Alenka Puhar, v svojem že legendarnem delu Prvotno besedilo življenja, opisuje nenehno sklicevanje na zlato preteklost s strani inteligence 19. stoletja. Na primerih pokaže, kako so generacija za generacijo tarnali nad sodobno razbrzdano, neukrotljivo in neubogljivo mladino ter posledično nad propadom družine in razkrojem idilične vaške skupnosti. Po drugi strani pa so povzdigovali v zvezde zlate stare čase, kjer je bil svet jasen in pravilno razporejen, kjer so vladali pristni odnosi med člani družine, kjer so otroci, iz ljubezni do staršev, jih v spoštljivosti in ponižnosti ubogali in starši so, iz ljubezni do otrok, se za njih popolnoma žrtvovali. Vsak izmed teh avtorjev, ki bi lahko drugemu bil oče ali sin, so preko celotnega stoletja uporabljali vedno isto formulo: »Dandanes je svet pokvarjen, zloben, grabežljiv, nekoč pa je bil lep, preprost, jasen in medsebojno prijazen.« Avtorica nameni nadaljnih 400 strani, da pokaže, da to še zdaleč ni res. Starševska skrb za otroke se je skozi leta večala, kar je za posledico imelo manjšo smrtnost otrok, (ki je na začetku stoletja bila skoraj 50%!!!), večjo skrb za higieno ter oblačila. Opuščalo se je povezovanje otrok, v katerih je v lastnem blatu otrok preživel 6 mesecev, ter različne magične uroke, kot je pljuvanje otrok v obraz ter po porodu dajanje otroka v razžarelo krušno peč, da se mu napne »starikavi« gubasti obraz. Skozi stoletje se je tudi vedno bolj večala empatija do otroka, kar je prinašalo s seboj posledično opuščanje nenehnega pretepanja otrok (ker otrok itak pozabi na udarce) ter vedno večja skrb proti spolni zlorabi, ki je bila v preteklosti mnogo bolj prisotna, kot je danes. Ena pomembnejših točk pa je bila postopno šolanje otrok. Še sredi stoletja je bilo popolnoma normalno, da otroci (od 6. leta dalje) delajo tako v tovarnah kot v rudnikih ali plavžih, da ne govorimo o delu na kmetiji. Sklep, ki se avtorici ponudi je, da propagirana zlata doba je zgolj utvara, saj je svet iz konca stoletja bil svetlobna leta bolj normalen, prijazen in lep, kot je bil svet iz začetka 19. stoletja.
Avtorica izpostavlja ta refleks, refleks strahu pred sedanjostjo in opevanjem preteklosti, torej nostalgijo, kot upor konzervativizma proti novemu in liberalnemu. Vendar moramo se vprašati, ali nostalgija res pripada konzervativnemu (tj. desnemu) političnemu spektru?
Zadnje čase me nenehno zaskeli v ušesih, ko slišim ravno iz ust levo usmerjenih komentatorjev, aktivistov in umetnikov, kako je bilo nekoč boljše in kako smo danes manj svobodni kot takrat. Pred kratkim sem na Radiu študent slišal nekoga, ki je zatrjeval, da je danes obdobje sužnosti in mizerije, medtem ko je v 80. letih bilo mnogo več svobode, kot je danes. Ta izjava me ne bi presenetila, če bi prišla iz ust Mirana Potrča. Problem je, da je to izjavo podal Igor Dernovšek, frontman pank skupine Niet. Vehementno in brez kančka sramu je pljuval, kako lepo in rožnato je bilo pod staro jugo in kako je danes grozno in slabo. Normalen človek se seveda vpraša, kaj zaboga je za gospoda Dernovška svoboda. Verjetno je zanj svoboda imeti koncerte v skrivnih luknjah in upati, da tokrat ne vskoči milicija in se s pendreki znaša nad 16-letnimi mulci, nesvoboda in mizerija pa imeti koncert pred 2000 ljudmi in pri tem pobrati 4000€. Verjetno je zanj svoboda imeti debelo kartoteko zgolj zaradi načina oblačenja in nesvoboda biti novinar Dnevnika (kar namreč dotični osebek tudi je) in napadati vsakega politika, kadarkoli se ti zaželi.
