Thursday, May 20, 2010

Z denarjem do več denarja – Sorosov primer iz denarne zgodovine


George Soros je ime, ki se pojavlja pod oznako filantropa in mecena – predvsem pa pod oznako valutnega mojstra. V tem zapisu se mu bom posvetil zlasti pod zadnjo oznako, ki postavi premo-sorazmerno z njegovim zavidanja vrednim ekonomskim čutom – na določeni ravni – pod vprašaj njegovo filantropijo. Vendar pa prikazati Sorosa kot zlikovca ni namen tega pisateljevanja, namen je predvsem osvetliti globalni učinek, ki so ga proizvedla nekatera specifična dejanja in manevri. Sorosova osebna zgodovina je dolga, za nas pa postane zanimiva predvsem od leta 1970 dalje, ko soustanovi Quantum Group of Funds na Nizozemskih Antilih (avtonomno ozemlje Nizozemske), kjer, kot se za ugledno otočje spodobi, ne poznajo davka na dohodek, premoženje in dediščino. Pogledali si bomo, kako je Soros kot glavni upravljalec hedge sklada leta 1992 spravil na kolena Bank of England (centralno banko Združenega kraljestva) in s tem svojemu skladu s preprostim, a genialnim, manevrom prisvojil okrog 2 milijardi $. Ampak za začetek najprej nekaj informacij iz ozadja, ki so morebiti malce zapletene in dolgovezne, a so ključne za celostno razumevanje sicer preprostega Sorosovega manevra.

                                          Nizozemski Antili 


Zgodba je tesno zvezana z ukrepi Evropske skupnosti (danes je preimenovana v Evropsko unijo) natančneje z evropskim mehanizmom deviznih tečajev, ki je v prenovljeni različici še danes del Evropskega monetarnega sistema (ureja dvoletno prehodno obdobje vstopanja države kandidatke v EMU). Leta 1979 so se nekatere evropske države pod vodstvom Francije in Nemčije odločile, da se odpovedo povsem fleksibilnemu deviznemu tečaju. To je preprosto pomenilo, da valutni trg ne ureja z igro ponudbe in povpraševanja valutnih tečajev samodejno, ampak da centralne banke aktivno posegajo z operacijami na odprtem trgu in s tem ubranijo želeni nivo valutnega tečaja. Cilj takšnega posega je bil prilagodljivo fiksiranje valutnih tečajev, s čimer bi onesposobili velika tečajna nihanja in s tem povečali stabilnost monetarnih sistemov (predvsem doseganje stabilne inflacije) znotraj Evropske skupnosti. Fiksno stopnjo deviznega tečaja je vsaka država dobila glede na povprečje vseh deviznih tečajev, ki so nastopali znotraj mehanizma. Razen Italije, kot seveda veleva trajna zgodovinska značilnost tega naroda, so morale vse države skrbeti za to, da devizni tečaj ni upadel ali zrasel za več kot 2,25% (za Italijo je bila ta meja skoraj 3x večja, 6%).

Poglavitna naloga evropskega mehanizma deviznih tečaj je bila zagotavljanje stabilne inflacije, kar pa je zahtevalo strogo disciplino pri izvajanju denarne in fiskalne politike paktirajočih držav. Vendar pa je padec berlinskega zidu v letih, ki so sledili, zahteval visoke državne izdatke v procesu unifikacije Nemčije, kar je vodilo v darežljivo fiskalno politiko. Vemo pa, da izdatno trošenje države (infrastruktura, sinergijski projekti, razvojni projekti …) nezadržno vodi v povečevanje količine denarja v obtoku in s tem v visoko inflacijo. Kot se v teh razmerah spodobi je Deutsche Bundesbank (nemška centralna banka) za to, da bi omejila inflacijo, zvišala obrestno mero. Preprosto povedano: denar je postal dražji, zato je postala potrošnja dražja, temu je sledila umiritev rasti cen in dosežena je bila spodobna raven inflacije. Povišanje obrestne mere v Nemčiji je imelo direktne učinke v Združenem kraljestvu, ker je sistem fiksnega deviznega tečaja v evropskem mehanizmu deviznih tečajev zahteval usklajevanje obrestnih mer med državami. Zato je morala Bank of England, da bi 2,25% omejitev spremembe tečaja ne bila presežena, prav tako povišati obrestno mero. Vendar pa je bilo leta 1992 v Združenem kraljestvu gospodarsko stanje zelo mizerno. Povišanje obrestne mere, kot rečeno, vedno podraži denar, kar ima za posledico to, da slabe gospodarske razmere še dodatno poslabša. Eno izmed najbolj osnovnih makroekonomskih načel in vodil denarne politike veleva, da v obdobju gospodarske stagnacije centralne banke znižujejo obrestno mero, kajti s tem postanejo krediti cenejši, zato se poveča investicijska dejavnost narodnega gospodarstva, temu sledi ustvarjanje novih delovnih mest in s tem postanejo razmere bolj ugodne za gospodarski razcvet. Združeno kraljestvo se je torej znašlo v nemogoči situaciji: evropski mehanizem deviznih tečajev je zahteval povišanje obrestne mere, da bi valutni tečaj ostal v želenih mejah, stanje v narodnem gospodarstvu pa njeno znižanje, da bi se spodbudila investicijska dejavnost in s tem gospodarska rast.


