O tem, kar nas na drugih fascinira, na nas samih pa niti ne toliko

Pred kratkim sem brala eno izmed uvajalnih knjig v antropologijo (Layton: An introduction to theory in Anthropology), ki – kot se za uvajalno knjigo spodobi – nazorno predstavlja različne antropološke teorije na konkretnih etnografskih primerih. Ena izmed pomembnejših tem antropologije in njenih objektov preučevanja je sistem menjave določene skupnosti, tj. sistem pravil, ki določajo, kaj se lahko menja s čim, s kom se kaj menja, in predvsem obratno, kaj se s kom ali s čim ne sme menjati.

V omenjenem delu je bil tako opisan primer sistema menjave neke afriške etnične skupnosti manjšega obsega. (Mimogrede, za vse tiste, ki tega ne veste: »etnična skupnost manjšega obsega« je politično korektni termin za to, kar smo nekoč imenovali »pleme«, le da zaradi določenih asociacij tega izraza s Spencerjevo teorijo, na katero je dandanes povsem nespodobno samo pomisliti, tega izraza v antropologiji uradno ne uporabljamo več. Škoda le, da nihče sploh ne ve, kaj ta »etnična skupnost manjšega obsega« sploh pomeni, če ravno ne pomisli, da je to tisto, kar je bilo nekoč imenovano »pleme«.) Če se povrnem, ta etnična skupnost manjšega obsega ima zelo zanimiv sistem menjave (žal knjige nimam več pri sebi, tako da ne morem navesti točnega imena in vseh detajlov): znotraj množice objektov, ki se v skupnosti lahko menjujejo, tako obstajajo nekateri (recimo jim predmeti tipa A), ki se lahko menjujejo samo med seboj (tj. predmet tipa A za predmet tipa A), in nekateri drugi (recimo jim premeti tipa B), ki imajo mnogo večjo vrednost kot predmeti tipa A ter se načeloma ne menjujejo. Le izjemoma se tako lahko zgodi, da se predmet tipa B menja za predmet tipa A. »Oh, kako zanimiv sistem menjave! Predvsem v primerjavi z našim, kjer smo z uvedbo denarja pristali na to, da pač iz praktičnih razlogov blago menjamo za denar in obratno. Seveda obstaja tudi v naši »etnični skupnosti večjega obsega« menjava blago za blago, vendar je ta relativno izrinjena zaradi uporabe denarja«, je izrazita predpostavka v omenjenem poglavju. Vendar, ali je to res? Ali je naš sistem menjave res tako prekleto preprost in nevreden raziskovanja v primerjavi z drugimi družbami?

Četudi pustimo ob strani, da je na svetovni ravni 10% celotne menjave opravljeno na barter način (tj. blago za blago) in da imamo določena pravila menjave (naprimer vzvod za denar oz. celo vzvod brez denarja in drugi finančni inštrumenti), ki so tako kompleksna, da jih niti sami ekonomisti ne razumejo, ter so po mnenju nekaterih povzročila celo svetovno recesijo, ali pa naprimer menjava denar za denar ali obresti za denar ali pa recimo razna nedoumljiva pravila menjave (tipa: Bavčarju kredit: ja, tebi: ne) … četudi torej te tipe menjav pustimo ob stran iz dveh razlogov: prvič, ker so tako normativna in tako zavestno postavljena in torej na nek način nespontana, da morda niso več zanimiva za antropološko preučevanje; ter drugič, ker vse prej kot da bi izkazovala neka pravila menjave, izkazujejo ravno nasprotno pomanjkanje le-teh, saj izgleda, da lahko v naši družbi karkoli menjamo za karkoli … skratka: četudi te primere pustimo ob strani, menim, da je naš sistem menjave v resnici mnogo kompleksnejši, kot izgleda na prvi pogled.

