Pravkar sem ob učenju Makroekonomije v učbeniku z vajami naletela na grandiozno napako. V nalogi je bilo potrebno napisati, kakšen tip lastnine je značilen za centralno-plansko gospodarstvo. Na prazno črto sem seveda vpisala, da je to »družbena lastnina«, nakar povsem presenečena v rešitvah vidim, da naj bi se pravilen odgovor glasil »državna lastnina«. Ker ne dvomim v kompetence avtorja tega učbenika, sem prepričana, da gre le za grandiozen lapsus, saj bi nekdo, ki je v socializmu živel mnogo več let kakor jaz, nedvomno moral vedeti, da takrat vendarle nismo govorili o državni, temveč o družbeni, ljudski lastnini.
Insinuirati, da je lastnina v trenutnih ali preteklih komunističnih državah de facto državna, četudi ideologija govori o družbeni lastnini, bi bilo tako, kot če bi danes državam s pretežno tržnim gospodarstvom dejali, da so same sicer prepričane, da v njih prevladuje zasebno lastništvo, da pa to vendarle ni res, saj – naprimer – zasebna lastnina sploh ne obstaja. Pri tem pomisleku sem se zamislila nad tem, ali je nemara mogoče zagovarjati takšno stališče: tj. stališče, da zasebna lastnina ne obstaja. V pričujočem prispevku bom to poskušala, pred tem pa bi opozorila, da ne gre za zagovor stališča, da osebna lastnina ne bi smela obstajati ali da je osebna lastnina protisloven pojem, kar bi bilo iz določenih ozirov lažje zagovarjati, iz drugih pa tudi ne, temveč bom poskušala zagovarjati stališče, da zasebne lastnina de facto - vsaj v določenih ozirih - ne obstaja tam, kjer in kakor bi morala, tj. v konkretnih primerih tržnega gospodarstva.
Najprej je seveda potrebno razčistiti teren argumentacije. V ta namen bom podala dve definiciji, predpostavki oz. premisi. 1.) Najbolj osnoven, temeljen element osebne lastnine je posameznikovo telo. Ker je vsakdo lastnik svojega telesa, je posledično tudi lastnik lastnih sposobnosti, posledično lastnega dela in posledično (četudi tukaj obstaja nek preskok) lastnik predmetov, ki jih obdeluje oz. v katere je vložil svoje delo. Argumentacija je Lockova (John Locke: Two treatises of govornment), torej argumentacija - če že ne prvega - vsaj najpomembnejšega teoretika zasebne lastnine. 2.) Lastnina je pravica svobodnega razpolaganja in upravljanja s predmeti, ki nekomu pripadajo oz. so v njegovi lasti.
Moja argumentacija pa bo šla v sledečo smer: če uspem pokazati, da v sodobni družbi posameznik nima popolne lastniške pravice nad lastnim telesom, potem bom tudi pokazala, da – vsaj v določenih ozirih – ne moremo govoriti o osebni lastnini kot temeljni obliki lastništva v naši družbi. Ali mi torej družba, v kateri živim, omogoča svobodno razpolaganje z lastnim telesom? Menim, da ne. Kot ženski mi naprimer po tretjem mesecu nosečnosti ne pusti narediti splava. Dejali boste: seveda, ker zarodek (potencialni otrok in državljan), četudi se prehodno nahaja v tvojem telesu ni tvoja last in tudi ni last tebe in tvojega partnerja. Res je, ampak čigava last pa je ta otrok? Svoja nedvomno ne, ker ne more še razpolagati s svojim telesom in tega tudi ne bo mogel početi še nekaj časa po rojstvu. Je torej last države ali družbe? Na nek način »da«, saj ima država oz. družba pravico, da z njim razpolaga (mi ga odvzame), če naprimer z njim ne bom ravnala tako, kot družba od mene zahteva. Problem bi lahko razrešili tako, da rečemo, da gre za spor o začasnem skrbništvu nad nekom, ki še ne zmore biti lastnik lastnega telesa. Ampak pustimo to sporno temo ob stran in se vrnimo k naši. Država ne dopušča tudi, da svobodno razpolagam z mojim telesom (kot telesom odraslega, duševno zdravega, svobodnega itd. državljana). In ne govorim o zaporih, klinikah za duševno zdravje ali drugi primerih, v katerih bi z razpolaganjem z mojim telesom lahko škodila drugim, temveč o primerih, kjer bi lahko brez kršitve lastnine drugega razpolagala z lastnim telesom. Država mi tako ne dopušča, da prodajam lastno telo (se prostituiram), ne dopušča mi, da uničujem lastno telo (se drogiram, vozim avto brez varnostnega pasu ali motor brez čelade) ali da ga uničim (naredim samomor). Skratka popolnega lastništva nimam niti nad lastnim telesom, ki je kot tako temelj vsakega nadaljnjega lastništva.
