Thursday, May 6, 2010

Razmišljanje o pojmu pravne države v luči novega družinskega zakonika


Že nekaj časa lahko v slovenskem javnem prostoru zasledimo prekomerno, človek bi rekel celo neokusno rabo pojma pravna država. Omenjeni pojem je bil že tolikokrat uporabljen in izrabljen, da je že zaradi tega izgubil del svojega pomena. Kar seveda ne preseneča, saj nam razmere dajejo
slutiti, da je to najbolj priročen pojem, ki ga občan lahko uporabi, ko želi karkoli že opravičiti ali pa izsiliti. Z njim lahko opraviči kakšno rečenico, ki jo estetski ali pa moralni čut a priori obsoja, kot je denimo neokusno izražanje svoje nestrpnosti, nad to pa zabije žebelj pretveze o svobodi govora, češ da jo, karkoli že napleta, ščiti pravna država.

Seveda takšna uporaba pojma pravna država, prek katere je slednja vpoklicana, da bi opravičila kakšno neokusnost, ni nič novega, še manj pa nekaj alarmantnega. Veliko večja nevarnost nastane takrat, ko pojem pravne države izrablja v izkrivljene namene sam zakonodajalec, natančneje takrat, ko želi upravičiti sprejem zakona, ki je neživljenjski. S tem merim na to, da želi prek abstraktnega zakona ustvariti neko realnost, ki do tega trenutka ni obstajala. Nevarnost takšnega ravnanja tiči predvsem v tem, da obstoj izsiljene realnosti ni nič drugega kot odsev partikularnega interesa zakonodajalca ali pa kakšne interesne skupine, ki nanj pritiska.

Vzemimo nov družinski zakonik, ki si med drugim prizadeva poleg ureditve statusa otrok, ki že bivajo v istospolni partnerski skupnosti, uzakoniti tudi možnost posvojitve. Mnogi, ki takšni praksi niso povsem naklonjeni, a ji tudi niso povsem nenaklonjeni, opozarjajo, da slovenska družba še ni pripravljena na sprejetje takšne prakse, bo pa v neki nedoločljivi prihodnosti. Po njihovem prepričanju bi ceno te družbene nepripravljenosti plačal prav posvojeni otrok sam, saj družba, ki domnevno na takšno prakso še ni navajena, otroka v istospolni skupnosti stigmatizira. Stigmatizacija otroka obstaja kot problem zato, ker otrok ni pravica staršev, ampak oseba z vso karakteristiko, ki jo ta pojem vnaša v svet. Otrok je torej oseba, ki jo stigmatizacija lahko prizadene. Ustvarjati razmere, celo pravne razmere, skozi katere bi lahko bil nekdo prizadet, se zdi skregano z vsako zmožnostjo razsojanja, ki jo premoremo.

Intuitivno bi se ta argumentacija morala povzpeti na piedestal večnih resnic, vendar pa, ko se človek vpraša, katera so še preostala znamenja, ki so jih otroci primorani no
siti, odkar jih je ovila nit usode, sprevidi, da je takšnih pečatov, ki si jih otroci niso vtisnili sami, neštevno mnogo. Vprašanje je, do kod bomo argument stigmatizacije razpotegnili – to je nevralgičnega pomena. Če mu ne nadenemo nobenih meja, potem bi bilo pod obnebjem njegove veljave povsem legitimno vprašati se, ali je prav, da imajo heteroseksualni invalidni starši otroke, ali je prav, da jih imajo revni starši itd. Skratka, ali je v teh in podobnih primerih stigmatizacija še v mejah vzdržnega? Lepo vas prosim, kdo bo arbiter v teh nemogočih razmerah? Arbiter vzdržnosti – to je živo protislovje. Poleg tega pa že zdravi razum posumi zaradi naključnosti, ponavljam, naključnosti posledic, ki nastanejo iz takšne ali drugačne stigmatizacije. Posledice za otroka, ki živi v skupnosti z invalidnima staršema, so lahko bolj negativne, kot bi bile posledice, ki bi izhajale iz življenja v istospolni skupnosti. Ali pa nasprotno, tega pač ne more predvideti noben psiholog ali psihiater, kajti tu gre za mimohod naključja v pravem pomenu besede.

