Das Leben und die Anderen

POZOR: Pričujoči sestavek razkriva detajle iz filma Das Leben der Anderen, zaradi tega svetujem vsakemu, ki tega filma še ni gledal, da moj prispevek ne prebere, v kolikor želi obdržati presenečje in napetost v filmu. V kolikor je pa tiste vrste človek, ki vedno prebere opise filmov preden jih pogleda, je zagotovo že prebral marsikaj o tem filmu in zaradi tega lahko tudi sledeči sestavek.

Film Življenje drugih je od inteligence doživel vrsto kritik. Predvsem naj ne bi prikazal sistemskosti komunističnega terorja in ga izvedel na kaprice vladajočega kadra. Ker se seveda inteligenca sebe zelo spoštuje in meni, da se vse vrti okoli nje, se je tako indetificirala s prisluškovanim pisateljem Dreymanom in ga tudi smatrala za centralno figuro filma.

Mogoče pa moramo perspektivo obrniti, na kar nas že naslov opozarja. V nasprotju s Kocbekovim Mikrofonom v zidu, imamo v Življenju drugih opravka s Stasijevim agentom Wieslerjem, katerega delo je prisluškovanje in zasliševanje domnevnih političnih prestopnikov.

V začetku filma smo gledalci tudi priča enemu takih zasliševanj. Komunistična avantgarda je zasliševalno tehniko povzdignila na raven visoke znanosti, kjer npr. preko prisilne budnosti in ponavljanja enega in istega vprašanja do ure natančno vedo, kdaj bo obtoženec klonil in postal – njihov ovaduh. Vso zasliševanje poteka strokovno, sistematično, hladno in brez užitka. Ali pač...

V nasprotju z današnjim svetom, kjer se ljudje pehajo za užitki in tega ne morejo nikoli doseči, režim, kakršen je bil komunističen, ravno temelji na užitku. Kot so zgodnji angleški utilitaristi, v nasprotju s konceptom »lepe duše«, zagovarjali, je treba človekovo negativno naravo sprostiti ter jo uporabiti skupnosti v prid. Režim temelji na teh impliciranih prikritih gnusobah, v katerih so si udeleženci med seboj solidarni, družba pa se potaplja v bolezensko stanje, kjer vsak sprošča svojo patologijo »družbi v prid«: voajerji opazujejo, agresivneži pretepajo, opravljivci špijonirajo. Brezrazredna družba se začne, ko vsak vzdržuje režim z nekim degradirajočim opravilom – in v tem še patološko uživa.

Dovolimo si en kratek preskok do naših sosedov in njihovega zloglasnega Jožefa Fritzla. Mediji so ga takoj označili kot norca. Vendar, v čem se vidi njegova norost. Ne zaradi tega, ker je seksal s svojo hčerko. To je konec koncev le kršenje neke konvencije. Ne zato, ker je imel dvojno življenje, enega v kleti drugega zunaj nje. Dvojno življenje v manjši obliki živijo vsi poročeni moški, ki imajo ljubice. V njegovi obsesivni neeksplicirani patološki maniji po kontroli, ki se mu je kazala kot želja po normalni lepi avstrijski družini, se je kazala njegova norost. Njegova izjava, da je hotel samo zavarovati svojo družino, brez da bi zares videl, kaj dela s tem ljudem, ki so z njim živeli v tisti luknji, je povsem paralelna z izjavami vodstvenih elit v komunizmu, da hočejo s takimi metodami zgolj zavarovati komunizem in s tem pomagati ljudem. Komunizem je bil poln Fritzlov.

Die Sonate vom gutten menschen

Zapeljan od sovraštva do ljudi »tipa« Dreyman, se Stasijev agent Wiesler loti svojega nečednega posla. Ko nekaj časa prisluškuje pisatelju Dreymanu in njegovi partnerici Chrsti-Marii, pa doživi neko spremembo v sebi. Nenadoma ni več zgolj opazovalec in zapisovalec, ni več zgolj zver brez oči in jezika, pošast zgolj z ušesi, kot ga je okarakteriziral Kocbek. Drugi, katere je prej le strokovno analiziral in kategoriziral, se mu pokažejo kot drugi, kot drugost. Kot drugost, ki ga nagovori in zahteva od njega odgovor.

Dovolimo si še en kratek preskok, tokrat v filozofijo Rudolfa Otta. Če bi poskušali ekstrahirati pojem iracionalnega v njegovi filozofiji, bi rekli nekako tako, da iracionalno ni tisto, ki je v nasprotju z racionalnim oz. kar je v razmerju do racionalnega napačno. Iracionalno je tisto, ki je pred racionalnim izrekanjem v jeziku, pred tvorjenjem logičnih stavkov. Iracionalna je torej tista resnica, katera pride direktno v nas in katero posledično vracionaliziramo v jeziku. Sveto je po Ottu takšna iracionalna resnica, je resnica ki nam predučuje nekaj povsem, popolnoma drugega, Ganz Andere. To povsem drugo izzove v nas po eni strani občutje majhnosti, ustvarjenosti, nevrednosti, grešnosti, po drugi strani pa nam vzbudi občutje privlačnosti in energičnost za delovanje.

To iracionalno, to sveto je v popolnosti simbolizirano s Sonato za dobre ljudi, »Sonata, katero vsak, ki jo sliši, ne more več biti slab človek.« Tu Drugo, ki ga preko slušalk nagovarja, sprva izzove spregledanje svoje grešnosti in gnusnosti, mu predoči svojo patološkost, v nadalje pa mu vzbudi uživanje v lepih umetnostih ter mu da energijo za doseganje dobrega.

Umetniški par, kateremu Wiesler prisluškuje, ga ne izzove z njuno mogočnostjo, temveč ravno z njuno krhkostjo. Absolut se mu prikaže ravno v njuni krhkosti, njuni navadnosti, njuni žalosti. Sonata za dobro ljudi je tako neke vrste evangelij (v Pavlovem pomenu besede, kot Božji nagovor), ki Wieslerja pripelje do spreobrnitve. Wiesler tako žrtvuje svoje življenje (Mt 10,39) za druge, za dosego nečesa dobrega in s tem izgubi vse, še svojo digniteto. (Nihče v totalitarizmu ne more biti heroj).

Napačno je zaradi tega razumeti Življenje drugih kot politični film. Wiesler se ne spreobrne politično, ampak se žrtvuje za nekaj kar je povsem višje od vsakodnevja in svetovnega nazora.

Na koncu filma vidimo zanimiv prizor, kjer ljudje prebirajo svoja življenja – Stasijeve kartoteke z izpiski prisluškovanja. Ne moremo si zanikati povezave s tradicionalnim mitom o posmrtnem predočenju svojega lastnega življenja. Dreyman ve, da je premalo kakorkoli bi se zahvalil Wieslerju osebno, v tem, bebavo prisotnem vsakodnevnem svetu.

Wiesler, kateri se je popolnoma žrtvoval in ni zahteval nič v zameno, postane večen.

Miha Kosovel

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.