Tutti frutti virusi

Zagotovo ste slišali vsaj tri imena za različne epidemije grip. Vsakemu znane so nedavna ptičja gripa in zdajšnja prašičja gripa. Tretja znana gripa, ki pa nima imena po živalih, je španska gripa, s katero se je leta 1918 okužila skoraj tretjina prebivalstva sveta. Takrat naj bi bilo petdeset milijonov umrlih in to naj bi bil tudi en od razlogov za konec prve svetovne vojne. Druge večje epidemije 19. in 20. stoletja slišijo še na imena kot so Aziatska, Azijska in Hongkonška.

Zakaj je ta gripa tako vztrajna? Ali ne bi lahko kar izumrla in nam dala mir? Otroška paraliza in črne koze, ki ju prav tako povzročajo virusi, sta se za tak konec že odločili. Proti njima smo se borili in zmagali s cepljenjem, zato bi najprej povedal, zakaj gre pri cepljenju. Naš imunski sistem vsak tujek spozna in proti njemu razvije odziv v obliki molekul imenovanih protitelesa, ki tujek prepoznajo in se nanj vežejo, ter tako posredujejo signal za napad. Za razvoj odziva je potreben čas, zato pa bolezen prebolevamo, čemur se lahko izognemo. Imunski sistem lahko že prej naučimo odziva tako, da se spozna z delci virusov ali deaktiviranimi virusi, kar imenujemo cepljenje.

Za otroško paralizo in črne koze cepivo obstaja, a prav tako obstaja cepivo za gripo. V čem je torej razlika med virusi, ki jih lahko iztrebimo, in tistimi, ki jih ne moremo? Poliovirus, ki povzroča otroško paralizo, obstaja v treh različicah ali sevih. Če naš imunski sistem s cepljenjem seznanimo z vsemi tremi različicami virusa za otroško paralizo ne moremo zboleti. Če cepimo vse ljudi, se virus nima več kam zateči in razmnoževati, kar pomeni njegov konec. Povzročitelji prehlada iz vrste rhinovirus (grško rhin- pomeni nos) obstajajo v več kot sto različnih sevih. Cepivo za prehlad je zato nemogoče narediti, kajti vsak sev se malo razlikuje in imunski sistem se mora učiti odziva proti vsakegemu posebej. Isti razlog tiči za tem, da za ošpicami zbolimo samo enkrat, saj obstaja le en sev virusa ošpic iz rodu morbilivirusov.

Pri virusu gripe poznamo več sevov, a to ni razlog, da gripe ne moremo iztrebiti, problem je v zelo hitrem mutiranju sevov. Morda ste se vprašali čemu imena H1N1 ali H5N1. Obe črki označujeta proteina na površini virusa. Prvi je hemagglutin ali krajše H, ki je potreben, da se virus pritrdi na celico. Hemagglutin deluje kot roka, ki zagrabi za točno določeno kljuko na celici. Od oblike te roke je odvisno na katere kljuke se bo virus vezal. Drugi pa je neuraminidaza ali N, ki služi virusu kot sablja za prebijanje iz celice zatem, ko se je v njej namnožil. Ta dva proteina sta le del od vseh desetih proteinov virusa, sta pa edina na površini in zato vidna imunskemu sistemu. Označevanje virusov gripe zato temelji na razvrščanju teh dveh proteinov, ki sta za imunski sistem tako pomembna.

Od proteinske roke H je odvisno na kakšne oblike kljuk se bo virus vezal. Ker pa imamo različni organizmi na naših celicah različne kljuke, od oblike roke H zavisi ali lahko virus okuži določeno žival in ali lahko okuži tudi človeka. Mutacije na genskem zapisu za ta protein torej lahko povzročijo, da postane virus nam bolj nevaren, ker se bolje veže na kljukice naših celic. Razloga za hitro spreminjanje virusa sta dva. Prvi razlog je, da je genski material virusa shranjen v RNK in ne DNK obliki, s čimer je povezano hitro mutiranje virusa. Drugi razlog pa je, da so geni za vseh deset proteinov zapisani molekuli RNK, ki je razsekana na osem delov. Ko dva različna virusa okužita isto celico, se vseh osem RNK molekul pomeša, kar pomeni veliko različnih novih virusov, bolj natančno 2⁸ oziroma 256. Te lastnosti omogočajo virusu gripe, da se seli med široko populacijo živali in včasih na novo zamaskiran pred imunskim sistemom preskoči na človeka.

Slika modela virusa gripe na katerem se vidi H in N protein.

Jaka Kragelj

Prispevek izraža stališče avtorja in ne nujno tudi društva.

Nekaj besed o kozmogenezi in ekologiji

»Nič ni večno, saj vse propada« pravi neki poet v uvodu svoje knjige. In to kar njemu predstavlja ekspresivni vzklik vperjen v sodobno družbo, je elementarna znanstvena resnica. Vsaka reakcija sprosti toploto, ki bo kozmično izgubljena. Vsakič, ko si pomanemo roke, sprostimo energijo v obliki toplote, katera se sprošča v zrak in se izgubi. Življenje hišne mačke je čista trošnja energije, kar bo kozmosu vrnila nazaj v ekskrementalni obliki ne bo niti tisočinka tistega, kar je skozi svoje življenje potrošila. In tudi sonce se bo nekoč popolnoma iztrošilo, se ugasnilo ter samo vase implodiralo. Celoten kozmos počasi ampak vztrajno potuje proti svoji energijski izčrpanosti, proti svojemu iztrošenju.