                                          Bank of England

Natančno ta razkorak je izkoristil Soros, ko je stopil v vojno s centralno banko Združenega kraljestva. Posameznik in 10 milijard $ arzenala v zaledju proti državi (ta znesek, zgolj za predstavo o kakšni številki govorimo, ker je časovni zamik skazil primerljivost, znaša približno 25% slovenskega BDP-ja v letu 2009). Soros se je dobro zavedal, da je narodno gospodarstvo pomembnejša prioriteta kot nadnacionalni mehanizem uravnavanja deviznih tečajev in da zato obrestna mera preprosto ne more ostati dolgo na visoki stopnji. Takrat je stavil, da bosta visoka stopnja brezposelnosti in slabe gospodarske razmere Združeno kraljestvo prisilila v depreciacijo funta in naposled izhod iz evropskega mehanizma deviznih tečajev. Opremljen z 10 milijardami $ je začel t.i. špekulativni napad na funt prek nemške marke. Tako si je izposojal funte in stavil na to, da bo vrednost funta v naslednjih tednih deprecirala oz. upadla (short pozicija), s funti je nato kupoval nemške marke (oz. finančne instrumente, ki so bili denominirani v markah), računajoč, da bo vrednost marke porasla (long pozicija). V razmerah fiksnega deviznega tečaja, kakršnega je postavljal evropski mehanizem deviznih tečajev, je morala imeti centralna banka Združenega kraljestva velike rezerve mark, da je lahko pokupila tako velike količine funta, ki so jih Soros in njegovi sledniki želeli prodati takoj, ko so si jih izposodili. Soros se je zavedal, da te rezerve niso neomejene in da centralna banka slej ko prej ne bo mogla več kupovati funtov, zaradi česar bo depreciacija funta proti marki neizbežna posledica.

Ko so centralni banki rezerve kopnele, se je odločila za poslednji manever: iz že tako visoke 10% obrestne mere je najavila, da jo bo zvišala na 12%, čez nekaj ur pa celo na 15%. S tem je želela spodbuditi trenutno povpraševanje ostalih subjektov po funtu in s tem nanje prenesti nalogo kupovanja funta, ki bi jo morala opravljati sama, a jo je zaradi kopnenja rezerv opravljala čedalje teže. Vendar Soros in ostali veliki valutni igralci temu manevru, ki je bil izključno namenjen zavajanju, niso nasedli, vedeli so, da je to poslednji bojni krik centralne banke, ki je potrošila vse topove iz svojih rezerv. Že čez nekaj ur, na črno sredo iz dne 16.11.1992, je centralna banka razglasila kapitulacijo in zapustila evropski mehanizem deviznega tečaja. Seveda je takoj zatem sledil ponoven upad obrestne mere na 10%. Kaj pa posledice?

