Ni vsak kamen, ki pade v parlament, simbolno dejanje

Od sredinih dijaško-študentskih (vrstni red ni naključen) kravalov je minilo že dovolj časa, da so se pričeli oglašati številni tkalci javnega mnenja: psihologi, sociologi in filozofi. Novinarji jih sprašujejo za bolj ali manj strokovno mnenje o razlogih, zakaj je prišlo do fizične oskrunitve stavbe državnega zbora. Pričakovanja novinarjev so jasna in tega se zavedajo tudi nekateri vprašani: odgovoriti morajo na takšen način, da bo za dejanji metanja granitnih kock, jajc in ostalega potrošnega materiala postalo vidno, da ne gre le za gnev, ampak za simbolno dejanje zoper stavbo, ki kot spomenik simbolizira marsikatero državno kategorijo. Kakšen nesmisel!

Stavba državnega zbora in sproščene enote policije (Vir: MMC RTV-Slo)

Nauk spodnje zgodbe želi biti: ni vsak kamen, ki prileti v stavbo državnega zbora, simbolno dejanje.

Znano je, da velika večina »protestnikov« ni vedela, proti čemu protestirajo, za njihovo navzočnostjo v Ljubljani ni stala nikakršna politična ideja. Človek bi tako ali tako pričakoval preveč, mnogo preveč, če bi mislil, da imajo študentske organizacije kakršenkoli konkreten predlog za dopolnitev zakona o malem delu. Pred slabim mesecem jih je minister Svetlik celo spodbudil, da naj pripravijo amandmaje, iz česar seveda ni bilo nič, če so pa že en mesec pred tem pričeli s pripravo »protestov«. Nekateri temu rečejo prioritete. Če že od študentskih organizacij ne more človek pričakovati zametka kakšne bilke politične kulture, četudi tiste najbolj sramežljive, pa bi najbrž lahko povsem upravičeno pričakoval, da je vsaj večina samooklicanih protestnikov informirana glede zakonskih sprememb in ima zato izoblikovano idejo, v imenu katere so se na ta dan znašli pred državnim zborom (ravno takrat je tudi zasedal). Ampak izkazalo se je, da ni ne informiranosti in ne ideje.

Dogodek je že veliko razumnikov zmotno postavilo ob bok delavskim protestom (ti se seveda pišejo brez navedkov). Kar druži delavce, ki protestirajo, in krdelo, ki se je formiralo v sredo, je le kolegialnost, ki nastane povsem samodejno, ko si množica deli skupen prostor in čas. Tu pa se primerjava tudi ustavi. Ustavi se zato, ker med sindikati in študentskimi organizacijami ni mogoče potegniti nikakršne vzporednice. Sindikati v Sloveniji, pa če z njimi simpatiziramo ali ne, so kar dobro organizirana interesna združenja, ki angažirano in mnogokrat vsebinsko posegajo v delo zakonodajalca. Nekdo bi lahko ugovarjal, češ da si sindikati lahko privoščijo ustanovitev delovne skupine, ki pripravlja amandmaje k zakonom, ki so v proceduri, vendar temu ugovoru odgovarja vesolja Slovenija že vsaj dva dni. Če ima ŠOU-Lj. možnost ponuditi 3.000.000 € za nakup lokala Bachus, potem najbrž ne bi smel imeti težav z izplačilom nekaj napotnic študentom ekonomije in prava, ki bi v popoldanskem času te amandmaje lahko pripravili (povprečen študent bi bil zadovoljen že s 5€/h). Ampak volje za pravo politično delovanje, ki edino daje težo in kredibilnost zahtevam, ni.

 

Vojska z naperjenim orožjem zoper delavce, USA 1912 (Vir: Wiki)

 
Ko se torej na cesto zapodi krdelo, ki v ozadju nima jasne vizije, informacij, politične ideje, predvsem pa pameti, primerjava z delavskim protestom pade na polni črti. Zgovorno ni le to, da ko delavce vprašaš za program zahtev, znajo v povprečju bolje artikulirati svojo voljo, ampak to, da imajo predvsem dobre voditelje, ki zmorejo osmisliti dejanja – tudi nasilna – pa čeprav le demagoško. Dejanje, kakršno je bilo obmetavanje stavbe državnega zbora, ni bilo nikakršen sestop iz ideje k akciji, kakor bi radi predstavili nekateri. Natančneje: za dejanji krdela ni mogoče videti nikakršnega simbolnega obmetavanja državnega zbora, tj. političnega telesa, ampak le neposredno in barbarsko izživljanje nad mrtvim marmorjem in okenskim steklom. Dejanje je simbolno šele takrat, kadar množica iz neke jasno artikulirane ideje stopi v akcijo, da bi s pestjo poteptala tisto, kar ne more s političnim delovanjem. Le takšna dejanja so protesti, ki padejo pod politične kategorije, vse ostalo so izgredi, ki so materija za izključno policijsko obravnavo. To pa predpostavlja, da je pred samo akcijo že obstajalo neko politično delovanje ali vsaj volja za vsebinsko poseganje v zakonske predloge. Slednje dijaki in študenti niso pokazali in to predvsem zato ne, ker jim primanjkuje artikulirano vodstvo. Zato za sredinimi izgredi krdela ne morem videti simbolnega dejanja, ampak le razgreta srca mladih najstnikov, ki se v vrtoglavem ugodju pijane glave postavljajo pred svojimi vrstnicami in vrstniki.

Gregor Kardinar

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.