Amor fati, I. del

V tem blogu bo šlo za kratek (a jedrnat) razmislek o Nietzschejevem mottu, amor fati, ljubezen do usode.

Amor fati je rešitev enačbe človeškega stanja; odgovor na uganko človeške eksistence in morda kar formula sreče. Kaj pa vam je konec koncev v življenju še povzročalo trpljenje, če ne to, da niste zmogli z nasmeškom in dobrodošlico sprejeti »strelice vse nasprotne usode«?

Da bi razumeli, zakaj je Nietzscheju to odgovor na človeško uganko, se obregnimo najprej ob misel volje do moči. V delu z istim imenom jo Nietzsche opredeli tako, to voljo do moči: je tisto, iz česar lahko izpeljemo vse ostale živalske gone; a poda še druge opredelitve, npr., je rezultanta vseh teh parcialnih gonov, sil; a obenem: »sila ne obstaja«, so le učinki; še dalje pa celo, volja sama ne obstaja, je fikcija; reče tudi: volja interpretira, je moč interpretacije etc.

Rad bi se vprašal, zakaj ta ekstremna oscilacija v opredelitvi volje. Navedek:

»Ni ne »duha«, ne razuma, ne mišljenja, ne zavesti, ne duše, ne volje, ne resnice, vse same neuporabne fikcije.« (Nietzsche tu pravi, da volja ne obstaja!)

A vašo pozornost bi rad ulovil pri tem navedku:

»Zmagoviti pojem »sila«, s katerim so naši fiziki ustvarili Boga in svet, potrebuje še dopolnilo: treba mu je dodati še notranjo voljo, ki jo označujem »volja do moči«, se pravi kot nepotešeno hotenje po izkazovanju moči; ali uporabi, izvajanju moči, kot ustvarjalni gon in tako naprej.«

Kaj sploh je moč? Moč, moči. Zagotovo nek moči postati dejansko. Dvomim, da si kdo od nas moč lahko misli še drugače. Če nam kdo reče, imam moč, da to storim, vendar tega ne bom storil, ga bomo posumili strahopetništva. In upravičeno, ker moč je moči postati dejansko. Oz. je zmorenje.

A moči ne verjamemo na besedo, temveč, kolikor je moč moči postati dejansko, ostaja le možnost. Če je bistvo moči prav v moči postati dejansko, tedaj če moč ostane le možnost, ji zmanjka prav tista dejanskost, ki bi jo potrdila kot moč. Hočem reči to, da edini način, da dokažemo moč, je ta, da jo preprosto udejanjimo.

Nietzsche zato pravi, da volja do moči pride do vpadljivosti le takrat, ko je zablokirana; skratka, pravzaprav zaobstoji – ker je na sebi fikcija – le kot nekaj, kar postane za nas vpadljivo kot neuresničena težnja-k. To za nas pa ne more pomeniti drugega kot nemoč. Skratka, »volja do moči« obstaja le kot spodletela. Zakaj? Ker kot uspela pač ni volja, težnja, a kar dejanskost!

Razumimo to točko, ki nam obenem razloži nenehno navzrkrižje mišljenja tega filozofa, ki more in mora enkrat v krščanstvu videti najvišjo šibkost, a obenem zmagovito moč (ni premagala vse ostale tradicije, čeprav s »hlapčevsko moralo« in z mečem?) – v Kristusu »idiota na križu« in obenem nadčloveka, v Judih neokusne nizkotneže, ki jim je mar le za golo preživetje (in so brez bolj plemenitih instinktov), a v isti sapi za najbolj pametne, spretne, duhovne ljudi, etc. Vse, kar je potrjeno v dejanskosti kot zmagovito, je že maksimum moči. (Razmišljajte, kolikor hočete, a vedno boste prisiljeni uvideti, da je dejanskost maksimum moči.) – Seveda tu ni protislovja v tem, da on napada dejanskost; saj je tudi sam del dejanskosti in njenega večnega polemosa.

Maksimum moči bi bilo preprosto tisto, kar je zmožno vse dejanskosti, tj. kar absolutno zmore. Takšne formulacije pa dobimo pri Heglu, natanko takrat, ko opisuje um. Tako je »/.../ izkazano, da je um, - /.../ - substanca, kot tudi neskončna moč /.../« In: »Da je takšna ideja tisto resnično, večno, kratkomalo močno, da se razodeva v svetu in se nič v svetu ne razodeva razen nje, njenega veličastja in časti /.../« (Iz Hegel, Um v zgodovini.) Božja omnipotenca je v tem, da je vsaka Njegova misel, intenca, volja – isto kot dejanskost; Bog je bitje, pri katerem te razlike ni: in prav zato je neskončno močno bitje. Kar misli, to je; kar hoče, to je.

Chesterton zato v Nietzscheju in Tolstoju razbere neko »budistično blokado«: o prvem pravi, da se ne more odločiti za eno pot, ker so vse poti enako dobre (o drugem pa ravno nasprotno, a seveda z istim rezultatom). Prav ima Chesterton, saj je maksimum moči za človeško bitje prav absolutno zmorenje reči JA! vsemu, ker vsako zanikanje ostane v odnosu privacije, manka, nedejanskosti, nemoči!

Nietzschejev amor fati zgošča namero postati le še pritrjevalec, kot se izrazi, kot izrazi svoj življenjski cilj – postati tak, ki bo govoril vsemu le »Ja!« - vsemu in vsem, »Ja in amen!« - to je bil Nietzschejev osebni ideal. – Kako? Si ni predstavljal moči na bolj patetične načine, z dobrimi starimi »velikimi Evropejci« (vsem znana klapa: Julij Cezar, Aleksander Veliki, Napoleon Bonaparte, etc.)?

Ne nujno, saj je tudi želja po oblasti, vladanju njemu toliko kot še en izkaz notranje šibkosti. Želja, da si podjarmimo drugo, drugačno, zunanje, je izraz notranje nemoči. (Vidite, kako tudi to sledi iz gornjih razmislekov?)

Pritrjevanje vsemu pomeni, da v vsem vidimo umno, ja, celo dobro, da dejanskost enačimo s hotenim, ker jo enačimo z maksimalno močjo. (Vsak »tako se je zgodilo« zamenjati s »tako sem hotel!« - kot pravi sam.)

Slovita Heglova formula, da KAR JE UMNO, JE DEJANSKO in KAR JE DEJANSKO, JE UMNO, je prav takšna formula absolutne potrditve, pozicija pritrjevalca, pozicija, ki bi jo rad dosegel Nietzsche, oz. kdor si želi reči vsemu »Ja!« -

Tu bi vas – v upanju, da sem bil razumljiv in vsaj malo zanimiv - naslednjič rad popeljal k razmisleku o Previdnosti.

Jure Kralj

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.