Predpostavimo, da nas kot antropologe zanima le tisti prekriti, ne-eksplicirani sistem pravil menjave, ki se tiče običajnega vsakdanjega življenja, to so tista pravila, ki jih nihče jasno ne izreče, a vendarle uravnavajo odnose med ljudmi na podlagi nekega molčečega občutka o tem, kaj je spodobno narediti in kaj ne. Recimo, da mi soseda podari glavo solate. A si predstavljate, kako nespodobno bi bilo, če bi ji želela v zameno dati evro ali dva? Sosedine glave solate ni mogoče zamenjati za denar, a vendarle – kot vsak dar – zahteva povračilo. Povrnem pa ji lahko le tako, da ji podarim košarico češenj, paradižnikov ali jajc. Vendarle pa ne katerihkoli, temveč le tistih, ki so bodisi zrasla na mojem vrtu ali se zvalila v mojem kurniku. Zopet bi bilo povsem nespodobno, če bi ji vračala jajca ali paradižnike, ki sem jih kupila pri Najboljšem sosedu, kvečjemu lahko povrnem z nečem, kar je recimo nastalo v moji pečici. Drugi primer: na cesti me neznanec prosi za cigareto. Čeprav bi mu je najraje ne dala, saj postajajo cigareti vse bolj luksuzna dobrina, mu pa vendarle nikoli ne bom rekla: ali mi lahko daš 15 centov, kolikor je recimo ekonomska cena cigarete. Pa tudi če bi mi ponujal denar, bi bilo seveda povsem neprimerno ga sprejeti – saj gre vendarle za cigaret! Tretjič: če me prijatelj povabi na zabavo, za katero je – lahko sklepam – zapravil celotno premoženje, je povsem na mestu, če mu pri tem prinesem kakšno žgano pijačo, vino, morda torto ipd. (gosti sok, čips že malo manj primerno), povsem neprimerno pa bi bilo, če bi mu v roke podtaknila 10€, češ: na, za vse stroške. Dalje: če si od sosede sposodim mleko ali moko, ji vrnem z drugim mlekom ali moko, nikoli z denarjem. Takšne primere bi lahko naštevali v nedogled, jasna pa je poanta, da denar v naši kulturi ni univerzalno sredstvo, s katerim menjamo blago. In dalje, tudi omenjeno blago ni prosto izmenljivo eno z drugim: ne gre namreč solata za cigaret ali pa torta za sposojeno mleko.

Zgodbe še ni konec: če mi nekdo v lokalu plača pijačo, je edini način, kako mu lahko za to povrnem, da mu jo ob drugi priložnosti plačam nazaj. Ali še huje, si predstavljate do kakšnega moralnega ogorčenja bi prišlo, če bi mi nekdo naredil uslugo, jaz pa bi mu to hotela povrniti z denarjem. To je bodisi korupcija bodisi povsem nedostojno vedenje. Načeloma uslugo menjamo z uslugo; kvečjemu lahko za določeno vrsto minornih uslug upnika povabimo na pijačo, na večerjo itd. Če bi želeli, bi lahko naredili celo klasifikacijo tega, kako se lahko usluge vrača: nekatere se tako lahko vrača z materialnimi dobrinami (naprimer, če grem k nekomu na vandimo, mi to lahko povrne z grozdjem, vinom in seveda primerno malico ali kosilom (če slednjega ne pripravi, je svinja, tako kot sem jaz, če mu ne pridem pomagat trgat grozdja)), druge usluge se lahko vrača le z uslugami (če nekomu pomagam, ko to potrebuje, ali če nekomu posodim zapiske, lahko pričakujem od njega isto, ko bom jaz to potrebovala). Tretjič pa obstajajo tudi usluge, za katere se sploh ne spodobi omeniti, da bodo kadarkoli povrnjene. Običajno gre za primere, ko pomagamo človeku, ki je v stiski: če ima naprimer nekdo bližnjega na smrtni postelji, in jaz zaradi tega hodim zanj v trgovino, mu pospravljam stanovanje itd., bi bilo od njega povsem nespodobno reči: »To ti bom povrnil.«

Če so vas ti primeri zdolgočasili, potem je nekaj resničnega v moji tezi; morda vas namreč ne bi, če bi opisovala, kako neko čudno ljudstvo menja školjke za bambus, vendar ne bambusa za svinjo. Prispevek je hotel pokazati le, da imamo tudi mi objekte tipa A in objekte tipa B, C itd. ter točno določena, neizrečena pravila o tem, kako se z njimi ravna in posluje, da pa vendarle mogoče, ko to opazujemo na nas samih, ni tako fascinantno, kot je na drugih.

Marijana Koren

Prispevek izraža stališče avtorice in ne nujno tudi društva.