In vendar zgodovina materije ni le zgodovina žalovanja v svojem skorajšnjem iztrošenju. Tisto, kar predstavlja iz čisto fizikalnega stališča propad, je za biologijo napredek. Materija v interakciji s seboj postaja vedno bolj kompleksna in ponotranjena. Iz praprahu prihaja do vedno bolj kompleksnih bitij, ki so vedno bolj vsrediščena in ponotranjena. Če je neka megamolekula minimalno potrošila za svoj obstoj, je celica, čeprav ne bistveno večja, potrošila že več. Drevo potroši glede na svojo velikost dosti manj energije, kot jo recimo slon. Kaj pa šele človek, pri katerem je ponotranjenost najizrazitejša. Njegovo življenje je čista trošnja. In vendar človek v svoji veletrošnji energije ustvarja nek surplus, nekaj, kar je vsaj po svojem statusu, večno.

Ravno ta idiosinkratski način mišljenja človeku pričara vidik večnega tudi zunaj njega, v »naravi«. Tako dandanes premnogokrat poslušamo, kako človek s svojim sebičnim in izkoriščevalskim posegom uničuje naravni red.

Teilhard de Chardin nas uči, da ljudje ne vidijo spremembe v kozmosu zaradi dveh vzrokov: ali se spremembe dogajajo na mikroravni in tako hitro, da jih ne zaznavamo, ali pa se dogajajo na tako dolge časovne intervale, da jih človeštvo ali celo živalski svet še ni doživel in potemtakem jih ne more registrirati. Tisto, kar mi koncipiramo kot naravni red, v katerega človek posega, je le stopnja v življenju Zemlje. Tudi pojav živega na svet je zemljo nepovratno preobrazil. Iz pogleda takratnje zemlje je pojav živega predstavljal globalno naravno katastrofo.

Naravni red, v katerega naj bi človek s svojo ekspanzijo in sebičnostjo posegal, je, rečeno direktno, mit, ki si ga ljudje ustvarijo, ko preveč gledajo National Geographic in Animal Planet. Korenine pa ima globoko zasidrane v filozofskih zmotah dualizma in posledično fiksizma. Louis Pasteur je pasterizacijo predstavil ravno kot dokaz v vojni proti evolucionistom v prid fiksizma. Hotel je ovreči teorijo, da se je živo lahko razvilo iz neživega. Ta nazor je črpal svojo moč v dualizmu, ki predstavlja naravni svet, materijo kot inertno in nespremenljivo, vpeto v zakonitosti, v nasprotju s človekom, duhom, logosom, ki ima svobodno voljo. Med logosom in materijo pa obstaja nepremostljivo brezno. Sta dve različni entiteti, med seboj popolnoma nesorodni. Iz tu izhaja teza, da človek posega v naravo in uničuje naravni red. Kot da je logos neka zunanja sila, ki vstopa v naravo in jo spreminja ali celo uničuje.

V luči povedanega moramo osvetliti dve točki.

Človek narave ne more uničiti. Zemlje ne more uničiti. Materije pač ne more uničiti. Tisto kar človek uničuje je le koncept narave, katerega si je sam ustvaril. Človeštvo, ko govori o naravi, govori o naravi kot pojmu, o naravi kot je napisana v knjigah, kot je naslikana na slikah, kot jo je preko tradicije navajen. Ne govori o naravi kot bruhajočih vulkanih in brezmejnih oceanih paleoproteozoika. Narave se ne da uničiti, lahko uničimo tisto, kar mi smatramo za naravo. Lahko uničimo naš razgled na naravo.

Inkarnacija logosa je svet že vrgla iz tira. In vendar logos ni nekaj zunajnaravnega, ampak je inherenten naravi sami oz. njenemu razvoju. Prihod logosa tako predstavlja revolucijo za Zemljo v takšnih razsežnostih kot je prihod živega.

Človeška dolžnost tako ni restrukturacija naravnega reda, saj v naravi nobenega reda nikoli ni bilo. Njegova dolžnost je, da odgovorno ravna s stvarstvom, da se lahko izrazi v svoji najbolj mnogoteri obliki.

Miha Kosovel

Prispevek izraža stališče avtorja in ne nujno tudi društva.

Uvodna beseda

S pričujočim blogom želi Društvo humanistov Goriške zasledovati cilje, določene z njegovim statutom, in sicer odprijanje prostora javne razprave. S to gesto bo društvo svoje delovanje širilo izven prostorskih in časovnih omejitev klasičnih predavanj, okroglih mizi in razprav, ki sicer tvorijo srž njegovega udejstvovanja. Blog bomo oblikovali ožji člani društva, vendar ne kot predstavniki le-tega ali kakšne skupne ideje, temveč kot posamezniki, ki nas – če že kaj – druži želja po tovrstnem razpravljanju in podajanju stališč. Zaradi tega k njegovemu sooblikovanju vabimo vsakogar, ki si želi argumentirano izraziti svoje strinjanje ali nestrinjanje s povedanim. Internetni blog ima pred ostalimi oblikami soočenja stališč to prednost, da je neprestano odprt za promisleke in komentarje, ki utegnejo sicer ostati zamolčani. Zadnji stavek gre razumeti kot poziv vsem bralcem in kot željo, da bi ta blog izkoristil potencial, ki ga tovrsten način komunikacije ponuja.

Predsednica, Marijana Koren