Avtorica izpostavlja ta refleks, refleks strahu pred sedanjostjo in opevanjem preteklosti, torej nostalgijo, kot upor konzervativizma proti novemu in liberalnemu. Vendar moramo se vprašati, ali nostalgija res pripada konzervativnemu (tj. desnemu) političnemu spektru?
Zadnje čase me nenehno zaskeli v ušesih, ko slišim ravno iz ust levo usmerjenih komentatorjev, aktivistov in umetnikov, kako je bilo nekoč boljše in kako smo danes manj svobodni kot takrat. Pred kratkim sem na Radiu študent slišal nekoga, ki je zatrjeval, da je danes obdobje sužnosti in mizerije, medtem ko je v 80. letih bilo mnogo več svobode, kot je danes. Ta izjava me ne bi presenetila, če bi prišla iz ust Mirana Potrča. Problem je, da je to izjavo podal Igor Dernovšek, frontman pank skupine Niet. Vehementno in brez kančka sramu je pljuval, kako lepo in rožnato je bilo pod staro jugo in kako je danes grozno in slabo. Normalen človek se seveda vpraša, kaj zaboga je za gospoda Dernovška svoboda. Verjetno je zanj svoboda imeti koncerte v skrivnih luknjah in upati, da tokrat ne vskoči milicija in se s pendreki znaša nad 16-letnimi mulci, nesvoboda in mizerija pa imeti koncert pred 2000 ljudmi in pri tem pobrati 4000€. Verjetno je zanj svoboda imeti debelo kartoteko zgolj zaradi načina oblačenja in nesvoboda biti novinar Dnevnika (kar namreč dotični osebek tudi je) in napadati vsakega politika, kadarkoli se ti zaželi.
Lahko bi še in še naštevali, vendar nimamo prostora. Dejstvo je, da diskurz opevanja Jugoslavije in posebno 80. let nima nikakršne resnične osnove. Finančno in ekonomsko je Juga tonila vedno bolj in bolj, tako da od samoupravljanja bi nazadnje ostala samo samopašnost. To, da je delavec imel več pravic kot danes, je nora izmišljotina, saj ima vsak posameznik dandanes ne samo več garantiranih pravic, ampak tudi možnost, da se njegov glas sliši in da se organizira. Tisti, ki pravijo, da si nekoč dobil delo takoj, ko si doštudiral, izrekajo sicer resnico, vendar ne celotne. Delo je bilo mnogokrat tudi ječa, saj je človek lahko delal točno tisto, kar je dobil, bazirano seveda na svojem pedigreju. In tu je še zadnja točka, svoboda. Vedno se je lažje upirati, vendar je infantilno zahtevati, da te bodo ljudje cenili vedno, ko se boš uprl. Ko je diktatura, je scati po parlamentu herojsko dejanje, ko je svoboda, je to neumno dejanje. Svoboda zahteva od človeka več miselne energije in več napora. V 80. ni bilo več svobode, bilo je osvobajanje, bili so akti, ki so hoteli pripeljati do normalnejšega sveta.
In zdaj je tu. In ljudje so ugotovili, da ne znajo delati nič pozitivnega, da se znajo zgolj upirati. In tako jočejo, da je konec umetnosti, konec filozofije, konec politike, da živimo v dolgočasnem svetu, brez nikakršne vizije za prihodnost. Vendar vsakdo (tudi vsakdo od njih), ki trezno in dobro premisli, bi izbral raje današnji čas kot osemdeseta.