Soros in valutni igralci, ki so se mu pridružili pri uresničevanju strategije, so si pred 16.11.1992 izposodili milijardne količine funtov in jih takoj prodali ter investirali v sredstva denominirana (ovrednotena) v markah. Ker valutni trg ni bil več v ravnotežju (zasičen je bil s funti), ti pa so kar deževali po valutnem polju, na katerem so primanjkovale marke (povpraševanje po njih je bilo ogromno), je bila neizbežna posledica nova vzpostavitev ravnotežja z apreciacijo (visokim vrednotenjem) marke in depreciacijo (nizkim vrednotenjem) funta. V naslednjih tednih je funt v primerjavi z marko izgubil kar 15% svoje vrednosti. Kaj to pomeni? Zamislimo si, da smo si pred črno sredo izposodili 100.000 funtov in jih prodali za marke po tečaju DEM/GBP=2,9. Dobili smo 290.000 DEM. Po črni sredi je devizni tečaj DEM/GBP postopoma upadel za 15% na DEM/GBP=2,465. Da bi v teh novih razmerah dobili nazaj 100.000 funtov, kolikor jih dolgujemo nekemu posojilodajalcu, pa ne potrebujemo več izhodiščnih 290.000 DEM, kolikor smo jih dobili ob prvi valutni zamenjavi, ampak le še 246.500 DEM. Preostalih 43.500 DEM smo lepo pospravili v žep (v našem primeru smo zanemarili obresti izposojanja funta, ampak te bi ne bistveno znižale abnormnega 15% donosa). Takšne valutne špekulacije predstavljajo pač klasični princip trgovanja na valutnem trgu. Ampak pri Sorosu je dejansko šlo za več kot špekulacijo, saj je z 10 miljardami $ (tem pa so v pomoč priskočili dodatne milijarde iz ostalih hedge skladov) sam dejansko ustvarjal valutno realnost funta v iztekajočih dneh leta 1992. Soros ni bil človek, za katerega bi veljalo, da se je podal v »go with the flow«, ampak je sam ta »flow« ustvaril.


                                          Zehn deutsche Mark
 

Nekateri izračuni so pokazali, da je Soros s svojim manevrom vsakemu Britancu »vzel« 20 funtov. Poleg tega je pošteno pretresel nacionalno gospodarstvo in ustvaril prepih v evropskem mehanizmu deviznih tečajev, ki je v 90' letih postavljal temelje za uvedbo Evropske monetarne unije skupaj z evrom. Sorosovo ime se pojavi tudi v azijski finančni krizi, ki je kulminira leta 1997. Špekulativni napadi so se vršili zoper azijske države po podobni logiki, kot je zgoraj opisana, le da so bile posledice veliko bolj katastrofalne za družbo. Tajska je denimo vse špekulativne napade povezala z imenom Soros, jih etiketirala pod zahodnim kolonializmom, ki da se širi v finančne posle, kar je naposled vodilo v uvedbo kapitalskih omejitev, s čimer je upadla selitev predvsem ameriškega kapitala v to državo. Zaradi takšnih finančnih viharjev so padale vlade, vojaške hunte so pridobivale na moči in sploh se je za določeno obdobje tudi zaradi špekulativnih napadov na valute, če nekoliko karikiram, ustavil veličastni gospodarski pohod azijskih tigrov, ki so zakorakali navkreber po koncu 2. svetovne vojne. Da ne bo pomote, nočem trditi tega, da je špekulativni napad na Tajsko, kjer se je azijska finančna kriza začela, edini razlog za pričetek te krize, je pa nedvomno prilil nekaj olja na ogenj dolgov te države, ki so bili denominirani v dolarjih. Ko domača valuta izgublja na vrednosti v razmerju z dolarjem, v katerem moraš odplačevati kredite, se višina tvojih kreditov iz dneva v dan povečuje, dokler se pač ne znajdeš v situaciji plačilne nesposobnosti, na robu bankrota.

Ali iz te in podobnih zgodb sledi to, da je Soros družbeno neodgovoren akter, ki si čisti vest s humanitarnim delovanjem in mecenstvom takšnih in drugačnih vrst? Ali je le igralec na globalnem parketu, ki zgolj igra po notah tržnih zakonitosti, ki so onkraj morale, onkraj dobrega in zlega? Da bi ta blog zapis ne postal še daljši in zato še manj berljiv, kot najbrž že je, bom odgovore nečimrno prepustil morebitnim komentarjem.


Gregor Kardinar

 Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

8 comments:

  1. Americani bi ga verjetno oznacili za terorista, ce bi to storil dolarju.
    LP Miha

    ReplyDelete
  2. [Miha]: Hehe, najbrž bi ga, če bi mu uspelo. Ampak dolar je glavna svetovna rezervna valuta, zato bi se večji del svetovnih denarnih politik angažiral, da ubranijo vrednost dolarja. Devizne rezerve služijo tudi kot kritje, ko si država izposoja denar, zato šibek dolar ne bi bil nikomur v veselje, ker bi nižal kreditno sposobnost držav.

