Priložnostno razmišljanje o naravi in politiki (Prvi del)

Z zanimanjem sem prebral razmišljanje tovariša Mihe о kozmogenezi in ekologiji. Razumel sem ga predvsem kot prispevek k demistifikaciji pojma narave, kakor se pogosto pojavlja v današnjem okoljevarstvenem diskurzu in ki lahko njegova plemenita prizadevanja samo spodkupuje. V skladu s poslanstvom tega bloga, čigar namen je odpiranje širše humanistične razprave, me je Mihčevo razmišljanje spodbudilo k nekoliko daljši refleksiji o vprašanju narave in politike, ki sem se jo zaradi prostorske omejitve odločil objaviti v dveh delih.

V svojem prispevku je Miha, v kolikor sem pravilno razumel njegovo izvajanje, v implicitni polemiki s predstavami, ki v naravi vidijo nespremenljivi red, proti kateremu se je moderni človek pregrešil s svojo hybris, zapisal sledeče stavke:

» Človek narave ne more uničiti. […] Tisto, kar človek uničuje, je le koncept
narave, katerega si je sam ustvaril. Človeštvo, ko govori o naravi, govori o
naravi kot pojmu, o naravi kot je napisana v knjigah, kot je naslikana na
slikah, kot jo je preko tradicije navajen. […] Narave se ne da uničiti, lahko
uničimo tisto, kar mi smatramo za naravo. Lahko uničimo naš razgled na naravo. «

S poanto teh misli se načeloma strinjam. A vendar se hudič, kot vedno, skriva v podrobnostih. Če namreč rečemo, da tisto, kar človek uničuje, ni narava kot taka, ki je onkraj dosega človekovega vpliva, temveč le pojmovanje narave, kakor si ga je sam ustvaril, smo obenem povedali vse in premalo. Težava je v besedici 'le'. Besedica implicira, da je naše historično pogojeno pojmovanje narave samo približek, nemara zgolj smešno popačenje 'resnične' narave, ki sega preko in mimo tradicionalnega pojma, onkraj naših predstavnih zmožnosti. Jaz bi stvar formuliral radikalno drugače: ker je pojem narave, kot je v svoji refleksiji pravilno zaznal tudi Miha, v svojem bistvu historično pogojen pojem, določen in omejen s čisto določenim izkustvom, se z uničenjem tega izkustva in z njim pojma, čigar izvor je predstavljalo, prazni pomen tega pojma samega. Povedano še drugače: ker je narava zgodovinsko segmentirana konceptulizacija naših predstav o stvarstvu, ker je torej v svojem bistvu pojem, je uničenje tega pojma enakovredno uničenju narave kot take.

Kot nas je podučil filozof Leo Strauss, je do odkritja narave – v nekoliko bolj konstruktivističnem jeziku bi lahko rekli 'iznajdbe narave' – prišlo sorazmerno pozno v zgodovini človeštva, šele v klasični grški dobi. V Stari zavezi bomo recimo zaman iskali pojem narave; stara hebrejščina besede 'narava' ne pozna. Tu ne gre niti za besedo, saj navsezadnje tudi starogrška physis pokriva precej drugačno semantično polje od naše 'narave'. Gre za postopno odkrivanje notranjega reda, v skladu s katerim se gibljejo materialne stvari, ki do tedaj indiferentno celoto pojavov razdeli na pojave, ki so naravni, in na tiste, ki to niso. Grško odkritje narave pomeni torej prekinitev z arhaičnim pojmovanjem, ki registrira običajne ali ponavljajoče se fenomene kot samoumevne, ne da bi se povprašalo po njih izvoru ali notranjem gibalu. V arhaičnem svetu se stvari 'obnašajo' v skladu s svojim načinom: »lajanje in mahanje z repom je način psa, menstruacija je način ženske, norosti, ki jih počnejo norci, so način norcev, ravno tako kot je odpovedovanje svinjini način Judov in odpovedovanje vinu način muslimanov« (L. Strauss, 'Naravno pravo in zgodovina'). Z odkritjem narave pa se ta neopredeljena gmota razcepi na naravo in ne-naravo. 'Narava', pravi Strauss, je izraz razlikovanja.

Grško pojmovanje narave je obsegalo vse stvari, ki so prihajale k biti same od sebe, brez posredovanja človeka ali bogov, in so v sebi vsebovale vir lastnega spreminjanja. To je seveda zaobsegalo ves materialni svet, rastline, živali, kamne in zvezde na nebu, vse, kar je obstajalo, nastajalo, izginevalo in se ponovno rojevalo v skladu z večno notranjo zakonitostjo. V tem cikličnem svetu rojevanja in nastajanja, v katerega je kakopak spadal tudi človek v svoji, danes bi rekli biološki dimenziji, pa je po grškem pojmovanju bitje, ki je na nek način posebno. Za razliko od vseh drugih bitij, ki obstajajo samo v svoji generičnosti, je človek, s tem, ko poseduje svoje lastno in razpoznavno življenje (bios), ki si ga lahko izbira, postavljen v poseben položaj.

Odkritje narave v grškem svetu je med drugim pripeljalo do afirmacije človekove svobode v smislu odprtja številnih možnosti človekove uresničitve. V arhaičnem svetu – in to lahko še dandanašnji opazujemo med primitivnimi ljudstvi –, je mesto posameznika ne le točno določeno, temveč tudi neločljivo tako od njegove družbene funkcije kot od njegovih kontingentnih določil. Odkritje narave pa je, kot je ugotovil Strauss, »identično z uresničitvijo človekove potencialnosti, ki je, vsaj po tej interpretaciji, transsocialna, transhistorična, transmoralna in transreligiozna,« saj vzpostavi razliko med naravo in konvencijo, med physis in nomos. Tu lahko vidimo tudi razliko med grškim modelom prekinitve z arhaičnostjo, ki je afirmiral človekovo (vsaj potencialno) svobodo, v nasprotju z hindujsko-orientalskim modelom, ki je arhaičnost presegel za ceno holistične kodifikacije vesoljnega reda in fiksiranjem posameznikove vloge v njem.

Po grškem pojmovanju je torej posebnost človeka v tem, da ima znotraj kozmosa, kjer se vse giblje v neskončnem tokokrogu ponavljanja, razpoznavno individualno življenjsko zgodbo, s svojim začetkom in koncem. Kot je ugotavljala Hannah Arendt, je ta individualna zgodba kot ravna linija, ki seka skozi krožno gibanje biološkega življenja. S takšnim pojmovanjem se je oblikovalo tudi posebno grško dojemanje razmerja med človekom in naravo, ki ni tako daleč od našega, in s katerim je bilo tesno povezano tudi grško pojmovanje politike in zgodovine.

Se nadaljuje…

Luka Lisjak Gabrijelčič

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi stališča društva.