Prispevek noče kontrirati zasebnemu lastništvu, ki ima nedvomno svojo normativno vrednost, tržnemu gospodarstvu, noče legalizirati prostitucije, splava po tretjem mesecu nosečnosti ali karkoli podobnega (o tem se tukaj ne izrekam), temveč le vreči nekaj vprašanj na tako samoumeven pojem, kot je zasebna lastnina.
Insinuirati, da je lastnina v trenutnih ali preteklih komunističnih državah de facto državna, četudi ideologija govori o družbeni lastnini, bi bilo tako, kot če bi danes državam s pretežno tržnim gospodarstvom dejali, da so same sicer prepričane, da v njih prevladuje zasebno lastništvo, da pa to vendarle ni res, saj – naprimer – zasebna lastnina sploh ne obstaja. Pri tem pomisleku sem se zamislila nad tem, ali je nemara mogoče zagovarjati takšno stališče: tj. stališče, da zasebna lastnina ne obstaja. V pričujočem prispevku bom to poskušala, pred tem pa bi opozorila, da ne gre za zagovor stališča, da osebna lastnina ne bi smela obstajati ali da je osebna lastnina protisloven pojem, kar bi bilo iz določenih ozirov lažje zagovarjati, iz drugih pa tudi ne, temveč bom poskušala zagovarjati stališče, da zasebne lastnina de facto - vsaj v določenih ozirih - ne obstaja tam, kjer in kakor bi morala, tj. v konkretnih primerih tržnega gospodarstva.
Najprej je seveda potrebno razčistiti teren argumentacije. V ta namen bom podala dve definiciji, predpostavki oz. premisi. 1.) Najbolj osnoven, temeljen element osebne lastnine je posameznikovo telo. Ker je vsakdo lastnik svojega telesa, je posledično tudi lastnik lastnih sposobnosti, posledično lastnega dela in posledično (četudi tukaj obstaja nek preskok) lastnik predmetov, ki jih obdeluje oz. v katere je vložil svoje delo. Argumentacija je Lockova (John Locke: Two treatises of govornment), torej argumentacija - če že ne prvega - vsaj najpomembnejšega teoretika zasebne lastnine. 2.) Lastnina je pravica svobodnega razpolaganja in upravljanja s predmeti, ki nekomu pripadajo oz. so v njegovi lasti.
Moja argumentacija pa bo šla v sledečo smer: če uspem pokazati, da v sodobni družbi posameznik nima popolne lastniške pravice nad lastnim telesom, potem bom tudi pokazala, da – vsaj v določenih ozirih – ne moremo govoriti o osebni lastnini kot temeljni obliki lastništva v naši družbi. Ali mi torej družba, v kateri živim, omogoča svobodno razpolaganje z lastnim telesom? Menim, da ne. Kot ženski mi naprimer po tretjem mesecu nosečnosti ne pusti narediti splava. Dejali boste: seveda, ker zarodek (potencialni otrok in državljan), četudi se prehodno nahaja v tvojem telesu ni tvoja last in tudi ni last tebe in tvojega partnerja. Res je, ampak čigava last pa je ta otrok? Svoja nedvomno ne, ker ne more še razpolagati s svojim telesom in tega tudi ne bo mogel početi še nekaj časa po rojstvu. Je torej last države ali družbe? Na nek način »da«, saj ima država oz. družba pravico, da z njim razpolaga (mi ga odvzame), če naprimer z njim ne bom ravnala tako, kot družba od mene zahteva. Problem bi lahko razrešili tako, da rečemo, da gre za spor o začasnem skrbništvu nad nekom, ki še ne zmore biti lastnik lastnega telesa. Ampak pustimo to sporno temo ob stran in se vrnimo k naši. Država ne dopušča tudi, da svobodno razpolagam z mojim telesom (kot telesom odraslega, duševno zdravega, svobodnega itd. državljana). In ne govorim o zaporih, klinikah za duševno zdravje ali drugi primerih, v katerih bi z razpolaganjem z mojim telesom lahko škodila drugim, temveč o primerih, kjer bi lahko brez kršitve lastnine drugega razpolagala z lastnim telesom. Država mi tako ne dopušča, da prodajam lastno telo (se prostituiram), ne dopušča mi, da uničujem lastno telo (se drogiram, vozim avto brez varnostnega pasu ali motor brez čelade) ali da ga uničim (naredim samomor). Skratka popolnega lastništva nimam niti nad lastnim telesom, ki je kot tako temelj vsakega nadaljnjega lastništva.