Obstaja pa še druga stran zgornjega problema. Vprašati se moramo, kako je mogoče spoznati,
kdaj je neka družba pripravljena na uzakonjenje nekih praks, ki jih sicer tradicionalno zavrača. Kdaj torej nastopi tista točka v času neke družbe, ko zakonodajalec ne izsili neke realnosti, temveč ponudi pravni okvir, da zaščiti neko prakso, ki si je pridobila pravico biti? Še najbolj nevešče oko lahko opazi, da se med tradicijo in novimi praksami bije nepremostljivi boj. Tradicija po svojem lastnem pojmu ne more sama absorbirati vase nove prakse, pa naj intelektualci še tako izumljajo himerične pojme kot je živa tradicija. Vsak vpis novega v tradicijo je nasilen, ker je tisto, kar je novo, njena zunanja meja, ki predstavlja negativno plat njene definicije, rob njenega obsega. Prav zato je tradicija neprestano v negativnem odnosu z vsem tistim, kar je novo, progresivno, napredno – kar pa še ne pomeni, da je povsem monolitna tvorba, ki da ji ni zadano nikakršno formiranje in oblikovanje. Saj je, kot vse na tem svetu, tudi sama nastala. Naj poskusim torej ponuditi neko rešitev omenjenega problema.

Tradicija obstaja kot vsakokratna realnost, na katero naleti zakonodajalec, ko kalibrira domet svoje
prakse. Vračajoč se k primeru novega družinskega zakonika v drugem členu, ki si prizadeva urediti probleme istospolnih skupnosti, razmišljam, da družba, ki temelji na tradicionalni celici heteroseksualne družine, ne bo nikdar zares pripravljena na to, da bi povsem ravnodušno sprejela zakonik, kakršen je trenutno v obravnavi, vse dokler bodo homoseksualci v manjšini. Glede česar lahko s statistično gotovostjo sklepamo, da bo ostalo vedno tako. Naloga zakonodajalca zato je, da se umesti na nepremostljivi razkorak med zadržano avtoriteto tradicije in bučnim glasom nove prakse. Obstoj istospolnih skupnosti je realnost, ki je nova toliko, kolikor še nima pravnega okvira, ki bi ji podelil jasno družbeno vlogo. Zato v tem primeru zakonodajalec ne ustvarja tistega problema, ki sem ga zgoraj imenoval poskus izsiliti neko realnost, ampak kaže na problem tega, kaj pomeni umno ravnanje.

Na tem mestu si zaradi dolžine, ki bi od bralca zahtevala preveč časa, ne morem privoščiti daljše ekspertize o tem, kaj natančno um je, ampak naj zadošča, da ga opredelim z navezavo na odgovornost. Umno ravnanje zakonodajalca ni samo upoštevanje strokovnih ugotovitev pri odločanju, ampak prav toliko tudi vnaprejšnje privzemanje odgovornosti za posle
dice odločitev, ki onemogoča sklicevanje na stroko ob morebitnih negativnih izidih. Njegova naloga ni ta, da lahkotno udejanja glas večine ali pa herojsko za vsako ceno zaščiti manjšino, ampak da prisluhne glasu uma, ki ga je edini zmožen voditi skozi pot, na kateri zaradi magnetnega polja med tradicijo in novimi praksami ne deluje noben vnaprej zagotovljen kompas, ki bi ga usmerjal proti levi ali desni. Privzemanje odgovornosti je tesno zvezano s tavajočim naključjem, kajti brez odprtosti za množico možnih izidov, izmed katerih so nekateri ugodni, drugi pa neugodni, bi pojem odgovornosti sploh ne bil potreben. Potemtakem ali je družba pripravljena na sprejetje nove prakse, ki jo uokviri pravna ureditev, sploh ni vprašanje, ki si ga lahko zastavimo vnaprej, in zaradi tega ne more biti kriterij pri odločanju. V resnici je prav nasprotno, zastavimo si ga lahko le v neki sedanjosti, prek katere lahko za nazaj ugotavljamo, ali je družba nanj bila pripravljena.


