Na plakatih z modrim ozadjem me pozivajo naj se odločim, kako naj bo pridelana naša hrana, kakšno vrsto energije želim, kako naj uskladim delo in kariero, pa tudi to, kako naj bodo odprte naše meje. To naj bi bile (po Eurobarometru) nekatere izmed ključnih tem za državljane Evropske unije. Pozivi pa niso le na plakatih, saj se enaka promocija masivno dogaja povsod, med drugim tudi na internetu, kjer še niti na mail ne morem skočiti ne da bi ob strani gledal podajanje teh pomembnih vprašanj.
A zakaj mene sprašujejo o tem in nas hkrati vabijo na volitve? Oziroma drugače: zakaj vabilo na volitve želi, da se odločim med različnimi alternativami? Kot pojasnijo na slovenski izpostavi Evroparlamenta, želijo s tem spodbuditi, da se do tem opredelijo vsi kandidati za evroposlance, s čemer želijo poudariti, da naš glas nekaj šteje tudi na ravni Evropske unije in da tudi mi lahko soodločamo o prihodnosti. A res?
Kako pa je potem mogoče, da so vsi referendumi v posameznih državah, kjer so odločali o skupni prihodnosti, gladko propadli? Še več, ko so državljani Francije in Nizozemske večinsko zavrnili en skupen dokument, je sledil nov. In da se ne bi zgodilo enako še enkrat, tokrat v Franciji in na Nizozemskem ni bilo več referenduma, skoraj vse države pa so novo pogodbo podpisale, ne da bi jo sploh prebrale. Demokratično možnost odločanja, ki naj bi bil temeljen za Unijo, je tako pokazala le Irska, kjer je na koncu okoli 100.000 ljudi več glasovalo proti in s tem zavrnilo možnost državne ratifikacije. Medtem pa smo si v Sloveniji želeli, da bomo pogodbo ratificirali prvi, a nam še niti to ni uspelo, saj so nas prehiteli Madžari.
Sicer pa je pri sprejemanju nove evropske ustave veliko širino pokazal tudi naš komisar Potočnik, ki na vprašanje, kakšen je scenarij v primeru, če bo Francija na referendumu rekla ne, odvrnil: »To se ne bo zgodilo.« Tudi ko ga je novinar še nekajkrat vprašal enako vprašanje, je na njegovem birokratskem obrazu visel še vedno enak nasmešek in tudi iz ust so mu prihajale enake besede.
Nihče izmed birokratov, ki snujejo novo evropsko stvarnost, ni bil ne takrat ne potem pri Lizbonski pogodbi pripravljen, da pa se mogoče ljudstvo ne strinja z odločitvami, ki jih sprejemajo. In kaj se je zgodilo po irskem referendumu? Ali so mogoče uvideli, da se lahko nekateri tudi ne strinjajo s tem, kar oni snujejo? Ne, rezultat so »obžalovali,« kmalu pa že začeli razmišljati o ponavljanju referenduma. Prosim – ali bodo zdaj vse podkupili, da bodo mislili tako, kot je edino prav?
Takšne stvari švignejo mimo kot da ni nič, nato pa nas zaradi poraznega obiska prejšnih volitev začnejo z obširno marketinško akcijo prepričevati naj gremo na volitve, ker naš glas šteje, še posebej zato, ker je to sploh edina možnost demokratičnega odločanja na ravni Unije. In ker je bila udeležba v Sloveniji pred petimi leti še posebej porazna, so se oglasili nekateri EU-jevci, češ da obžalujejo, da v novih EU-državah ni tudi večjega navdušenja nad demokratičnim odločanjem. V spodbudo pri letošnjih volitvah so nam zato podali proporcionalno višji kos iz skupnega proračuna, namenjenega oglaševanju volitev, ki znaša skupaj 21 milijonov evrov.
Evropski parlament torej oglašuje volitve, kot da je politično odločanje nekaj, kar se spodbudi z oglasom. Kot da ne gre za volitve državljanov, ampak za izbiro potrošnikov. Evropski parlament torej oglašuje volitve, da lahko sploh legitimira svoje početje, kjer milijoni evrov letijo skozi okno, vrhunski birokrati pa se odločajo o tem, koliko krive naj bodo banane in kakšni napisi ter slikice naj krasijo cigaretne škatlice, poleg tega pa prepovedujejo postopke pridelovanja hrane, ki so veljali stoletja, češ da so nehigienski. Vsi rezultati nato padejo v kategorijo »Evropske direktive« in se razširjajo po Uniji.
In kar je še najbolj šokantno: med vsem tem pa za štiridnevno mesečno selitev v parlament v Strasbourgu na letni ravni porabijo 200 milijonov evrov. Vse le zaradi francoskega prestiža, ki mu še vedno nihče ne ugovarja, večina poslancev pa se izgovarja, da nima neposredne moči to spremeniti.