Prispevek noče kontrirati zasebnemu lastništvu, ki ima nedvomno svojo normativno vrednost, tržnemu gospodarstvu, noče legalizirati prostitucije, splava po tretjem mesecu nosečnosti ali karkoli podobnega (o tem se tukaj ne izrekam), temveč le vreči nekaj vprašanj na tako samoumeven pojem, kot je zasebna lastnina.
Marijana Koren
Prispevek izraža stališče avtorice in ne nujno tudi društva.
Lastništvo nad lastnim telesom kot predpogoj vse zasebne lastnine, je ena od temeljnih prepodtavk zgodnje liberalne misli, in jo najdemo v linijo od Locka, prek Hegla do Milla in naprej. Gre za način legitimacije zasebne lastnine, na pa za postavljanje normativnih pogojev njenega obstoja. Genealigija zasebne lastnine (kot pravnega koncepta in ekonomske realnosti) ima s to vrsto argumentacije le malo skupnega.
ReplyDeletePoleg tega se mi je vedno dozdevalo, da ima postavka o lastnini nad telesom aksiomatsko naravo - zanimivo bi bilo videti, kako je to mogoče argumentirati. Po mojem to ni mogoče. V nasprotju s trditvami, da je lastništvo nad telesom teoretsko veljavno, praktično pa ne, bi jaz prej rekel, da je (v zahodnem svetu) praktično sicer skoraj povsem v veljavi, da pa je teoretično nevzdržna.
This comment has been removed by the author.
ReplyDeleteJa, stinjam se, da gre za aksiom, ki mora biti postavljen, da lahko izpeljemo vse ostale vrste lastnine. Kot tak ne more biti argumentiran, je pa kljub temu edini način, kako lahko sploh pridemo do pojma lastnine. Ali ne?
ReplyDeleteV tem smislu je že ta argumentacija normativna: ker potrebujemo pojem zasebne lastnine, moramo nekaj predpostaviti (lastnino nad telesom). Strinjam se, da obstaja ključna razlika med normativno in teoretično argumentacijo, gre predvsem za razliko v načinu argumentacije, kar pa ne pomeni, da normativnim načelom ni potrebno biti utemeljeni. Zanima me torej, ali poznaš kakšno drugo linijo utemeljitve zaseben lastnine (normativno ali teoretično), ki bi obšla lastnino nad telesom?
Zakaj pa se ti zdi, da je lastništvo nad telesom teoretično nevzdržno? Edini problem, ki ga jaz tukaj vidim, je načela razločitev med menoj in mojim telesom - vendar se mi to ne zdi tako problematično.
Zanimivo. Sicer najbrž ne gre za omejitev same zasebne lastnine, ampak svobode pri razpolaganju z njo. Če kupiš kozo je - vsaj mislim - tvoja osebna lastnina. Pa vseeno ne smeš imeti romantičnih odnosov z njo (oz. sodomije, če uporabim do zoofilov manj prijazen izraz). Omejitve naših svoboščin se aplicirajo tudi na zasebno lastnino. Ker je zasebna, s tem še ni onkraj njih. To pa tudi ne pomeni, da ni zasebna. Svojo zasebnost dolguje njim. Brez države, zakonov itn. tudi zasebna lastnina ne pomeni nič. Bi to šlo skupaj s tvojimi mislimi? Da je zasebnost lastnine itak posredovana skoz družbeno mašinerijo, ki jo omogoča in omejuje obenem (s tem da sta omogočanje in omejevanje le dve plati istega akta, tako kot pri omejitvi svobode sploh? - skratka ne da ne pustijo vlačugarskega posla, ker mislijo (fantomski, anonimni Oni: utelešenje družbe) da nimaš pravice nad lastnim telesom, a ker mislijo, da bi vlačugarstvo samo kot efekt produciralo to, da bi ljudje imeli manj pravice, nato, nad svojim lastnim telesom (ker bi vsaka revna ženska , neizobražena, ki bi npr. rabila več denarja za svojo družino kot ga ponuja biznis čistilke, bila 'prisiljena' v prostitucijo) - ne govorimo o tem vozlu? (in še to morda: embrio pa je protisloven objekt, ker je in ni človek obenem; zato težave... vsak univerzalen zakon ima težave s takimi objekti, najsibo logični zakoni ali etične maksime. Prav tako s težavami samoreference. Samomor je ime za samoreferenčni paradoks prepovedi ubijanja oz. prepovedi moriti. Je oni logični problem v etični preobleki. Mar ni? – Bojim se, da nikakršno etično ali politično mišljenje nima te moči, da bi se soočilo s temi zagatami. Te probleme lahko reši le domorodno področje njihovega adventa, filozofija (ontologija, logika).)