Gregor Kardinar


Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.


4 comments:

  1. V naši družbi je pač očitno tako, da pojma pravnega in moralnega nista več ločena. To se najjasneje izkazuje ravno v kakšnem govoričenju, ki se sklicuje na pravno državo. Ko se je recimo določenim politikom očita njihovo delovanje, radi povedo, da je bilo njihovo delovanje povsem pravno … iz česar za nekatere očitno sledi, da je bilo tudi pravično. Tako so tudi tajkunski prevzemi recimo povsem pravni … torej: pravični?

    ReplyDelete
  2. Marijana, glede tega kar pišeš je zelo zgovoren pogovor med Vlačičem in Virantom na zadnjem Studio City. Link:

    http://tvslo.si/predvajaj/tema-tedna-patrick-vlacic-gregor-virant/ava2.68304268/

    Od 11. minute dalje, čisto na koncu.

    Ko Virant Vlačiču reče, da se ne Boris Pahor in ne France Bučar strinjata glede besedila, ki ga je vlada pripravila za arbitražo, mu Vlačič hladno odvrne, da nihče izmed njiju ni mednarodni pravnik. Tu se mi zdi, da se natančno izkaže tisto najbolj nevarno in škodljivo sklicevanje na pravo kot stroko, ki je merodajna za politične odločitve.

    ReplyDelete
  3. Zdi se mi nekoliko napačno formuliranje tradicije, kot neke vrste monolitnega relikta preteklosti, ki hoče posegati v sedanjost. Mislim, da bi morali tradicijo gledati ravno obratno, kot sedanjost, ki vključuje in smatra preteklost kot enakovreden partner v dogajanju danes, za neki projekt, ki se dogaja v prihodnosti. Zaradi tega tradicija ni skupek pravil, kot si radi predstavljajo tako tradicionalisti kot liberalci, temveč odpiranje razprave v preteklost ter razumevanje problema, ki gre onkraj tehnicističnega razreševanja problemov vladane interesno grupirane drhali.
    Ravno tvoje neupoštevanje tradicije te pripelje do tega, da ne ločiš istospolne skupnosti od istospolne družine. Takšno zametovanje tradicije nas pripelje do tega, da heteroseksualno zakonsko zvezo mešamo s heteroseksualno spolno preferenco, zaljubljenost mešamo z ljubeznijo, pravičnost s pravom in resnico s stroko.

    ReplyDelete
  4. Miha: Ampak če je tradicija zares enakovreden partner sedanjosti, kot praviš, potem ne vidim, zakaj bi morali delati strogo razliko med istospolno skupnostjo in instospolno družino. Mislim, da postane ta razlika samoumevna ali nujna le, če damo več teže na stran tradicije, to pa že ni več enakovredno partnerstvo s sedanjostjo.

    Najbrž te je zmotila nekoliko rokohitrska formulacija, v kateri sem zapisal, da živa tradicija ne obstaja. S tem nisem želel zabetonirati vloge tradicije v relikt, ampak sem želel izpostaviti nepremostljivo trenje med njo in sedanjostjo (novimi praksami). In to v tem smislu, da je prvi impulz tradicije ta, da novo prakso ukine. Tu uporabljam pojem tradicije kot nekaj subjektiviranega, torej v smislu, da je tradicija običaj ljudi, ki ima zgodovnsko vzpostavljeno avtoriteto. Nova praksa te avtoritete nima in je že zato odnos med tradicijo in sedanjostjo takšen, da v izhodišču ne more biti enakovreden.

    Ko govoriš o mešanju zaljubljenosti in ljubezni, pravičnosti in prava, resnice in stroke... mogoče spregleduješ, da se to mešanje dogaja ravno zato, ker je te in podobne pojme potrebno redefinirati. Torej, da jih mešamo zato, ker ne ustrezajo več realnosti, na katero referirajo. Skratka, to pomeni, da nas njihova vsebina danes ne več zadeva ali pa da nas ne več nagovarja.

    ReplyDelete