In po vsem tem nas vabijo na volitve. A bolj kot to, so zanimive posledice marketinške kampanje – v njenem duhu je namreč potrebno natančneje spremljati naše izvoljence, čeprav dvomim, da v Bruslju to tudi želijo. Bomo videli.
A zakaj mene sprašujejo o tem in nas hkrati vabijo na volitve? Oziroma drugače: zakaj vabilo na volitve želi, da se odločim med različnimi alternativami? Kot pojasnijo na slovenski izpostavi Evroparlamenta, želijo s tem spodbuditi, da se do tem opredelijo vsi kandidati za evroposlance, s čemer želijo poudariti, da naš glas nekaj šteje tudi na ravni Evropske unije in da tudi mi lahko soodločamo o prihodnosti. A res?
Kako pa je potem mogoče, da so vsi referendumi v posameznih državah, kjer so odločali o skupni prihodnosti, gladko propadli? Še več, ko so državljani Francije in Nizozemske večinsko zavrnili en skupen dokument, je sledil nov. In da se ne bi zgodilo enako še enkrat, tokrat v Franciji in na Nizozemskem ni bilo več referenduma, skoraj vse države pa so novo pogodbo podpisale, ne da bi jo sploh prebrale. Demokratično možnost odločanja, ki naj bi bil temeljen za Unijo, je tako pokazala le Irska, kjer je na koncu okoli 100.000 ljudi več glasovalo proti in s tem zavrnilo možnost državne ratifikacije. Medtem pa smo si v Sloveniji želeli, da bomo pogodbo ratificirali prvi, a nam še niti to ni uspelo, saj so nas prehiteli Madžari.
Sicer pa je pri sprejemanju nove evropske ustave veliko širino pokazal tudi naš komisar Potočnik, ki na vprašanje, kakšen je scenarij v primeru, če bo Francija na referendumu rekla ne, odvrnil: »To se ne bo zgodilo.« Tudi ko ga je novinar še nekajkrat vprašal enako vprašanje, je na njegovem birokratskem obrazu visel še vedno enak nasmešek in tudi iz ust so mu prihajale enake besede.
Nihče izmed birokratov, ki snujejo novo evropsko stvarnost, ni bil ne takrat ne potem pri Lizbonski pogodbi pripravljen, da pa se mogoče ljudstvo ne strinja z odločitvami, ki jih sprejemajo. In kaj se je zgodilo po irskem referendumu? Ali so mogoče uvideli, da se lahko nekateri tudi ne strinjajo s tem, kar oni snujejo? Ne, rezultat so »obžalovali,« kmalu pa že začeli razmišljati o ponavljanju referenduma. Prosim – ali bodo zdaj vse podkupili, da bodo mislili tako, kot je edino prav?
Takšne stvari švignejo mimo kot da ni nič, nato pa nas zaradi poraznega obiska prejšnih volitev začnejo z obširno marketinško akcijo prepričevati naj gremo na volitve, ker naš glas šteje, še posebej zato, ker je to sploh edina možnost demokratičnega odločanja na ravni Unije. In ker je bila udeležba v Sloveniji pred petimi leti še posebej porazna, so se oglasili nekateri EU-jevci, češ da obžalujejo, da v novih EU-državah ni tudi večjega navdušenja nad demokratičnim odločanjem. V spodbudo pri letošnjih volitvah so nam zato podali proporcionalno višji kos iz skupnega proračuna, namenjenega oglaševanju volitev, ki znaša skupaj 21 milijonov evrov.
Evropski parlament torej oglašuje volitve, kot da je politično odločanje nekaj, kar se spodbudi z oglasom. Kot da ne gre za volitve državljanov, ampak za izbiro potrošnikov. Evropski parlament torej oglašuje volitve, da lahko sploh legitimira svoje početje, kjer milijoni evrov letijo skozi okno, vrhunski birokrati pa se odločajo o tem, koliko krive naj bodo banane in kakšni napisi ter slikice naj krasijo cigaretne škatlice, poleg tega pa prepovedujejo postopke pridelovanja hrane, ki so veljali stoletja, češ da so nehigienski. Vsi rezultati nato padejo v kategorijo »Evropske direktive« in se razširjajo po Uniji.
In kar je še najbolj šokantno: med vsem tem pa za štiridnevno mesečno selitev v parlament v Strasbourgu na letni ravni porabijo 200 milijonov evrov. Vse le zaradi francoskega prestiža, ki mu še vedno nihče ne ugovarja, večina poslancev pa se izgovarja, da nima neposredne moči to spremeniti.
In po vsem tem nas vabijo na volitve. A bolj kot to, so zanimive posledice marketinške kampanje – v njenem duhu je namreč potrebno natančneje spremljati naše izvoljence, čeprav dvomim, da v Bruslju to tudi želijo. Bomo videli.
Blaž K
Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.
No comments:
Post a Comment