ReplyDeleteMarijana: za razliko od tebe se mi razločitev med menoj in mojim telesom, predvsem v odnosu lastnik-lastnina, zdi precej problematična. Razumem, zakaj je liberalna tradicija to razmerje izrabila za svojo argumentacijo, saj se od tu dejansko lahko koherentno izpelje, kot praviš ti, "pojem zasebne lastnine". A me kljub temu ne prepriča.
ReplyDeleteSicer pa se trijam se z Juretom.
This comment has been removed by the author.
ReplyDeleteJure, se strinjam s tabo. V moji argumentaciji je šlo za mešanje dveh ravni; pojma lastnine kot legitimne posesti in lastnine kot pravice razpolaganja s nečem. Očitno je bila napačna druga premisa, torej lastnina ni svobodno razpolaganje z določenimi predmeti.
ReplyDeleteSicer pa zanimivi primeri: pri omenjeni kozi se namreč lahko res zamislimo, da gre vseprej kot za vprašanje njenih domnevnih pravic za vprašanje dobrega okusa in podobno bi lahko dejali za prostitucijo in samomor.
Glede samomora imam še eno misel, ki bi jo rada podala. Spominjam se nekega problema pri Heglu o tem, kako kaznovati samomorilca. A ni zanimivo, kako samomorilec pretenta pravni sistem: po Heglu namreč ravno prek lastnine nad lastnim telesom vstopimo v sfero abstraktenga prava. Samomorilec se tako s tem dejanjem na nek način samovoljno izključi iz njega ter mu s tem ne pusti možnosti, da bi ga kaznovali. - toliko za nameček, se mi je zdelo zanimivo.
Luka. Prvič, vprašenje razlike med mano in mojim telesom se mi zdi problematično, vendar v polju filozofije, antropologije, medicine morda, ne pa na področju normativnega prava ali ekonomije.
Drugič, ko si omenil, da govorim o "predpostavki zgodnje liberalne misli", sem dejansko menila, da imaš v ozadju kakšno pozno liberalno misel, ki bi bila bolj prepričjiva.
sicer je od tega zapisa minilo kar nekaj časa, ampak kljub vsemu. temelj vakršnega lastništva je v prvi vrsti pojem svobode in ne neka oblika lastništva, torej lastništva na svojim telesom.
ReplyDeleteampak da bi to lahko prepričljivo pokazali, si moramo zamišljati družbo, v kateri ne bi imeli pozitivnih pravic, ampak zgolj negativne - filozofski libertarizem. v taki družbi bi seveda prostitucija bila dovoljena, tudi zloraba drog itd. ker bi pač svoboda posameznika bila omejena zgolj s svobodo drugega posameznika in vanjo ne bi posegali z nekimi pozitivnimi pravicami. tako da seveda tudi v tem primeru ne bi šlo za absolutno svobodo, ampak omejeno do tiste točke, ki bi pač to svobodo sploh lahko zagotvaljala.
in v takem kontekstu potem postane lastnina eden izmed temeljnih pogojev, da pravico do svobode sploh uveljavljaš, jo črpaš. ker biti svoboden, brez da bi imel možnost udejanjanja svojih sposobnosti ter zadovoljevanja potreb, je brez smisla. in brez pravice to lastnine se tega pač ne da koristiti.
večina družb pa je to vrednoto pravice do osebne svobode zgolj integrirala v svoj sistem, ki pač vsebuje tudi pozitivne pravice. in je potem pač nujno zadeve utemeljevati na povsem normativen način, ker je pojem svobode omejen ne samo z negativnimi pravicami, ampak tudi pozitivnimi.