In zdaj je tu. In ljudje so ugotovili, da ne znajo delati nič pozitivnega, da se znajo zgolj upirati. In tako jočejo, da je konec umetnosti, konec filozofije, konec politike, da živimo v dolgočasnem svetu, brez nikakršne vizije za prihodnost. Vendar vsakdo (tudi vsakdo od njih), ki trezno in dobro premisli, bi izbral raje današnji čas kot osemdeseta.
Miha Kosovel
Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.
Nostalgija je lažna, ker ne objokuje tega, kar je bilo, temveč tisto, česar nikoli ni bilo, vendar se je v danem trenutku zdelo, da bi lahko bilo. Torej ne resničnosti pretekle dobe, temveč njene lastne utopije, iluzije in utvare. Sicer pa mislim, da si v zadnjih dveh odstavkih odlično pokazal, v čem je bistvo problema.
ReplyDeleteKdo je bolj svoboden, delavec v recimo bivsi Sovjetski zvezi, ki je imal sredi tajge vse kar si je pozelel, sole, bolnica, posta, fabrika, itd. Vendar se ni mogel preseliti v sosednje mesto, ne da bi mu to dovolili, kaj sele da bi sel iz drzave.
ReplyDeleteAli taisti delavec dandanes, ki lahko pocne karkoli, vendar se ne more zmeknit iz svojega mesta ker nima denarja.
Miha R.
Miha R je zelo pronicljivo izpostavil razliko med t.i. formalno in materialno svobodo. Formalna je tista, ki ti zagotovi neko formalno pravico, materialna pa postane šele takrat, ko imaš tudi pogoje za njeno udejanjanje, kar pa zahteva mnogo več kot formalno zagotovilo, da nekaj lahko narediš.
ReplyDeleteKo smo že pri razgrinjanju nekih utvar (kot so tiste povezane z nostalgijo) … danes lahko vsakdo svobodno konkurira na trgu dela in ko propade Mura, se bo vedno našel en neoliberalec, ki bo rekel, da imajo tej ljudje vse možnosti (vso svobodo), da si poiščejo delo izven regije … naprimer v Ljubljani s 400€ najemnine na mesec? … svobodno lahko postanejo klošarji.
Svoboda je v največji meri vezana na materialno stanje svobodnih posameznikov. In ne gre se slepit, da je današnja svoboda nemalokrat v službi kapitala: prost trg dela, prosto pobiranje profita, zaščita intelektualne lastnine …
Odzval se bom na tekst v parih točkah, ki se mi zdijo dokaj moteče:
ReplyDelete1. Alenka Puhar v dotični knjigi ne govori o nostalgiji, oz. o opevanju časov, ki jih ni več.
V knjigi se avtorica spotakne ob lažni slovenski narodni mit o Veliki in ljubeči Materi, kateri nam je znan že iz Cankarjeve 'Skodelica kave'. V knjigi z zgodovinskimi dokumenti dokaže, da take Matere nikoli na Slovenskem ni bilo, ker smo bili Slovenci po večini pankrti, sinovi hlapcev in dekel, ki so večino življenja preživeli po reku 's trebuhom za kruhom'; ter sinovi dekel in gospodarjev, kateri očetovstva niso priznali.
Vseeno pa pustimo prosto interpretacijo teksta in dopustimo avtorju svoj pogled; morda se gre v knjigi res za neke vrste opozorilo naj stvari 'kot so nekoč bile' ne jemljemo vedno s takšno naučeno lahkotnostjo in da se za vsako 'samoumevno' stvarjo skriva nekaj, kar je prvemu pogledu skrito.
2. Ne vem kakšno logično povezavo ima Mit o Veliki Slovenski Materi z Jugoslavijo in njenim družbenim sistemom? Po povezavi 'vse je zgodovina?'. Avtor hoče izpostaviti, recimo temu, 'problem nostalgije'. Češ - ni vsaka nostalgija upravičena. Na primer, nostalgija po najstniških letih : 'kako je bilo lepo na gimnaziji,ko smo imeli 17 let,...'. Nobeden se očitno ne spomni na vse kontrolke, zatežene profesorje, starše, nedoraslost,etc.
