resen ze vrsto let, problema, ki si ga vsi zelimo resiti, toda ne za vsako ceno, se manj za ceno izgube tega, kar je nase. In seveda nas nagovarjajo, da je to najboljsa mozna pot, da se pac odpovemo nasi zemlji in morju, oziroma, da se moramo za to, kar smo pridobili ob samosvojitvi, sele sporazumno dogovoriti. Ni problem arbitrazni sporazum, problem je v tem, da je do njega sploh prislo. Prislo pa je za to, ker vlada noce vec trpeti incidentov ... ampak na tem mestu moram citirat Gantarja, tega velikega zagovornika arbitraznega sporazuma: "Meja v Piranskem zalivu je eden od tistih problemov, ki ga ni mogoče rešiti, je »po definiciji nerešljiv« in, s katerim se bo treba naučiti živeti.", je govoril leta 2007, zdaj pa vehementno trdi, kako je to mogoce in treba storiti.

    ReplyDelete
  8. Opozarjamo, da se ob 00:00 pričenja volilni molk.

    ReplyDelete