    Kot druga pa je potrebno vzeti v zakup tudi to, da so ZDA recimo za Nemčijo pomemben izvozni trg. Z močno depreciranim dolarjem nasproti evru, bi izvoz na ta trg upadel, česar denimo Merklova ne bi nikoli pustila. (Za tiste ki ne razumejo zakaj: recimo da stane BMW v Nemčiji 100k EUR. S tečajem $/EUR=1,3 bi na trgu ZDA stal 130k $. Stroške transporta, marže etc. zanemarimo. Če bi $ depreciral recimo na $/EUR=1,5$, bi morali Amerikanci po novem plačati za isti BMW kar 150k$ in bi raje posegli po Chryslerju, BMW pa bi ostal v Evropi.)

    Btw, da spomnim na to, kar je itak že znano: v letu 2009 je Nemčija izgubila prvo mesto največjega svetovnega izvoznika, nasledila jo je Kitajska.

    ReplyDelete
  3. Jaz mislim, da je Soros samo pokazal, kaj monetarni (in podobno finančni) sistem omogoča. ... je pa vse skupaj precej zastrašujoče, ko vidiš moč, ki jo na napram državi ima nekdo z dovolj velikimi financami (naprimer, če stvar raztegnemo, tudi multinacionalne korporacije).
    Mislim, da so etična vprašanja povezana s temi šepkulativnimi napadi analogna nekaterim vprašanjem, ki jih je vzpostavil razmah finančne krize. … po logiki trga lahko, celo z nekim moralnim zadovoljstvom, rečemo: naj banke propadejo, zakaj bomo sanirali zafurana podjetja, zakaj bomo pomagali Grčiji … in če bi sledili tej logiki naprej, bi lahko iz nje zraslo celo kaj dobrega. Vendar po drugi strani je na kocki tudi neka splošna stabilnost, delovna mesta itd., katerim se v danem zgodovinskem trenutku, nihče (predvsem nobena vlada) ni pripravljena odpovedat zato, da bi pokazal kako resnično trg najbolje rešuje vsa vprašanja. Tisto, kar nas kot empatične ljudi najbolj prizadene, je postavljeno kot stranski produkt logike trga, kateremu zato, zopet ne moremo pustiti prosto pot.

    ReplyDelete
  4. Marijana: Meni se zdi, da trg lahko reši le najbolj osnovna vprašanja razdelitve dobrin, ko se stvari zapletejo pa, če je trg prepuščen zgolj lastni logiki, požre samega sebe. Če bi pustili, da trg obračuna s finančnimi institucijami in nesolventnimi državami, bi trg uničil svoje lastne pogoje obstoja. Toliko proti vsem, ki so istočasno za popolno deregulacijo tržnega sistema in popolno zajezitev državnega intervencionizma.

    ReplyDelete
  5. ma, kakšna finančna inštitucija tudi če bi propadla ... šalo na stran, menim, da so se mnoge finačne institucije izkrivile od svojih prvotnih namenov takrat, ko je njhov namen postal ustvarjanje profita: banke, zavarovalnice, ... borze so pa itak zgodba zase

    ReplyDelete
  6. mimogrede, kar se tiče sorosovega mecenstva, je ustnovil inštitut (50 mio $) za drugače razmišljujoče glede debakla finančnega sistema in s tem ekonomskega poklica, kjer je najti par v redu govorov: http://ineteconomics.org/

    ReplyDelete
  7. za hitro denarni posojila ponudba med zlasti resen
      Iščete sredstev za bodisi povečati svoj
      dejavnosti, bodisi za projekt, za vas je nakup
      ravne, ampak banke vas, da pogoji, kjer ste
      ne morejo zapolniti. Bolj skrb za vas, sem zlasti
      Jaz odobri posojila 3.000 € 5000 000 € za vsakogar sposobna
      da izpolni svoje obveznosti. Tudi obrestna mera je
      2%. Ali ste potrebujejo denar iz drugih razlogov; gremo naprej
      v stik z mano za več informacij po pošti: bergchanrose@gmail.com

    ReplyDelete
  8. Pozdravljeni gospodje in gospe.
    Jaz sem finančno, ki omogoča posojila za vse ljudi v stiski. Prosim pišite mi, da dobijo posojilo hitro, varno in brez protokola.
    E-pošta: bernalescieux@gmail.com

    ReplyDelete