Kar pa še ne pomeni, da je vsaka nostalgija slaba, da je vsaka nostalgija nerealna, neupravičena. A ni domotožje tudi neke vrste nostalgija? A ni nostalgija po časih iz osemdesetih in konca osemdesetih, ko se je na volišča odpravlo 90% Slovencev in so vsi volili enoglasno, a ni nostalgija po tej enotnosti navsezadnje upravičena? Mislim, da je Dernovšek ciljal na to struno, na takozvano Slovensko pomlad, na čase, ko so bili Slovenci enotni in povezani.
3. Bentenje 26. letnega mulca čez razne komunajzerje, Titote, čez svinčeni Jugoslovanski režim se mi ne zdi niti smešno, temveč žalostno. Dernovšek je navsezadnje človek, ki je preživel večino življenja v Jugoslaviji, ki je to Jugoslavijo doživel, bil del nje. 26 letni mulc, kot sem tudi sam, pa ni doživel niti J od Jugoslavije. Tako razmišljanje ne more biti drugega, kot pa le plod neke politčno - ideološke zamere. Avtor izgleda kot popolnoma 'zblojen' od tipičnih parlamentarnih debat.
Imeti sedanje stanje za 'svobodno' in korektno je pač ena velika floskula.
Misliti, da sem zato, ker lahko rečem na glas 'da je Tito ena mona', svoboden, je eno zelo omejeno pojmovanje svobode.
Čeprav menim, da sta Miha in Marijana, izpostavila neki stvaren primer, se ne morem z vama strinjati. Skozi takšno rezoniranje lahko dokažemo, da je človek bolj svoboden v zaporu, kjer dobi 3 obroke hrane in zdravstveno nego, kot na prostosti, kjer se za to mora sam pobrigati in potruditi. Termin svobode tudi ne bi apliciral zgolj na svobodo govora. Tu mislim predvsem in bolj na politično moč posameznika ter svobodo organiziranja in delovanja. Vzemimo primer DHG. To, da je temu društvu omogočeno organiziranje in pridobivanje sredstev preko razpisov, mu omogoča delati to za kar je društvo bilo tudi ustanovljeno. In ker je neodvisen od drugih centrov moči, lahko postane, v kolikor dela svoje delo dobro, pomemben faktor v določeni regiji in ima moč, da to regijo tudi sooblikuje.
ReplyDeleteNadalje menim, da je dilema ali jesti ali govoriti, lažna dilema. Kot da je v komunizmu teklo med in mleko, na drugi strani so pa lahko govoričili ampak stradali od lakote. Kolikor je meni znano, je bilo prej obratno, saj nobena družba ne more se razvijati, brez da dopusti, da pametni in sposobni zavzamejo njim primerna mesta.
Markobarko: V kolikor bi prebral več kot 20 strani knjige, bi vedel, da govori tudi o tem, kar sem jaz izpostavljal. Grdo je prebrati par strani knjige in potem druge napadati, kaj v knjigi je in kaj ni.
Knjigo sem prebral celo, vendar priznam, da je od tega minili že dosti let. Zapiski pa so se izgubili.
ReplyDeleteTvoja kritika meče nekam na meritokratske strune - vsi imamo končno enake možnosti, le izkoristit jih je treba. Če boš priden in delaven, ti bo vse uspelo... Ne kot pod socialozmom, kjer je bila potrebna le partijska knjižica.
To so laži. Pripadniki različnih razredov, bodo lažje/težje napredovali, se udejanjali v družbi, pa čeprav imajo isto izobrazbo.
Tudi ni res, da gre ti. svobodni trg z roko v roki s svobodo. Kapitalistična družba ni nujno bolj svobodna in pravična kot socialistična. Stratifikacija je danes vsekakor večja kot pod socializmom,npr. In to zna zelo negativno vplivat na družbo kot kohezivno celoto.
Drugače pa mi nisi odgovoril na točko 2. in 3.